Maroko, 27.10.-7.11. 2011

Četrtek, 28.10

Ob 4. 30 poberemo Severino in Bojana v Renčah, Miha nas odpelje v Benetke. Do 20.40 , ko je let, že obvladamo celo letališče. Letimo z Airarabia, polnim jokajočih otrok. Ob polnoči, 10 uri po lokalnem času, pristanemo v Casablanci. S taksijem do hostla Auberge Internationale de Jeunes (150 drh soba za 2 z zajtrkom) tik ob obzidju Medine. Po kozarčku Jagermajstra sladko zaspimo v spalkah.

Petek, 29. 10.

Dopoldanski sprehod skozi Medino, Polna je smeti, smrada, luž in revežev. Ob obali obiščemo mošejo Hasana II, menda je druga največja. Ker je petek, je rezervirana za vernike in je ogled za turiste šele ob 14 uri. Posedimo na zidku in uživamo ob vetrovnem Atlantiku.

Moška dvigneta renta-car (3300 drh za 9 dni), midve počakava v hostlu. Na televiziji prenašajo molitev. Kar se da hitro zapustimo glavno mesto. Občudujemo visoke valove, ki butajo ob obalo. Ustavimo se na eni izmed mnogih peščenih plaž južno od mesta. V Azemurju se okrepčamo z obarami, ki jih pripravljajo na ulici v velikih loncih. Obmorsko mesto El Jadid me preseneti z urejenostjo, čistočo, ob cesti je drevored palm. Zavijemo v notranjost za Marakeš. Vozimo po ravni, enolični pokrajini z zoranimi polji, na katerih  kraljujejo smeti. V mestu Safi se spet priključimo k obalni cesti. Severno od mesta najdemo kamp International (200drh soba za dva). (242 km)

Sobota, 29. 10

Pred vrati nas pozdravi mini živalski vrt- pes, mačka, pavi. Odpeljemo se proti severu . Ob cesti je sama glaževina, pri postankih na razglednih točkah moramo paziti, da se ne porežemo. V vasi Lalla Fatma zavijemo po ozki, strmi cestici na peščeno obalo pod klifnimi stenami. Sprehodimo se po samotni obali, raju za srfarje. Vrnemo se v Safi, v Medini pojemo maroški zajtrk. V obzidju je souk z usnjenimi, lesenimi, glinenimi izdelki. Pot nadaljujemo ob obali, spet se moramo ustaviti visoko nad obalo s čudovitim pogledamo na valovito morje. Ob cesti zagledamo oljarno. V preprosti stavbi meljejo olive še z mlinskima kamnoma in stiskajo na doma narejeni stiskalnici z nekakšnimi zvitimi vrvmi na železnem ogrodju. Kupimo neprečiščeno olje. Iz glavne ceste zavijemo za Moulay, menda znano srfarsko vasico. V njej je par hiš, šola in restavracija s prenočišči. Takoj se nam pridruži fantič, prodaja kape, ki jih kvačka njegova mama. Pa imam darilo za Mihca. V morju so trije srfarji, španci. V Essaquiri se ustavimo na natrpani plaži. Ponujajo, kar ti srce poželi- štirikolesnike, kamele, konje…V restavraciji ob plaži se na blazinah in ležalnikih sončijo petični gostje. Hitro se poberemo naprej do kampa 12 km iz mesta. Vreden je svojega imena: Le Calme. (200drh soba za dva) Kamp je postavljen sredi nasada arganovih dreves. Glavna stavba je grajena v arabskem stilu, sobe so razporejene okoli glavnega dvorišča, sredi njega je vodnjak, vse je oblečeno v vzorčaste ploščice modrih barv. Na terasi je bazen, izkoristimo ga za popoldansko kopanje in dremanje na soncu. Proti večeru si ogledamo mesto. Velika Medina je polna trgovinic. V pristanišču so ribje »restavracije«. Na stojnici si izbereš ribo, ki ti jo spečejo in servirajo na že pripravljene krožnike. Prekrižarimo vse uličice v Medini, z obzidja, na katerem je vrsta topov obrnjenih na morje, slikamo divjo  obalo. Odkrijemo še eno ribjo tržnico, izberemo ribe, ki nam jih spečejo na žaru. (221 km)

Nedelja, 30. 10.

