Črna Gora, Albanija, Makedonija, 30.7.-10.8. 2008

30., 31. 7.- sreda, četrtek

Miro se je temeljito pripravil za potovanje po Turčiji in ko je že kazalo, da letos ne bo z dopustom nič, sva v zadnjem trenutku izbrala krajše potovanje. Brez temeljite priprave in le z nekaj sprintanimi stranmi z interneta in zelo slabim vodičem Bradt (piše, kje je kaj dobrega za pojest in katere gostilne priporočajo, mimogrede pa omenijo še kakšno zanimivost) se ob 17.30 odpraviva na pot. Na hitri cesti pred Ajdovščino naju ujame pas toče, ob 20.40 sva na mejnem prehodu Obrežje, točno opolnoči na meji s Srbijo -Lipovar, nikjer ni gužve. Jaz vmes spim, Mirota zlomi šele pred peto zjutraj, prespiva ob cesti do 7.40 . Ob 8.50 sva na mejnem prehodu z Makedonijo- Preševo. Pred Skopjem se ustaviva na benzinski, kjer ob črpalkarja dobiva nekaj informacij, odsvetuje nama hojo blizu albanske meje, tam menda švercajo Albanci. V Skopju rabiva nekaj časa, da najdeva center.  Parkirava, se sprehodiva skozi park, prečkava "stone bridge" čez Vardar in že sva na  čaršiji. Tu je edina info točka v mestu, velika tabla z načrtom glevne čaršije in označenimi zanimivostmi. Znotraj si ogledava le mestni hamam, ki je urejen v galerijo. Sonce žge in odločiva se, da  se ne povzpneva na mestno trdnjavo Kale. V senci si privoščiva grško solato in kebab (v makedoniji pleskavica ali čevapčiči). Zapeljeva se mimo Tetova in na cestninski postaji izveva, da bi morala v mesto, če bi hotela na Šar planino (počasi naju je izučilo, da so turistične table za zanimivosti le izjema). Za Gostivarjem zavijeva z glavne ceste v dolino reke Radika skozi narodni park Mavrovo. Jezero zagledava, ko sva že visoko nad njim, na pregradi se ustaviva, a naju policaji zapodijo.Cesta po dolini se vleče, je slaba in po njej vozijo tudi kamioni. Ustaviva se ob reki, malo polenariva, voda je za plavanje premrzla. Ko že misliva, da sva šla mimo znamenitega samostana Sv. Jovan Bigorski, ob cesti zagledava smirokaz in zavijeva v klanec. Pravoslavna cerkev (vstopnina 130denarjev na osebo) je znana po zelo lepih poslikanih ikonah in lesorezih. Ob 16h je obred, sva tiho kot miši in delava, kar drugi, le slik ne poljubljava. Menihi so vsi kosmati in dolgolasi, med branjem iz cerkvenih knjig pojejo. Pred odhodom pijeva še sveto vodo. Nadaljujeva  po zelo slabi cesti, kolo na strehi nevarno ropota, en most se podira in ga flikajo. Sprehod po zelo turističnem mestu Struga ob Ohridskem jezeru. V Ohridu se zamanj ozirava za kampom, ponudbe za privat sobe dežujejo. Izveva, da je en kamp 15 km iz mesta. Prvi kamp je 5 km iz Ohrida- poln in še na drugi strani ceste od jezera. Končno kamp Gradište (1160 den. za dva dni). Postavljanje tabora, po večerji ugotoviva, da so sanitarije porazne- ves čas jih spirajo s "šlaufom", voda stoji povsod, tople vode ni, tuši se podirajo in po uporabi stranišča ti voda iz školjke na štrbunk opere  noge. (1315prevoženih km)

