Maroko, 24. 10. 2007- 5. 11. 2007

Sreda, 24. 10- prvi del potovanja sta opravila samo  Miro in Bojan

3.10- vstajanje, Miha bo šofer do Benetk

5.10-letališče Marco Polo -oddaja prtljage in dvig letalskih kart

7.- vzlet po urniku z Myair

9.30- po maroškem času (1uro nazaj) pristanek v Marakeshu.

Urejanje papirjev, prevzem avta Seat ibiza(Mycar, 500€ za 12dni)

11- iz Marakesha(28°). Iskanje poti na jug proti Asniju. Na poti sta ustavila štoparju, ki ju je povabil domov na čaj- in prodajo zapestnic.

14- Imlil- tu lahko najameš mulo za prtljago-naša dva nista imela te sreče in sta bila mule kar sama.

17- Chamharouch-zadnja postaja pred vzponom na Jabel Tubkal(4....m).Tu sta poiskala prenočišče. Sobica s kuhalnikom, jogijema.

Četrtek, 25.10

5.20- Hoja z baterijami. Pot do koče teče po dolini in ni pretežka, počasi se vzpenja. 3 ure hoje. V koči sta se preoblekla in spila čaj, ko pa sta prišla ven, je padal leden dež in je vse zmrzovalo. Na melišču za  kočo se je veliko ljudi vračalo, naša dva pa sta kar še lezla navkreber do 3400m. Zaustavil ju je šele močan(orkanski) veter. Vrh za ta dan ni bil več dosegljiv. Med potjo na Tubkal sta srečala rusa, špance, angleže, francoze, avstrijce.

16.30- spert v Imlil-u, po počitku proti Setti Fatima. Cesta je bila vsa na vodi.

Petek, 26.10

8.15-proti prvemu slapu. Pot naprej se jima je zdela neprehodna in sta se hotela že vrniti. Še sreča, da sta zagledala ženske, ki so šle žet travo in sta jim sledila, drugače je ne bi našla. Pot mimo drugega, tretjega in četrtega slapu je zelo ozka in v strmini, nato se nakoliko razšilil v terase, na katerih je bila nasajena detelja in orehi.  Tu domujejo opice. Ženske so žele, moška pa slikala in snemala.

12- proti Essaquiri. Nekje na poti sta se ustavila v "oljarni" arganovega olja. Obirajo in pridelujejo ga ženske.  V mestu Ounara prenočila v lepo urejenem kampu, katerega lastnik je francoz ( bungalov-75 dh na osebo).

Sobota, 27.10-

Essaquira-ustavila sta se na razgledni točki nad mestom, nato pa sta se podala v Medino. Ogled ribje tržnice in bark v pristnišču. Na obzidje in nato v ulico s trgovinicami.  Kosilo v pristanišču -sardinice. Na parkirišču sta našla odrsan avto. Čuvaj ga je začel loščiti s črnim globinom(avto je črne barve), vendar naša dva nista popustila in sta klicala policijo, saj sta potrebovala zapisnik. S čuvajem so menda policaji zelo grobo ravnali. Na policijski postaji sta prebila 3 ure, vmes so obravnavali umor.

Pot nadaljujemo v štirih.

19.30-s Severino sva se izkrcali točno ob uri v Marakeshu. Kot sem predvidevala, so moški zamujali, saj so hoteli do zadnjega izkoristiti svobodo.

Na letališču sva še menjali denar-dirham. Vožnja skozi mesto je kot ruska roleta- kolesarji, pešci, motoristi in avti švigajo na vse strani brez kakšnih posebnih prometnih pravil. Velja zakon hitrejšega in močnejšega. Na skoraj vsakem križišču smo povprašali policaje za pot, ti so izredno prijazni in vstrežljivi do tujcev . Tokrat smo iskali izhod proti severu. Ob 23 smo končno našli prenočišče v kraju El Kella Srahina v hotelu Zaitoun(275 dh za dve osebi) .

