Maroko, 21. 10. – 30.10. 2010

21. 10- četrtek

Ob 6. 30 proti Milanu na letališče v Bergamo. Potujemo Severina, Bojan- glavni prevajalec in barantač, Miro- glavni šofer in ekonom in Danila. Avto parkiramo na  parkirišču Fly parking (38€ za 9 dni), od koder nas s kombijem prepeljejo na letališče .  Ob 11.40 imamo let z Raynair do Fesa  (povratna karta 71.5€  na osebo). Ob 14 pristanek- čas je zamaknjen za 2 uri, v Maroku je ura 12. Na letališču menjamo evre v maroške dirhame. Taksi nas odpelje do hotela Royal Mirage,  kjer nas čaka avto, ki smo ga najeli preko interneta.  Izbrani  Peugeot ima tako zlizane gume, da se moški del ekipe skoraj skrega  in po grožnji s pritožbo na internetu dobimo skoraj nov Renault Logan.  Hitimo iz mesta proti jugu. Vozimo se skozi skalno pokrajino, podobno našemu krasu. Ob cesti so veliki nasadi oljk.  Mesto Ifrane je zelo čisto in urejeno, tu ima menda kralj Hasan svojo rezidenco.  V mestu ne vidimo oznak za Azrou, zgrešimo pot in se po 2 km vrnemo.  Mesto je polno vojakov in policistov, povprašamo za smer. Noči se, pred Azrou vidimo oznako za kamp Amazigh. Zadovoljni smo s preprostimi in čistimi sobami (150 Dh za sobo za dva), ki jih ponujajo.  Ob večerji spijemo kozarec vina, nato pa na raziskovanje Azrou , mesta na 1200mnv . Že na parkirišču nas poskušajo ogoljufat, čuvaj zaračuna parkirišče 5 krat več.  Sprehodimo se po živahnem souku, na trgu spijemo čaj. Takoj se pridružita domačina,  svetujeta, kaj naj si ogledamo. (prevozili 110 km)

22. 10.- petek

Ob 6 smo pokonci. Opazimo, da nam je nekdo poškodoval havbo in prednjo luč na avtu .V vasi Tiourrine pozajtrkujemo  pečeno testo, podobno palačinkam z obveznim metinim čajem. Poslikamo gnezdo štorkelj na minaretu, otroke pred šolo.  Zavijemo z glavne ceste čez visok prelaz. Iščemo slapove Ain Louh, a jih kljub spraševanju ne najdemo. Okoli nas so cedrovi gozdovi in nekaj naselij z nomadskimi štori. Na prelazu Tizi an Rehow (2050m.n.v.) je mrzlo, na travi je še slana. Slaba, ozka cesta nas na križišču usmeri za izvire Sources de Oum er Rbia . V vasi  se takoj pritakne čuvaj za avto in vodič. Sledimo mu do izvirov, ki jih je več kot 40 na nekaj 10 m dolžine. Ob deroči reki so postavljene pokrite betonske plošče, ki v visoki turistični sezoni služijo za počivališča, čajnice,…Izpod skal dere voda, više pridemo do slapa, kjer se pot konča. Obiščemo manjšo jamo s kapniki, na drugi strani reke so slani izvirki, menda zaradi kamnin, ki so na tem hribu. Ob reki popijemo čaj. Sledi vožnja po ozki cesti po  planoti z rdečkasto zemljo, pokrito s kamenjem.  V Khenifri, vasi z rdečimi hišami, zemljo, pridemo spet na glavno cesto. Po 19 km vožnje proti Kasba Tadla zavijemo za Midelt. Pred prelazom Tanaur du Fillali 2070 m.n.v.  se ustavimo na tažineju, tipični maroški jedi z mesom, krompirjem in zelenjavo, pečenim v posebnih glinenih posodah. Po ravni planoti pridemo do Midelta. Preko prelaza Tizi n Tahbani 1907m.n.v. za Rich. Ob reki Ziz se vozimo nad kanjonom v katerem so oaze z nasadi palm. Spustimo se v kanjon , vidimo prve kazbahe. Čez hrib se dvignemo do jezu, kmalu smo v ErRachidi. Nastanimo se v hotelu Meski (100 dir soba za dva). (prevoženih 410 km)