1.8.- petek

7.30-Sonce nama sveti naravnost v šotor in je treba vstati. Odpraviva se proti J jezera. Ob cesti zagledava tablo za narodni park Galičico, ki ga nameravava kasneje obiskati, zdaj pa nadaljujeva pot proti Sv Naumu. Parkirava v senci in takoj dobiva ponudbo za vožnjo s čolnom. Sprejmeva, čolnar nama pove vse glavne podatke o jezeru in samostanu, tudi za hribe, za katere sprašujeva, pozna poti. Vožnja je kratka, plačava 5 evrov in se povzpneva do samostana. Ogledava si cerkvico Sv. Nauma (vstopnina 50 din), v kateri je tudo sarkokfag s kostmi, darujeva za zdravje (Sv. Naum je bil tudi zdravilec in čudodelnež, s svetim Klimetom sta bila učenca Cirila in Metoda) in prižgeva svečki za pokojne.Cerkvica je vsa v freskah, z lesorezi in je vredna ogleda. Pod samostanom v bližini izvira Črnega Drima je izvir svete vode, ki si jo natočiva v steklenico. Pri stojnicah se okrepčava s slastno pleskavico, ki je najino kosilo. Zavijeva v narodni park Galičica. Na prelazu (1600nmv) je razgledišče z majhno pravoslavno cerkvico, v katero verujoči darujejo denar. Take miniaturne cerkvice so tudi ob cestah- mogoče imajo pomen kot naše kapelice. Iščeva izhodišče za Magaro, najvišji vrh Galičice, peljeva se naprej in vidiva stezo na desni strani ceste. Parkirava in se podava po stezi desno. Najine poti je po 2 km konec, greva nazaj, Miro pregleda pot proti levi strani, tabla prepovedan prehod ga ustavi. Kasneje izveva, da je to prava pot in je tabla stara. Ker z najvišjim vrhom Galičice ne bo nič, se povzpneva na drugo stran ceste na razgledni vrh, na katerem so antene, zapuščeni oddajniki in stavbe vojske. Pogled na Ohridsko jezero ni čist. Po brezpotju se povzpneva še na nasprotni vrh, s katerega se vidi Prespansko jezero. Ozračje je mrčasto, zato tudi posnetki niso najboljši. Z daljnogledom vidiva Albansko obalo, vasi. Vsa prepotena in ožgana od sonca se v kampu stuširava, nato pa na ogled Ohrida. Sprehod po mestu naju pelje mimo cerkve Sv. Sofije (na Ohridu je menda več cerkva, kot dni v letu), k cerkvi Sv. Jovan Kaneo nad plažo v starem delu mesta. Tlakovana potka naju vodi do na novo zgrajene cerkve Sv. Klimeta. V cerkvi je obred, prisustvujeva le delčku, nato se povzpneva po poti do obzidja Samoilove trdnjave (vstopnina 30 din). Na vrhu enega od stolpičev igra v narodno nošo napravljen domačin na instrument, podoben dudam. S trdnjave je lep pogled na mesto in jezero. Spustiva se do antičnega anfiteatra spet v mesto. V veliki gužvi se sprehodiva po stari čaršiji, poiščeva restavracijo, povečerjava in v kamp.(1412 km)