Nedelja, 28.10

Ob cesti smo se ustavili na čaju. Vejice mete so v kozarcu, čez prelijejo vrelo vodo in ti postrežejo z dvema kockama sladkorja. V bližnji trgovini, ki jih nikjer ne manjka, smo kupili kruh in ob čaju pomalicali. Kruh je podobne oblike kot lepinja, je pa bolj oljnat in odličnega okusa.

Cascades de Ozoud- parkirali na »varovanem« parkirišču in se ob stojnicah z domačo obrtjo in hrano spustili proti slapovom. Potka je široka, položna, ob poti so opice.  Slapovi so res lepi in kljub temu, da ni bilo sonca, nas niso razočarali. Ob vznožju sva si s Severino dali poslikat roko s črno kano. Plačali sva vsaka 50 dirhamov. Kasneje sva ugotovili, da je to za tukajšnje razmere drago. S čolničkom na drugo stran reke in po nasprotnem bregu navzgor. Od tu je nastalo nekaj res lepih slik. Ena od poti vodi tudi ob reki navzdol, mi pa smo se povzpeli na vrh, prečkali nekaj potočkov , ki tečejo v slap po lesenih mostičkih in spet do avta.

Vožnja do naravnega mostu v Inri Infri. V sotesko vodi stopnišče, oblečeno v rdeče kamne iz okolice. Lepo, a zasmeteno. Rdeče kamnine, izprane od dežja, dajejo izgled kapnikov. Pod mostom gnezdi veliko ptic. Miro je šel po krožni poti pod mostom, mi pa po isti nazaj. Kosilo na mostu- še sreča, da imamo Severino z Rio mare. Nazdravili smo s teranom- hvala sponzorju Tiborju. Nazaj do mesteca Damnate. Tokrat smo še pred nočjo poiskali prenočišče- Cafe Ouzoud (40dh na osebo). Ko smo se spakirali v sobi, smo občudovali stanje prenočišča- postelje brez rjuh, žarnica na stropu, namesto šipe v oknu najlon, wc  zapuščen in zeloooo umazan. Ne priporočam.

Večerni sprehod po mestu. Smo se že navadili, da si sledijo trgovina, bar, mesnica, brivec, trgovina…Križarili smo po ulicah, za nami so  hodili otroci in nas opazovali. Veseli so bili bonbonov. Dve deklici sta nas spremljali po celem mestu. Privoščili smo si počitek ob čaju, nato ogled bolj domače tržnice, kjer nakupujejo domačini. V prenočišču so nam pripravili večerjo. Močno začinjen piščančji tajine (meso, krompir in zelenjava, pečena na žerjavici v posebni glineni posodi s pokrovom v obliki zvona). Okusno večerjo smo poplaknili s teranom, Miro je skočil še v bljižnjo trgovino po vodo za prvo pomoč ponoči, nato pa v spalne.

Ponedeljek, 29. 10

Natakar si je prejšnji dan vzel čas za nas in nam povedal za krajšo in manj turistično pot do Quarzazateja, ki na našem zemljevidu ni bila v celoti označena. Spet do Inri Infri in v vasi na križišču desno čez prelaze. Zanimiva pokrajina, vasice sredi ničesar, nobenega turista nikjer. Po zemljevidu se težko orientiramo, kje smo. Čez prelaz Tizit n  Outfi (2150m), Tizit n Fedhrat (2580m). Na vrhu enega prelaza je Bojan (edini od nas govori francosko, zato je naš prevajalec in mešetar za cene, naše potovanje je bilo tudi zaradi njega zelo poceni) spraševal domačina, kje smo, pa nam ta ni znal pokazati na zemljevidu in je povedal neko tretje ime. Ko smo se spuščali, smo se ustavili v vasici, kjer se ustavljajo domačini, ki potujejo s kombiji (javno prevozno sredstvo - ko je poln, pelje). Končno je bil čas za zajtrk- čaj in kruh. Zelo okusen čaj- boj kot metin. Ugibali smo, da je to mogoče pravi čaj.