Pomalicamo na arabskem dvorišču in naberemo arganovih semen. Na poti zagledamo nam čuden prizor. Koze se vzpenjajo po arganovih drevesih, vsa drevesa so jih polna. Na poti za Agadir so prodajalne, kooperacije velikih oljarn. Ustavimo se v treh in nakupimo arganovega olja. Cene so zelo različne, po barantanju pa se skoraj izenačijo . V vasi Smimou je živilska tržnica. Potujemo čez prelaz, arganove nasade zamenjajo ciprese. Na drugi strani postane pokrajina bolj hribovita. Še zadnjič  se ustavimo v oljarni in nakupimo zalogo arganovega olja. V dolini ob vasi Tamri so nasadi bananovcev. Spet smo ob atlantiku, na visokih pečinah domačini trejo školjke in mimoidočim prodajajo meso.  Vidimo njihova bivališča v pečinah. V Taghazaut zavijemo v Rajsko dolino. Ustavimo se ob tolmunih in pomalicamo. Ob cesti vidimo oznako za začetek pešpoti po dolini, mi nadaljujemo  po ozki, strmi, vijugasti cesti do Imouzzer slapov. Dvignemo se na 1000m, nato se spustimo v vas. Parkiramo na »varovanem« parkirišču in takoj se nam prilepi domačin, ki nas vodi po levi strani vode mimo številnih trgovinic pod slapove. Je malo vode in teče le po srednjem delu. Drugod se vidijo nanosi, ki jih pušča voda in ustvarjajo kamnit slap. Spodaj je globok tolmun, v katerega so požene domačin kake 10m v globino. Vrnemo se v Taghazaut, kjer prenočimo v hotelu Littoral (apartma 400drh). (270km)

Ponedeljek, 31.10.

Obvozimo Agadir, ob dvopasovnici so nasadi Bogonvilij vseh barv. Lahko le občudujem kako bujno cvetijo in se spomnim na mojo rogovilo doma. Zavijemo za Ait Baha. Ožja, ovinkasta cesta se počasi vzpenja na Antiatlas. Hribovita pokrajina je posejana z  arganovimi drevesi. Naberemo polno arganovih semen, poslikamo razpadajoči kazbah na nasprotnem hribu. Ogledamo si kazbah Taurzage, ki leži na vzpetini sredi ravnine. Je lepo obnovljen, v njem živi le ena družina, ki ga vzdržuje ( 10drh na osebo) Najvišji prelaz, ki ga prevozimo, je Tizi An Tarakatine- 1500m.V turističnem mestecu Tafroute nam Bojan zrihta čudovit, nov apartma (maison Afoulki) za 250drh. Ob tažineju naredimo načrt za popoldne in naslednji dan. Zapeljemo se do bližnjih oznak za poslikane skale. Ob pešpoti, po kateri se lahko zapelješ tudi z avtom so zanimivo zložene skale in v vsaki skladovnici lahko odkriješ žival, predmet. Sredi naravnih, rjavordečih skal se je nekdo igral in je ogromen kup velikih , v modro poslikanih skal. Nam so bolj všeč naravne. Počakamo sončni zahod in po temi se vrnemo v mesto. Povečerjamo hariro- juho iz stročnic, za dober spanec še štamperle odlične slivovke.(195km)

Torek, 1.11.

Ob maroških piškotih nazdravimo Bojanu za rojstni dan in že hitimo v dolino Ait Mansour. Dvignemo se čez hrib in v sotesko, polno palm. Na začetku pustimo avto (10drh)in po prašni cesti med palmami, vasicami, občudujemo bujno vegetacijo. Uspeva vinska trta, dateljni, mandeljni, granatna jabolka, fige…Splezamo na nizek prelaz nad dolino, pobočje je polno bodečih kaktusov. Vračamo se po isti poti, malo je dolgočasno, mimo nas prašijo redki avtomobili. Vrnemo se nazaj v vas Tafroute in nadaljujemo našo pot čez prelaz Col de Kendauz (1100m). spremlja nas gričevnata pokrajina z redko posejanimi drevesi. Spustimo se skozi Tiznit do morja. Cesta je v redu, le bankine so povsod najedene. Cesta vijuga nad obalo, ob njej gradijo cela nova naselja. V vaški gostilni v Mirleftu pojemo »pasulj« in ocvrta jajca z veliko zelenjave. Takoj dobimo ponudbo za spanje. Do apartmaja ni ceste, vozimo kar po širokem, s peskom posutem platoju.  ( 300drh za apartma). Lovi nas tema, zato se takoj zapeljemo 15 km proti jugu do plaže Legzira, znani po skalnih arkadah. Na peščeni plaži odkrijemo vrsto hotelov in nam je kar malo žal, da ne prespimo tu. Zamudimo sončni zahod. Pešačimo približno 1km, poslikamo in se v trdi temi vračamo. V apartmaju odpre Severina šampanjec, nazdravimo slavljencu. (270km)

Sreda, 2.11.