2.8.-sobota

Včeraj sva zagledala pred Sv. Naumom pod cesto rajski kamp- senca, kilometer peščene plaže, zato spakirava in se seliva v kamp Ljubanište. Dobiva prostor v senci med samimi makedonci, ki Mirota kmlu vzamejo za svojega in ga vabijo na "rakijo". Spet na pot preko prelaza Galičica proti Prespanskemu jezeru. Skozi Bitolo in do ostankov starega mesta Heraklea ( vstopnina 100din)- ostanki term, velike in male bazilike z mozaikom, amfiteater. Razen mozaika naju ne navduši. Nazaj skozi Bitolo, iščeva smirokaz za narodni park Pelister, za vas Nižepole, kjer je zdaj že razpadajoč rekreativni center. Najin cilj je Golem (veliko) jezero. Pot je označena z markacijami, steze se ves čas cepijo, a pridejo vedno nekje skupaj. Že od začetka srečujeva veliko domačinov peš ali z osli, ki so v hribu nabrali cele vreče borovnic. Kmalu se tudi midva "paseva", ves hrib je poln borovnic. Strmo se vzpenjava, višje je pot lepša, manj prašna. Pri izviru se odžejava in spočijeva, malo više prečkava potoček, visoke markacije, namenjene turnim smučarjem , naju pripeljejo po planoti do jezera. Ob jezeru je koča, v kateri se da prespat in kaj skromnega pojest. Oklevava, ali bi ostala in naslednji dan nadaljevala pot čez Pelister. Povzpneva se na hrib nad jezerom, od koder je razgled še na malo jezero, Pelister, Prespansko jezero, obkroživa Golem jezero in se odločiva za spust v dolino. V Nižepolu se ustaviva v restavraciji v rekreacijskem centru, ki je bila včasih bleščeča, zdaj pa se vidi razpadanje. Zgovoren natakar nama pove, da država že 20 let ni vložila v center nič in ker je v državni lasti, razpada. Pove nama, da je danes za Makedonce "golem" praznik- Ilin dan. Je zaveden Makedonec in o zgodovini svojega naroda ve presenetljivo veliko. Večeri se, ustaviva se še ob Prespanskem jezeru, v ribiški vasi- zapuščene kolibe iz lesa in trsja na vodi. (1617km)

3.8. -nedelja

Miro kolesari. Sinoči sem ugotovila, da je stranišče enako, kot v prejšnjem kampu, zato ga skoraj ne uporabljam. V kampu je trgovina, pred njo pa vrsta, kot včasih na Češkem. V trgovino spuščajo le določeno število ljudi, ko ti nakupijo, spustijo druge. Ker rabim kruh, čakam. Ob 11 je Miro že nazaj. Popoldne kopanje, lenarjenje in branje vodičev o Črni Gori. Zvečer na pleskavico v Sv. Naum.(1643km)

4.8.- ponedeljek

Kopanje, lenarjenje, odločanje o tem, kaj si bova v Črni Gori ogledala. Popoldne Miro na kolesarjenje, zvečer pa v bližnjo vasico na večerjo.

5.8.-torek

7. pakiranje, v Ohridu iščeva znamke (Miro se jezi, da jih iščeva vedno tik pred odhodom), dobiva pošto, ne sprejemajo pa evrov, kar lep čas se zamudiva z menjavo, nato na kapučin in končno na pot proti Albaniji. Na meji Radozda (Kafesan) čakava več kot eno uro. Za vstop v Albanijo plačava vsak 2 eura. Takoj čez mejo je cesta lepa, obnovljena, ob cesti sami "lavazi"- ročne avtopralnice. Mirotu se zdi vse čistejše kot v Makedoniji, a kmalu spremeni mnenje.Tudi cesta je vedno slabša (sama jama).S ceste se vidi veliko bunkerjev- Albanija je menda dežela bunkerejv in marcedesov. Marcedesov srečava vseh starosti, stanj in tipov. Čez visok prelaz skozi Elbasan proti Tirani. Na prelazu prodajajo ob cesti sadje, ki naju presenti z visoko ceno. V Tirani žge- 36°- a se zdi še topleje. Parkirava na glavnem trgu Skenderbeg. Mošeja Et'hem Beyje odprta za turiste, ki pa morajo biti v hlačah čez kolena, ženskam dajo ruto, da si ovije glavo. Prepovedano je slikanje in snemanje, Miro vseeno nekaj posname. Mošeja ni velika, je pa cela poslikana. Freske na zunanji strani stavbe predstavljalo drevesa, mostove in slapove, kar je prava redkost v islamski umetnosti. Zraven mošeje je stolpna ura, ki je bila zgrajena v letih 1821/22. Zgradil jo je Et'hem Bey. Ta stolp je bil v letu 1928 povečan na 35 metrov in je simbol Tirane. Na trgu je spomenik Skenderberga (državnika, vojskovodje in narodnega heroja, ki je Albanijo osvobodil izpod turške oblasti) in narodni zgodovinski muzej  z velikim mozaikom na pročelju. Prekuhana se spokava v razžarjen avto in iščeva izhod iz mesta proti Črni Gori (slediva albanskim oznakam Hanit Hotti). Postanek pri Skadarskem jezeru v Skadarju (Škodra). Zapeljeva se nad mesto k obzidju trdnjave Rozafa (vstopnina 4evre). Zaželim si pir, na obzidju je restavracija z albansko sobo in v narodno nošo oblečenimi natakarji. Eno pivo naju stane 5 eurov. Nadaljujeva čez mejni prehod Božaj v Črno Goro. Skozi Podgorico in ustaviva se v Vranjini tik pred mostom čez Skadarsko jezero. Tu je restavracija, hotel in turistični center. Takoj pristopi vodič po jezeru in nama ponuja vožnjo s čolnom (40 eurov na uro). Pusti nama telefonsko številko, da ga jutri pokličeva. Nadaljujeva pot čez most do Virpazarja. Parkirava ob parku. Takoj naju zapeca tip v kombiju, povabi naju v hotel Pelikan, pelje naju skozi sobo polno slik, skozi kuhinjo na teraso, posedejo naju za mizo, naročiva pivo in čakava. Pogostijo naju s sadjem, nato pride voznik čolna, pove nama, kje vozi čoln, koliko časa in ceno. Cena je seveda drug dan višja(58eurov za dva). Vidijo, da naju perenočišče ne zanima, pokažejo nama podstrešno sobo, ki je polna starin in urejena v domačem stilu. V dar dobiva rožmarinovo vejco in sadiko bazilike. Zmenimo se za vožnjo naslednje jutro. (2018km)

