OMAN, 22. 12. 2018-2. 1. 2019

Sobota, 22.12.-od 6h zjutraj do 22:50h sva na poti. Tokrat dobiva najcenejše karte preko letalske družbe Etihad. Iz Ljubljane do Beograda letiva z AirSrbija, po 1.5h čakanja imava let naprej za AbuDhabi, ki traja 5 ur. Tokrat imava let že čez uro in tečeva po letališču na drugo letalo. Morava še čez kontrolo potnih listov in prtljage, kjer je gužva. Komaj prepričava varnostnika, da naju spusti preko vrste. Z nama je družina iz Ljubljane, ki ima iste lete. V Muškatu čakamo do polnoči, kajti viza, ki sva jo kupila preko spleta, je veljavna za deset dni in se nama točno izteče od 23.decembra do 1. januarja.

Nedelja, 23. 12.- Prtljaga ni bila tako hitra kot midva in je ostala v AbuDhabiju. Trinity rentcar poslovalnica je na letališču in urediva vse potrebno, dobiva ključe. S transparentkom čakava Nino, ki bo priletela ob 2:30h s Pegasusom preko Istanbula. Na letališču kupimo sim kartico za Omansko omrežje (10€). Zapeljemo se do Sultan Qaboos Gran mošeje. Še dobro, da ni prometa, ker se Miro privaja na avtomatski menjalnikJ. Mesto je ogromno, čisto in urejeno. Nočni ogled mošeje, čmurjenje v avto do jutranjih ur, končno pa prvi zajtrk v takoimenovanih Coffeshop z zelo sladko kavo. Ob 8h odprejo mošejo za turiste. Mošejo je dal zgraditi sultan Qaboos ob 30 letnici vladanja, ki traja že od leta 1970. Sultanat Oman ima danes odlično zdravstveno službo, dobro cestno omrežje in številne izobraževalne ustanove za dekleta in fante. Ljudje ga imajo radi, je  mirovnik in ekološko usmerjen voditelj. Sami smo izkusili, da ljudje živijo dobro, so zadovoljni, njihov rial je vreden 2.5€. V mošejo vstopimo bosi in ženski se morava pokriti. Je ogromna, vsak kotiček zunaj in znotraj  je urejen in čist. Ponaša se z največjo molilno preprogo- no, dokler niso večje naredili v AbuDhabiju, in tehta kar 21 ton. Tkali so jo v Iranu 4 leta, je v tradicionalnih muslimanskih zelenih odtenkih. Mošeja je znana tudi po lestencu nad molilno dvorano, izdelan v italiji iz 600 000 kristalov Swarovski. Ker moramo čakati, da prispe prtljaga na letališče, gremo v nakupovalni center. Kupimo gorilnik, plin za kampiranje, nekaj hrane in vodo. V državi lahko varno kampiraš kjerkoli. Tu se nahaja tudi menjalnica, kjer menjamo najbolje na našem potovanju. Odpeljemo se v Al Mouj marino, prestižno novejše pristanišče z vrhunskimi hoteli, restavracijami... Nas zanima izlet s čolnom na otočje Dimaniyat, rezerviramo  ga za 31 decembra.  Odpeljemo se na letališče. Po dolgem čakanju Nino popišejo in jo odpeljejo v ogromno skladišče izgubljene prtljage. Seveda naše ni tu, slučajno jo najde jo pri tekočih trakovih.  Končno lahko zapustimo novi del mesta. Ustavimo se v starem delu, Mutrah, ki je staro ribiško pristanišče, s kopnega zaprto s skalnim hribovjem . Ogledamo si največjo tržnico in utrdbo na hribu. Zapeljemo se do sultanove palače Al Alam v zalivu, obdanem z utrdbami Mirani in Jalali, ki so jih v 16. stoletju zgradili Portugalci in tu trgovali s sužnji.  Nekaj km J iz  mesta si ogledamo kamniti obok na plaži, okoli katerega so zgradili kompleks za turiste. Kopamo se na južneje na plaži Yiti. Prispemo v prvi wadi -Mayh , skozi sotesko je speljana makadamska cesta, domačin nam zagotovi, da je prevozna. Srečamo prve kamele, oaze z dateljevimi palmami, odmaknjene vasice z belimi hiškami. Večeri se, zapeljemo iz avtoceste in iščemo prenočišče. V vasi Quarrayat povečerjamo odličen riž s piščancem, solato in palačinke.  Zapeljemo se proti Sinkhole, nad peščeno obalo postavimo šotor in prespimo.   (ta dan smo prevozili 284km)

