Kitajska, 15.7.-14.8. 2016

Petek, 15.7.: Ob 17h  naju nevestica Tina odpelje do Benetk. Ob 20. 25h imava let s Turkish Airlines do Istanbula.

Sobota, 16.7.: Okoli polnoči pristanemo v Istanbulu. Miro dobi sporočilo od Mihca, če sva uspela odleteti naprej. Mirotu postane takoj jasno, da je nekaj narobe, saj na ekranih po letališču predvajajo posnetke  ljudi na ulicah z zastavami. Miha nama sporoči, da je vojska izvedla državni udar. Letališče je zaprto, nihče ne pove, za kaj  gre, potniki smo prepuščeni samim sebi.  Dvakrat ponoči panično bežimo. Nihče ne ve zakaj in kam. Tečemo v pritličje, ženske jočejo in kričijo, osebje, ki je ostalo na letališču, nam ne zna ničesar povedati. Končno se umirimo, vsak po svoje poskuša preživeti noč, nekateri na stolih, večina potnikov sedi po tleh. Vsi se sredi noči vržemo po tleh, ko nekaj v pritličju močno poči. Letala preletavajo letališče, po parkirišču vozi tank. Slišimo kričanje  ljudi, ki se nam približujejo. Turki so vdrli na letališče, mahajo z zastavami in skandirajo nekaj o Alahu, korakajo čez letališče. Tiho smo in upamo, da nas pustijo pri miru. Končno zjutraj izveva od Mihca, da je državni udar zatrt. Nekaj letal odleti, na letališču pa je vedno več ljudi. Po zvočniku najavijo, da moramo menjat karte pri letalskem ponudniku. Ja, največ gužve je pri Turkish, s katerim tudi midva letiva. Pri pultu je ogromna gužva, ljudje se prerivajo, vsi bi radi čimprej uredili karte za naprej. Miro se gužva dve uri, ravno ko se prerine do pulta, osebje zapusti pult, češ, da v takih pogojih ne morejo delat. Kričijo na ljudi, pošiljajo nas po letališču... Po celodnevnem čakanju končno dobiva nove karte.

Nedelja, 17.7.: Let imava ob 2h, ob 16h končno pristanemo v Pekingu (let traja 8 ur, drugo je časovna razlika). Kupiva juane-kitajski denar, poiščeva vlak in se odpeljeva do mesta. Po pol ure vožnje prestopiva na podzemno, peljeva se do Prepovedanega mesta, v bližini imava rezerviran hotel (Beijing Jade Internationl hotel-soba 30€ na noč). Ko se razpakirava, greva na prvo kitajsko večerjo- riž in nudli, zraven pa kitajsko pivo. Ob obzidju Prepovedanega mesta prideva do glavnega vhoda. Morava skozi kontrolno točko, skener in pregled dokumentov. Te so postavljene na vseh večjih trgih, na postajah,muzejih, podzemni, povsod, kjer se zbira veliko ljudi. Nasproti je Trg nebeškega miru. Na vratih nebeškega miru visi ogromna slika MaoZedonga. Sredi trga je njegov mavzolej, kjer leži balzamirano truplo. Trg je znan tudi po pokolu demonstrantov leta 1989. S podzemno se odpeljeva do zahodne železniške postaje, kjer dvigneva vse karte( po dve karti za 6 voženj) za vlake, ki sva jih rezervirala preko interneta. Ura je polnoči, metroji ne vozijo več. S taksijem greva do hotela. Komaj najdemo pravo ulico, saj se je okrožje ponoči spremenilo v gradbišče. Zjutraj ni sledu o delih na ulici.

Ponedeljek, 18.7.:  Ob 7h naju pobere vodička Tina-veliko kitajcev si je nadelo zahodnjaška imena, da si jih turisti lažje zapomnimo. Doma sva preko interneta (tour@beijinglocaltour.com )rezervirala Badaling Great Wall and Ming Tombs Bus Tour za akcijsko ceno  17 $ na osebo. Izlet je vključeval vstopnini za kitajski zid in Ming grobnice, vodičko, prevoz s kombijem, ogled delavnice žada, pokušino čajev in tradicionalno kitajsko kosilo. Severno iz Pekinga, kjer se začne gorovje, najprej obiščemo  Ming grobnice, kjer počiva 13 cesarjev iz dinastije Ming z ženami in konkubinami. Ogledali smo si  ChangLing kompleks, v osrednji hali s cedrinimi stebri  je kip tretjega vladarja, razstavljene kraljeve obleke, zlato pokrivalo, okraski iz žada. Gremo v stolp duš, ki označuje vhod v pogrebno grobnico. Gomila zadaj je menda polna neraziskanih grobov. Ko zapuščamo grobnico, moramo po kitajsko zakričati, da smo nazaj, da se naša duša vrne. Zapeljejo nas v delavnico žada. Izvemo, da je njegova barva lahko bela, rumena, zelena ali rdeča, odvisno, od vsebujočih mineralov. Po tradicionalnem kosilu sledi ogled kitajskega zidu pri kraju Badaling. Predstavljala sva si, da bova pešačila nanj. A zapeljejo  nas do gondole, ki nas odpelje do zidu na vrhu hriba.  Za obrambo pred plemeni s severa v 3. stol. pr. n. št. ga je začel graditi že prvi kitajski cesar dinastije Qinshi Huangdi, in je bil zadnjič v celoti obnovljen v dobi dinastije Ming. Posamezni odseki so grajeni  iz različnih materialov, ki so bili na voljo v bližini. Odsek Badaling je grajen iz kamna, in kljub mrčastemu vremenu se vidi, kako se vije po okoliških grebenih.  Za ogled imava dve uri, nato našo skupino čaka še pokušina čajev v čajnici. Okoli petih popoldne sva v hotelu. Za ta dan imava v planu še ogled Nebeškega templja. Žal je že zaprt, ogledava si lahko le ogromen park in zunanjost templja. Tempelj sestavlja več stavb, zgrajenih ob strogem upoštevanju kitajskih verovanj in numerologije in je eden simbolov mesta. V parku se rekreirajo domačini- skupna telovadi, drugi vadijo taiči, tu so tudi plesne vaje.