Doire Irkt -ustavili smo se nad zanimivo vasico. Berber(hribovsko ljudsvo), ki je sedel ob cesti, nas je povabil na čaj. Zagledali smo gručo otrok, ki so hiteli na cesto- sami dečki. Za bonbone so se slikali z nami. Skozi glavna vrata smo prišli na prehod do dvorišča, ki je že streha druge hiše. Sprejela nas je njegova zelo mlada žena s šestmesečno punčko, privezano z ruto na hrbet in nas v sobi, polni tepihov, postregla s čajem, kruhom, orehi, slanim maslom in oljem, v katerega smo močili kruh. Kmalu je bila hiša oblegana od otrok.

Tidrhest-ogled vasice, nato do jezera, ki se razteza vse do Quarzazateja.

El kelaa Mgouna –poiskali smo si prenočišče (hotel grand Atlas-50dh na osebo). Zraven je hamam- javna kopalnica, ki smo jo želeli kasneje obiskat, pa nam žal na vsem potovanju tega ni uspelo.

Torek, 30.10

Proti dolini Dades in Todra. V vodiču smo brali, da je dolina Todre  najlepša zjutraj, ko v skale sveti sonce, zato smo obšli Dades, za kar nam je bilo kasneje žal.

Tinerhir- turistična vas, v kateri je bila zjutraj tržnica. Kljub vabilom je nismo obisali, kajti na tem potovanju nam  je kronično zmanjkovalo časa. Utegnili smo le pomalicati in kupiti razglednice.

Dolina Todre- Prvih 500m zelo ozka soteska, ki se je bleščala v oranžnih barvah. Nato se soteska nekoliko odpre,pod skalami so rodovitne zaplate obdelane zemlje. Po strminah na levi strani pastirji pasejo koze in pazijo, da se ne zaplezajo med skale. Kot pripomoček imajo velike frače s katerimi streljajo kamne nad koze, da se le te vračajo. Tu so tudi plezalne stene. Pot je asfaltirana in po dveh prehojenih kolometrih nam je postala dolgočasna. Ob strugi nam je Miro obral še nezrele dateljne.

Spet do mesta Tinerhir na kosilo-maroško omletov (zelenjava in jajca, pečena v posodi za tajine-zelo okusno). Prvič in zadnjič smo naročili kavo, ki je bila draga, kot bi jo pili v Benetkah(15dh).

 V Tinejdadu smo zavili iz glavne turistične ceste po manj prometni in bolj valoviti mimo oaz proti Erfoudu. Peljemo se po ravnini, v ozadju pa vidimo hribe zanimivih oblik- zaviti kot polžje hišice. Ob cesti sušijo dateljne, ki jih prebirajo ženske. Ustavili smo se in jih poskusili.

Erfoud-izhodišče za potovanja v puščavo. Ko smo prispeli v mesto, so ponudbe za prenočišče kar deževale. Bojan je v Lonely planet-u zasledil najcenejše prenočišče, zato ni bilo dileme, kam. K hotelu nas je vodil s kolesom en domačin, za katerega se je kasneje izkazalo, da je vodič v puščave in smo se z njim dogovorili, da se srečamo kasneje. Hotel les Palmes(40dh) ima lepo sprejemno sobo, skupne sanitarije,toplo vodo in sobe, primerne ceni. Sprehod po mestu, polnim trgovinic, za večerjo hariri( mineštra), nato pa na srečanje z našim vodičem. Brata??nam je predstavil kot lastnika trgovine in povedal, da sam organizira potovanja s kamelami v puščavo. Ob čaju nam je predstavil program in ko je Bojan zbil ceno do 330 dh smo si segli v roke- znak, da je kupčija sklenjena. Nato se je začelo kupčevanje z blagom. Za to imajo poseben pristop. Najprej so nam predstavili zgodovino Maroka in ljudstev, ki tu živijo, nato pomen vzorcev na tepihih, ogled tepihov in nazadnje sam predlagaš ceno, ob kateri se trgovec zgraža in jamra in predlaga svojo. Če si dober v barantanju, ceno tudi do 5x znižaš. Velja pa pravilo, če začneš barantati, na koncu tudi kaj kupiš.