Ponedeljek, 24.12.- po jutranjem kopanju skuhamo čaj. Zapeljemo se v vasico, prijazen domačin nas vodi do coffeshop-a , ki ga sami verjetni ne bi našli. Domačin nas vabi k sebi domov, prijazno ga zavrnemo, da nimamo časa. Naslednja postaja je Sinkhole, naravna znamenitost, vrtača, ki je nastala z raztapljanjem spodnjih slojev apnencev .  V vdoru, ki ga obdajajo skalne stene  je turkizna voda, v kateri se kopamo. Področje je ograjeno in urejeno v park. Zapeljemo se do Wadi Shab, čaka nas prvi pohod po rečni strugi. S čolničkom nas  za 1 rial na osebo zapeljejo čez reko , kjer se začne stezica v kanjon. Najprej hodimo  po suhi strugi, nato se vzpnemo ob steni in hodimo nad potočkom. Po 45min hoje pridemo ''bučk'', bazenčkov v skalah. Kopamo se v dolgem jezercu, na koncu je  skalna špranja, skozi katero priplavamo v jamsko jezerce s slapom. Voda je čista, topla. Nazaj grede srečujemo ogromno turistov. Ogledamo si Sur, starodavno trgovsko pristanišče, znano po izdelovanju tradicionalnih omanskih jadrnic, imenovanih dhow. Ogledamo si delavnico, trenutno gradijo tri lesene ladje. Čez most si ogledamo še svetilnik. Zvečer prispemo v naravni rezervat Ras al Jinz. Tu je hotel, od koder organizirajo ogled ogromnih morskih želv, ki valijo jajca na peščeni obali. Ker so ogledi ponoči , se zapeljemo do mesta Ras Al Hadd, kjer naj bi bil kamp. Na bencinski sprašujemo, pripelje domačin in nam ponudi voden ogled želv za nižjo ceno (5rialov na osebo) in prostor na obali, kjer lahko taborimo. Za njim odpeljemo k obali. Pripeljemo do kočice, pred njo je nekakšno počivališče na prostem. Pusti nas same. Ker je božični večer , si ob čaju privoščimo slovensko potico, ki je pripotovala z nami . Čez čas pride lastnik po nas. Z džipom nas najprej odpelje v svojo hišo, oddaja štiri sobe, vodi nočne oglede želv, ponuja ribarjenje... Podjeten Salim nam zrihta za naslednji dan izlet v puščavo, ponudi nam čaj in počakamo na dva popotnika, ki bosta šla z nami. Odpeljemo se do varovanega rezervata. Hodimo po peščeni plaži, polno je okroglih lukenj. Kmalu zagledamo sled iz morja, ki nas pripelje do ogromne zelene želve, ki vali jajca. Le meter stran se drenjamo okoli nje, ubožica. Na srečo vsaj ne smemo slikati s flešem. Salim nas opozori na zelenkasto svetlikajoče valove. Pove, da je to plankton, ki se sveti ponoči. Iščemo majhne želvice, ki se vsako noč valijo iz jajc in iščejo pot do morja.  Ob poletnih nočeh jih je menda polna obala. Zapeljemo se ob obali, želvic ne najdemo. Končno zagledamo majhno skupinico, lahko jih primemo v roke in jih nesemo do morja.                                       (prevozili smo 170km)

