Jordanija, 21.12. 2019-4.1. 2010

 V Jordaniji, uradno Hašemitski kraljevini Jordaniji, nama je bilo pred 10. leti tako lepo, da sva že takrat sklenila, da jo bova še kdaj obiskala. Tokrat kupiva letalske karte samo mesec pred potovanjem. Easyjet leti iz Benetk direktno v Aqabo, mesto na J države, kjer za vstop  ne potrebuješ vize. Jordan pass, ki med drugim zajema plačilo vize, vstop v Petro..., ne kupiva, ker sva v Petri že bila in imava v planu le nočni obisk Petre.

Sobota, 21.12.- ob 6:30h se z Nomagom iz deževnega Šempetra odpeljeva na letališče Marco Polo. Čakava do 12h, let traja 3:40h, ob 17:20h pristanemo v Aqabi. Na letališču nama v potni list pritisnejo brezplačno vizo, dvigneva nekaj jordanskih dinarjev in v vrsti pred letališčem čakava na taksi (10JD) do centra mesta. Preko Bookinga sva rezervirala dobro ocenjen guesthouse, a so sobe in posteljnina bolj bogi. Je pa blizu centra, tako se lahko sprehodiva po centru, ob obali Rdečega morja in zavijeva na ribjo večerjo in obvezne baklave.

Nedelja, 22.12.- Peš se odpraviva proti rentacar-ju Europcar, kjer sva dobila preko spleta najbolj ugodno ceno. Na poti se ustaviva na jordanskem zajtrku s tipično kavo s kardamonom, kuhano v džezvi in vreto na nekakšnem vročem pesku. Formalnosti za najem avta hitro opraviva, ne komplicirajo z zavarovanji. Namesto majhnega avta za isto ceno dobiva Citroen C4. Za vogalom je Zain, ponudnik SIM kartic. Hočeva le osnovni paket s par GB. Ponujajo le 12GB za 14.5 JD. Odpeljeva se iz mesta proti Amanu. Pokrajina postane pusta, cesta ravna,  srečujeva prve kamele.  Popoldne se približujeva glavnemu mestu. Ogromno, belo mesto vidiva že od daleč. Postavljeno je bilo na sedmih hribčkih okoli wadija- doline. Zdaj se razprostira na več kot 20 hribih. Po strmi, ozki cesti se spuščava proti centru starega mestnega jedra. Parkirava pri amfiteatru. V mestu je kar nekaj rimskih ostankov. Nasproti amfiteatra je na ulici veliko hotelov. Midva izbereva Concord hotel. Po nešteto stopnicah se povzpneva  na Amansko citadelo, ki kraljuje na vrhu enega od hribčkov nad mestom. Ogledava si muzej, Herkulov tempelj, baziliko, ......Zvečer me Miro pelje na ulico Rainbow, s prestižnimi lokali in trgovinicami, poiščeva še znano slaščičarno Habibah, kjer pokušava Kunafeh- sladko, slano slaščico. Dolga vrsta do slaščičarne nama pove, da sva na pravem mestu.                                                                                                                  (346km)