Sreda, 31.10

Po zajtrku ogled tržnice dateljnov in ob čaju in igranju na bobne nakup šešev(naglavna ruta) za v puščavo.

9 ura- odhod z vodičen Josephom in skupino Italianov z avti proti puščavi.V Rissaniju smo si ogledali mavzolej bogate družine, ki je davno prispela iz Saudske Arabije. Vrt z vodometom, vse v ploščicah in mozaikih- arabski stil.

Muzej Ksar el Fida- razstavljeni stari tepihi, slike kraljev, nakit, noše. Čez pusto ravno pokrajino, polno vulkanskega črnega peska proti sipinam.

Kasbah Erg Chebi- zelo lep kasbah, v katerem so prenočišča, restavracija in od tu so organizirana potovanja s kamelami. Počitek, obvezen čaj, nato pa z avti proti Merzougi do oaze, v kateri smo si ogledali vodnjak in namakalni sistem. Obvezen obisk trgovine s tepihi- za to si na organiziranih izletih moraš vzeti čas. Obisk »music house«. V bele halje oblečeni tuaregi (puščavsko ljudstvo) so nam zapeli, zaigrali in zaplesali nekaj njihovih ljudskih. Ob petju so se plesoči spremljali z nenavadnimi instrumenti iz kovine, podobni kastanjetam. Severina je zaplesala z njimi- bravo.

16- na kamele in proti sahari Erg Chebi.Po uri ježe so me pošteno bolele noge in  kolki. Še sreča, da se je bližal sončni zahod in smo se ob vznožju sipine ustavili.  Splezali smo na vrh, pa se nam je sonce že prej skrilo. Ob temi smo prispeli v tabor- nekaj palm, veliko šotorov, motorjev, džipov in kamel. Miro je kasneje odkril vodnjak. Vsi šotori so bili postavljeni v obliki črke U, pogostitev s čajem in opazovanje zvezdnatega neba in utrinkov. Z Mirotom sva se odpravila peš po kampu, ogledali smo si kuhinjo- kuhali so kar naši vodiči kamel. Z bambusovimi palicami smo zakurili ogenj in se ob njem greli do večerje- občutno se je hladilo. Naš vodič kamel je znal celo nekaj slovenskih besed in pesmi- Ne boš ti meni.. Za večerjo smo dobili hariri in tajine, nato skupen sprehod po sipinah  in občudovanje neba. Na blazinah, kjer smo prej sedeli, smo si v šotoru stegnilli spalne vreče, se pokrili še z dekami, dišečimi od kamel in zaspali.

Četrtek, 1.11

6 ura –plezanje na najvišjo sipino nad 100metrov. Zelo težko je lesti po pesku strmo navzgor. Potni smo ravno ob sončnem vzhodu priplezali na vrh, kjer je močno pihalo. Slikanje, občudovanje sipin,senc, sončnega vzhoda. Navzdol je šlo super, mehko kot po vati. Čakal nas je že zajtrk in Italijani, nato pa na kamele in nazaj.

11 ura proti Zagori skozi Rissani,El Arba, Tazzarube, Melah Nkob, Tansikht.

Zagora- hotel Rose de Sables (80dh). Po večerji sprehod po mestu. Spet polno trgovinic in agencij s ponudbami za potovanja v puščavo. Zelo lepa mestna hiša, kot kakšna kraljeva palača.

Petek,2.11

Potovanje po dolini kasbahov. Enega smo si ogledali, pri tem smo takoj dobili dva otroka, vodiča. Uličice so zelo ozke, vse je grajeno iz blata. V bližini so v oazi obirali dateljnove palme.Odkrili smo tudi mestno pokopališče. Pred vasjo so z navadnimi kamni označeni grobovi. Pred mestom Agdz koslilo, nato menjava evrov. S Severino sva si ogledali tržnico, kjer so prodajali vse sorte zdravilnih reči- od lubja do koreninic. Medtem se je Bojan pridružil skupni glavni molitvi ob džamiji( petek ob 12 so se vse trgovine, gostilnice.. zaprle), Miro pa je kot vedno posnel vse zanimivosti, da ne bodo pozabljene.