Torek, 19.7.: Rahlo rosi.  Pred osmo uro sva pri vhodu v Prepovedano mesto (vstopnina Museum palace-60y). Leži sredi Pekinga, obdan z 10 metrov visokim zunanjim  zidom in obkrožen z 6 metrov globokim jarkom. Je največji kompleks palač na svetu, danes ga sestavlja menda še 980 zgradb . Zgradili so ga med leti 1407 in 1420, v času vladanja Ming in Quing dinastije.  Kompleks se začne z Opoldanskimi vrati, ki imajo obliko črke U in tvorijo ogromno notranje dvorišče, na katerem so se v času cesarstva odvijale velike parade in ceremonije. Čez zlato vodo pelje 5 mostičkov, vstopiva čez srednjega, čezenj so včasih vstopali samo vladarji.  Mesto je bilo nekoč rezervirano samo za vladarje, njihovo družino, cesarjeve priležnice,  evnuhe in najvišje uradnike.  Strehe stavb so dvojne, vse zlate, v barvi vladarjev. Stavbe so rdeče, po kitajskem verovanju v barvi sreče. Pomembne stavbe varuje pred ognjem in drugimi katastrofami deset živali, ki se zvrstijo na koncih streh.  V dvorane se vstopa preko ogromnih dvorišč. Prva je Dvorana najvišje harmonije, v kateri  je prestol.   Vsi, ki so stopili pred vladarja, so morali stati ali klečati.  Sledi Dvorana popolne harmonije, tretja od najpomembnejših je Dvorana ohranjanja harmonije, v kateri so potekali preizkusi znanja kandidatov za najvišje cesarske uradnike, razkošni banketi .Zadaj je najdaljši talni relief v palači. Ogromno je palač, nekatere preprosto izpustiva. V stranskih stavbah so razstavljeni predmeti, kipci bud..Izstopiva na severu, skozi Vrata nebeških bojevnikov. Z avtobusom se zapeljeva do opere.  V načrtu sva imela ogled, a se nama ne da. S podzemno se odpeljeva do Lama templja (50Y), ki je največji budistični tempelj izven Tibeta. Na vhodu dobiva kadilne palčke, ki jih prižgeva za vse nama drage. Na eni strani dvorišča je stolp zvona, na drugi stolp bobna. Skozi  drevored  se sprehodiva  do prvega paviljona. Pred živordečo stavbo s tremi vrati stojita dva velika kipa levov, znak, da je bil tempelj nekoč rezidenca članov kitajske cesarske družine. Vstopiva  v stavbo in izstopitva pri zadnjih vratih , znajdeva se na drugem dvorišču, za katerim naju  pričakujejo odprta vrata naslednje stavbe. In naslednje … in naslednje … in tako naprej.  V zadnji stavbi stoji največji zaklad templja – 18 metrov visok kip Bude, izrezljan iz enega samega kosa sandalovine.  Peš se odpraviva do Hutonga, pristne kitajske četrti.  Mimo velikega trga s stolpoma zvona in bobna, ki sta bila nekoč namenjena oznanjanju časa. Sprehodiva se po uličici, polni restavracij, trgovinic, slaščičarn in turistov. V hotel, kjer sva zjutraj spakirala nahrbtnika, vzameva ju in se odpeljeva s podzemno do zahodne železniške postaje. Ugotoviva, da sva na napačni železniški. Vzameva taksi in ob 10.50h sva na centralni postaji. Spodaj je informacijski pult, pošljejo naju v 1. nadstropje v čakalnico 6, tu je ogromna gužva, čakamo na dva vlaka. Mladi kitajci znajo angleško in nama povejo, kdaj se vkrcamo na vlak za Pingyao. Slediva množici, najdeva najin vagon. Uslužbenec nama zamenja vozovnico s plastično kartico. Spiva v kupeju z dvema vrstama pogradov ki so v treh nadstropjih. Kupeji so odprti, brez vrat. (hard sleeper).

Sreda, 20.7.: Zjutraj dobiva vozovnico nazaj. Sopotnik, ki zna angleško, nama pove, da se peljemo nazaj v Peking. Ponoči je močno deževalo in je zalilo proge, na tem delu kitajske so ogromne poplave. Vozimo se cel dan, nekajkrat stojimo po par ur.  Skoraj cel dan prespiva. Na vlaku prodajajo hrano, riž in nudle. Kitajci imajo s sabo instant nudle. Zalijejo jih z vrelo vodo, ki jo imajo po vseh vlakih in postajah in jo srebajo. Okoli 23h  smo v nazaj v Pekingu.  Karte morava zamenjati, pošiljajo naju od okenca do okenca. Po  več urah čakanja in pregovarjanja končno dobiva karte za Xian in vrneva karte Peking-Pingyao, Pingyao-Xian.  Ker sva karte kupila preko interneta, nama bo agencija vrnila stroške kart.

