Peru

Peru, 20.7.-19.8. 2014

20.7., nedelja-Ob 3h zjutraj naju Miha pelje na letališče v Benetke. Ob 7:30h imava let z Iberio za Madrid. Po 3. urah leta pristanemo. Dan je namenjen ogledu mesta, saj čakava na let za Limo cel dan. Z rumenim avtobusom (5€) se zapeljeva v center. Izstopiva na trgu Cibeles. Na sredi trga je vodnjak s kipom Cibele, boginje plodnosti, simbolom Madrida. Okoli so veličastne stavbe, med njimi najbolj izstopa pošta in palača De Linares, ki so jo zgradili američani ob 500 letnici Kolumbovega odkritja Amerike. Po ulici Seo de Prade se odpraviva proti J. Nekje med gledališčem, muzejem Noval, obeliskom padlim vojakom, Neptunovim vodnjakom in muzejem umetnosti Del Prado se ustaviva na okusni paelli. Na srečo je zunaj le 25°, tako da naju pivo ne uspava preveč in nadaljujeva pohod po mestu. Zavijeva na V mimo botaničnega vrta v park Retiro, nekoč lovskim revirom Filipa lll. Park je prepleten s potkami, polno je stojnic. Ob jezercu, po katerem se obiskovalci vozijo s čolnčki, igra godba. Iz parka prideva do vrat Alcala, ki so bila nekoč vhod v obzidano mesto. Po ulici De Serrano prideva do vrtov odkritij, na katerih stojijo trije ogromni kamniti bloki, predstavljajo tri Kolumbove ladje. Na trgu De Colomb stoji Kolumbov spomenik, spodaj so prizori iz njegovega življenja. Obhodiva ulice, polne zanimivih stavb, prideva do trga, kjer vsako polno uro v zvoniku zvoni melodija, na balkonu se obračajo srednjeveške španske figure. Po Cale Del Sol prideva do sončnih vrat. Sredi trga je vodnjak, vsenaokoli so stojnice, ulični zabavljači in polno turistov. Dopade nama glavni trg plaza Major, ki je bil v 15 st. zasnovan kot tržnica, fasade so poslikane s freskami. Trg Villa je zgrajen v treh arhitekturnih slogih, na trgu Almudena stoji istoimenska stolnica, ki so jo gradili več kot 100 let. Na Jardin De palacio Real je kraljeva palača z več kot 3000 sobami. Po stranskih uličicah se vračava na trg Cibeles.

21.7., ponedeljek- ob 0:30h imava let za Limo. Povratno karto Benetke-Lima-Benetke s prestopanji za 1150€ na osebo sva preko interneta rezervirala že pol let prej (Letiva z Iberio in British Airlines). Ura je premaknjena za 7 ur nazaj, tako da ob 5:30h že pristanemo v glavnem mestu Peruja. Prevzameva prtljago, ki je prispela direkt iz Benetk in jo spet oddava na terminalu za Cuzco. Zamenjava nekaj dolarjev za perujske sole (1$-2.75 sol). Ob 9:35h letiva naprej (92$ na osebo z letalsko družbo StarPeru). Okoli 11h sva v Cuzcu. Vzameva taksi (15 solov) do Bright hostla (50 sol soba z zajtrkom). Nama zamaši nos, boli naju glava. Kljub temu se odpraviva na kratek ogled mesta, glavni cilj je dobro kosilo. Mesto je na višini 3400m. Na glavnem trgu Plaza de Armas naju zasujejo s ponudbami za razne izlete. Vsaka turistična agencija, ki jih je res ogromno, ima tudi menjalnico. Pojeva prvo perujsko kosilo z ogromno zelenjave in obveznim sadnim sokom. Poiščeva slavne inkovske zidove nekdanjega svetišča, na katerih je danes zgrajena cerkev. Ob 18h sva že v postelji. Zrak je tako mrzel, da diham pod kovtrom. Ni čudno, da se naslednji dan zbudim s še hujšim glavobolom.

22.7., torek-ob 7h sva že na zajtrku. Miro točno ve, kje dobiva colectivo, javni prevoz s kombijem do Tambomachaya (6 sol). Zgodnja sva, zato ni še nikogar na ostankih inkovskega ceremonialnega kopališča Tambomachay. Na vhodu kupiva vstopnico za vse inkovske zanimivosti v in v okolici Cuzca (130 sol na osebo). Ogledava si restavrirano kopališče ob izviru bistre vode. Ko odhajava, se valijo trume turistov, domačinke razstavljajo domače izdelke za prodajo. Peš se odpraviva do naslednjih razvalin Puca Pucara. Rdeča trdnjava stoji na višini 3700m. Ohranjeni so le tlorisi sob in del obzidja, je pa od tu lep pogled na okoliško pokrajino. Nadaljujeva do Quenqa. Cesto pred nama prečka čreda lam. Prideva do ogromne skale, ki so jo inki uporabili za svetišče. Pod skalo je izklesan hodnik do oltarja, na vrh skale so izklesane stopnice do menda nekdaj žrtvenega oltarja. Spustiva se nad mesto Cuzco v Sachasayuanam. Inki so mesto Cuzco zgradili v obliki pume, trdnjava Sachsayhuanam pa je grajena v obliki pumine glave. Dobro so še ohranjeni kamniti zidovi v cikcaku, ki so ponazarjeli pumine zobe. Ogromni kamniti bloki so natančno postavljeni eden na drugega. Na sredini je ogromen travnik, na katerem vsako leto junija praznujejo Inki Raymi, pozdrav bogu soncu ob solsticiju. Do okroglega pokopališča se povzpne samo Miro, moj glavobol je vedno hujši. Strmo se spustiva v Cuzco, na poti se ustaviva na kosilu. Spet sva na ulici Hatumrumiyoc, zunanji zid te ulice je bil nekdaj kraljeva palača inke Roce. Po ozkih, s kamni tlakovanih uličicah se spustiva do trga San Blas z istoimensko cerkvijo. Kmalu sva spet v parku na glavnem trgu, ki ga obkrožajo tri cerkve. Na trgu Regocio si ogledava muzej umetnosti. Obhodiva mesto, trg San Francisco, po ulici Del Sol do centra Qosqo de arte Nativo. Na čaj in slaščice, za zaključek večera si v gledališču ogledava plese in glasbo Cuzca.

