Pot po robu,

Po teku v Senožečah je Miro računal na zaslužen počitek. Ob 12 dobi klic, da se z Ireno, Ingrid, Tiborjem in Ladkom dobimo na Predmeji. Takoj se odpraviva na pot, na Predmeji parkiramo, se stlačimo v en avto in odpeljemo do Cola. Malo pred vasjo je majhno parkirišče in smirokaz za "pot po robu". Sprva položna, nato vedno bolj strma potka nas vodi skozi bukov gozd.  Ko dosežemo vrh in rob planote se odpre  pogled na vipavsko dolino, desno proti Čavnu in Golaku, levo proti Nanosu in čez kras vse do Koprskega zaliva.

Ko pridemo do Kovka se spustimo do pašnikov in pri Kraguljcih zavijemo s steze v zaselek Leniški vrh, obiščemo Tiborjevo in Ladkovo žlahto, spet nazaj do steze in mimo Podrte gore, kjer so pred 200 leti kopali kremen za steklo. Hrib so spodkopali in se je cel posul v dolino. Po robu planote po označenih stezicah mimo Črnih sten in Štorskega kala pod Sinjim vrhom, sledi Rob in hrib Navrše. Vmes smo počivali in si privoščili izdatno malico ob zdravilnem teranu.Ko dosežemo Otliško okno na urejenem piknik placu spet malicamo in počivamo. Bajka pravi, da je otliško okno naredil sam hudič, ko je hotel prenesti Čaven. Strgala se mu je naramnica in se je z rogom zaletel v steno- tako naj bi nastalo okno oz. luknja skozi hrib. Hitimo proti Predmeji, kajti noči se že. Fantje so bili prepričani, da bomo za pot potrebovali le dve uri. Mimo zanimivih kamnitih spiral se povzpnemo na Dolski maj in čez pašnike na glavno cesto v naselju Dolina.(5 ur počasne hoje z veliko počitki in prigrizki). Do avta je še ~2km. Srečamo direktorja Vidmarja in v njegovi pisarni ruknemo še vsak en viski, Miro, ki abstinira in je obenem še dober tekač, mora za "kazen" po avto na Predmejo. Spet se vsi zbasamo v avto in do Cola.