Koroška, 3.11.-7.11.2025

Ponedeljek, 3.11.:

Kupiva vinjeto, avtocesta iz Ajdovščine do Podnanosa je zaprta zaradi del, vijugava po stari cesti. Na Trojanah se ustaviva na krofu in kapučinu, nato do Velenja. Parkirava pod cerkvijo Sv. Marije v centru mesta. Povzpneva se do lepo ohranjenega oz. obnovljenega srednjeveškega gradu. V njem je muzej, ob ponedeljkih zaprt. Dvorišče je odprto, sprehodiva se do razgledišča nad mestom. Zapeljeva se do jezer. Parkirava pri športnem centru in obhodiva Škalsko in Velenjsko jezero, ki ju obkrožajo v tem času barviti listavci. Peljeva se po ozki asfaltni cesti čez Graško Goro do Podgorja, kjer zavijeva ob strugi Suhodolnice do vasi Suhodolnik. Parkirava nasproti zaprte gostilne in hodiva po soteski Kaštel do plešivškega mlina. Steza se počasi dviga ob potoku s številnimi slapovčki, skozi gozd in nazadnje skozi drevored kostanjev. Po uri hoje sva pri obnovljenem mlinu. Vrneva se po isti poti.

Slovenj Gradec- parkirava pred mestom in peš v star del mesta. Po glavni ulici na trg s cerkvijo sv. Elizabete, najstarejše zgradbe v mestu. Zelo okinčan glavni oltar je menda najlepši primer slovenske baročne oltarne arhitekture. Sosednja cerkev Sv. Duh s freskami je zaprta. Ogledava si še dvorec Rotenturn, zdaj občinska stavba. Zapeljeva se do hostla, za njim je urejen, brezplačen prostor za kamperje. Večer zaključiva ob pivu v starem mestnem jedru.                                                          244km

Torek, 4.11.:

Megla, 1°C. Peljeva se na Vrhe po stranski, ozki, makadamski cesti. Ugotoviva, da sva zgrešila glavno cesto, a naju tudi ta pripelje do cerkvice Sv. Urbana. Znamenitega poševnega zvonika, zaradi katerega sva se pripeljala, ni več.

Dravograd- zapeljeva se v mesto, a obrneva in se odločiva, da si ogledava samo dvorec Bukovje. Obdaja ga urejen park, nad njim se visoko v bregu dvigajo ruševine stolpa Pukštajn. Peljeva se po stranski cesti po desnem bregu Drave.

Vuzenica-parkirava pod železniškim mostom in se povzpneva do cerkve svetega Nikolaja, zgrajene na skali, katere del je vključen v fasado župnišča. Ravnokar župnišče zapušča župnik. Miro ga povpraša po Slomškovi sobi. Odklene nama majhen spominski muzej v prvem nadstropju, do katerega vodijo lesene stopnice, poudari, da je hodil po njih Slomšek, ko je služboval v Vuzenici. Ogledava si  knjižnico s prvim vzgojnim priročnikom v slovenskem jeziku, »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. Nekakšen medpredmetni učbenik z vsebinami za vsak teden v letu. Nekdanjo škofovo sobo krasi znameniti poslikani baročni  leseni – vuzeniški strop iz leta 1653 s številnimi motivi iz vsakdanjega življenja baročne dobe. Vredno ogleda. Vzpneva se nad mesto mimo sončne ure na Počevarjevi hiši po učni poti skozi gozd do ruševin nekdanjega mogočnega Pistrovega gradu. Nad ostanki vhodnega stolpiča s strelmini linami in sledovi dvižnega mostu je razgledišče na mesto in Dravo, na hidroelektrarno, na pokrajino Kozjaka in del Pohorja.

Muta- parkirava v centru vasi in greva peš ob potoku Bistrica do cerkve Janeza Krstnika, Rotunde. Znana je kot ena najstarejših cerkva na Slovenskem z okroglo obliko in skodlasto streho z nadstrešnim stolpičem. V njej so menda zanimive freske. Na vhodu je bila včasih tabla s tel. številko, zdaj je zbledela in se je ne da razbrati.
Radlje ob Dravi- parkirava pri trgovskem centru. Peš v mesto, najprej na kosilo, nato do cerkve sv. Mihaela z baročnim Marijinim znamenjem. Sprehodiva se do samostana Dominikank in iščeva kipe kalvarije. Prideva na vrh vzpetine, z okroglim zidkom in stopnicami na dveh straneh. Domačin nama pove, da so kipe kalvarije prestavili. Kam, ne ve. Angleški vrt in dvorec obnavljajo. Peljeva se na Štajersko do Podvelke in čez Dravo do zaselka Janževski vrh. Parkirava ob cesti, nad njo se začne enourno grizenje v kolena do istoimenskega vrha s cerkvico Sv Janeza. Posebna značilnost cerkve je izredna močna pozitivna energija, ki zdravi. Zdravilno sevanje je menda dokazano z uradnim merjenjem. Cerkev je zaprta, na fasadi pa je informacijska tabla s podatki o zdravilnih točkah. Večeri se, kljub temu si vzameva čas za gibanje po zdravilnih točkah.

Prenočiva pri Trbonjah ob Dravi ob privezu koroških splavarjev.                          87km

Sreda, 5.11.:

Sprehodiva se ob Dravi, poslikava splave.