Četrtek, 21.7.: okoli 3h  zjutraj sva pred železniško. Za taksi je dolga vrsta, zato greva peš proti hotelu. Ulice  kitajskih mestih so tako širok, da jih je možno prečkati le v podhodih. Vmes močno uliva dež. Vedriva v podhodih, okoli 4.30h sva v hotelu. Imajo vse zasedeno. Na fotelju prečemiva ostali del noči. Po internetu dobim hotelček blizu zahodne železniške, od koder imava jutri hitri vlak za Xian. Zjutraj se s podzemno zapeljeva do zahodne železniške. Iščeva rezerviran hotelček, a ga ni. Nekaj hotelov tu okoli je samo za kitajce (kar je pogosto na kitajskem, za tujce morajo imeti hoteli posebno dovoljenje). Prijazen mladenič nama poišče preko interneta hotel, a ga spet ne najdeva. Začne spet deževati, taksist naju noče peljat . Na pomoč nama priskoči domačin,  nekaj hotelov je spet samo  za kitajce. Končno najdemo International  hotel (575juanov), sicer ni v najinem cenovnem rangu, a nimava več energije in volje za iskanje. Greva še na bankomat (čeprav imava s seboj evre in dolarje, je najboljša menjava, če dvigneva denar na bankomatu), na večerjo in ob 19h sva že v postelji.

Petek, 22.7.: Vstaneva ob 4h, ob 6 imava hitri vlak za Xian (515juanov na osebo). Vlak vozi 300km na uro in po šestih urah vožnje sva v Xianu.  S podzemno se peljeva do južnega obzidja, srečava španko in belgijca, ki sta včeraj zvečer ravno tako kot midva menjala vozovnice v Pekingu. Zdelo se je, da sta imela več sreče, saj jima je neka kitajka kupila karte preko interneta, a danes smo se znašli na istem vlaku. Ob južnem vhodu v 14km dolgo obzidje imava rezerviran hostel  Xsiangzimen (160juanov soba). Hostel je grajen v orientalskem slogu, dobiva veliko sobo s petimi ležišči. V predverju imajo majhno leseno kletkico, v kateri igra muren. kasneje vidiva na tržnici, da jih prodajajo. Zelo prijazno osebje govori angleško, dajo nama vse informacije za obisk muzeja glinenih vojščakov (80y). Z avtobusom se zapeljeva do avtobusne postaje, od koder vozi avtobus(30y) 306 eno uro do muzeja . Obsežen muzejski kompleks je grobnica prvega kitajskega cesarja  Qin Ši Huanga, ki je vladal med letoma 221 in 210 p.n.š. Združil je sedem kraljestev na območju današnje kitajske v enotno državo. Na treh najdiščih so doslej našli več kot 7.000 vojščakov in več bojnih vozov in konj. Jame z debelimi stenami so obložili z lesenimi tramovi in zaprli z leseno streho, čeznjo pa so nasuli več metrov zemlje. V prvem paviljonu vidiva samo zidove in strehe, le nekaj je odkopanih vojščakov. Malo sva razočarana, v hali je zatohlo in vroče, trume ljudi se gužva. Odkopani del kompleksa v tretjem paviljonu pa razkriva popolno bojno formacijo žganih glinastih vojakov in konj  v nadnaravni velikosti. Muzej hrani tudi številne druge dragocenosti, bronaste kočije, kipce, orožje. Cesarjeva grobnica je menda še nedotaknjena, saj naj bi grobnico ob zasutju »zaščitili« z reko živega srebra in.  Izhod je speljan mimo restavracij in prodajaln.  Tu nekaj pojeva in spijeva hladno pivo, potem pa z avtobusom (40y) nazaj v Xian. Ura je že 20. Pri stolpu zvona izstopiva, vse je lepo osvetljeno. Greva mimo stolpa bobna v muslimansko četrt. Četrt slovi po dobri hrani, povsod se cvre in kuha, ogromno ljudi se gužva po ulicah.

Sobota, 23.7.: ob 6.30h sva na zajtrku.  Spet se peljava z mestnim avtobusom (1y) do železniške, kjer sedeva na avtobus 603 (72y)za Hua Shan. Voziva se dve uri. Hua Shan oziroma gora Hua je ena od petih taoističnih svetih gora na Kitajskem. Na goro s petimi vrhovi vozi gondola, odločiva se, da greva gor peš. Vstopnina je 180 yuanov. Kitajci verjamejo, da je tu živel in pridigal Lao Tze, ustanovitelj taoizma, zato so na gori zgradili mnogo templjev, mimo katerih vodi pot.  Kmalu prideva do stopnic, vgraviranih v živo skalo, imenovanih “nebeške stopnice”.  Strmo se vzpenjava do severnega vrha. Po dveh urah in pol sva čisto premočena na vrhu.  Tu se drenja ogromno ljudi, ki so prišli z gondolo. Hočeva naokoli po vrhovih, a kmalu obupava, saj se po polžje vlečejo po vrhovih kolone ljudi . V dolino se tudi midva odpeljeva z gondolo.  Popoldne sva v Xianu, Miro si ogleda Veliko mošejo, jaz se sprehodim po bazarju, nakupim nekaj malenkosti. Večer preživiva v muslimanski četrti, ob 23:25h imava spalnik.

Nedelja, 24.7.: Ob 8uri sva v Lanzhou v provinci Gansu. S taksijem se zapeljeva do Garden Ekspres hotela (188y soba), ki sva ga prejšnji dan rezervirala preko interneta. Ne znajo angleško. Pomagamo si s telefonom- povejo po kitajsko v telefon, zapiše se v angleščini, midva poveva angleško in jim zapiše po kitajsko, kaj želiva – vseeno je komunukacija težka. Greva v mesto na zajtrk, nato z avtobusom do parka Bele pagode. Stoji na severnem bregu Rumene reke, park je dobil  ime po stopničastem stolpu na  na  vrhu hriba.Pagoda je bila zgrajena v spomin na tibetanskega lamo, ki je tu umrl. Skozi park se mimo številnih templjev po neštetih stopniščih vzpneva do vrha, kjer stoji pagoda. Pred pagodo prižgeva kadilne palčke, občudujeva pogled na Rumeno reko, stara poslopja na tej strani in nov del mesta čez reko, ki ga povezujejo številni mostovi. Točno pod nama je Zhongshan, prvi most čez reko. Nižje ob reki še stojijo lesena kolesa iz Mingove dinastije, s katerimi so črpali vodo za namakanje. Ob enem od njih se ustaviva na čaju. Ob mizi stoji dvoliterski termos z vrelo vodo,  v steklenem kriglu dobiva suho sadje, ki ga celo popoldne zalivava z vodo. Domačini naju zalagajo z lubenico in popoldne hitro mine. Ogledava si še ulično uprizoritev stare kitajske opere.