Ponedeljek, 23.12.- Po zajtrku se odpeljeva iz mesta. Kljub 3-pasovnici je gužva. Prideva iz mesta, si že oddahneva, a naenkrat pred nama na hitro zažlajfa avto - pred ležečim policajem - Miro žlajfa in že imava kamiončin v ''riti'' avta. Pol ure čakamo prometnega policaja. Naredi zapisnik v arabščini in ga da Mirotu podpisat, seveda nič ne podpiševa. Kličeva še v Europcar, pošljeva sliko poškodbe, rečejo nama, naj kar nadaljujeva potovanje.  Ta dan imava v načrtu obisk treh puščavskih gradov. Omajadi, vladajoča družina islamskega kalifata med letoma 661 in 750, so gradili utrjene palače ali trdnjave na trgovskih poteh  na puščavski, kamnti pokrajini. Vstopnina je smešno nizka za Jordanijo, 3 JD za vse tri gradove. Sicer so cene v Jordaniji višje kot v Evropi. Najprej si ogledava Qasr Kharana, kvadratno trdnjavo, ki je menda nekoč služila za srečanja med beduini in damaskovsko elito. Obzidano dvorišče naj bi varovalo pred vetrom in vročino, okoli dvorišča je 60 sob v dveh nadstropjih. Naslednji puščavski grad, ki si ga ogledava je  Qusayr Amra. Na stropovih so freske, ki prikazujejo skupino vladarjev, lovcev, golih žensk in nad eno kopalno komoro  je prikaz zodiaka. Je pod Unescovo zaščito.  Preden si ogledava grad Azraq, se v istoimenski vasi ustaviva pri mokrišču. Nekoč so tu živeli vodni bivoli. Star zid, ki so gradili umajadci, naj bi ločeval morsko vodo od sladkovodne. Izviri so presahnili in jezerca se manjšajo.  Hodiva po lesenih mostičkih, vidiva pa le par rac. (vstopnina 7jd na osebo).  Azraq grad je zgrajen iz črnega bazalta in je kvadraten z dolgimi stenami, ki obdajajo veliko osrednje dvorišče. Sredi dvorišča je majhna mošeja, ki morda izvira iz časov Omajadov. Na vsakem vogalu zunanje stene je podolgovat stolp. Glavni vhod je iz ene same masivne  granitne plošče na tečajih. Zapeljeva se še proti V do Savdske meje, kjer nameravava v slano puščavo -Wadi Al Dahik. Ko zavijeva z glavne ceste vodi do 8km oddaljenega wadija zelo slaba makadamska pot, tudi čas naju že preganja, zato se po petih km obrneva in vrneva proti Amanu, ter zavijeva za Madabo. Poiščeva hotel, se sprehodiva po mestu, katerega trg krasi novoletna jelka.                                                                                 (344km)       

Torek, 24.12. Zapeljeva se na Mt. Nebo. V hebrejski Bibliji je omenjen kot kraj, kjer je Mojzes ugledal obljubljeno deželo. Vidiva golansko planoto,  mrtvo morje,  dolino reke Jordan, zahodni breg. Papež je med obiskom poleg bizantinske cerkvice posadil oljko.  Slikava se pri kipu križa s kačo, ki predstavlja kačo, ki jo je ustvaril Mojzes v puščavi in križa, na katerem je bil križan Jezus. V Mojzesovi spominski cerkvi si ogledava bizantinske mozaike. Spustiva se proti mrtvemu morju in se voziva ob V obali. Nekajkrat se ustaviva, večinoma so tu postavljeni resorti in je dostop do mrtvega morja onemogočen.  Pri velikem parkirišču je javna plaža. Spustiva se po stopnicah, kmalu prideva do vhoda, kjer pobirajo vstopnino za bazen in dostopom do plaže. Vstopnina je visoka, 20 JD na osebo.

Odpeljeva se do vhoda v najin prvi wadi na tem potovanju, Wadi Mukheires. Mirotov opis:

Wadi Muhkeris:

Parkiranje 31°43'3.35''/35°35'24,19'' – avto zapeljem v senco pod drevesa. Od avta proti S nato v desno mimo dveh barak, na desni breg (levi breg potoka) in naprej po betonskem nasipu. Na koncu nasipa se spustiva v suho strugo. Prvo preko umetnega vodobrana, nato preko ''naravnega'' z velikimi skalami grajenega vodobrana, ki ga ''preplezava'' po desni (v smeri hoje).Nadaljujeva delno preko skal, delno po produ potoka. Po ~ uri hoje prideva do ožjega dela, ki ga je potrebno preplezati, tu se ustaviva pomalicava in vrneva nazaj do avta Skupno hoje 2,5h.

