VRŠIČ-PREDIL-MANGARTSKO SEDLO, 22. junij 2006
Zjutraj se z Lučanotom odpraviva proti Bovcu, kamor prispeva malo pred deveto uro. Pripraviva kolesi in ostale reči in ob dvetih sva že na poti proti Trenti in na vršiških serpantinah kjer narediva nekaj fotk proti Jalovcu. Z Vršiča (1611m) se sputiva v Kranjsko goro in naprej do mejnega prehoda z Italijo. Tu pojeva kosilo, nato pa naprej proti Trbižu, kjer zavijeva za Predil. Ob rabeljskem jezeru se za krajši čas ustaviva, nato pa še par serpentin in sva na mejnem prehodu Predil (1156m). Po krajšem spustu, zopet zagrizeva v strmino proti Mangartskemu sedlu. Lepo napredujeva vse do pod vrha, kjer naju zaustavi sneg. Še sreča da so ga ravno tisti dan čistili. Po uri čakanja je pot očiščena in nadaljujeva do vrha (vmes zaradi snega kolo še parkrat preneseva) Mangartskega sedla (2010m). Ko se malo spočijeva in razgledava, sledi lepši del poti, spust do Loga pod Mangartom in naprej v Bovec, kjer sva ob15h.
Prekolesarila sva 116 km in naredila 3000 višinskih metrov klanca.
Žaga, Predel, Sella Nevea, Učeja, 17. junij 2012
Z bratom se dobiva v Volčah in se zapeljeva do Žage (351m n.v.) od koder začneva kolesariti okrog 10h. Mimo Bovca in trdnjave Kluže narediva prvi postanek v Log pod Mangartom (18km, 655m n.v.), nato pa zagrizeva v klanec mimo vasi Strmec, mimo spomenika iz 1.sv.vojne do prvega prelaza Predel (24km, 1156m n.v.) Tu se prvič okrepčava in se pustiva do Predelskega jezera (947 m n.v.). Od tu nadaljujeva do drugega prelaza Sella Nevea (37km, 1190 n.v.). Ohladiva se v koči, nato pa sledi dolg spust do Chiusaforte (55km, 375m n.v.). Tu nadaljujeva po lepo urejeni kolesarski stezi (Salzburg – Gradež) do vasi Resiutta (63km, 324m n.v.). Tu zavijeva v dolino Rezije, kjer se cesta počasi dviga ob reki Reziji vse do križišča pri odcepu za Sella Carnico do koder je še 7km. Te se začne težji del vzpona, že takoj več kot 12% klanec, ki se skozi vas Lischizzeza malo položi, ko pa prečkava most čez potok, naju na zadnjih 4 km vzpona opozori tabla z 12% klancom. Še sreča da je cesta speljana po gozdu, na sredini pa se lahko osvežiš z vodo ki teče iz kamnite zidu. Ta del naju kar pošteno zdela, vendar doseževa tretji prelaz Sella Carnica (83km, 1086m n.v.). Od tu sledi spust po sicer asfaltirani, vendar dokaj ozki cesti do vasi Učeja (92km, 633m n.v.), nato še rahel vzpon do nekdanjega slovenskega mejnega prehoda (690m n.v.) in še zadnji spust nazaj v Žago (~100 km) – skupno ~ 1900 m vzpona.
MANGART, VRŠIČ (12.junij 2020)
Ker
sva že tu, spremeniva načrt, spustiva se do odcepa za mangartsko sedlo in tam
zagrizeva v klanec. Ker sva zgodnja ni nobenega prometa, vmes se večkrat
ustaviva, slikava in uživava v
čudoviti pokrajini. Na prelazu se razgledava še na drugo stran - na Belopeška
jezera, nato pa se spustiva nazaj na Predil. Ker bi bila prezgodaj doma, se
zapeljeva še do vasi Trenta, kjer kolesariva še na Vršič in nazaj do avta. Kljub
temu da nisva prekolesarila načrtovane poti sva zadovoljna, se pa domeniva, da
se zopet vrneva, takoj ko odprejo mejo z Italijo.
Prekolesariva ~ 53km in narediva ~ 2000vm vzpona.
RUDNI VRH nv1398m, SV.VIŠARIJE nv1788m (23.junij 2020)
Meje so zopet odprte, tako da se z Lučanotom takoj podava na turo, ki jo nisva
mogla opraviti
pred slabimi 14-mi dnevi.
Ob
7:30h že startava izpred rajbelskega jezera (nv 970m), proti prelazu Sella Nevea
(nv 1190m). Sledi dolg spust (14km) v dolino do vasi Chiusaforte (nv 376m). Tu
spijeva kavo - zanimiva je glavna ulička te vasi, saj je cela v velikih slikah
motivov iz 1.sv. vojne. Na koncu vasi se povzpneva levo do stare železniške
proge, ki je preurejena v kolesarsko stezo (pot Alpe Adria od Salzburga do
Gradeža -pot FFV2) in po njej voziva do naslednje vasi Dunja nv426m (Dogna). Tu
zavijeva v istoimensko dolino, po kateri se vzpenjava 18km. Vmes se večkrat
ustaviva in slikava mogočne stene Montaža in Viša. Pot (asfaltna) naju pripelje
na prelaz Rudni vrh nv1398m (Sella Somdagna). Od tu nadaljujeva po makadamski
poti skozi gozd (prevozna za avte 4x4) do koče Bratov Grego. Koča stoji na lepem
razgledišču na Viš, Trbiško Krniško špico.....Tu dava kolesa na rame in se
spuščava ~ 20 minut do makadamske ceste, ki naju pripelje do planine Zajezero
nv1000m - tudi od tu so prekrasni razgledi na prej omenjene hribe. Po asfaltni
cesti se spustiva ~150 vm niže, do odcepa za Sv. Višarje. Sledi 11km strmega
vzpona (vzpenjava se več kot 2 uri, cel čas v najnižji prestavi). Cesta je
uradno zaprta, gostilničar na Višarja pove, da lahko plačaš kazen 300€, če te
ustavi policija, da pa jo bodo poštimali za Girro d'Italia za leto 2022 - ojoj
kakšen zaključni vzpon !! Nekje na nv 1600m se cesta malo položi, tudi makadam
je boljši, do vrha Višarij (nv 1788m) pa je še ~ 3km in ~150 vm vzpona. Pojeva,
spijeva zasluženo pivo, poslikava cerkvico in se vračava - prvi del zelo strm
spust, po smučišču, delno betoniran - do Višarke planine nv1573m
in zopet po slabi poti do hriba-postaje
vlečnice Florijanke nv1653m. Tu je ob smušišču zelo slaba pot, zato ''kolesariva''
kar po smučišču v dolgih veleslalomskih zavoji, vse do spodnjega zbiralnika za
vodo. Tu nadaljujeva po malo boljšem kolovozu, ki je prav tako speljan ob
smučišču, šele spodnji -položnejši del je boljši. Tu tudi kmalu zavijeva desno,
kolovoz naju pripelje na asfaltno cesto in ta do vasi Plici nv740m (Plezzut). Od
tu imava še ~10 km do najinega izhodišča, kjer sva okrog 17h. Osveživa se v
mrzlem Rajbeljskem jezeru, spijeva pivo, pojeva in se odpraviva proti domu.
Skupno:85km in 2560 vm vzpenjanja.
Za
nama je lepa kolesarska avantura.