Ponedeljek, 25.7.:Ob 6h sva že na poti. Na zahodni avtobusni pozajtrkujeva in greva na avtobus za Juomcin. Sediva na zadnjih sedežih, zraven sedi mlada kitajka, ki je na počitnicah z očetom. Po dveh urah vožnje skupaj izstopimo pred mestom v turističnem uradu. Naš cilj je ogled budističnih jam Bingling Si (vstopnina 50y). Do njih se najprej peljemo s taksijem, nato nas naložijo v čoln in po Rumeni reki odplujemo po umetnem jezeru. Vstopimo v stranski kanjon, kmalu  smo pri  budističnih jamah Bingling Si iz tretjega stoletja pred našim štetjem. Do 9. stoletja so jih dograjevali in nato nanje za 300 let pozabili. Jame so zgrajene v treh nivojih. Zaradi  jezu je spodnji nivo poplavila reka. Mimo srednjih jam vodi lesena potka. Budistični oltarji, kipci, slikarije si sledijo en za drugim. Največja zanimivost je v steno vklesan 25m visok sedeči Maitreja buda. Zgornje jame so zaradi obnov zaprte.  Dve uri ogleda  kar prehitro mineta, čoln naju čaka, taksist tudi in ob 17h sva nazaj v Lanzhou. V hotelu vzameva prtljago, greva še na večerjo in ob 22h sva na spalniku .

Torek, 26.7.: Ob 6.30h sva v Jiayuguanu. Kupiva vozovnice za naslednji dan in s taksijem se odpeljeva do hotela 7days Inn (177y). Dopoldne počivava, nato se z avtobusom št.4 odpeljeva do najzahodnejše trdnjave kitajskega zidu (vstopnina 120y). Trdnjava je bila vstopna točna med vzhodom in zahodom  in je odlično ohranjena. Na dvojnem obzidju stojijo trinadstropni vhodni stolpi. V nastanitvenih sobah je z lutkami in starim pohištvom predstavljeno življenje nekoč. V utrdbi je tudi tempelj, v katerem so izvajali spriritualne obrede (mešanico budizma, taoizma in konfucionizma). Ogledava si še muzej Velikega kitajskega zidu. Na dvorišču je 2krat na dnevno predstava, v kateri sodelujejo akrobati, rokoborci, vojaki...9km stran, na obrobju Črnih gor je Overhanding great wall- še del ohranjenega zidu iz dinastije Ming . S taksistom se zmenimo za prevoz tja in nazaj(60y). Je ožji kot Badaling, a kljub temu zanimiv. Povzpneva se na vrh grebena, od koder  so nadzorovali prehod med puščavo Gobi in gorovjem- takoimenovan Hexi koridor- pred vdori plenilcev.

Sreda, 27.7: Spet sva ob 6h že na poti . Z avtobusom se peljeva do železniške, pred njo pomalicava pri uličnem peku . Vlak naju po 6 urah prašne vožnje pripelje v Dunhuang, oazo na južnem obrobju puščave Gobi in stičišču treh svilenih cest. Slediva domačinom in prideva na avtobusa za center mesta (št.12). Avtobus je poln, sedim na pručki, kajti stojišč ni. V mestu greva na nudle, nato naju kitajček, ki se je ponudil za vodiča, odpelje čez tržnico na avtobus do peščin Luninega jezera. Spet je najin hotelček samo za kitajce, dobiva Moli Internacional hostel (180y soba na noč). Ker je hostel v bližini peščin, se sprehodiva do njih.

Četrtek, 28.7.: Tokrat se naspiva, z avtobusom se odpeljeva v center, kjer nakupiva na tržnici sadja in pomalicava. Z avtobusom se zapeljeva nazaj, izstopiva pri budističnem templju. Ravnokar izvajajo budistični obred, tudi tu je veliko templjev s kipi. Hitiva z ogledom, kajti ob 12 morava biti v hostlu. Rezervirala sva turistični ogled okoliških zanimivosti (85y na osebo). S kombijem naju pridejo iskat, v centru mesta se presedemo na avtobus s samimi kitajci. Prvi postanek je pri utrdbi, v kateri je prikazano življenje nekoč, zunaj so filmske kulise. Drugi postanek je pri budističnih jamah. V ozek kanjon pelje stopnišče. Spodaj je oaza, v steno so vklesane jame. Kitajka, ki je z nami na avtobusu, ima s sabo pravo potujočo restavracijo za svojo družino. Ker ji je Miro prinesel s kombija pozabljeno vodo, naju zalaga z dobrotami. Na avtobusu pobira šofer dodatnih 40y za vstopnino čez prelaz Yumen. Cesta je v izgradnji, tako da se 3 ure cijazimo po slabem makadamu. Ustavimo se pri vojaškem opazovalnem stolpu sredi puščave iz dinastije Han iz 200let pnš. V bližini se ustavimo pri ostankih kitajskega zidu. Zvečer smo v Jade Geological parku(120y). Veter je na tem področju erodiral peščenjak in nastale so zanimive skulpture. Po parku vozijo avtobusi z vodiči, ki žal govorijo le v kitajščini. Nekajkrat izstopimo iz avtobusa za par minut, da si ogledamo najzanimivejše formacije in slikamo. Pred sončnim zahodom se ustavimo za pol ure na menda najlepšem predelu parka. Občudujemo rdečkaste peščenjake, ki jih osvetljujejo zadnji sončni žarki. Čaka nas še mukotrpna vožnja nazaj. Ob 2h zjutraj sva v hostlu.