23.7., sreda-ob 3h me zbudi hud glavobol, do jutra ne spim več, tudi aspirini ne pomagajo. Na srečo imava ta dan v načrtu spust v dolino ob reki Urubamba. Inki so jo imenovali skrivnostna dolina. Spakirava, velike nahrbtnike pustiva v shrambi v hostlu in greva s colectivom do Pisaca-2900m. Na glavnem trgu nama skuhajo kokin čaj, ki je menda najboljše zdravilo proti višinski bolezni. Ob srkanju si ogledujeva ogromne terse, ki so postavljene strmo v hrib nam mestom. Še z dvema francozinjama najamemo taxi (25 sol za vse), ki nas pelje visoko nad mesto na višino 3700m, kjer so ostanki inkovskega naselja s terasami. Star domačin prodaja kokine liste in takoj si nabavim zalogo. Počasi se ob terasah spuščava v Pisac. Počivava ob domačinki, ki tke izdelke za prodajo. Del malice, ki jo deliva z njo, skrbno shrani v culo. Na tržnici v mestu kuhajo ogromne koruzne storže, komaj pojeva vsak svojega. Do Ollantaytamba se presedeva v Colci in Urumbambi (17sol za oba). Končno se namestiva v hostlu (50 sol soba z zajtrkom) na glavnem trgu. Ozke uličice so zabasane z avtobusi, kombiji, ki hodijo obračat na majhen trg. Večeri se, pohitiva z ogledom trdnjave s terasami in namakalnim sistemom. Tudi tu naju navdušijo tesno se prilegajoči ogromni kamniti bloki, ki so jih menda oblikovali kar s tršimi kamninami. Na poti nazaj preiščeva ozke uličice in najdeva majhno gostilnico.

24.7., četrtek

Ob 7h sva spočita, brez glavobola. Igrava pikado in neko igro z žabicami na dvorišču. Lastnica naju okara, da budiva goste. Na trgu za glavnim trgom iščeva prevoz za Moray. Ne dobiva colectiva, taxi je predrag za dva. Zapeca naju voznik kombija, ki vozi kolesa za turiste. Za 35 solov naju pelje po ozki, makadamski cesti visoko nad dolino do Moraya. Po poti se večkrat ustavi, da lahko slikava panoramo pod nami. Moray je znan po inkovskih laboratorijih. V vrtačah so postavili terase in na njih gojili pridelke, ki so jih prenašali počasi na bolj visoke oz. nižje terase in jih tako počasi prilagajali na različne višine. Inki so bili predvsem znani po gojenju koruze, še zdaj je v Peruju ogromno vrst te poljščine. Tu najin šofer odloži kolesa, turisti se zapeljejo do Marasa in jih tam pobere. Do Marasa zapelje tudi naju. Peš se odpraviva za Salinas (vstopnina 7 sol na osebo). Na začetku poti nama ponudi domačin prevoz za 25 solov. Sprejmeva. Čaka naju pol ure, da si ogledava ogromno pobočje belih bazenov. Voda, polna soli, odlaga v bazene sol, ki dajejo pobočju barvo. Zapelje naju do glavne ceste. Z avtobusom nadaljujeva do Chinchera. Ob glavni ulici se okrepčava, nato si ogledava inkovski predel. Lepo urejene kamnite uličice so polne domače obrti, tkanine, izdelki iz lesa, kamni, izrezljane buče. Na inkovskih temeljih je tudi tukaj zgrajena kolonialna cerkev. V nabasanem kombiju se peljeva nazaj v Cuzco. Rezervirava avtobus za Puno čez 4 dni.

25.7.,- petek- ob 6:30h sva na glavnem trgu pred katedralo. Zbirajo se domačini s plahticami, sedajo na stopnice in ne vem kaj čakajo. Mogoče je kakšen praznik. Midva čakava vodiča. Pred pol leta sva rezervirala štiridnevni treking po inkovski poti. Vsak dan se odpravi na to pot 500 pohodnikov. Vodič Persi se prikaže ob 7h. Pelje naju do avtobusne postaje, kjer čaka že pet argentincev, najinih sopotnikih v naslednjih dneh. Sami smo na celem avtobusu. V Olantaytambu rosi, ustavimo se na zajtrku in še zadnjih nakupih. Veliko je turistov, saj je kraj izhodiščna postaja za vlak za kraj Aqua Calientes pod arheološkim najdiščem Machu Pichu. Naprej vodi ozka makadamska cesta ob železnici do 82km, od koder se začne Inka trail. Nosači nas že čakajo, za sedem pohodnikov sedem nosačev, ki bodo v naslednjih dneh tudi naši kuharji, natakarji. Razdelijo nam naše »žimnice«, ki jih bomo skupaj z osebno prtljago v naslednjih dneh sami prenašali. Pred mostom čez Urubambo pregledajo vstopnice in pašaporte, v njega dobimo žig za vstop. Še fotografiranje pri tabli in pohod se začne. Rahlo se vzpenjamo v breg po široki pešpoti. Vodič nam razloži, da originalna inkovska pot poteka po nasprotnem bregu reke in se priključi na našo šele tretji dan pohoda. Kmalu zagledamo prve ostanke inkovskega naselja Salabunku čez reko. Tam je potekala originalna inkovska pot, ki so jo uničili zaradi gradnje železnice. Takoj sledijo naslednje ruševine Qanabamba, nad vasjo so ohranjene shrambe. Nekje vmes domačinka prodaja v vedru koruzno pivo. Rahlo rosi, kmalu prispemo do prvega kampa, ki so nam ga postavili nosači. Ta čas so že skuhali okusno kosilo- zelenjavna juha, ogromno zelenjave, meso, krompir. Preden se mi pripravimo za nadaljevanje hoje, so nosači že skoraj podrli kamp. Zvedri se, mi pa pogumno v hrib do naslednjih inkovskih ostankov, utrdbe Willkaracay. Spodaj se združita dve dolini , ki so jih od tu kontrolirali. Pod nami ostanki naselja Llactapata. Terase se vijejo v obliki kače, vodič nam razloži inkovske simbole, kača je predstavljala podzemlje, puma zemljo in kondor nebo. Povsod so še danes vidni ti simboli. Spet dežuje, spustimo se v dolino reke Chusichaca. Nato zopet v hrib do vasi Wayllabamba, ki je za ta dan končna postaja. Kamp je postavljen za skromno hišo. Domačin mi dovoli, da poslikam notranjost, saj sem se delala, da me zanimajo morski prašički, ki so povsod po kuhinji. Njihovo meso imajo za specialiteto in ga pripravljajo samo ob velikih praznikih. Nosači nam takoj postrežejo s kokicami, čaz čas pa še z večerjo. Najbolj mi ostane v spominu prepečen kruh s česnom. Mirota ponoči zebe in se priključi v mojo novo puhasto spalno.