6.8.-sreda

V pekarni kupiva višnjeve dobrote, pomalicava v parku in ob 10 sva pripravljena za vožnjo. Po zamočvirjenem kraku odplujemo z ladjico na jezero, polno lokvanjev, trsja in ptic. Pogrešava, da bi nam kdo povedal, kje bomo pluli, saj se načrt ves čas spreminja, tudi o jezeru ne povedo nič, zgolj vozimo se. Obplujemo otok Grmožur, na katerem je bila včasih trdnjava, nato zapor. Zaplujemo proti Rijeka Crnojević, ob obali je vsake toliko plažica za kopanje, kjer je  ponavadi tudi restavracija. Nazaj grede se ustavimo na urejenem pomolu in se kopamo. Voda je topla in menda zelo čista. V Virpazarju v Pelikanu naročiva ribe- krapa in postrv- zelo okusno. Peljeva se skozi Podgorico in skozi spodnji del kanjona Morače. Cesta pelje visoko nad reko, višje je nekaj skalnih predorov. Iščeva kanjon reke Mrtvice, ki naj bi bil dolg 13 km, na posameznih mestih naj bi bil visok do 1100 m in s tem eden najglobljih kanjonov v Evropi. Ustaviva se ob cesti, domačin nama razloži, da bi morala pred prvim mostom za tuneli zaviti levo. Vrneva se, tam je oznaka z osmrtnico, vseeno tvegava in se drživa ozke asfaltne ceste, ki je na koncu makadamska. Mimo pokopališča prideva do velike nove graščine z dolgimi, v rdeč kamen oblečenimi zidovi (Mrtvo Duboko). Lastnik nama dovoli parkirati in pove za stezo v kanjon. Po 800m zavijeva z makadamske ceste in se spustiva po stezici do vode, ki jo prečka lesen most in nadaljujeva v desni breg. Preseneti naju kažipot, na katerem je označena smer in čas hoje- do konca kanjona Velje Duboko 3.30ure . Na smirokazih je označeno, da so jih pomagali postaviti Celjani. Po 15 minutah zavijeva s steze do Kapija želja. V skali je naravno okno, ki gleda na velik tolmun zeleno modre barve, skozi katerega vržem  kamenček za srečo. Steza se začenja vzpenjati visoko nad Mrtvico, ponekod je zaraščena. Prestrašiva majhne žabe, ki skačejo naravnost v ~100metrski prepad. Prideva do oznake Mrtvačke grede, odsek poti, ki je vklesan v navpično živo skalo 50 m nad strugo. Domačini temu delu poti pravijo “Danilov put”, po komandantu nekdanje jugoslovanske vojske, črnogorskemu knezu,  ki je s svojimi vojaki in domačini izklesal ta del poti, in s tem vasici povezal med seboj. Pri oznaki Plaža je struga suha, bliža se večer, zato se obrneva. Više je še Danilov most- kamniti most, ki ga je dal 1858 knez zgraditi za zveličanje duše njegove matere, nad vasjo Velje Duboko pa še Kapitanovo jezero.(2097km)

