MARIBOR-VRTOJBA   23.-25. junij 2005

To kolesarjenje sem načrtoval že več časa. Nenadoma se mi je ponudila priložnost, sem dobil prevoz do Maribora – do obrtne cone – nekdanjega Tama. Od tam sva se z Bojanom zapeljala do centra Maribora, nato pa nadaljevala po dolini reke Drave, mimo dravskih elektrarn do Dravograda. Tam sva prečkala Dravo in nadaljevala kolesarjenje  po dolini Meže, mimo Raven, Prevalj, Mežice, Črne vse do vasi Podpece. Tu sva na kmetiji pustila kolesi in se peš odpravila do koče pod Peco 1661m (čeprav se da do tu tudi prikolesariti).

Drugega dne sva se navsezgodaj odpravila na vrh Pece (2126m) in po ''ta strmi'' nazaj do koče, kjer sva zajtrkovala kislo mleko in žgance. Ogledala sva si, kje počiva kralj Matjaž, nato pa sva se odpravila nazaj v dolino in naprej s kolesi. Nadaljevala sva po dolini Meže, nato pa levo preko prelaza Zg. Sleme (1308m) od koder sva prikolesarila pod Olševo (lepi razgledi na Kamniške alpe, Logarsko dolino, Robanov kot, Olševo, Raduho, nad nama je bila jama Potočka zijalka, peljala sva se mimo žveplenega izvira, vmes si privoščiva še obaro z žganci) vse do odcepa za Pavličevo sedlo. Potni list sem pozabil doma in nisva mogla preko sedla v Avstrijo, zato sva se spustiva v Logarsko dolino. Nadaljevala sva ob toku reke Savinje vse do Ljubnega, tam sva zavila desno čez prelaz Črnivec (903m) do Kamnika in naprej do Zbilj, kjer sva prespiva.

Tretji dan kolesariva proti Škofji Loki in nato v Železnike in preko prelaza Petrovo brdo (603m) po dolini reke Bače do Mosta na Soči. Bojan hoče v Novo Gorico po glavni cesti, jaz pa ga prepričujem, da greva čež Vrata in Čepovan. Le s težavo ga prepričam – še sreča, saj na železniški postaji na Mostu naletiva na zanimiv  ''žur''.

Popoldne sva doma, po prekolesarjenih  350 kilometrih.