26.7., sobota-5:30h bujenje s kokinim čajem. Čez pol ure je zajtrk pripravljen. Argentinci so omagali in pakirajo svojo prtljago za dodatne nosače. Za 100 solov ti prenesejo 11kg prtljage do večernega kampa. Čez 20 minut smo na drugi kontrolni točki na 3000m. Spet dobimo žig direkt v pasaport. Čaka nas dve uri vzpona , večino ob potoku po strmih stopnicah, do Llullucha Pampe na 3800m. Urejeno počivališče z edinim čistim straniščem na vsej poti. Domačinke prodajajo pijačo, domače izdelke, ena celo kuhan riž in pečene ribe. Kar lep čas čakava na zaostalo skupino. Nabira se vedno več pohodnikov. Od tu naprej se pot spet strmo vzpenja do prelaza Warmiwanusca na 4200m. Višina se že pozna, bolj kot smo pri vrhu, težje diham in počasneje hodim. Po parih korakih se moram nadihat in šele potem naprej. Po dveh urah sva končno na prelazu »mrtve ženske«. Tu se priključimo na originalno inkovsko pot. Počakava najhitrejšega iz naše skupine, Damiana, nato se spustiva strmo na drugo stran do kampa Pacaymayu na 3590m. Med šotori poiščeva naš tabor. Pri večerji vodič pripoveduje srhljive zgodbe o teh krajih. Barbara pove strašno zgodbo njene prijateljice. Še dobro, da Mirota zebe in je v moji spalni. Celo noč lije dež.

27.7., nedelja-Prelaz, ki smo ga včeraj prečkali, je zasnežen. Tudi danes rinemo strmo v hrib. Prvo postajališče je Runkuraqay, okrogla trdnjava. Ruševine so postavljene nad dvema dolinama. Mimo dveh majhnih jezerc se povzpnemo do prelaza Ruaurakay na 3950m. Počakava vodiča. Pokaže nama, kako perujci še vedno darujejo. Tri kokine liste položijo pod tri kamne postavljene v piramido in gore prosijo za karkoli. Izvedeva ritual in se strmo spustiva po 3000 stopnicah. Pri trdnjavi Sayacmarca počakava na ostale, čez dolino se že vidi kamp za kosilo. Stopimo v džunglo. Ni še deževni gozd, perujci ga imenujejo oblačni gozd. Megla je vseokoli. Po kosilu nas čaka lažji del poti. Hodimo dol, gor, ponekod je speljana pot skozi skalne prehode. Prečkamo še prelaz na 3600 in se strmo spustimo do Phuyupatamarca, ogromnih teras v pobočju hriba. Spet rahlo rosi. V kampu Winaywaina odložimo nahrbtnike in si za hribom ogledamo dobro ohranjeno istoimensko inkovsko naselje s terasami. Po večerji imamo predstavitev naših nosačev, za katere zberemo napitnino.

28.7.,ponedeljek- Ob 3:30h budnica, hiter zajtrk, saj se našim nosačem mudi na jutranji vlak. Ob 5:30h se šele odprejo vrata za zadnji del poti do Machu Pichu. Vsi čakajoči kritiziramo stranišča, saj že na daleč smrdijo in so zelo umazana. Končno smo na zadnejm delu poti, gre gor in dol, zadnji del pred Sončnimi vrati se vzpnemo po takoimenovanih opičjih stopnicah. So zelo visoke. Z Intipunku zagledamo Machu Pichu v meglicah. Po poti pod istoimenskim hribom moramo najprej do vhoda. Ogromno turistov se vali iz doline z avtobusom. Še danes ne vedo točno, zakaj je bilo naselje zgrajeno. V bližini so našli številne grobove mladih fantov. Najnovejša teorija pravi, da so se tu šolali sinovi veljakov v inkovskih časih, ki so začeli množično umirat zaradi bolezni, ki so jih prinesli španci. Dve uri vodenega ogleda z vodičem mineta hitro, nato še sama pretakneva vse kotičke. Inki so bili mojstri v gradnji s kamni, pa tudi naravne skale so izkoriščali za gradnjo. Kraj je postavljen visoko nad dolino pod hribom Waina Pichu. Poskusiva, če bi nama uspelo brez predhodne rezervacije še na hrib, a je za ta dan pot že zaprta. Leževa na sonce na eno od mnogih teras nad naseljem. Poiščeva pot do inkovskega mostu, kjer se je včasih nadaljevala pot. Na vstopni točki in nazaj grede se moraš podpisat. Pred vhodom je dolga vrsta za avtobus v dolino. Ne čakava, peš greva po številnih stopnicah v dolino. V Aqua Calientes poiščeva restavracijo, kjer naju čakata vozovnici za vlak. Za kosilo naročiva alpakino meso in pivo. Zunaj začne liti dež. Skozi vas pelje po glavni ulici železnica, poiščeva železniško postajo. Ugotoviva, da imava vozovnico vsak v drugem vagonu. V Ollantaytambu se v množici turistov le dobiva, dobiva tudi najin avtobus za Cuzco. Končno sva ob 11h zvečer v hostlu.

29. 7., torek-ob 8h imava rezerviran avtobus za Puno. Še sreča,da sva na avtobusni kupila panine, saj se avtobus v 7. urah vožnje ustavi le enkrat. In to le na prelazu 4335m, kjer prodajajo domačini le izdelke domače obrti. Zunaj se vedno bolj oblači, a ne dežuje. V predmestju Puna vidiva neobičajen prizor, ob železniški progi vrsto stranišč iz pločevine. Ob jezero Titicaca prispeva ob 15h, zadnji avtobus za Copacabano v Boliviji je odpeljal ob 14:30h. Ne preostane nama drugega, kot da rezervirava avtobus za naslednji dan in poiščeva prenočišče v mestu (40sol za sobo). Sprehodiva se po pešulici, se najeva, zraven dobiva temen koruzni sok, čičo.