Zapeljeva se naprej ob Mrtvem morju in zavijeva v hrib proti Ma`in spring. Serpentinasta cesta naju pelje čez hrib proti Madabi, na odcepu zavijeva v dolino. Že kmalu se znajdeva pred rampo, kjer pobirajo vstopnino (15JD na osebo). Spodaj je kopališče s toplo vodo in vstop v  wadi. Ker je še zgodaj, se vrneva do mrtvega morja in parkirava pri Wadi Himara. Opis:

Wadi Himara:

Parkiranje 31°38'45,02''/35°34'26,61'' Prehodiva del spodnjega dela, od Mrtvega morja proti toku. Najprej greva čez umetne vodobrane po levi strani (desnem bregu). Dosti se hodi po produ, veliko je majhnih slapov, dvakrat preplezava malo višja slapa (1-1,5m), vmes so palmova drevesa. Hodiva ~40', wadi se počasi oži in prideva do ~4m-terskega slapa, ki se ga da preplezati po levi strani s pomočjo vrvi ki je tam fiksirana. Nadaljujem še 200m po wadiju – tam je na vse tri strani zaprt s 100m-skimi stenami, na desni je najvišji jordanski slap. Skupno hoje 2h.

 Vrneva se v Madabo. Mesto je polno policije, je božični večer v muslimanski državi in krščanskem mestu, polnem cerkva. Obiščeva grško pravoslavno baziliko Sv. Jurija(vstopnina 1JD). V njej je znamenit mozaični zemljevid Svete dežele iz bizantinske dobe. Sestavljen je iz dveh milijonov koščkov barvnega kamna in  prikazuje hribe in doline, vasi in mesta v Palestini in delto Nila, najstarejši prikaz  bizantinskega Jeruzalema. Madaba je znana po mnogih mozaikih, ki prekrivajo tla hiš in cerkva, ki izhajajo iz najzgodnejšega obdobja naselitve.                                                                                (118km)

Sreda, 25.12.-Zapuščava mesto, odpeljeva se proti mrtvemu morju in dan je namenjen hoji po wadijih- rečnih dolinah - soteskah, ki jh je ogromno na V strani mrtvega morja. Od tu pritekajo vode iz hribov v morje. Ustaviva se pri Wadi Zarka. Vsi pohodi se začnejo ob glavni cesti.  Pri mostu je dostop ograjen in prepoved hoje označena s tablami in znaki.  Ko se voziva ob mrtvem morju, pri vseh mostovih čez wadije kopajo in popravljajo brežine. Ko parkirava pri Wadi Attum, nama delavci najprej rečejo, da lahko greva hodit, ko pripraviva nahrbtnik, se premislijo in pravijo, da je nevarno, ker v Amanu dežuje in hudourniška voda lahko hitro pridre v sotesko.  Naprej ob cesti vidiva , da je možen dostop do morja . Ko parkirava, vidiva, da je višje topli izvir. Po stezici prideva do rečice, iz katere se kadi. Je vse zasmeteno, najdeva kotiček ob bazenčku, namakava se v vroči vodi. Ta dan si izbereva Dead sea spa resort ob morju, da se bova kopala in počivala. Na žalost je mrzlo in vetrovno vreme. Zunaj so bazeni, voda je premrzla. V morju se kopajo ali bolje rečeno, zaradi slanosti, lebdijo turisti. Mažejo se z zdravilnim blatom. Miro gre v fitnes, jaz se sprehodim ob obali. Kasneje greva v notranji bazen. Evropejci kadijo na ležalnikih, voda je tako slana, da mi razžre kožo na bokih.  (67km)

Četrtek, 26.12.-vreme je oblačno, močno piha. Ta dan sva načrtovala počitek, a se po jutranjem sprehodu  odločiva, da greva naprej, saj s kopanjem ne bo nič. Pri vhodu v Wadi Atum ni nikogar, ki bi nama preprečil vstop v sotesko. Opis:

Wadi Attun:

Parkiranje 31°32'25,60''/35°33'24,28''.Vodostaj je enak kot prejšnji dan– skoraj brez vode, zato greva vseeno v wadi. Wadi je poln toplih izvirov, saj je že po ~20' hoje voda topla – izvirki z obeh strani. V wadiju je dosti palm in rdečih klifov. Po~ 0,5h hoje prideva do treh skal ki so zagozdene v wadiju, na sredini je slap. Možen prehod le po enemu deblu,ki je položen v sredino slapu. Če je več vode, teče le-ta tudi preko debla. Danila ga noče  preplezati, zato se vrneva. Skupno hoje 1,5h.