23. 10.- sobota

Ob 6. smo  na poti za Risani. V Meski se ustavimo v kampu. Sprehodimo se po lepo urejeni potki s palmami do  toplega izvira Source bleue de Meski. Ob izviru je velik bazen, v katerem se lahko kopaš. Ob cesti pred Erfoud smo pozorni na gejzir, ki naj bi bil ob cesti, ga ne vidimo in potujemo naprej. Pred Risanijem zavijemo za Zagoro. Vožnja po puščavski pokrajini z oazami palm in kazbahi- nekakšnimi utrdbami, zidanimi iz blata in slame. V Alnif se ustavimo na čaju v zelo čisti restavraciji nasproti bencinske. Lastnik ima majhno trgovino. V mestu Nkob nas ob tažineju postrežejo še z oreščki in svežim sadjem. Nebo je vedno bolj oblačno,  začne deževati. Kmalu smo nagrajeni s čudovito mavrico nad palminimi nasadi. Zavijemo v dolino Draa, na križišču se oskrbimo z dateljni.  Pred Zagoro se ustavimo na razgledišču nad veliko oazo palm. V temi se vozimo po ozki puščavski cesti s slabimi robniki proti Mhamidu, izhodišču za potovanja v  Saharo.  Nekje sredi poti nas prehiti motor z dvema domačinoma . Ustavljata nas, Bojan baranta za kamp in izlet, mi smo zaklenjeni v avtu. Peljemo za njim, v vasi Oulad Driss zavijemo v kamp Puščavska roža (40dh za šotor za dva). Namestimo se v napol zidane beduinske šotore. V velikem odprtem šotoru povečerjamo, spijemo nešpljevo žganje, pridruži se nam  Radwan, solastnik kampa. Ob steklenici dobrega, maroškega , črnega vina se zmenimo za ceno  izleta z džipom v puščavo. Pristanemo na 1200 dirhamov  za vse- cena vsebuje prevoz z džipom, večerjo, spanje, zajtrk v puščavi. ( 485km) 

24. 10. – nedelja

Dobro smo spali, zjutraj se umijemo s toplo vodo. Celo dopoldne imamo prosto, ob zajtrku naredimo načrt za ta dan. Radwan se ponudi, da gre z nami v Mhamid, vas tik pred puščavo, 6km od tu. Razkaže nam kazbah.  Obiščemo muzej, v katerem so razstavljeni stari predmeti, noše... Lastnik nas odpelje še v  svojo prodajalo tepihov.  Počivanje v kampu do treh, ko je čas za odhod v puščavo. Kar naenkrat ugotovimo, da ni nikjer ključa od avta. Vse pretaknemo dvakrat, še smeti obrnemo. Dobimo ga v utoru prtljažnika, kamor ga je nekdo vtaknil in pozabil nanj.  Končno smo spakirani v džipu, Radwan sedi s šotori, blazinami, kuharsko opremo.. na kasonu. V Mhamidu se asfaltna cesta konča, zapeljemo na puščavski pesek. Zapeljemo mimo kampa s kamelami in že se vozimo čez majhne sipine Mazwana.  Prvi postanek imamo v oazi Om Laalag. Slikamo nevihtno nebo, v daljavi vidimo peščeni vihar na eni in dež na drugi strani. Tudi nas ujame nekaj kapelj. Vozimo čez pusto, delno kamnito planoto, ob nas  plešejo majhni peščeni vrtinci. V daljavi vidimo sipine, ki so žal obdane s temnimi oblaki. Zapeljemo mimo kampa  pod sipinami , prevozimo nekaj manjših sipin in prispemo na plato. Povsod okoli nas je samo pesek, šofer in Radwan se lotita postavljanja kampa.  Mi hitimo na bližnjo sipino, kajti nebo se je zjasnilo in vsak čas bo sončni zahod.  Hoja po pesku navzgor je vse prej kot lahka, ko prispemo na vrh , se že mrači. Odločimo se, da splezamo še više, po robu na najvišji vrh nad taborom. Uspe nam in kljub temu, da smo zamudili najlepšo svetlobo za slikanje, smo zadovoljni.  Pod nami so zrasli trije šotori. Uživamo v spustu po mehkem pesku, takoj smo v taboru, kjer že diši.  Čaka nas čaj, tažine se peče.  Prižgejo se prve zvezde. Žal se kmalu prikaže polna luna, ki osvetli nebo in zvezdni žar ugasne. Kmalu srkamo zelenjavno juho na beduinski mizi-prtu, pogrnjenem sredi blazin za spanje. Odličen piščančji tažine se je delal v aluminijasti posodi. Za posladek dobimo zrezane pomaranče, potresene s cimetom.  Večer zaključimo ob vodni pipi- šiši in žganju. (18km)