30.7., sreda- ob 7h imava avtobus za Copacabano. Na avtobusu izpolnimo obrazec za vstop v Bolivijo, čez mejo moramo peš in urejat formalnosti od okenca do okenca. Uro prestavimo za uro naprej in ob 11h smo v Copacabani. Poiščeva hostel Olas del Titicaca (100bolivianov za sobo z zajtrkom). Peš ulica polna restavracij in trgovinic vodi do jezera Titicaca. Tu je privezanih ogromno ladjic za prevoze do otoka Sonca. Rezervirava prevoz za naslednji dan. Povzpneva se na vrh Cerro Calvario nad jezerom do koder vodi križev pot. Ob poti je veliko vračev in prerokovalcev, na vrhu stojnice s spominki in svečami. Tudi midva jo prižgeva za srečno pot. Z vrha se lepo vidi na jezero, ki zgleda kot morje. V mestu se sprehodiva do katedrale. Po ulicah cvrejo, pečejo, kuhajo. Naročiva sok iz papaje. Ob katedrali so stojnice z umetnimi rožami in okrasjem. Okrašeni kamioni, kombiji, avti trobijo. Misliva, da je kakšen praznik, pa nama domačini razložijo, da vsak dan duhovnik pred katedralo žegna kamione in avtomobile, domačini verjamejo, da jih to varuje pred nesrečo. Spet do obale občudovat sončni zahod, nato na pešulico na cvrtje.

31.7., četrtek-ob 8:30h se odpeljeva z ladjico po jezeru. Po dveh urah in pol vožnje smo na otoku Isla del Sol. Izstopimo v vasici Challapampa. Vstopnina 30 bol. na osebo. Vodič kar ukaže, da moramo vsi z njim, midva jo popihava sama naprej, saj naju ne zanimajo ruševine, na otok sva se prišla sprehodit. Inki so verjeli, da se je iz jezera Titikaka rodil prvi Inka. Verjeli so v boga Sonce in Luno in na jezeru so poimenovali otoka Sonca in Lune. Široka pot vodi po celem otoku po vrhu grebena. Domačini imajo postavljene mitnice in pobirajo davek za pot skozi vasi. Hodiva in občudujeva lepo modro barvo jezera, kot bi bila na morju. V daljavi se vidi zasnežene vrhove Cordillere Real. Po treh urah hoje se spustiva v vas Yumani, kjer lahko prespiš, je veliko hostlov. Midva se vkrcava spet na ladjico in odplujemo v Copcabano. Na ulici naročim kotlet čez cel krožnik, Miro pleskavico in zelenjavo.

1. 8., petek-pred odhodom se še enkrat sprehodiva do jezera, ob 9h sva na avtobusu za Puno. Spet iste ceramonije na meji, na avtobusu ponujajo izlete na otoke Uros in hotele. Zmeniva se za izlet za 25 solov na osebo. Ob 12h naju taksi odpelje v pristanišče Puna, vkrcava se na ladjico, ki nas odpelje na plavajoče otoke. Ustavimo se na enem izmed mnogih. Vodič nam razloži, kako jih gradijo iz trsja in vzdržujejo. Pokažejo nam bivališča in prodajajo ročne izdelke. S čolnom iz trsja te popeljejo po jezeru. Čez čas obiščemo otok, na katerem je restavracija. Pečejo postrvi iz jezera. Okoli je veliko stojnic. Midva si privoščiva vsak svojo porcijo rib z raznovrstnim krompirjem v pristanišču. Čakava na avtobus ob 22h s katerim potujeva proti Arequipi (40sol na osebo).

2.8., sobota-ob 4:30h sva v Arequipi. Počakava na avtobusni, da se zdani, nato pešačiva do Placa de Armas. V hostlu Pousada misti house(60sol za sobo) Miro zrihta čaj, zajtrkujeva na terasi s pogledom na vulkan Misti in Chachani. Ogledava si mesto, ki daje evropski izgled s svojimi trgovinami in ljudmi. Baročna cerkev Inglesia de la Canpana ima velik izklesan portal. Mimo katedrale in cerkve Sao Francisco prideva do samostana Svete Katarine(35 sol na osebo). Je mestece v mestu. Barvne uličice vodijo od trga do trga, ob njih si ogledujeva bivališča nun. Skromne celice imajo zadaj majhno dvorišče in kuhinjo. Na prostem je lepo vzdrževana pralnica z izvirsko vodo. Nedaleč stran je trg z vodnjakom. Po ogledu rezervirava treking v Colca kanjon (110 sol na osebo)za naslednji dan. Zvečer je na glavnem trgu festival perujske glasbe. Preden greva spat, na terasi ožuliva prvi pir.

3.8.,nedelja-ob 3h naju kombi pobere pred hostlom. Mirota kuha vročina. Ko se peljemo čez prelaz 4900m, dobimo odeje, da se pokrijemo, zunaj je ledeno. V Chivayu se ustavimo na zajtrku, nato nadaljujemo do Cruz de Condor, razgledne točke nad dolino. Ogromno turistov opazuje kondorje, ki jadrajo nad dolino. V Cobanacondi izstopimo in se razdelimo v dve skupini, midva bova pot opravila v dveh dneh, lahko si izbereš tudi tridnevni treking. Spoznava sotrpine, dva perujca, dva nizozemca, dve američanki in argentinec, ki živi v Avstralijij, vsi so mladi. Miro dobi aspirin, jaz si oprtam nahrbtnik in tri ure se strmo spuščamo po cikcakasti široki stezi v dolino. Z vrha se vidi oaza, v kateri bomo prenočili. Sonce ves čas pripeka, danes je na potovanju eden redkih dni, ko mi je vroče. Spodaj pri mostu počakava preostali del skupine. Domačinka prodaja hladno pijačo. Prečkamo reko in po drugi strani kanjona se vračamo do vasi San Juan, kjer nas čaka kosilo. Po počitku ne gremo po planoti mimo vasic, kot je bilo načtovano. Po odločitvi utrujene skupine gremo po potki ob robu kanjona. Počasi se vzpenjamo. Po dveh urah pod nami zagledamo oazo Sangale, na drugi strani kanjona pa strmo cikcakasto pot, po kateri se bomo jutri matrali. Spustimo se do oaze in ob mraku prispemo do turističnega naselja. Znoči se že, ko dobiva ključ od lesene kočice. Ob sveči se spakirava, nato greva na večerjo. Miro dobi zdravilen čaj iz koke in poprovca. Vodič Fidel naju prepričuje, naj najameva osla za naslednji dan.