Ko peljeva mimo vhoda v wadi Mujib, katerega sva prehodila pred 10- imi leti  in je v tem času zaprt zaradi previsoke vode, vidiva belo obarvano obalo . Ustaviva se in se spustiva do morja.  Vidi se, do

kje je včasih segala voda, bila je kakih 20 m višja. Glavni pritok, reko  Jordan, Izrael in Jordanija uporabljata  za preskrbo s pitno vodo in namakanje. Obala jezera je več kot 400 metrov pod morsko gladino in se še niža. Občudujeva vijugasto obalo, pokrito z belimi plastmi soli. Na J si želiva ogledati polotok Lisan. Pripeljeva se do rampe, kjer straži vojska in nama ne dovoli vstopa.  Peljeva se naprej. Malo više iz glavne ceste je beduinsko naselje, parkirava in se podava v Wadi Assal. Psi lajajo na naju, ob vodi smrdijo ovčje kože. Opis:

Wadi Assal:

Parkiranje 31°11'54,12''/35°31'43,93''. Parkirava ob glavni cesti in se peš odpraviva do Wadija. Možno tudi po cesti, kasneje ugotoviva, da delajo novo-široko cesto do pod hriba – kaj jo bodo rabili ? Cesta pripelje do pod hriba, tam zavije v levo proti wadiju in naprej v  peskokop. Tam začneva hoditi po wadiju, desno nad strugo je beduinski šotor. Po parih 100m hoje se wadi malo zoži, okrog so rdeči klifi, dosti se hodi po produ in po skalnih policah ob bregovih, pogosto prečkaš vodo. Po uri hoje prideva do prvega siga, ki je dolg okrog 500m. Struga se nato razširi, ožji prehod med dvema velikima skalama, veliko palm, zelenja, pritok z desne. V nadaljevanju se struga zopet zoži in se prične nižji sig. Tu se obrneva. Hoje 2,5h – v obe smeri.

 Proti večeru se zapeljeva po slabi, strmi cesti v Karak.  V Cairwan hotel, nato v hrib na glavno ulico, kjer dobiva neverjetno poceni restavracijo. Hrana je dobra, le kadijo v njej.                                (99km)

Petek, 27.12.-v jutranjem mrazu se sprehodiva v center, nato do gradu Karak, ki sva ga obiskala pred leti. V načrtu sva imela treking po Wadi Karak, a je zaradi visokih vod zaprt. Ne ostane nama drugega, kot spet ob Mrtvo morje . Večkrat se ustaviva ob cesti, uživava v čudoviti panorami na kanjon Karaka in na morje. Pred vasico Al Azrazavijeva v Wadi Weida.Opis:

Wadi Weida:

Parkiranje 31°14'35,26''/35°34'25,45'' Wadi je napoti od Mrtvega morja proti Karaku. Parkirava na levi strani ceste v smeri za Karak – za mostom. V wadi se spustiva po levi strani, vendar se wadi kmalu zapre in morava lesti nazaj na desno stran (levi breg), zato je bolje, da vstopiš v wadi po desni strani, mimo manjše hiške (zraven bazen za namakanje) in potem po kanalu do manjšega zajetja –tam se wadi tudi zoži. Eden lepših wadijev, hoja dokaj lahka, večinoma po produ in čez potoke, poln je palm, trav, trsja, ptičev,rdečih klifov. Po ~eni uri hoje prideva do toplega izvirka z manjšim bazenčkom. Voda ~35°C ravno pravšnja za namakanje. Nadaljujeva še 20' po wadiju, na koncu se zelo zoži in je poln palmovih dreves, s 5-metrskim slapom. Tam se obrneva. Skupno 2,5h hoje s kopanjem – v obe smeri.