Torek, 25.12.-po jutranjem kopanju spakiramo in se odpeljemo v Sur. Ogledamo si trdnjavo (1,5 riala na osebo), prvo od mnogih, raztresenih po državi. Ker smo zmenjeni za izlet v puščavo, odpade vožnja ob obali proti jugu. Dopoldne obiščemo wadi Bani Khalid. Ob največjem jezercu na začetku doline je ogromno turistov, napis opozarja, da moramo biti primerno oblečeni.  Po skalah hodimo ob naravnih bazenčkih in majhnimi slapovi. Km više je jama, odločimo se, da se bomo raje kopali. Popoldne se odpeljemo  v notranjost do vasi Bidiyah. Na bencinski se zbirajo vodiči in popotniki. Ob bencinski je parkirišče, kjer pustimo našo Kijo. Mohamed skoraj ne zna angleško, tako da se sporazumevamo bolj z mimiko. Zapelje nas v njegov tabor (v puščavo Wahiba ~25 km J od Bidiyaha) kjer ima samo eno kočico za turiste in je nekaj sto metrov stran od Safari desert kampa. Postreže nam dateljnov namaz in čaj. Odpravimo se na pohod po sipinah. Vedno je kakšna višja in hodimo kako uro, se kotalimo po pesku, nato obsedimo in čakamo sončni zahod. Ko se stemni, se odpravimo nazaj. Mohamed je bil zgleda v skrbeh za nas in se pripelje za nami na vrh prve sipine. V kampu nas čaka cela družina, žena, sestri, otroci, Sultan iz Bangladeša, ki dala zanj.....Na tepihu sredi dvorišča pijemo čaj, na ognju se peče piščanec, mi pojemo slovenske pesmi, oni nam pojejo omanske, otroci plešejo. Ko je večerja pripravljena, pogrnejo čez tepih najlon. Vsi, razen Mohameda, se umaknejo. Nina prosi, naj pridejo z nami jest, vsi skupaj povečerjamo. Pozno je,  oni se odpravijo v njihovo domovanje 100m stran, ostanemo sami.                                                               (brez vožnje v puščavo smo prevozili 223km)

Sreda, 26.12.-ob 5:30h smo pokoncu. Zunaj je temno, vse mokro in zelo mrzlo. Povzpnemo se na sipino, kjer čakamo sončni vzhod. Na nebu je ogromno zvezd, vendar manj kot prejšnji večer. Nina se vleže v pesek in čmuriJ. Iz večjega kampa začnejo  džipi vozit turiste na sipine. V kampu nas čaka zajtrk. Moška kuhata, otroci strežejo.  Prvič pijemo pravo omansko kavo iz kardamona. (Za izlet plačamo 70 rialov ) Poslovimo se od puščave, naslednji cilj je tržnica v Ibri. Sprehodimo se po mestu, prodajajo sadje, zelenjavo, obleke... in tudi kamele.  V vasi Birkat Al Mawz se ustavimo ob lepo obnovljeni trdnjavi, ki je zaprta. Na hribčku nad vasjo se sprehodimo med ruševinami starega mesteca. Naslednji postanek je v Nizwi, v trdnjavi je tržnica.Privoščimo si tipično omansko kosilo, seveda riž s prilogami J. Odpeljemo se naprej in ujamemo še zadnji vlakec ob 17h za ogled jame Al Hota (7R na osebo). V muzeju si ogledamo  kako je jama nastala s premikanjem tektonskih plošč in vdorom. Jama je dolga 5km, za turiste je odprt le delček. V 45 minutah z vodičem prehodimo krožno pot, nad nami so ogromni skalni skladi, pridemo do velike dvorane s kapniki, spustimo se do jezerca s slepimi ribami... Preko Bookinga smo rezervirali hotel Jibreen blizu Bahre(22R soba za tri z zajtrkom). Zvečer se sprehodimo po Bahri.    (272km)