Petek, 29.7.: ob 7:30h sva z vso prtljago na avtobusu za Magao budistične jame, najbolj znane in ohranjene na Kitajskem. Zgodnja sva, ker moraš menda kupiti vstopnice vnaprej. Za ta dan so vse razprodane, na okencu le dobiva vstopnici za ogled štirih jam (100y na osebo). Prtljago pustiva v info centru in čakava na avtobus pod šobami, ki vsake toliko časa razpršijo »vodo« po nas-fuj. 20 minut se vozimo do oaze sredi puščave. Na vzpetini so postavljene stupe, nasproti so v steno vklesane jame. V vrsti čakamo na vstop. Mimo neštetih skalnih svetišč  v nadstropjih-vseh je še 492,  v katerih so številne dragocenosti, slike, kipi, freske,budistični spisi, dokumenti, tekstil...Vse jame so zelo dobro ohranjene, saj so jih odkrili šele leta 1900. Stene so pokrite s freskami, pomagale naj bi menihom pri meditaciji do razsvetljenja. Na žalost ne smeva slikat. Prideva v tempelj, z zunanje strani ga ščiti lesena konstrukcija s sedmimi strehami. V visoki votlini, vklesan v steno stoji ogromen buda, ki sega do vrha streh.V naslednji je ležeči buda, za katerim je ogromno manjših kipcev. Posediva v parku, nato z avtobusom nazaj v info center. Zunaj je zelo vroče, ob 15:30h  imava vlak do Yumen. Na njem je gužva, vroče, prašno. Samo še kokoši manjkajo. Kitajci se ves čas gužvajo, kričijo , hrkajo in pljuvajo. Končno sva v Yumen , od koder imava nočni vlak. Ker imava 3 ure časa, se peš odpraviva v center na večerjo. Dobiva restavracijo, v kateri so namesto miz steklokeramični kuhalniki. Izbereš si hrano iz hladilnikov in si sam kuhaš. Ker nimava časa, greva naprej in dobiva vaško gostilno z nudli. Nazaj grede se ustaviva še na pivu. Domačini se v vseh pozah slikajo z nama. Zvečer ima vlak spet zamudo 2 uri. Železniška postaja ni prometna, zato je čista in ni gužve. Uslužbenec pozna Handanoviča in se z Mirotom pogovarjata o nogometu. Končno se vkrcava na vlak, luči so ugasnjene, imava posteljo v tretjem štuku, moja ima zmečkane rjuhe, zatipam prazno pločevinko. Iz nahrbtnika zvlečem spalno, Miro se jezi.

Sobota, 30. 7.: Ob 8:30h smo na postaji. Iščeva avtobus , saj je mesto Turpan oddaljeno skoraj uro stran. Srečava dva Danca, ki študirata kitajščino, skupaj najamemo kombi (40y za dva), ki nas odpelje v napačen hostel. Po nas pride lastnik Dap youth hostla (90y dve postelji v skupni spalnici s klimo).Stuširava se in spočijeva, nato na riž z zelenjavo, meni priljubljeno jed. Mesto leži med puščavama Taklamakan in Gobi v depresiskem območju in je najtoplejše mesto na kitajskem. Znano je po vinogradništvu, jedilno belo grozdje pridelujejo za izvoz. Ravnokar ga pakirajo v zabojčke. Od domačinov dobiva vsak svoj grozd. Ne zdi se nama še zrelo- kako bi sicer zdržalo prevoz. Greva do Emin minareta, pot je slabo označena. Poslikava, ogledava si mošejo ob stolpu, ob strani so grobovi.

Nazaj grede je pred restavracijo parkiral avtobus turistov in dekleta v kimonih jim plešejo za dobrodošlico.  Pešačiva v vročini do hostla, kjer zelo tekne hladno pivo. Zvečer greva do bazarja, so stojnice že prazne, samo ogromno plastičnih vrečk in ostalih smeti raznaša vetrič naokoli. Pred tržnico so stojnice s hrano. Z železnimi škarjami nama kuhar nareže piščanca in zelenjavo v vok in cvre. Pri vsaki jedi, tudi na stojnicah, postrežejo s čajem. Pridruži se nama kitajec, ki zna ne vem koliko jezikov,  da nama kartico s telefonom, mailom in naslovom, če bova rabila kakršnokoli pomoč.