14 km južneje spet zavijeva z glavne ceste, peljeva se po makadamski cesti mimo beduinskega šotorišča do velikega parkirišča, kjer je začetek pohoda v Wadi Numeira. Opis:

Wadi Numeira:

Parkiranje 31°07'55,37''/35°31'55,77''. Iz glavne ceste se zapeljeva najprej po zelo slabem asfaltu, nato po makadamu, mimo beduinskih šotorov do hiške pod stenami, desno od struge. Tu vstopiva v wadi. Struga se že takoj zoža, na obe strani se dvigajo rdeči klifi. Za prvim ovinkom je med obe strani siga ukleščena velika skala. Nadaljujeva po wadiju, klifi se kmalu prevesijo v vedno višji in ožji sig. Na koncu je širine za dobro širino terenca, s katerim se domačini zapeljejo po wadiju. Hodiva ~45', do manjšega slapa, potem se vrneva. Skupno 2h hoje.

Spet do Mrtvega morja. Ustaviva se na parkirišču, spodaj je bela plaža. Do nje morava mimo  bazenov vode, v vsakem je smrdeča voda drugačne barve. Po razpokanih nanosih zemlje in soli prideva do čudovite obale. Sol je naredila različne skulpture, stožce, nekakšne velike krogle kot ježki, solni pesek, solne kamenčke...Zalivi se vrstijo, hodiva in občudujeva obalo. Zvečer se zapeljeva v mrzli Karak.                  (113km)       

Sobota, 28.12- Odpeljeva se proti  J, čaka naju Wadi Hasa. Opis:

Wadi Hassa:

Parkiranje 31°01'05,51''/35°29'16,92''. Iz glavne ceste skozi vas do igrišča, nato pa avto prestaviva in se odpeljeva (skozi dve ogradi) do poslopja črpalne postaje, kjer parkirava v senci. Od tu nadaljujeva ob kanalu z vodo do nasipa (lahko bi se tudi z igrišča spustila na nasip). V začetku je struga še široka, peščena. Greva do umetnega peščenega nasipa, ki usmerja vodo v kanale. Za nasipom je več vode - prava reka, zato se morava preobuti, saj sva potem ves čas hodila tudi po vodi. Za nasipom se začne struga zoževati, vedno več je rdečih klifov, ki so tudi vedno višji, že podobni sigu. Ves čas brodiva po vodi, ki občasno sega tudi do kolen. Po ~ uri hoje prideva do skale, ki je zvrnjena v strugo – nadaljujeva pod njo naprej po strugi, kmalu za tem se struga malo razširi in zavije v desno, nato pa zopet zoži in nadaljuje z visokim sigom. Po 1,5h hoje prideva do pregrade – na eni strani slap, na drugi dve visoki skali. Tu obrneva in se vrneva do avta. Skupno 4h hoje.

 Peljeva se spet proti J, strma cesta se odcepi proti Petri in Dani. Na najvišj točki, 1600mnv, se ustaviva, slikava. Cesta se spusti v vas Dana nad dolino. Poiščeva prenočšiče. V vasi so cene navite, zato se odločiva za Panorama hotel Dana nad vasjo.  Po makadamski strmi poti se spustiva v Wadi Dano.                                                                                                                                                (128km)

Wadi Dana:

V wadi –vas prideva pozno popoldne, tako da se na hitrico odpraviva v wadi (pot-Dana Trail). Imava dobro uro in pol časa do teme. Pot – kolovoz se strmo spusti v dolino, desno in levo so balvani pisanih barv. Spuščava se ~30', do prve poravnave – desno na platoju beduinski šotor, ravno se vračajo z živalmi v tabor. Tu se obrneva in se v temi (17:15h)  vrneva v vas.