 Jutranji sprehod po vetrovni plaži Legzira, visoki nanosi iz rdečega peska so ustvarili visoke pečine, morje je izdolblo naravne tunele, hitimo skozi, da nas ne zalijejo valovi. Kmalu smo spet na poti proti Sidi Ifni, zavijemo na vzhod proti Guelmim. Nasproti tržnice spijemo čaj, menjamo denar in obnovimo zalogo sladkih banan in mandarin. Približno 10 km iz vasi ob naši poti naj bi bil  tabor Tuaregov na poti iz Mavretanije. Iščemo 150 kamel, ugotovimo, da so nas…, v vasi je prodajalna tuareških izdelkov, tabor pa je šotor, pred katerim je nekaj tipičnih ročnih izdelkov. V vasi Targamit v oazi so nasadi bananovcev, spet se dvigamo čez prelaz v Asso. Pred mestom so mogočna mestna vrata, policija popiše dokumente, avto. Pojemo pečenega piščanca, 1 četrtino tima pa strežejo berberke s kameljim mesom.  Cesta po dolini Draa za Akko je ravna, malo prometna. Pred mestom Tata iščemo asfaltno pot za vas Jebair.  V temi zabluzimo, dobimo vodiča z avtom, ki nas pripelje nad vas. Poiščemo družino Cherkaovi, pri kateri sta bila lani Valter in Valda in jim pošiljata slike in nekaj denarja. Gospodarja ni doma, v hišo smo povabljeni, ko pride njegov brat. Sledi procedura kuhanja čaja, okoli glave nas gospodarica prešprica s parfumom. Posedemo se na tepihe, prinesejo oreščke, ženske izginejo. Pride sorodnik s sinom, govorita italijansko, ker tam živijo že 25 let in so trenutno doma na dopustu. Čez čas se vrne gospodarica, prinese mizico z velikim krožnikom riža s piščancem. Skupaj z moškim delom domačih pojemo, ostanek pojejo ženske in otroci v kuhinji. Ogledamo si hišo. Okoli dveh dvorišč so razporejeni prostori, dve preprosti kuhinji, v eni je zanimiva peč iz gline, v kateri pečejo kruh. Ostali prostori so prazni, pokriti s tepihi, v njih spijo. Na drugem dvorišču je preprosto stranišče s tekočo vodo, ki jo imajo speljano z bližnjega vodnjako. Povejo, da je globok okoli 10 m. To je najbolj sušna pokrajina v Maroku, poleti dosežejo temperature tudi do 60 stopinj, trenutno je nekaj čez 30. Že dve leti ni padla niti kaplja dežja in v oazi se sušijo palme.  Prespimo na tleh kot vsi domači.(452km)

Četrtek, 3. 11.

Navsezgodaj že ropotajo lonci. Ko vstanemo, nas postrežejo s sladko, dobro, belo kavico. Za zajtrk dobimo sveže pečen kruh, med, olivno olje, kikirikijev namaz in obvezen čaj.  Skupaj si ogledamo vas. Popeljejo nas do starih, zapuščenih hiš,k zidanih iz blata in slame. Kolona se ves čas veča, pridružuje se nam vaška mularije. Izmenjamo si naslove, družini damo denar za gostoljubje, ob 12 smo v mestu Tata. Ženski del se poda na tržnico, moška uredita formalnosti, za podaljšanje najema avta. Vozimo po ravni, s hribi obkroženi pokrajini. Ogledamo si slapove Tissint. Je malo vode, ta je rjave barve .  Pridemo pod pobočje hriba v mesto Foun- Zgid. Pred naseljem je kamp. Ker ni nikogar, poiščemo v mestu hotel Iriki (100drh soba za dva). Povprašamo za ogled puščave, barantamo za ceno –iz 2000 drh pridemo na 1000 za prevoz do sipin in nazaj. V mestu si ogledamo staro kasbo, sprehodimo se po palmovih nasadih, kjer dočakamo sončni zahod. (162km)

Petek, 4. 11.