4.8., ponedeljek-Z baterijami smo ob 4 uri že na poti. Pihamo v klanec, nad nami je že veliko lučk, pohodnikov, ki so bili še zgodnejši. Miro se počuti zdrav, spet šiba, jaz z rukzakom sopem zadaj. Na sredini poti me mlad fant prosi za koko, je žal nimam s sabo. Če že ne zares, ti pa koka pomaga psihično. Zaradi višine je pot naporna. Po dveh urah in pol uživava visoko nad kanjonom. Ko je skupina kompletna gremo po planoti so vasi Cobanaconde, kjer nas čaka krepak zajtrk. Vodič se poslovi in nas strpa na velik avtobus. Ustavimo se na razgledni točki Antahnique od koder se vidi na obdelane doline, terase in vasice. V vasi Maca si ogledamo turistično tržnico s kolonialno cerkvico. Na ogled so orli, lame, deklica v narodni noši se nastavlja pred fotoaparate, seveda v zameno za majhen zaslužek. Poskusiva sok iz kaktusovih plodov Zancayo. Naslednja postaja so toplice Yanque, nato pa se ustavimo še v Chivayu na kosilu. Na prelazu Patapampa (4910mnv) je razgledišče Miradores de los vulkanos. Že ime pove, da se vidi na vse okoliške vulkanske vrhe, iz enega se še kadi. Alpake in lame si pobliže ogledamo v nacionalnem parku Salinas y Agueda blanca. Zvečer v hostlu v Arequipi pobereva vso prtljago, ki so nama jo shranili. Ob 21:30h se s spalnim avtobusom odpeljeva za Nazco. (2 X 85 sol)

5. 8., torek- Ob 7h prispemo v Nazco. Že na izhodu avtobusne naju zasujejo s ponudbami za spanje in letalske prevoze. Sprejmeva ponudbo za spanje za 40 solov. Zapeljejo naju do Plaza de Armas v hotel Mirador. V bližnji ulici dobiva obilen perujski zajtrk, nato iščeva najboljšega ponudnika za let nad znanimi risbami v puščavi. Dobiva let za 95 dolarjev v štirisedežnem letalu. Do 11h imava čas, zato se vrneva v hotel na počitek. Taksist je zgodenj, naju zbudi, na letališču čakava skoraj uro, pred vzletom naju stehtajo, plačava let in takso. Dobiva zemljevid slik, letimo nad ogromnim območjem puščave. Ogromne risbe spodaj so videti majhne, na njih naju opozarja kopilot. Ob izvajanju lupingov levo in desno se mi začne dvigovati hrana v želodcu, še dobro, da traja let le pol ure. Popoldne si ogledava nekropolo Chauchilla. Grobnice Nazca kulture so raztresene po velikem območju in ne vejo še točno, koliko jih je. Dobro ohranjena balzamirana trupla sedijo v globoko vzidanih grobnicah. Vidijo se še ostanki las in kože. Vodič nas pelje še na ogled lončarske obrti in prikaz pridobivanja zlata.

6. 8., sreda- ob 9:30h se odpeljeva v dve uri oddaljeno Ico. Najin cilj je Huachachino, oaza sredi bližnjih sipin. Do njih naju pripelje taxi. Obhodiva jezero sredi oaze in poiščeva prenočišče. Polno je hostlov, hotelov, trgovinic in lokalov. Pozanimava se za izlet v Paracas. Po sipinah srfajo, se vozijo s štirikolesniki, džipi. Midva se povzpneva na najvišji vrh in tam počakava na sončni zahod. Na eni strani se vidi mesto Ica, naokoli pa so nizke sipine.

7. 8., četrtek- Ob 6:30h imava rezerviran izlet s kombijem v Paracas. Pristaniško mestece je izhodišče za izlete z ladjicami na otoke Balestas. Zaradi vetra čakamo v Paracasu v pristanišču eno uro, nato odpovejo vse vožnje na odprto morje zaradi visokih valov. Agencija nama da možnost izbire kakšnega drugega izleta ali vrnitev denarja. Odločiva se, da ostaneva tu, odbijejo nama samo vožnjo do sem, ostali denar nama vrnejo. Dobiva hotel El amigo (50sol), receptor nama da veliko informacij za vse izlete. Rezervirava čoln za nasledniji dan in upava, da bova imela srečo. Ob obali se sprehodiva proti polotoku Paracas, naravnem parku. V centru je veliko lokalov, hotelov in turističnih agencij, ob obali proti polotoku pa same lepe hišice z bazeni in travico pred njimi. Obala Pacifika je polna morske trave in ptičev, ki sledijo jatam rib. Greva mimo šole kiteboardinga, srfanja s pomočjo padala. Obala postane močvirnata, daleč stran vidiva flamingose. Vsedeva se na prazne ležalnike ob obali in čmuriva dve uri. V mestu rezervirava prevoz za Trujillo, poskusiva Chevice- surovo ribo, nato še znano žgano pijačo Pisco sour.