25. 10. – ponedeljek

Zbudi nas ropotanje skodelic. Čaj se že kuha. Pohitimo na visoko sipino in zasopli prispemo na vrh. Pričakamo sončni vzhod, sipine dobivajo rdečkasto barvo. Hitimo s slikanjem, barve so vedno lepše. Spodaj nas kličejo na zajtrk, mi pa kar ne moremo zapustiti vrha.  Šotori so podrti, po zajtrku spakiramo vse na kason,  Radwanu se pridruži še Miro in skupaj poskakujeta . Nekajkrat me zaskrbi, da smo ju izgubili. Vračamo se po drugem platoju. Srečamo karavano kamel, konvoj džipov , motoriste. V kampu Bojan odloči, da gremo spet v Mhamid, kajti zaželel si je beduinske hlače. Jih ne dobi, na živahni tržnici kupimo melono. Radwan vozi naš avto, po cesti nasproti pridrvi domačin, ki se ne umakne in trčita z vzvratnimi ogledalci. V Zagori dobimo mehanike, zrihtajo eno staro ogledalce in zaračunajo astronomsko ceno. Tu nastopi Bojan, ceno zbije na 25€. Vozimo se po dolini kazbahov, palm, oaz. Znoči se, peljemo čez dva prelaza in končno smo v Quarzazate.  Mesto je polno policistov, izvemo, da bo koncert. Poiščemo hotel Royal (150 MAD soba za dva z zajtrkom).  Večerni obisk souka, Miro  se kar ne more ločiti od srebrnine. (280km)

26. 20.- torek

Vožnja proti dolini Dades. Pridemo v široko dolino opečnato rdečih barv. Na začetku je polna palm in kazbahov.  V vasi Ait Youl pomalicamo.  Dolina se zoži, 100 m peljemo skozi prehod med visokimi skalami. Očarajo nas rdečkaste skalne tvorbe kot polkrožni stebri. Ob reki so zelena polja, palme, cesta se dvigne po serpentinah visoko nad kanjon.  Peljemo se do vasice Msemir ( okoli 60 km po dolini), nato se vrnemo. Srečujemo dekleta, otovorjena pešačijo z ogromni tovori trave. Po glavni cesti kar mimo doline Todra, ki smo jo obiskali na prejšnjem potovanju po Maroku. Cesta se dvigne na planoto,  po pusti pokrajini se vozimo do Er Rachidie.  Poiščemo naš hotel Meski.  Lastnik nam svetuje obisk slaščičarne Vitamine cafe, kjer poskusimo različne slaščice. Srečamo študenta filozofije, ki pozna našega  Slavoja Žižka, njegove knjige se obvezna literatura na tukajšnji univerzi. Še enkrat se potrdi pravilo, da so naši strokovnjaki bolj cenjeni v tujini kot doma . Svetuje nam obisk vasice in kazbaha  Am Jouj.(416km)