Prelaz Tizi-n-Tinififft- zanimive skale, kanion, pogled na dolino Draa. Pokrajina je suha in kamnita.

Quarzazate zapeljali smo se skozi- nič posebnega, na sredini glavnega trga je kip-filmski trak, ob cesti vidiš filmske studie s kulisami.

Ait Benhadou-najprej smo poiskali prenočišče ob koncu vasi -Kasbah du Jardin (300dh za 4 osebe - prenočišče + večerja, topla voda, ščurki.., za višjo ceno si privoščiš luksuzne sobe).

Do starega dela mesta, ki ga obnavlja UNESCO. Večina hiš oz. kasbahov je že obnovljenih.Ogledali smo si notranjost enega. Se splača videti. Vodič nam je razložil, da je kasbah poslopje, ki ga obdajajo štirje stolpi- last ene družine, ksar po skupina kasbahov. Razkazal in razložil nam je namembnost celega kasbaha. V njem so snemali film o Jezusu. Ohranjeno imajo ognjišče, posode  iz gline, lesene predmete...Izvedeli smo, da je tu slana podtalnica in reka, višje v hribih pa so rudniki soli. Ko smo prišli ven, je bila že noč. Ugotovili smo, da se prebivalci preživljajo tudi s tem, da lahko pri njih prenočiš- škoda, saj smo že imeli prenočišče. Naš vodič, ki je imel tudi trgovino, nam je zaigral na instrument gembry.

Sobota, 3.11

6 ura- ponoven ogled starega dela vasi. Vse je bilo še zapuščeno, samo trop psov nas je spremljal do vrha vzpetine, od koder je lep razgled na dolino.

Prelaz Tizi-n Thicka-turistično, prodalalne raznih kamnov in fosilov se ob cesti kar vrstijo.

Marakesh-takoj ob vhodu v mesto smo dobili vodiča na motorju, ki nas je pripeljal v uličico hotelov v Medini. V četrtem ogledanem smo se nastanili- dva sta bila polna, en pa zelo drag. Hotel El Farah ((60dh) so ravnokar končevali prenavljati, vse je še dišalo po barvi. Končno smo spali v rjuhah. Tuširanje se plača posebej, so pa stranišča čista in lastniki prijazni.Ogled glavnega trga, kjer naj bi bili spretni zabavljači. Če si le koga pogledal, si mu že moral plačati. Na trgu je veliko prerokovalk in plesalcev v narodnih nošah. Zvečer se trg spremeni v eno veliko jedilnico- na stojnicah na sredini pečejo in kuhajo vse, kar si lahko zamisliš-razen svinjine. Znani so polži. Za  trgom je velik trg- souksi- prodajalnice z dišavami, tepihi, oblekami, lončevino..Med njimi pa je tudi predel, kjer kuhajo in pečejo za domačine. Tu smo si privoščili večerjo.

Nedelja, 4.11

Moška sta šla prat avto in ugotovila, da je obdrgnjen. Spet sta šla na policijo, da so naredili zapisnik in ju ni bilo celo dopoldne.  S Severino sva obredle vse trgovinice in slaščičarne, nakupile večino spominkov in še nama je ostal čas za počitek ob kapučinu v hotelu.

Proti večeru sva šla z Mirotom na sprehod do glavnih vrat v Medino, najbolj znane mošeje in kraljeve palače. Marakesh je zelo turističen in nas je razočaral. Tu se v glavnem kupčuje in zapravlja.

Ponedeljek, 5.11.

7- odhod na letališče, oddaja avtomobila- ker je bil čist in smo imeli za vse odrgnine policijski zapisnik, nismo nič doplačali. Zapravili smo še zadnje dirhame.

10. 45- vzlet po urniku

Povezava na stran, kjer najdeš opis in slike zanimivosti :                                                                   

http://lexicorient.com/morocco/index.htm