Nedelja, 31.7.: prejšnji večer smo se zmenili z dancema, kitajko in nemko, da si bomo delili stroške za kombi in si skupaj ogledali okoliške zanimivosti.  Čeprav ni vštet v ceno hostla zajtrk, vsako jutro postrežejo vse goste z rižem na mleku in kruhom. Okoli 11h pride kombi po nas in prva postaja so Flaming mountain- plameneče gore. Na žalost- ali pa tudi ne, je vreme mrčasto. Ob sončnem vremenu je povprečna temperatura 60°, namerili so tudi že 83°C. Ker ni sonca , ni tako zelo tople - le 42°C, vendar tudi gore niso videti v plamenih oz. v rdečkastih tonih. Ustavimo se ob cesti v Muton valley , kjer je vasica, grajena iz zemlje. V njej je Soil muzej (skulpture in razne zgradbe vse izdelane iz zemlje), spredaj pa ogromno leseno kolo z zobniki za črpanje vode. Slikamo dolino, na drugi strani so visoko v hrib speljane stopnice. 45km iz Turpana so še ene budove jame-Bezeklik(40y). Le nekaj od 85 odkritih jih je odprtih za javnost. V njih so ostali le sledovi fresk, izropal jih je nemški raziskovalec. Ogledamo si še vas Tuyuk(30y)- staro urgujsko naselje. Pred dnevi je bilo tudi tu močno deževje in je odrezalo vas od sveta. Buldožerji čistijo blato s ceste.  Sprehodimo se po vasi, otroci mečejo kamenje v nas. Provinca Xinyang  je povečini poseljena z Uighurji, ki so po veri muslimani, Tuyuk pa je eno  najbolj svetih islamskih romarskih mest v regiji. Obhodimo mošejo, ne smemo blizu. Pri domačinih pojemo kosilo, ki ga je naročila Lili, kitajka, ki je z nami. Vrnemo se proti Turpanu in obiščemo starodavno mesto  Jiaohe(70y). Na platoju, 30 m nad kanjonoma dveh rek, ki se tu stekata v eno , stojijo ruševine, stare 2300let. Je najstarejše, največje in najbolj ohranjeno starodavno mesto. Posebnost je, da stavbe niso gradili v višino, temveč so jih dolbli v peščenjak v treh nadstropjih. Mesto je bilo razdeljeno na tri dele,  templje, aristokratski del in del za navadne ljudi.

Ponedeljek, 1.8.: Končno se nama nikamor ne mudi. Po poznem zajtrku greva do mestnega muzeja Kareze wells(40y). Prikazan je sistem vodnjakov in tunelov, speljanih iz bližnjih gora. Da bi imelo mesto dovolj vode, so izpod gor na severu izkopali dolge podzemne predore, po katerih je pritekala voda. Vsake toliko imajo tuneli navpične rove, ki so služili za zajemanje vode in za vzdrževanje. Iz muzeja vodi pot mimo številnih stojnic. Z avtobusom se vrneva v center, hočeva obiskat mestni muzej, a je ob ponedeljkih zaprt. Posediva ob vodnem kanalu, v katerem se namakajo otroci. Zvečer greva do glavne avtobusne postaje, kupiva vozovnico do železniške postaje. Nisva sigurna, da sva kupila prave vozovnice, vsi govorijo samo kitajsko. Na avtobusu Miro ugotavlja, če se voziva v pravo smer. Končno sva po uri in pol vožnje na železniški. Močno piha. Greva še na večerjo v bližnjo restavracijo, hrana je odlična, stranišče je obupno. Večina stranišč je na štrbunk, za kar sem zaradi pomanjkanja čistoče hvaležna. Ob 21:30h  sva na železniški. Zaradi orkanskega vetra je promet zaprt. Čakava do 5h zjutraj, ljudje sedijo, ležijo po tleh, vse je umazano, nagneteno.

Torek, 2.8.: Veter pojenja in ob 4h zjutraj vlak spelje, ob 13h sva v Kuqi. Vzameva taksi do hotela International (136ysoba z zajtrkom), ki nama ga je rezervirala Lili. Pustiva prtljago in se odpeljeva ( v vseh kitajskih mestih so mestni avtobusi za 1yuan) do Kuqa grand hotela, kjer je turistična agencija. Spet ne govorijo angleško, Miro se po telefonu poskuša dogovoriti za ogled Grand kanjona. Za prevoz  60km želijo 100€.  Greva na avtobusno in prodajalka kart nama zagotovi, da vozi avtobus ob 10:30h vsak dan. Za naslednji dan ne moreva kupit kart. Z avtobusom se odpeljeva v star muslimanski del mesta. Na vseh avtobusih v mestu te ob vstopu preverijo z detektorjem in pogledajo v torbice in prtljago. Čez blatno reko je muslimanska četrt. Ulice so pisane, dekorirane z izrezljanimi in barvnimi stebri, okni in vrati. Ogledava si Uiči palačo(55y), v kateri je živel princ. Obzidano dvorišče skriva številne palače in vrtove. Ogledava si še tržnico, kjer izdelujejo tudi sladoled. Še na večerjo in ob polnoči sva nazaj v hotelu.

Sreda, 3.8.: Za zajtrk so pripravljene jedi kot za kosilo, ogromno zelenjave, dampli, riž...ob 9h sva na avtobusni in hočeva kupiti vozovnice do kanjona. Je druga prodajalka in ne veva, ali so vozovnice razprodane ali jih sploh ni. Nariše nama avto- kot da ne veva, da lahko najameva privat prevoz. Na hitro se zmeniva, da greva iz mesta. Kupiva vozovnice za avtobus čez puščavo do Hotana. Šibava v hotel, spakirava, se odjaviva in šibava nazaj na avtobusno. Miro ves čas paničari, da bova pozna. Ob 12h sediva- ne , leživa na avtobusu. Avtobus je spalnik s pogradi. Ko greš nanj, se moraš sezut, ker so po tleh preproge in se uležeš  v svojo lupinico z (ne čistimi ) rjuhami. Peljemo se skozi puščavo Taklamakan, ki dobesedno pomeni« greš noter in nikoli več ne prideš ven«. 4krat moramo zaradi kontrol izstopit iz avtobusa, celo poslikajo nas.  Vožnja traja 11 ur. Otroci lulajo v vrečke, kakajo ob robu ceste. Samo enkrat grem na stranišče. Kanal v betonu, kamor ciljaš izločke,  pregrajujejo nizke pregrade. Na avtobusu sta dva kanadčana, v Hotanu skupaj najamemo taksi do hotela Hotan Xiyu (179 soba z zajtrkom), ki sem ga prejšnji dan rezervirala in plačala preko Ctrip. Na kitajskem imava ves čas težave z internetom, saj imajo blokiran Google.  Neprijazni receptorki nabivata neke cene, komuniciramo preko telefonskega prevajalnika, kanadčana obupata in gresta iskat drug hotel. Jaz vztrajam in končno mi odpre spletno pošto, da jima pokažem rezervacijo in plačilo. Kar malo nejevoljno nama data ključ- kartico. Plačat morava depozit, ki je več kot soba. Ura je že čez polnoč, komaj čakava na posteljo. Ko odpreva vrata, odpreva tudi usta, soba je v stilu kamasutra. Vse je rdeče vijola, na stenah ustnice, na okrogli postelji hopi žoga. Ko odgrnem posteljo, vidim umazane rjuhe. Starejša ženska, ki verjetno skrbi za »čistočo« , noče zamenjati rjuh. Povlečem vse s postelje in s posteljnino grem v recepcijo. Pokažem umazane rjuhe in kar traja, da dobim čiste. Postiljava in zaspiva.