26. 10. – sreda

Mimo jeza na reki Ziz proti Richu. Za mostom komaj dobimo cesto za Am Jouj. Prvih nekaj 10 m je makadam, nato ozka asfaltna cesta.  Ustavimo se na pečinah nad dolino, odkrijemo izvirek.  Pripeljemo se do konca ceste, del naprej je odnesla voda. Ogledamo si razpadajoč kazbah Am Jouj v istoimenski majhni vasici v oazi ob reki. Spustimo se do reke, spodaj domačinka v kantice toči vodo iz reke. Z oslom pride po vodo mladenka, ki se pusti slikati in ji je to zabavno.  Skupaj gremo proti vasi, ona domov, mi v avto in nazaj v dolino.  Po glavni cesti in za tunelom se ustavimo pri vročem izviru, kamor se hodijo domačini zdravit in gret. Izvir naj bi imel 50 stopinj.  V Richu si ogledamo živahno tržnico, nato zavijemo čez prelaz za Imilchil. Ob reki Ziz se počasi dvigamo po široki dolini. Slikamo čudovito jesensko pokrajino z rumenečimi topoli ob bregovih reke. Više so velike njive, na katerih ravnokar z zapreženimi voli in plugi obračajo gredice in pobirajo krompir. Cesta se vedno bolj strmo dviga, pridemo do ravnice na 2800m n.v.. Okoli so skladasti hribi različnih barv, visoki nad 3000m. Na žalost si ne vzamemo časa za pohod.  Skozi vas Imilchil, ustavimo se pri jezeru nad vasjo. Izvemo za legendo o dveh zaljubljencih, ki sta menda tako jokala, ker se nista smela poročiti, da sta na tem območju nastali iz solz dve veliki jezeri. Cesta se prevesi na drugo stran gorovja, na začetku je  cesta ozka, nekaj začetnih metrov makadama se strmo spusti ob globokem kanjonu. Menda so bili na tem območju septembra veliki nalivi. Kratke odseke ceste so odnesli zemeljski plazovi in so na silo poravnani. Pred prelazom Tizi E Ifar zavijemo po ozki, luknjasti cesti za Arhbab. V vasi je sejem, promet skoraj stoji. Vozimo slalom med avti, kamioni, ljudmi, stojnicami- totalni kaos. Potem prometa skorajda ni, srečujemo le kamione, nabito polne ovc, vreč in ljudi. Pogled nam počiva na rodovitnih hribih. Ogromna zorana polja nas spremljajo skoraj do glavne ceste. V Kenifri nas ulovi noč, ker ne dobimo tažineja, se najemo hrustljavo zapečenega piščanca. Pred Azrou se ustavimo v kampu Europa. Zgrajen je v obliki gradiča, nudi tudi sobe. Zaradi neprijaznega čuvaja si kampa ne ogledamo ( 30 € na osebo). Odpeljemo se do »našega« kampa Amazigh ( 150 MAD na sobo za dva). ((478km)

28. 10. – četrtek

Preden se naložimo v avto ugotovimo, da imamo prazno gumo. Miro počasi odpelje do prve bencinske . Zmrzujemo, končno se odpeljemo za El Hajab.  Dvignemo se na rodovitno pokrajino, polno požetih polj pšenice. Ob cesti so oljčni nasadi, peljemo se mimo oljarne.  Mimo Meknesa pridemo do Valuvilisa, razvalin starega mesta iz 3. st. p.n.š.  Naseljevali so ga kartežani, barberi, grki, sirijci, rimljani… Rimski ostanki skrivajo veliko dobro ohranjenih mozaičnih tlorisov.  Vročina pripeka, mesto je polno skupin turistov.  Obiščemo še bližnje mesto Moulaj Idriss s svetim grobom v mavzoleju. V mestu je pravi prometni kaos. Starejši možak takoj rihta parkirišče med  avtobusi in taksiji. Miro se odloči za parkiranje pred mošejo.  Kot nemuslimanom nam je vstop v  kompleks z mošejo prepovedan. Mladenič nas odpelje po ozkih uličicah z veliko stopnicami do razgledišča na sosednjo vzpetino, od koder je lepo videti poseljen hribček z mavzolejem dveh svetih mož.  Hiše, stopnice, ulice, vse je belo, le streha mošeje in mavzoleja je zelena. Seveda vodenje na koncu ni zastonj. Skoraj se skrega , ker mu ne plačamo zahtevane vsote.  Spet nas preseneča veliko število šolarjev, vsak dan  ob vseh urah jih videvamo po  mestih in naseljih. Vijugasta cesta ob rodovitnih poljih nas vodi proti Fesu. Nekje ob poti se ustavimo na bencinski. Moška se dogovarjata za pranje avta, midve s Severino  odkrijeva ob bencinski za restavracijo pravi arabski vrt. Pod paviljonom, prepredenim z vrtnicami, srkava okusen čaj, ki si ga sproti točiva iz arabskega čajnika. Mudi se nam v Fes, saj moramo avto vrniti do 17 ure. Pred centrom dobimo vodiča motorista, ki vozi pred nami. Najprej nam kaže dražje hotele, šele nato nas pelje,kamor želimo- jaz bi sicer rajši izbrala hotel takoj ob souku v Bab Bou Jeloud , a Bojan želi v Ville Nuove. Dobimo hotel Savoy  (100 MAD soba za dva s skupnimi sanitarijami in posebej plačljivim tušem). Pred hotelom so ostanki bencinske črpalke, kjer spijo brezdomci. Moška peljeta avto nazaj, medve zrihtava vrelo vodo in ob instant kavi počakava. V Medino, ki je oddaljena čez 5 km,  vozijo manjši taksiji za tri potnike. Takoj prikličemo prvega, nato z Mirotom prehodiva kak kilometer, preden nama ustavi kombi. Ker je poln, naju strpajo v prtljažnik. Vožnjo nama šofer zaračuna za 3kratno, a ker nimava pojma o ceni, plačava. Sprehodiva se po souku, Mirota ne zanima nič, tudi jaz sem malo razočarana, ponudba na tej ulici spominja bolj na kakšne kitajske trgovinice.  Končno dobimo bolj zanimivo zelenjavno tržnico, polno začimb, sadja, zelenjave, veliko vrst oliv, pripravljenih na nešteto načinov. Nekaj jih kupimo za zajtrk.  (210km- skupaj prevoženih 2420 km)