7.8.-četrtek

Odločiva se, da se peljeva po sosednji dolini od Podgorice proti Nikšiču k samostanu Ostrog. Pred Danilogradom naju tabla usmeri na stransko cesto. 9 km slabega asfalta naju pripelje visoko nad dolino, nad nama v skalah zagledava bele stene samostana, kasneje vidiva, da se ga vidi tudi z glavne ceste. Parkirava v senci in se zagrizeva v kalanec po krajšancah. Po približno 15 minutah sva pred samostanom, splakneva pot s sveto vodo in vstopiva skozi parton Že misliva, da je dolga vrsta za vstop, a se izkaže, da kupujejo sveče, ki jih prižigajo v posebej namenjenem prostoru. Vstopiva v samostan, vklesan v skalo, pred kapelico, v kateri imajo relikvije Sv. Kivota je dolga vrsta. Počakava, vstopiva, ob krsti stoji pop ali pater?(vsaj mislim tako), spet delujeva, kot ljudje pred nami, tokrat poljubiva križ popu, nato pa še sliko Kivota, ki je v krsti. Darujeva za zdravje( Sv. Kivota naj bi bil zdravilec raznih bolezni in čudodelec), nato se povzpneva po stopnicah in si ogledava ostale kapelice in prostore, vklesane v skalo. Povsod je veliko slik in mozaikov svetnikov, ki jih verni poljubljajo. Na vrhu je lep pogled na dolino.Do avta se spustiva po številnih stopnicah. Naslednji cilj so Cetinje. Pred mestom zavijeva za Rijeko Crnojevića, vasico ob istoimenski reki, ki teče v Skadarsko jezero. Cesta je ozka, asfalt pa dober. Večkrat se ustaviva in uživava ob čudovitem razgledu na reko in pokrajino pod nama. V vasi je veliko razpadajočih hiš, obnovljen je le delček ob reki, kjer je kamnit most, ki ga je dal zgraditi kralj Nikola. Prečkava most in se pridruživa domačinom, ki se kopajo v ledeno mrzli vodi. V Cetinjah parkirava ob stavbi ruskega veleposlaništva. Mesto je znano po čudovitih stavbah nekdanjih rezidenc iz konca 19 stoletja. Sprehodiva se po Njegoševi ulici na glavni trg. Ogledava si Biljard, v katerem je muzej Petrovičev. Ustrežljiv receptor nama ob slikah razloži kronologijo družine. Greva mimo samostana, v katerem hranijo desno roko Janeza Krstnika, povzpneva se na Orlov Krš, mavzolej , posvečen vladiki Danilu. Odpre se nama pogled na mesto in pogorje Lovčena. V mestni restavraciji pokosiva- spet polno mesa, nato se odpeljeva proti Lovčenu (2eura vstopnina). Pri Ivanjih koritih si natočiva vode, odkrijeva informacijski center, ki je zaprt. Zapeljeva se pod mavzolej, do katerega vodi 461 stopnic. Na vrhu spet plačava vstopnino- 3 eure na osebo. Ogledava si mavzolej s kipom Petra II Petrovića Njegoša in grobnico. Na razgledišču se odpočijeva, z daljnogledom raziskujeva okolico. Pod nama je suho jezero, Cetinje, rojstna vas Njegoša- Njegoši, v ozadju zaliv Boke Kotorske...Prespiva pri informacijskem centru na lepo urejenem počivališču.(2306km)