Četrtek, 4.8.: za zajtrk so spet nudli, dampli.. Na vratih se prikažeta danca iz Turpana, Soren in Kristjan. Imata že karte za vlak, midva pohitiva z avtobusom do železniške, kjer čakava celo uro za nakup vozovnic do Kasharja. Ob 11:25h kupiva karte, ob 11.45 vlak odpelje. Uf. Vsi sedeži so polni, sedimo kot sardelce, celo pot se praši, ventilatorčki na stropu še bolj razpihavajo pesek. Po 6-ih urah vožnje je vlak poln smeti in peska – prispemo v Kashgar.  Taksi naju odpelje do ulice, kjer imava rezervirano sobo v  hostlu Old town (120y za sobo) . Ulica je zaprta za promet, po njej vozijo le električni skuterji, ki so zamenjali kolesa . Čez cesto je agencija (Kashgar guide), kjer imava rezerviran prevoz do kirgiške meje. Sprehodiva se po peš ulici mimo številnih trgovinic  do IdKah mošeje. Pred mošejo je velik trg , na katerem se drenja ljudi. Posediva in poslikava. Na trgu čez cesto je čez dan parkirišče, zvečer se avti umaknejo, pripeljejo vozičke, na katerih kuhajo raznovrstno hrano. Ob polnoči greva spat.

Petek, 5.8.: Dolgo spiva, na zajtrk greva na kuhana jajčka. Z avtobusom št. 20 se odpeljeva do Apak Hoja grobnice(30y). Kompleks vsebuje mavzolej, štiri molilne dvorane, predavalnico, vrtove in pokopališče. Mavzolej je oblečen v ploščice z islamskimi motivi, v njej  so sarkofagi petih generacij. Mošeja ima zanimive lesene stebre, menda je vsakega izdelal drug urgujski mojster.  Zapeljeva se še do glavnega bazarja. Ogromen bazar je prepleten z označenimi uličicami. Kupiva kashgarski čaj. Peš greva do obzidja Old town. Obzidje in  stavbe znotraj njega so obnovljene, stari del mesta čez cesto razpada. Peš si ogledujeva mesto . Greva čez Trg ljudstva, na katerem je ogromen kip Mao-ta,  na trgu so parkirani tanki. Skozi park ljudstva prideva do zabaviščnega parka za otroke. Blizu hostla greva na riž in šašlik .  V hostlu srečava kanadčana in Lili. Miro gre na hladno pivo, jaz grem počivat. Zvečer imava kulinarični večer na tržnici.

Sobota, 6.8.: V sedmih smo najeli kombi(100y na osebo)  in ob 10h smo na poti. Po 60 km vožnje smo sami na velikem parkirišču. V veliko stavbo  gremo kupit vstopnice (45y). Po 2km hoje po širokem kanjonu zagledamo veliko luknjo v hribu, Shipton arch. Kanjon zavije in se zoža. Najprej čez skale, nato po stopnišču pridemo do razgledišča. Obok naj bi bil visok več kot kilometer. Skozi močno piha, na drugi strani vidimo hribovje. Okoli 15h smo nazaj. Z avtobusom št. 20 se zapeljeva do zahodne avtobusne postaje , kjer kupiva karte za naslednji dan (52y). Večer spet zaključiva s kulinaričnimi dobrotami.

Nedelja, 7. 8.: ob 10h sva  na avtobusu za Karakul jezero. Z nama potujejo kitajci in trije pakistanci. Po dveh urah vožnje se ustavimo v vasi Upal, kjer pojemo kosilo, nato se asfalt konča. Po dolini gradijo novo cesto z viadukti in predori. Kmalu moramo vsi z avtobusa skozi policijsko kontrolo. Po štirih urah vožnje po dolini reke Gaizi,  pridemo do Karakul jezera. Obkrožajo ga sedem in šest tisočaki pogorja Kunlun in Kongur San. Vrhovi so v meglicah. Rahlo rosi dež. Najprej sva imela v načrtu, da tukaj prenočiva in se naslednji dan vrneva v Kashgar, na hitro se odločiva, da greva do Tashkurgana. Po kratkem postanku se vozimo ob umetnem jezeru, naselju jurt . Vstavimo se na visoki planoti pod znamenito goro Mustang Ata (7509 m n.v.), nato naprej na prelaz Tanggai, visok kar 4400m. Po nadaljnih dveh urah vožnje smo na široki cesti z obcestnimi lučni, kot na letališču, pred vasjo. Sopotnica nama pove za K2 youth hostel (120y soba). Domačini se v recepciji nalivajo s pivom. Greva na večerjo, na ulici je veliko trgovinic s poldragimi kamni. Kupiva spominke.