8. 8.,petek- imava srečo, da ne piha. Kolone turistov že čakajo v pristanišču na vkrcanje. Naju je prišla vodička iskat v hotel in postavila v vrsto. Stojnice s pečenimi jajci in kavo naju premamijo, kar v vrsti pomalicava. Veliki gumenjaki nas vozijo najprej mimo polotoka Paracas, na katerem je na velik vklesan geoglif Kandelaber, za katerega domnevajo, da je iz leta 200 pnš. Čez valove drvimo proti Islas Bastellas, imenovanimi tudi perujski Galapagosi. Divja obala je polna čeri, obokov, na njih pa ogromno ptic. Guano, ptičje iztrebke tu še dandanes nabirajo in prodajajo kot naravno gnojilo. Približno v eni uri obkrožimo otoke in opazujemo morske leve, kormorane, pingvine, pelikane in številne druge ptice. Na poti nazaj nas spremljajo delfini in prikaže se tudi tjulenj. Ob 11h imava že prevoz za nacionalni park na polotoku Paracas. Vozimo se po slani puščavi, cesta je utrjena od soli. Prvi postanek je na visokih klifih nad divjo obalo. Spodaj je bila nekdaj skalna skulptura, imenovana Katedrala. Naravni most je podrl potres. Vozimo čez nizke vzpetine, ustavljamo se na dolgih peščenih obalah, vsaka je drugačne barve zaradi vulkanskih kamnin. Daljši postanek imamo v ribiški vasici Lagunila. Pravzaprav sta tu le dve restavraciji. Večina obiskovalcev degustira ribe, midva se povzpneva na najvišjo točko in občudujeva okolico, predvsem bližnjo rdečo plažo. Namakava še noge v oceanu, na poti nazaj pa se ustavimo v centru za obiskovalce. Prikazan je razvoj polotoka, tu je bila včasih džungla. Potka vodi proti obali, kjer vidimo ogromno flamingov. Hitiva v hotel po nahrbtnike, saj morava do ceste Pan America, kjer imava rezerviran avtobus za Trujillo. Receptor nama razloži najcenejšo varianto. Do Pisca naju pelje majhen avto, colectivo. Pelje šele, ko dobi štiri potnike. V Piscu spet drug colectivo do Pan America , glavne ceste, kjer dobiva avtobus do Lime. Še taxi do prave avtobusne. Sledi vožnja s spalnim avtobusom (90 solov na osebo, v ceno je vedno všteta tudi pijača in prigrizek).

9. 8., sobota- okoli 8h zjutraj sva v Trujillo. Najprej poiščeva avtobusno za rezervacijo naslednjega prevoza, nato peš proti centru mesta. Ustaviva se pri uličnem prodajalcu svežega pomarančnega soka in sendvičev. Dobiva hotel ( Colonial, 70 sol) v centru. Po počitku greva na ogled mesta. Plaza de Armas, kot se imenujejo vsi glavni trgi v Peruju, je obkrožena s pisanimi kolonialnimi hišami. Na sredini je ogromen svetleč tlakovan trg z vodnjakom. Sprehodiva se po številnih uličicah z zanimivimi hišami, nekatere imajo lesene balkone, druge bele rešetke različnih oblik, nekatere zanimive portale. Pogledava palače in njihova dvorišča. Na koncu Plazuele el Recreo pri vhodnih vratih nekdanjega obzidanega mesta so ostanki starega mestnega vodovoda. Povsod po mestu je veliko cerkva, odprte so zvečer. V katerokoli pokukava, vidiva pozlačen oltar. V eni je poroka, v drugi krst...Na glavnem trgu igra pleh muzika. Malo posediva, greva še v zjutraj odkrito slaščičarno na obvezen jugo ( sadni sok) in slaščice, imajo ogromno vrst biškotov, biskvitov, tort si ne upava poskusit.

10.8., nedelja- jutranje pakiranje, nahrbtnika pustiva v hotelski shrambi. Prejšnji dan sva rezervirala ogled okoliških zanimivosti (100 sol z vstopninami vred za dva). Dan je namenjen ogledu ostankov predinkovskih kultur. Najprej se s kombijem zapeljemo do muzeja kulture Moche. V puščavskem pesku so se ohranili zanimivi glineni in kovinski izdelki, nekaj zlata. Prikazane so skice in slike izkopavanj. Čeprav nisva navdušenca muzejev, čas za ogled kar zbeži. Že se peljemo do Huaca de la Luna in Huaca se la Sol, piramidasto grajenima grobnicama v pesku. Za ogled je odprta le prva. Razstavljene so opeke s simboli obrtnikov (za eno piramido jih je bilo potrebno kar 4 milijone). Stene so restavrirane, pobarvane v rdečkastih tonih. Ponavlja se motiv grozljivega obraza s tigrovimi zobmi. Vidimo prostor, kjer so žrtvovali ljudi za dež, pridemo do glavnega vhoda, okrašenega z reljefi, ki v nadstropjih prikazujejo različne obrede. Vrnemo se v center mesta na hitro kosilo. Popoldne najprej obiščemo mavrični tempelj imenovan Huaca Dragon oz. Arco Iris. Popolnoma obnovljna obzidja prekrivajo podobe kače z dvema glavama in telesom v loku mavrice. Predvidevajo, da je mavrica ponazarjala dež, ki je bil zelo pomemben za preživetje. Med obzidji so v sobah našli okostja mladih fantov, menda azijske rase. Pred vsako znamenitostjo se sprehaja pes brez dlake. Posebna perujska pasma je znana po višji telesni temperaturi. Menda so se ob teh psih grele ženske z revmatizmom. Hitimo v Chan Chan, mesto kulture Chimu, na 14 kvadratnih kilometrih. Ostanki so se ohranili zaradi suhe klime. Za gradnjo so uporabljali opeke in blato. Središče mesta je sestavljeno iz več obzidij. Vsako od njih vsebuje piramidno grajen tempelj, pokopališče, vrtove, rezervoarje in simetrično razporejene sobe. To so bili verjetno bivalni prostori za aristokracijo. Večina mestne populacije, obrtnikov in kmetov, je živelo zunaj obzidij v skromnih bivališčih. Notranji zidovi so zanimivi zaradi posebne zgradbe, grejen v »mrežasti« obliki, zunanji so okrašeni z reljefi rib, morskih veveric, pelikanov...Pozno popoldne se odpeljemo še do obmorskega mesta Huanchaco, pri domačinih cenjen kot zdravilno letovišče, za tujce so največja zanimivost majhni, dolgi čolni, grajeni iz trsja. Sprehodiva se ob obali, polni turistov, domačinov in pelikanov. Veliko je stojnic s pripravljanjem hitre hrane. Poskusiva znane jedi, »papa rellenya«, ocvrto krompirjevo testo polnjeno z zeljem in »picarones«, sladke ocvrte obročke z medom in figami. Čaka nas še 12 km vožnje do Trujilla. Ker imava nočni avtobus za Huaraz šele ob 20:30h, greva do terminala Oltursa peš. Nekaj glavnih ulic je zaprtih, hodiva po temačnih, ozkih, zaplankanih potkah. Cena spalnega avtobusa je 50 solov na osebo, v ceno sta všteta panin in čaj.