Četrtek, 27.12.-Odpeljemo se v hribe. Najprej asfaltna, nato vedno slabša makadamska cesta nas pripelje do največjega kanjona v arabskem svetu, JabelShams. Nekajkrat se ustavimo na vrhu ob robu kanjona. Pogled navzdol je srhljiv, nemogoče se zdi, da so vanj speljali stezo, ki vodi do dna. Kmalu smo tudi mi na stezi, ki se spušča po kamnitih policah. Nina uživa v selfijih na poličkah s  pogledom na navpične stene pod nami. Pridemo do dna mimo zapuščene vasice, prečimo suho strugo in  do teras. Pot se izgubi. Nekako pririnemo preko skalovja do cilja, jezerca pod stemani. Pomalicamo in po treh urah hoje smo nazaj pri avtu. Nazaj grede se ustavimo v vasi Al Hamra, nato se zapeljemo do Misfat, vasi na polici nad dolino. V starem delu vasi so  obnovljene hiše , grajene iz blata in slame. Veliko jih je namenjenih turistom, a so vse sobe zasedene. Sprehodimo se po kanjonu s stolpi in falaji- vodnimi kanali, po katerih teče voda iz hribov v vasi. Po makadamski poti se zapeljemo nad vas in dobimo ogromen, raven prostor za kampiranje s čudovitim pogledom na lučke v dolini in zvezdnatim nebom nad nami. V temi postavimo tabor, naberemo dračje in Miro zakuri taborni ogenj.   (124km)

Petek, 28.12.- zbudim se sitna, Nino bolijo kolki od trde podlage. V Al Hamri se ustavimo na zajtrku, navdušeni smo nad njihovim kruhom, tankim, z okusom po palačinkah. Čaka nas dolga pot. Ker nimamo avta na štirikolesni pogon, ne moremo čez hrib, peljemo se okoli. Mimo Ibre, Al Hayala do Rustaqa, znanega po izvirkih vroče vode. Razočarani smo, res pridemo do dveh ograjenih izvirkov, vendar se lahko samo moški kopajo  in še to samo v obzidanih falajih. V bližini je označena molilnica za ženske. Predvidevamo, da to ni kopališče, zato se odpeljemo do obnovljene utrdbe. Za oglede je odprt le del obzidja. Peljemo po dvopasovnici do Nakhle, ogromno trdnjavo poslikamo. Za kosilo naročimo masalo, nekakšen golaž po naše s posebnimi začimbami, spominja na indijske jedi. Za sladico dobimo sladico iz posebne sorte riža, ki me spominja na turški rižev puding. Zapeljemo se proti morju. Južno od Barke se ustavimo na dolgi, peščeni plaži. Nabiramo školjke, se sprehajamo, za kopanje nam deluje voda umazana. Kasneje beremo, da sta v bližini dve čistilni napravi. Spet preko Bookinga dobimo ugodno prenočišče, čisto nov hotel GoldenCrown v Seebu (24R soba za tri). Zvečer se odpeljemo v center mesta. Parkiramo na glavni ulici, polni trgovin. Brali smo, da je tu souk, a zgleda, da so same trgovinice. Na kupu so trgovinice z zlatom, nato z oblekami, pa s čevlji...V coffeshop-u naročimo vse sorte prigrizkov. Navdušijo nas Oman Khaboos, palačinke s sirom in medom.    (400km)

Sobota, 29. 12. – Peljemo se ob drevoredih s palmami in cvetjem mimo kraljeve palače Bait Al Barakah. Zapeljemo na izhod za Sawadi. Nekje na sredini poti do morja vidimo na puščavskih tleh velik bel šotor. Ustavimo in pridemo do dirkališča za kamele-''hipodroma''. Ogromno kamel in vodičev čaka na svoj trenutek, tekmujeta po dve na 300m dolgi progi. Na plaži Sawadi čakajo domačini na turiste, da jih vozijo s čolni do bližnjih otočkov. Miro je bral, da se da ob oseki priti peš na otoček, 200m oddaljen od obale. Voda že počasi narašča, vseeno se podamo peš po peščenem dnu. Na otočku vodi veliko stopnic do vrha, kjer stoji stražni stolp. Otoček in stolp sta zasmetena. Po krožnih stopnicah se povzpnemo na stolp. Uživamo v pogledu na okoliške otočke v morju in kopno.  Hitimo nazaj. Popoldne preživimo na plaži. Zvečer se zapeljemo do SunCity hotela (26R) v Muškatu. Sledi večerno nakupovanje na Mutrahsouqu. V pekarni nam v tipični arabski peči spečejo kruh, v coffeshopu naročimo čapati, kruh kot palačinke.  (87km)