Petek, 30. 10

Prvič se nam zjutraj ne mudi, saj imamo za ogled Fesa ves dan. Tokrat brez težav dobimo dva taksija do vrat Bab Bou Jeloud v Medino. Čeprav je petek, je souk odprt. Tokrat se uspešno rešimo vseh potencialnih vodičev, ki se kar lepijo na turiste. Ob vratih ob čaju opazujemo vrvež domačinov in turistov. Miro –današnji vodič nas pelje po ulici Talaa Kebra mimo Medrese Bou Inania, ki je zaradi molitve zaprta. Na srečo so trgovinice odprte in pohajkovanje po ulicah ni dolgočasno, saj vsake toliko pokukamo vanje. Gazleane mošeja in Ash Sherabliyin mošeja sta za nas zaprti. Tu nas le premami vodič, pokazal nam bo slavne Fesove »tovarne« za barvanje kož- tako imenovane Tanneries. Po stranskih uličicah, ki jih turisti še niso  odkrili,  nas odpelje do terase, od koder se vidi na dvorišče z nešteto kamnitimi koriti z barvami. Dobimo metino vejico, ki naj bi nekoliko omilila smrad. Lastnik terase- ki je obenem lastnik trgovine z usnjenimi izdelki pod teraso – nam razloži postopek barvanja. Najprej kože mehčajo nekaj dni v bazenih s slano vodo, nato jih splakujejo, zadnja faza je barvanje v bazenih z naravno barvo.  Za rdečo barvo uporabljajo kano, za rjavo cedrov les, za rumeno žafran….Menda je ob delovnikih- vseh dnevih, razen petkih- tu čez sto delavcev, danes jih je le okoli deset. Izhod pelje skozi trgovino z usnjem, noben izdelek nas ne prepriča. Ogledamo si še trgovino, kjer za turiste prikazujejo pridelavo arganovega olja. Argan je drevo, podobno oljki. Sadeži imajo lupino, stolčejo jo, iz jedrc iztisnejo arganovo olje, ki je znano po mnogih zdravilnih učinkih. V ulici Talaa Kebra dobimo za kosilo kus kus z zelenjavo in piščancem.  Polni novih moči si ogledamo notranjost madrese- šole, ki je bila prej zaprta. Vse je izrezljano in okinčano,  kot v nekakšnem mavrskem slogu. Zvečer naj bi bil v mestu  kulinarični festival. V parku je kuhinja, pred njo stoli, razočarani ugotovimo da je to to. Pred vrati v Medino se pripravlja velika poroka, Severina in Bojan vidita nevesto in ženina na belem konju, midva z Mirotom se podava na lov za alkoholom. Zadnji večer v Maroku bi radi popestrili ob maroškem vinu. Na srečo taksist ve za trgovino v bližini hotela Grand, ki je na isti ulici kot naš hotel. Z nekaj sreče najdeva trgovino, v kateri prodajajo samo alkohol. Polna je domačih kupcev. (0km)

Sobota, 3. 10.

Še zadnjič se sprehodimo po ulicah Fesa, na tržnici kupimo nekaj oliv za domov in že je čas za odhod. Z manjšima taksijema se zapeljemo do glavne železniške postaje. Najamemo normalen taksi do letališča. Zamenjamo in zapravimo še zadnje dirhame in že poletimo z Raynairom proti Bergamu.

Menjalni tečaj oktober 2010: 100 maroški dirham = 11.23 €

Stroški