8.8.-petek

Zamanj čakava, da odprejo info center. Ko se naveličava, se odpeljeva po "novi", krajši cesti proti Krstacu in Kotorju. Cesta je ozka, asfalt že precej zdelan. Večkrat se ustaviva na serpentinasti, panoramski cesti s pogledom na zaliv. V Kotorju je gneča, parkirava takoj na vhodu v mesto. V star del mesta vstopiva skozi vrata Gurdič (vzhodna), sprehodiva se po mestecu, visoko nad nama se dviga obzidje, midva se rajši drživa ozkih, hladnih uličic. Pri Morskih vratih dobiva načrt mesta, sprehodiva se še do izvira Škurde pri S vratih, si ogledava zanimivosti in že sva na poti proti Lepetanom. Ob obalni cesti dobiva v Dolnjem Stolivu  privat kamp. Čist, malo ljudi, urejen, z restavracijo, le morje z betonsko "plažo" je čez cesto. Prvič plavava v morju.

9.8.-sobota

5h-Miro na kolesarjenje (na Lovčen), jaz spim do 8, potem se kopam v čistem morju, nikjer ni nikogar. Ob 11h me Miro dobi na plaži, skupno kopanje, nato spakirava, ker sva se odločila, da se bova ustavila v kakšnem kampu , kjer bova imela šotor ob morju. V Lepetanih je večkilometrska vrsta za trajekt čez najožji del zaliva. Čeprav štirje trajekti vozijo non stop sem in tja čakava več kot uro, ta čas si privoščim kapučin, se okopam v morju, Miro pa "potrpežljivo" sedi za volanom. Proti Hercegnovim naletiva le na dva kampa, še tadva sta nabasana in nista ob morju. Na hrvaški meji spet čakava, pred Makarsko se ustaviva na plaži s kamenčki. Kampa, kot sva si ga zamislila ne najdeva vse do Omiša. V mestnem kampu Galeb postaviva šotor  v senci blizu morja. Vse je zelo čisto in urejeno. V mestu je ribiška fešta, v parku rock koncert. Ogledava si ponudbe za rafting na reki Cetina, ob obveznem pivu si privoščiva pico, nato nazaj v kamp. Z Velebita začne močno pihati in piha celo noč.(2640km)

10.8.-nedelja

Močno piha, s kopanjem ne bo nič, zato spakirava in se odpeljeva v kanjon reke Cetine do Rodmanove Mlinice, naprej se nama ne da, do tu pa ni nič posebnega. Pred Splitom zavijeva na avtocesto za Zagreb, pred tunelom Sv. Rok naletiva na šestkilometrsko kolono. V eni uri sva končno skozi. Ob 15.30 sva na Plitvicah, kupiva vstopnici (110kun na osebo), se odločiva za ogled "H"- 4 do 6ur. Pohitiva do postaje P2, od koder naju pelje avtobus na izhodišče najine poti. Po lesenih brveh slediva oznakam in drugim obiskovalcem. Občudujeva kristalno čisto vodo, ki se prek številnih slapov pretaka iz jezera v jezero. Ob potkah je veliko rib, slikava slapove, ladjica naju odpelje prek velikega jezera , obiščeva špiljo nad jezerom, ogledava si še najvišji slap in se počasi odpraviva proti postaji P1 od koder se z avtobusom pripeljeva na izhodiče najine poti. Vprašava za pot do Pule, odsvetujejo nama cesto, ki jo menda na več odsekih popravljajo. Ker imava dovolj čakanja v koloni in počasne vožnje po slabih cestah se odločiva, da greva prek Karlovca, Metlike, domov. V ponedeljek ob 00.30 sva v Vrtojbi.(3260km)