Nedelja, 30.12.- vstanemo že po 6 uri. Zapeljemo se proti marini. Vmes se ustavimo v coffeshop-u, tu palačinke khaboos niso tako okusne. Ob 8h smo v marini Al Mouj. Ker nismo še plačali izleta(84R- vožnja s čolnom, prigrizki, pijača), čakamo do 9h, ko izpluje zadnji čoln z nami na krovu. Po 45minutah smo pri naravnem rezervatu Al-Dimaniyat. Sestavljen je iz devetih otokov in ima bogato naravno dediščino. Polno je različnih vrst koralnih grebenov, morskih želv, mi na žalost vidimo le eno. Ustavimo izven zaliva, plavamo med ogromnimi koralami rjavih barv, le redke so pisane in med raznobarvnimi ribicami. Priplavamo na obalo z belim peskom, podamo se čez greben na drugo stran, v morju vidimo kamnino v obliki gobe. Jaz obstamnem na grebenu, Miro in Nina se spustita v zaliv na drugi strani otočka in preplavata polotoček, ki loči zaliva. Majhne ribice skačejo pred njima iz morja in jima pristajajo na hrbtu. Škoda, da nimam fotoaparataJ. S  čolnom se peljemo do drugega otočka, pa še do enega. Okog 13h se vračamo. Zapeljemo se do Qurm parka z ogromnim jezercem in vodometom na sredini, obhodimo ga kljub vročini. Od zunaj si ogledamo ogromno, belo omansko operno hišo. Naslednja postaja je Qurm plaža, menda ena najlepših. Nam ne dopade preveč, je v mestu, veliko je ljudi, nihče se ne kopa. Poiščemo hotel Delfin (18R soba za dva, saj naju danes Nina zapuščaL). Še zadnji sprehod po mestu, nato Nina spakira in po 23uri se odpravimo proti letališču. Joj, sem uštimala na Garminu napačen terminal in namesto 15km se vozimo 30km. Oddamo našo habibiL.  (140km)

Ponedeljek, 31.12.- Zapeljeva se iz mesta po panoramski cesti proti Yiti plaži. Tokrat parkirava bolj desno, cel dan čmuriva, se kopava...Popoldne se zapeljeva čez wadi Mayh do plaže , kjer smo kampirali prvi dan. Kopava se, nabereva drva za večerni kres. Za silvestrski večer zakuriva kres, skuhava čaj in se sladkava s sladicami.          (177km)

Torek, 1.1.2019- ob 7h jutranje kopanje, novoletni kres, igrava špljake s kamni na plaži...Danes si bova ogledala še en wadi - Tiwi. Zapeljeva se okoli 3km v dolino. Skozi vas Al Hosu in naprej peš po strmi betonski cesti. Nekajkrat se cesta spusti in spet strmo dvigne. V vasi Sema se mlad domačin ponudi, da naju vodi po felajih do tolmunov pod vasjo. Sama sva, se kopava, nato greva hodit nad sotesko, kjer je izhodišče za treking do Wasi Bani Khalid. Po treh urah sva nazaj pri avtu. V Tiwiju pojeva pozno novoletno kosilo, nato se počasi zapeljeva proti glavnemu mestu in letališču.  Ob 23:45h imava let do AbuDhabi, celo noč prečmuriva na letališču, zjutraj imava let do Beograda.  (250km)

Sreda, 2.1.-Ogledava si Beograd. Z avtobusom se zapeljeva v center mesta. Iz 25-30 stopinj prideva v mraz. Rahlo sneži. Ogledava si Beograjsko trdnjavo, ki stoji nad sotočjem Donave in Save. Sestavljena je iz Gornjega grada, spodnjega grada in parka Kalemegdan. Na ulici kneza Mihajlova greva na srbsko kavo in prigrizek.  Ob 20 uri sva v Ljubljani.

Stroški:

Letalske karte: 2×578€

Spanje za 3 osebe: 200€

Vstopnine, izleti: 500€

Hrana: 250€

Avto: 300 €