Nedelja, 29.12.-peljeva se do gradu Shobak. Križarski grad je postavljen na hribu nad pusto, kamnito pokrajino. Spodaj so majhne vasice in  izvirki, ki napajajo rodovitne doline. Gojijo oljke, grozdje, fige in marelice, žita...zapeljeva v eno od dolin, Wadi Ghuwier. Ozka cesta se vratolomno spusti do rečice:

Wadi Ghuiwer:

Že zadnja dva km spusta do wadija sta vratolomna. Parkiranje 30°35'48,28''/35°34'00,73''. Parkiraš v neposredni bližini wadija, ki je v tem delu raven in peščen. Lahko greš v desno –proti strugi ali v levo v smeri toka potoka. Midva sva šla v levo. Začetek je še širši, malo več je velikih skal-balvanov, že kmalu pa se zoži in se hodi skozi nižji sig. Wadi se po par 100 m zopet razširi, zopet se hodi preko velikih balvanom, tudi pod njimi, potem pa se ponovno zoži in se začne sig. Sig z rdečimi, pisanimi stenami je vedno višji, in vedno bolj ozek. Tudi ni raven ampak je raznih oblik. Vmes je v sigu več zagozdenih skal. Po dobrih 15' hoje prvič malo poplezava (tu je tudi zabit klin če imate s sabo vrv si lahko pomagate z njo). Kmalu za tem je ~6m visok ''skok'' ki se ga prepleza preko skal na desni (tu je za pomoč pritrjena vrv in plastična cev). Prideva do nižjega slapu, tu je naloženo v strugi kamenje za lažje prečkanje. Po 1,5h hoje se sig konča, wadi se odpre, ves je zelen, poln palm in stranskih izvorov, kot da bi prišel v ''rajski vrt''. Tu so figovci, praprot, tolmuni v katerih se lahko osvežiš. Po tem delu nadaljujeva še 0,5h, tu se ustaviva, uživava na soncu, jaz se ''ofrišim'' v tolmunu, pomalicava, potem se vrneva. Skupno 4,5h hoje.

Zapeljeva se spet poroti gradu, pod njim je zanimiv beduinski šotor z najmanjšim »hotelčkom«, na svetuJ . Popijeva čaj in že sva napoti proti Petri.  Nekje vmes pojeva kosilo. Nad Petro ali mestecem Wadi Musa, kar pomeni Mojzesova dolina, zelooo turističnim krajem se ustaviva v hotelčku Musa Spring. Sobe malo damfajo, je pa lastnik zelo prijazen in se odločiva, da prespiva. Zraven je Mojzesov izvir, zavarovan s streho.  Mojzes naj bi tu mimo peljal svoje izraelsko ljudstvo v obljubljeno deželo. Primanjkovalo je vode, zato je udaril s palico v skalo, kjer je začel teči izvirek. Popijeva požirek. Zapeljeva se k vhodu v Petro, nabatejsko naselje, skrito v wadiju. Izveva, da je večerni obisk samo za obiskovalce, ki imajo tudi dnevno karto. Kasneje izveva, da ne preverjajo, če imaš dnevno kartoL. Sprehodiva se po centru mesteca mimo številnih lokalov, polno je turistov.                             (93km)

Ponedeljek, 30.12- Preseliva se nižje v mesto , v Petra Sky hotel. Ob 9h sva na poti proti mali Petri. Veliko parkirišče je že polno turistov. Pred ozkim sigom je nebatejski tempelj. Skozi sig prideva na veliko »dvorišče«, obkroženo s skalami, v katere so vklesane vodne cisterne, nekdanji prostori, ki so služili kot jedilnica, bivališča... V skalah so še vidne zlizane stopnice, ki so vodile v višja nadstropja.  Po nekaterih se da še danes povzpeti v višje »luknje«. Naprej se kanjon spet zoži, po zlizanih stopnicah prideva do razgledišča. V burko oblečena evropejka ima tu stojnice in okrepčevalnico. Spustiva se na drugo stran v suho strugo in na višji plato. Steza se izgubi, Miro me vodi po skalovju strmo na drugo stran do ceste, ki vodi do monastirja v Petri. Vračava se po makadamski cesti v malo Petro.    (23km)

