Maraton VITORIO VENETO     12.11.1989

S tekom sem se začel resneje ukvarjati pomladi 1989, potem, ko mi je profesor Kravos prepovedal priti na trening nogometa v Šempas (primorska liga – igrali smo za sendvič in kokto), ker sem igral mali nogomet.

To je bil moj prvi maraton. Pravzaprav niti nisem vedel, kaj me čaka. Hitrost je bila, tudi vzdržljivosti sem imel kar dovolj, saj sem pri nogometu veliko pretekel. Manjkala mi je tista prava maratonska dolžina. Odtekel sem že tudi dva mala maratona (okrog 1h15'). Edvin, ki je bil takrat že izkušen maratonec in prav tako Lado, sta me nahecala, da grem z njima. Lahko rečem, da so bili takrat še dobri stari časi – vse smo imeli plačano – hotel, hrano – za dva dni. Pred večerjo smo naredili še lažji trening, nato obilen obrok in taktičen načrt. Edvin naj bi tekel svoj tempo za čas okrog 2h30' , midva pa za čas 2h40', kar je bilo realno pričakovati glede na čase malega maratone,. Kot rečeno je manjkala le dolžina. Maraton je potrebno preteči čimbolj v enakomernem ritmu, zato sva si z Ladotom zadala kilometerski čas 3'47''.

Nedelja 12.november. Vreme super, ura 10h – start maratona. Edvin je začel, kot si je zastavil prejšnji večer, midva takoj za njim. Jaz  sem se držal izkušenega Ladota, ki naj bi narekoval tempo. No, že po par sto metrih se mi je zdelo, da bo prehitro, prvi km – 3'15''. Takoj sem zmanjšal in se poslovil od Ladota, ki je dejal, da se dobro počuti in bo tako nadaljeval. Ni problem, pa srečno, mu odgovorim.

Že sem se bližal 30 km, kjer maraton pravzaprav začne. Tudi jaz sem to začutil v nogah, vendar sem vstrajal v mojem tempu. Na 35 km zagledam pred seboj na koncu ravnine Ladota. Očitno so mu pošle moči zradi hitrega začetka, jaz pa še pridobim na samozavesti, motivacija se mi še bolj dvigne, pozabim na utrujene noge. Kmalu ga prehitim, na 41 km pa še Mravljeta in končno v cilju 2h42'15'' in 15.mesto, za kar sem si prvič prislužil nekaj takratnih lir.

Ko se dobimo, večkrat obujamo spomine na ta maraton in Ladota malo pošpikam, v kakšnem tempu naj bi pretekla prve kilometre, on pa se samo nasmeji.