11.8., ponedeljek- ob 6h zjutraj sva v Huarazu, največjem kraju v Coldilleri Blanci na severu Andov. Na poti do Plaze de Armas, glavnemu trgu, zavijeva v ulico Crus Romero na glavno pokrito tržnico. Nasproti vidiva hostel Central (50 sol). Greva odspat par ur. Ko se zbudiva je spodaj želo živo. Okoliške kmetice so prišle v mesto prodajat domače pridelke in živali. Vse so oblečene v tradicionalna oblačila in pokrite s klobuki. Na poti do Plaza de Armas se ustaviva na poznem zajtrku. Glavna ulica je polna turističnih agencij ,ki ponujajo razne izlete, trekinge, pa tudi bolj adrenalinske podvige. Poizveva, kje vozijo colectivi za jutrišnji izlet.

12.8.,torek- ob 6h se seliva v drug hotel- Inti Wasi (45sol za sobo), v prejšnjem je bil vso noč šunder. Čez pol ure sva na colectivu, z nama se vozijo domači študentje. Po strmi betonski nato po slabi makadamski cesti se peljemo mimo vasi Llupo, kjer je prvo izhodišče za laguno Churup. Colectivo ne ustavi in se peljemo proti vasi Pitac. Nekje ob cecsti se ustavimo, šofer nam pokaže začetek poti, ceno nam zasoli na 35 sol. Od tu naprej se najprej vedno pogodiva za ceno. Smo na višini 3800m, po pol ure zmernega vzpona se pot priključi tisti iz Pitaca. Ob desnem bregu potoka se počasi vzpenjamo, pridemo pod skale, čeznje si pomagamo z jeklenico. Bog pomagaj, ko pridemo čez, vidimo, da jeklenica visi samo še na treh nitkah. Po približno uri in pol hoje sva pri laguni Churup na 4400m. Jezero je pod zasneženo goro Churup, visoko 5458m. Počivava, uživava na soncu. Peš se odpraviva nazaj do vasi Llupo, srečujeva domačine, ki napravljajo drva, sušijo in mlatijo žito. Vljudno sprašujeva, če lahko slikava, žal ne dovolijo. Po uri čakanja na prevoz ustaviva kamion, za 5 solov naju zapelje v Huaraz. Po obilnem kosilu greva na zaslužen počitek, zvečer pa še enkrat do glavnega trga. Poiščeva najugodnejše ponudbe za obisk okoliških zanimivosti v agenciji, rezervirava tri izlete.

13. 8., sreda-ta dan imava rezerviran prevoz do izhodišča za laguno 69. Ob 6:30h naju vkrcajo v kombi (cena prevoza 40 sol na osebo). Vozimo proti severu. Po uri vožnje smo v Yangay in zavijemo za Llanganuco. Kmalu pridemo na makadam. Pridemo v narodni park, šofer pobere denar in kupi vstopnice (10 sol). Ustavimo se na zajtrku, nato še pri jezeru Llanganunco. Peljemo še mimo enega jezera, nato se ustavimo na prvem ostrem ovinku. Tu je bazni tabor za dostop na goro Pisco, visoko 5750m. Oblačno je, megla ves čas prekriva okoliške vrhove. Pešpot se začne na nadmorski višini 3950m. Vodi po dolini do slapu, kjer se začne počasi vzpenjati. Na drugi strani doline vidimo še en slap. Seveda je Miro najbolj hiter. Čaka me na prvem prelazu ob jezercu. Piha in na gosto padajo mraznice. Šele tukaj imava prvi počitek. Pot se poravna, čaka naju še en vzpon po cik cakasti poti. Po dveh urah in pol sva pri turkizno modrem jezeru 69 na 4650m. Počasi prihajajo za nama najini sopotniki. Po uri čakanja, da se pokaže nad jezerom gora obupava in se vrneva v dolino. Pot je pestra, Miro preganja mladega bikca in vlogi se kmalu zamenjata. V dolini ga še brcne konj, tako da ga zdaj zlahka dohajam do izhodišča. Na koncu ostaneva še brez hrane, komaj čakava, da se skupina zbere in po skoraj treh urah vožnje smo spet v mestu. Greva na krepko večerjo z zrezki.

14.8., četrtek- danes malo dlje pospiva, do 9h imava čas. Ti perujski zajtrki mi zelo teknejo- panini s cvrtimi jajci, hrenovkami, tortilje, kokini čaji, sveže zmiksani sadni sokovi, največkrat iz papaje. Skočiva še na tržnico po kolut mladega sira, iz katerega se kasneje kar cedi sirotka. Z avtobusom (vožnja, vodič, vstopnina v Chavin stene 40 solov na osebo) križarimo po mestu in pobiramo potnike po hotelih. Tokrat se odpeljemo proti JV. Ob onesnaženi reki Rio Santa, ob kateri so rudniki mineralov, se vozimo do mesta Catac na 3640m. Zavijemo z glavne ceste, pred nami se v jasnem vremenu vidi najvišji vrh Peruja Huascaran z 6768m. Prvi postanek je pri jezeru Querococha, nato se dvigamo do tunela na vrhu prelaza. Na pobočjih vidimo redke pastirske hišice. Na drugi strani prelaza nas pričaka ogromen kip Jezusa in slaba makadamska cesta. Cesta se spusti globoko v dolino, pobočja na drugi strani doline so obdelana. Končno smo v Chavinu, kjer je znano arheološko najdišče civilizacije Chavin izpred 900 lpnš. Ogledamo si ostanke velikega templja s trgi in dvorišči, katerega je večji del pred leti odnesel zemeljski plaz. Pod kompleksom so zgrajeni podvodni hodniki in jaški za vodo. Velik kamen z vdolbinamai za vodo je bil namenjen gledanju zvezd. Izvemo, da je bil kraj versko središče. Pred belo črnim portalom so verski vodje izvajali rituale. Vernike in sebe so omamljali s pijačo, narejeno iz strupenega soka kaktusa San Pedro. Posebne efekte so ustvarjali s trobljenjem na školjke v podzemnih hodnikih in pretakanjem vode. Vstopimo v podzemne hodnike,le del je namenjen ogledu. V posebnem prostoru je kip njihovega najvišjega boga Lanzona. Chavin je znan po Clava Cabesa, vzidanih glavah v zidovu templja. Na svojem mestu je samo še ena, druge so v muzeju. V centru lepe vasice , polne rož in barvnih hiš pojemo kosilo, nato si ogledamo še muzej. Ogledamo si keramiko, velike školjke, kamne z izklesanimi podobami in ogromno glav z neumnimi izrazi. Na poti nazaj začne deževati, brisalci na avtobusu ne delajo, šofer se trudi šipo sprati prahu, a jo le bolj zapacka. Na srečo malo pred Huarazom dež poneha. Večerni obvezni obisk slaščičarne. Ko prideva v hotel imava vso prtljago spakirano v rukzakih. So se čistilke tako trudile?