Ob 6 smo zmenjeni za odhod v puščavo. Vozimo se dve uri, vse nas pretrese in pazimo na glave, ker nas meta v strop. Na desni strani je greben z vrhom, kot tajin, za njim je Alžirija. Peljemo se čez suho, slano jezero Iriki. Močno piha, zato zavarujem fotoaparat in nič ne slikam. Na sipinah je lepo, pesek nosi kot vodo čez vrhove. Po robovih obhodimo ploščad, na kateri nas čaka šofer. Polni peska se vrnemo v hotel, že zjutraj smo naročili kus-kus. Odličen je. Vedno bolj piha, pesek nosi povsod. Dvigamo se na prelaz Tizi Tahrhatine (1886m). Miro skoraj zaspi za volanom. Menjamo šoferja, ob 17 uri smo v Taliouine v hotelu Safan. Področje je znano po pridelavi žafrana. V  mestu je živahen sejem. Gremo na čaj  in slaščice, na tržnici nakupimo nekaj začimb. V hotelu Safran (300drh soba za štiri) popijemo pod šotorom žafranov čaj, poplaknemo ga z dobro žgano pijačo. Zunaj je 5 stopinj in vetrovno. (175km)

Sobota, 5. 11.

Na zajtrk v mesto- čaj s slaščicami. Čaka nas najvišji prelaz na naši poti, Tizi n Test (2100m). pokrajina okoli nas je podobna kraški. Rdečkasta zemlja je polna kamenja, rastejo le arganova drevesa.  Cesta ni najboljša, paziti je treba na luknje.  Dvigamo se v meglo, čez prelaz pridemo spet na sonce. Na vrhovih okoli nas je sneg. V Ljoukaku se ustavimo na dobrem piščančjem tajinu. Moški del ekipe ugotovi, da imamo čas in spremenijo plan. Zapeljemo se v dolino Quirka do vasi Setti Fatima. Cesta je slaba, ponekod zrita, povsod teče voda. Začne padati dež, zunaj je zelo hladno. V temi se sprehodimo po vasici, Hassan nam pripravi večerjo- kruh, olivno olje, čaj in sadje. Prenočimo v hotelu Stti Fatma. (70drh soba za dva). (252km)

Nedelja.6. 11.

Vstaneva ob mraku. Miro me pelje na ogled slapov nad vasjo. Po shojeni stezi prideva nad slapove, prečkava vodo in nadaljujeva strmo v breg. Steza se zgublja, vse je vlažno in drsi. Jaz na vrhu obupam in se vrnem, Miro je daleč pred mano, išče stezo in pride na planoto, kjer menda živijo opice. Nazaj grede srečam Bojana, ki leze v hrib. Pred odhodom se najemo svežega kruha iz vaške pekarne. Po dolini z rdečkasto zemljo in zelenjem, obkroženo z zasneženimi vrhovi, se vračamo proti Marakešu. Ob 12 smo v hostlu, raztovorimo prtljago, ženski počivava na soncu, moška vrneta avto. Proti večeru se s taksijem odpeljemo v Medino. Vsak hiti po zadnjih nakupih. Z Mirotom najprej poiščeva slaščičarno, posladkava se z raibom, sladkim jogurtom in  nakupiva slaščic, ki jih izdelujejo iz arašidov.  Souki so polni domačinov. Nakupujejo darila za naslednji dan, ko je največji islamski praznik, Kurban Bajram. Štiri dni praznujejo, se obdarujejo, zakoljejo kako ovco…Nakupiva dateljnov, drobnih daril za domače, celo tepih dobiva po ugodni ceni. Natovorjena se končno dobiva z drugo polovico odprave in skupaj spijemo še zadnji metin čaj. (70km)

Ponedeljek, 7. 11

Zaradi praznika  nas skrbi za prevoz, a po zajtrku se le prikaže naročen taksi. Za izhod iz Maroka napišemo še zadnji obrazec. Ob 11.55 z EasyJetom letimo v Milan, z avtobusom do železniške in z vlakom do Tržiča. Ob 23 smo doma.