Ravne na Koroškem-parkirava pri Sparu. Sprehodiva se po mestu in si ogledujeva jeklene skulpture forme vive, ki so raztresene po mestu in okolici. Sprehodiva se po Prežihovi ulici, povzpneva se do grajskega parka in gradu Ravne, v katerem je zdaj knjižnica. Peljeva se mimo Kotelj do Rimskega vrelca. Urejen je park z igriščem, bar. Na sosednjem zemljišču, kjer izvira voda, gradijo hotel. Voda je speljana do igrišč, kjer je oznaka, da teče »kiseva voda«. Natočiva naravno mineralno vodo, bogato z železom, v baru spijeva kavo in se odpeljeva do Ivačkega jezera. Jezero je prvotno naravnega izvora, za potrebe rudnika so poglobili in povečali. Zdaj je urejena poletna plaža, leseni podovi in pomol. Okoli jezera je speljana pešpot. V vodi odsevajo jesenske barve macesnov. Peljeva se nazaj v Kotlje. Parkirava v vasi in iščeva pot na Preški vrh, kjer stoji rojstna hiša Lovra Kuharja. Najdeva strmo stezico. Zgoraj se priključiva na Prežihovo pot, označeno s solzicami. Muzej je zaprt, greva do travnika s kipom Prežiha. Ima lep pogled na dolino in vas Kotlje.

Mežica- zapeljeva se do rudnika, Podzemlja Pece. Za uro sva zamudila ogled z vlakcem. V mestecu iščeva tipično jed, kvočene nudle. Jih nimajo. Sprehodiva se do spomenika rudarjem. Pojeva rudarsko kosilo in se odpeljeva mimo Žerjava do Črne. Ob cesti je ogromno gradbišč, urejajo protipoplavne nasipe. Zapeljeva se 3km iz Črne in zavijeva na makadamsko cesto za Najevsko lipo. Po enem kilometru parkirava. Cesto in strugo urejajo. Prideva do table in Božičevega slapu. Malo naprej od Božičeve kmetije naju smirokaz usmeri na stezo (1.5ure). Strmo se vzpneva skozi gozd, malo pred grebenom se pot položi, prečkava prelaz in strmo navzdol do ceste. Kmalu sva pri mogočni lipi, najstarejši in najdebelejši na Slovenskem. Menda meri 11m obsega. Poslikava lipo in ''kačo'', ki kuka iz nje. Po približno dveh urah hoje sva pri vanu. Se zapeljeva nazaj v Črno, parkirava pri stadionu. Končno dobiva kvočene nudle v gostilni Rešer.      62Km

Četrtek, 6.11.:

Jutranja slana, 2°C. Peljeva se proti Podpeci, zavijeva levo in po makadamski cesti do parkirišča Jakobe. Peš strmo skozi gozd, najprej po cesti, nato po stezi. Prideva do koče. Od doma na Peci nadaljujeva po markirani poti, vzpneva se čez travnik in na križišču izberem lažjo pot. Kmalu prideva med ruševje, pot je strma, deloma zasnežena. Pot se malo poravna, kmalu se spet strmo dvigne do vrha Pece. Jaz sem spet tu po 30-ih letih, Miro pa po 20-tih. Miro je že pomalical v družbi krokarjev. Srečava idrce. Po poti nazaj oprezava za izgubljenimi očali. Jaz pri koči zavijem še do jame kralja Matjaža. Obiščeva smreko velikanko z devetimi vrhi. Po treh urah hoje in 770 višinskih metrih sva pri vanu. Skuhava kosilo. Se peljeva nazaj do glavne ceste in ob reki Meži proti zahodu. Na začetku Koprivne zavijeva spet v klanec po makadamu do prevala Sleme, mejo med Koroško in Solčavo. Peš po gozdni stezici do koče na Grohotu pod Raduho. Miro dobi še zadnji žig Slovenske tranzvenzale. Po uri in pol hoje sva nazaj. To noč sveti polna, oranžna luna.                 

                                                                                                                                          74Km

Petek, 7.11.:

Polna bobrova luna nama ni dala spati. Zapeljeva se po panoramski cesti proti Podoljševi in Solčavi. Ob cesti so postavljene table z zanimivostmi na poti. Na žalost so Kamniško Savinjske alpe v megli, dobro se pa vidi Oljševo in pod njo Potočko zijalko.  Ustaviva se pri cerkvici Sv. Duh. Malo oklevava, da bi šla na Oljševo, ma nimava prave volje. Naslednji postanek je pri izviru kisle vode. Voda je rjavkasta in ima okus po železu. Malo jo popijeva, malo si jo natočiva za na pot. Ustaviva se na razgledišču na Logarsko dolino in kmetijo, ki ima na tem mestu prodajni avtomat. Prodajajo salame, sir,... spustiva se v dolino in zavijeva za Matkov kot. Parkirava pri rampi in izviru Jezere. Ob strugi hodiva do konca doline in se vzpneva skozi gozd nad levim bregom. Nekajkrat prečkava grape s slapovi. Kmalu zavijeva v nekakšno široko grapo . Pot malo cikcaka. Jaz se tu ustavim, Miro nadaljuje do »ostankov« Matkovega škafa. Čas pač ni primeren. Po dveh urah in pol sva nazaj.

Solčava- greva do cerkve in kapelice Svete Ane, nato na drugo stran doline in v breg po slabo označeni poti do Solčavske tise, stare več kot 700let in je med najstarejšimi drevesi v Sloveniji. Hoja- 45 min. Na hitro se odločiva, da imava dovolj in greva domov, ustaviva se še v Ljubljani, pocrtkava otročičke in ob 21 uri sva doma.                                                                                                                               253Km

Skupaj prevoženih 670km