15.8., petek-zadnji dan v andskem pogorju je namenjen ogledu ledenika Pastoruri (40sol na osebo). Po 30 km vožnje z avtobusom se ustavimo v osamljeni restavraciji ob cesti. Z agencijo imajo zmenjeno, da jim vozijo turiste. Moramo se odločiti, kaj bomo jedli za kosilo in to naročiti že zdaj. Popijeva kokin čaj in kupiva kokine liste za žvečenje, saj naš cilj presega 5000m nadmorske višine. Na avtobusu je tudi angleška družina s komaj dvema mesecema starim dojenčkom. Nekateri so pa pogumni. Kmalu pridemo na makadam, prvi postanek je pri visokogorskem jezeru, drugi pri izviru strupenega mineralnega vročega vrelca. Po hribih naokoli so raztresene rože Puya Rajmondi. Dosežejo do 10 m v višino in rastejo okoli 40 let. Takoj po cvetenju odmrejo. Peljemo se pod skalo, polno poslikav, vodič ne omeni nič. S parkirišča vodijo do ledenika dve poti, vsi jo mahnejo po desni, krajši, midva greva po levi pod ledenikom. Mimo jezerca prideva do skal, polnih fosilov. Na razgledni točki sva po polurni hoji. Ta ledenik je menda najhitreje topeč se in bo izginil v roku petnajstih let. Pod njim je ogromno ledeno jezero. Ob 17h sva spet v Huarazu in čakava do 22:30h na avtobus za Limo.

16.8., sobota- ob 5:30h sva v Limi. Na avtobusni počakava, da se zdani. S taksijem (8sol) do centra. Dobiva hostel El Caminate (50sol) in prespiva dopoldne. Popoldne se sprehodiva po glavnem perujskem mestu. Glavna ulica, seveda, Plaza de Armas, je polna cvetja, palm, na sredini je bronasta fontana. Obkrožajo jo bogate stavbe. Katedrala De Lima z baročno fasado je zaprta. Palača Arbobispal v kolonialnem stilu ima lesene izrezljane balkone. Pred vladno palačo v baročnem stilu je vsak dan ob 12h menjava straže. Greva do rumene cerkve San Francisko, zraven so katakombe in znana knjižnica, se nama ne da na oglede. V parku de Muralla z ostanki nekdanjega mestnega obzidja je pogled na pisane hišice na sosednji vzpetini pod hribom San Cristoban. V parku je kip Francesca Pizarra, osvajalca, ki je zavzel Peru v času Inkov. Res čudno, da ga perujci častijo in je njegov kip po večini večjih mest. Mogoče zato, ker je ustanovil mesto Limo. Na plazi Bolivar si ogledava muzej inkvizicije. V mestu je večina stavb baročne kolonialne arhitekture. Ogledava si palačo Tore Tagle. Z lesenimi balkoni okoli dvorišča. Na obrežju Rio Rimac je ogromno sprehajališče z majhnimi amfiteatri, v katerih nastopajo zabavljači. V enem pojejo, v drugem plešejo, nekje je gledališka predstava... ob strani pečejo, cvrejo. Kupim sladke obročke z medom in figami. Na koncu ulice je kulinarična kuhinja na prostem. Imajo vsega, od tipičnih juh do mesnih jedi, zelenjave do pijač in sladic. Jedi so razstavljene na krožnikih, zraven je perujsko ime in v angleščini razlaga, iz česa je jed narejena. Sva malo prej kosila v bližnji restavraciji, pozanimava se za urnik in izveva, da imajo odprto vsak konec tedna. Greva še po mestu mimo znanih cerkva in palač. Ulica Jiron de la Union je glavna promenada v mestu z trgovinami, restavracijami, zabavljači. Zvečer greva na obrežje reke in v kuhinji pod zvezdami degustirava nekakšne polnjene paprike, pastičo s kromprijem in siri, pijeva viola in rumeno koruzno pijačo- čiča morado.

17.8., nedelja- jutranji sprehod nameniva iskanju najboljšega prevoza na letališče. Odkrijeva celo podzemno, a nima najine linije. Taksiji so zasoljeni, izveva za avtobus. Na ulici Winston vozi rdeči avtobus za 1.5 sola. Dobiva avtobus do okrožja Mirafjor ob Pacifiku. Na vsakem avtobusu ali kombiju stoji kondukter, ki kriči postaje. Izstopiva, morje je globoko pod nami, do njega vodi tlakovana potka skozi park. Valovi so privabili veliko srfarjev in učencev srfanja. Na obali je veliko srfarskih šol. Hočeva na dolg, bel pomol z modro hišo na koncu. Čuvaj naju ne pusti gor. Nazaj grede vidiva padalce, ki se visoko nad obalo učijo razpirati padala. Skozi park, polen stojnic in slikarjev se vrneva na avtobusno postajališče. Po polurni vožnji sva nazaj. Ravno se odvija parada na glavnih ulicah. Podobno kot v Cuzcu nosijo spredaj svetnika in zadaj ogromno plesnih skupin pleše svoje plese. Lačna sva in na obrežju reke Rimac se tre ljudi v kuhinji na prostem, prejšnji dan je bilo prazno. Jaz čakam v vrsti za naročilo, Miro čaka prosto mizo. Naročim Pachamanco tres sabores, tri vrste mesa, pečenega pod kamenjem. Zraven je seveda čiča morada. Za posladek si oba izbereva aroz con leche- mlečni sladek riž s sadnim prelivaom, cimetom in kremo.

To je najino slovo od Peruja. Čaka naju samo še avtobusni prevoz do letališča, čakanje, presedanje v Madridu in Londonu. Potujeva od 17.8 od 19:40h do 19.8. do 10h dopoldne, ko končno pristanemo v Benetkah. Vmes je še 7-urni zamik.

To je najino prvo potovanje z avtobusnimi prevozi. Vse je teklo bolje , kot sva pričakovala. V vseh večjih mestih je polno policije. Ves čas potovanja sva se počutila varno.