Ponedeljek, 8.8.: ob 8:30h sva na avtobusni. Danes ne bo vozil, ker je premalo potnikov. Kupiva vozovnico za kombi (120y). Po obilnem zajtrku se s kombijem vračamo v dolino. Vrhovi so še vedno v megli, vidimo le spodnje dele ledenikov. Po šestih urah vožnje smo v Kashgarju, kjer je 43°C. Vrneva se v hostel, tokrat sva v sobi, ki je izdelana v tradicionalnem urgujskem stilu. Popoldne počivava, zvečer naju čaka kulinarika.

Torek, 9.8.:zvečer naju je novozelandec spraševal za najin prevoz čez Torugart prelaz v Kirgizijo. Zjutraj naju pride iskat, da gremo skupaj na agencijo Kashgar guide, kjer imava midva že plačan prevoz za kitajsko stran. S kirgiško stranjo sva imela probleme. Od doma sva imela rezervacijo z agencijo Asia expedition  iz Biškeka, ki se nama kasneje ni več oglasila. Miro je preko interneta dobil drugega prevoznika iz Narina (Novi nomad). Dan preživiva s pohajkovanjem po mestu.

Sreda, 10.8.: s šoferjem in vodičko se dobimo ob 9h na glavni ulici. Ob 9:45h smo pri poslopju obmejnih organov (70km od mejnega prehoda) '' Spodnji prehod odprejo  šele ob 10:30h. domačini nama želijo menjati yuane za kirgiške some, a je menjava slaba. Nekaj sva že menjala v Kashgarju. Ko se meja odpre, postopki hitro tečejo, saj vse rihta vodička. Pojavi se novozelandec z drugo agencijo. Pojamra, da je dal enkrat več kot midva, a so mu papirje hitro zrihtali. Vozimo po dolini reke Qiake Makene, okoli so slikoviti hribi. Cesta se dviga počasi, še enkrat gremo skozi policijsko kontrolo, nato se dvignemo na  Tourgut pass, visok 3752m. Na kitajski strani zapustiva kombi, peš čez mejo in v kirgiški kombi. Dva italjana zamenjata najino mesto v kitajskem kombiju- zgleda kot menjava talcev. Novozelandca ne čaka na kirgiški strani nihče, vendar ga kitajski obmejni organi vseeno pustijo na kirgizijsko stran. Tam njega in kolo naložimo mi in se spustimo v Kirgizijo. Ker nima dovoljenja za prečkanje kirgiške meje, ga vpišejo na najino dovolilnico. Kirgizijsko mejo prečkamo brez problemov, v pomoč nam je tudi šofer kombija. Ustavimo se ob Chaty jezeru, v ozadju se bleščijo zasnežene gore. Po 100km zavijemo za Tash Rabat, karavansaraj. Novozelandca odložimo ob glavni cesti. V Tash Rabatu je prvi kamp poln, gremo do karavansaraja, tudi ta kamp je poln. Skoraj po mesecu dni srečamo prve slovence. Gremo spet v prvi kamp, kjer nama postavijo jurto(600som). Že ves dan rahlo dežuje, oblečeva palerino in greva na kratek sprehod. Srečava drugo skupino slovencev, ki spi v istem kampu. Po večerji nama poljaki, ki gredo zdaj na treking, povedo za pot do Chaty jezera.

Četrtek, 11.8.: ponoči je bilo v jurti mrzlo in vlažno. Ob 7:30h nama pripravijo zajtrk, nato se odpraviva na treking proti jezeru.po dolini. Nekajkrat prečkava potok po kamnih, in prideva do zadnje zapuščene hiše v dolini. Spet prečkava potok in se vzpneva po potki v drugo dolino na desni. Na vzpetini je polno svizcev. Pred sabo vidiva prelaz, ki pa ni pravi, zavijeva levo ob potoku in od tu se vidi najin prelaz. Steza je bila do sedaj položna, od tu naprej se strmo dviga, obkroživa skalno gmoto in prečkava melišče. Po štirih urah hoje sva na prelazu, visokem 4040m. Pod nama se blešči Chaty jezero s kitajskimi zasneženimi vrhovi v ozadju. Greva še na vrh na desni. Uživava v samoti in pogledih. Čez čas sonce zakrijejo oblaki, na poti nazaj začne deževati. Na planoti, kjer so bili prej svizci, se pasejo  jaki. Pred kampom ujameva skupino poljakov, ki so včeraj v dežju prenočevali pod prelazom. Po obilnem kosilu se zapeljemo v Narin- šoferju sva plačala 30$, da naju je čakal en dan. Iz Narina se s kombičem(700som) odpeljemo v Balikcy. Hotel SaryOi (2000som soba z zajtrkom).

Petek, 12.8.: z maršutko do Tamchy, turistične vasice ob severni obali Issyk kul. Ob glavni ulici , ki pelje do jezera, je veliko ponudnikov sob. Najameva eno bolj bogo in greva na pir k jezeru. Mladci trenirajo rokoborbo, vlečejo velike gume.. naslajam se ob gledanju napetih mišic, haha. Popoldne leživa na plaži, v vodo ne greva, ker je umazana. Ponoči slabo spiva, mene pikajo komarji, Miro ima prebavne motnje.

Sobota, 13.8.: potovanje se bliža koncu, po sprehodu po plaži spakirava in se z maršutko odpeljeva v Bishkek na V postajo. Za njo je Nomad home hostel(1200somov soba).

Nedelja, 14.8.: ob 7h naju pelje lastnica hostla ( so se modernizirali, kar sami služijo s prevozi) na letališče. Spijeva kavo, čakava do 10h, ko vzletimo za Istanbul.

Skupno sva prepotovala 7500km

Stroški;

Letalo: 1300€

Prevozi:1000€

Prečkanje prelaza Tourgut:377€

Vstopnine:382€

Spanje:517€

Hrana:250€