Torek, 31.12- prejšnji dan je Miro preko spleta rezerviral  v Wadi Rumu najugodnejšo ponudbo (Mohamed Mutlak- vzpon z vodičem na Jabel Umm Adaami, nočitev z vsemi obroki- 70JD na osebo) . Zgodaj sva na poti, ob 9h smo zmenjeni  v info centru. V vhodu v narodni park plačava vstopnino (5JD na osebo). Policiji morava povedat, s kom sva zmenjena in preverijo s telefonskim klicem. Spustijo naju v park in se zapeljeva v vas. Kmalu pride po naju vodič. Vozi naju približno eno uro, najpej skozi oranžno, nato rumenkasto puščavo s skalnimi osamelci, do meje s Saudsko Arabijo. Pod hribom je že nekaj džipov. Strmo se dvigamo proti desni po pusti, kamniti brežini. Vsake toliko je postavljena kamnita piramida, ki nakazuje pot. Pridemo do platoja, nato sledimo grebenu. Spet se strmo vzpnemo in po 45minutah smo na vrhu. Odpre se čudovit pogled na vse strani, povsod puščava, na eni strani Jordanska, na drugi Saudska.Sredi puščave se vzpenjajo posamezni osamelci in nižji balvani Nazaj grede srečamo poljake, ki so sami poskušali priti na vrh, a so le krožili, ker poti niso našli. Zapeljemo se proti kampu. Pod veliko skalno gmoto se ustavimo. Šofer, ki je vodič, šofer, kuhar.. v eni osebi, se loti kuhanja, midva greva do bližnjega balvana in se povzpneva nanj. Gor gre, dol pa bolj težko. V tem času nama je vodič skuhal kosilo- okusno omako iz zelenjave, popeče kruh na ognju, humus...... Nazaj grede se ustavimo še pri vodnjaku, ki je skopan globoko v puščavski pesek ob visokem balvanu. Povzpneva se nanj in uživava v pogledih. Pred sončnim zahodom prispemo v kamp. Spakirava se v šotor, v njem sta pravi postelji. Hitiva na njvišjo skalno gmoto sredi puščave, kjer dočakava sončni zahod. V okolici je veliko kampov, vsi so nagneteni pod vznožjem vzpetin. V kamp prideva v trdi temi. V velikem šotoru, družabnem prostoru, je na sredini peč na drva, okoli so blazine, ob robu pa klopce z mizicami. Turisti kadijo šiše, beduini strežejo čaj.  V sosednjem šotoru je jedilnica. Zberemo se pri kurišču. Pomedejo žerjavico in pepel, pod pokrovom je v pesek  izkopana globoka luknja, v njej pa  naloženo v posebni posodi v treh nadstropjih meso, zelenjava, krompir... Po večerji postrežejo še s pladnjii peciva, je treba vse poskusitJ.  Presenetijo nas še z novoletnim ognjemetom. V temi se ogrneva v deke in obsediva na klopci nekoliko izven kampa. Nebo je polno zvezd. Mraz naju prežene spat. Opolnoči poka iz vseh kampov, dočakali smo leto 2020!                         (104km)   

Sreda, 1.1.-Pred sedmo sva pokoncu. Zelo zebe, a vseeno zajtrkujeva zunaj. Čez dve uri smo že v vasi. Prideva do avta in ugotoviva, da imava prazno gumoL.  Preden se lotiva problema, morava še na en pohod. Nebatean temple trail- pot je nemarkirana. Miro me vodi do vrha skalne gmote na desni strani templja. Sproti išče prehode, na vrhu se morava nekaj časa vračat, nato obideva hrib in se spustiva na drugi strani do beduinskiega tabora. Problem z gumo pa ni sam od sebe izginil. Kofano ne moreva odpret, ko se končno domisliva, kako lahko prideva do rezervne gume, ugotoviva da je orodje za menjavo neuporabno. Sprašujeva turiste, na koncu nama pomaga domačin. V avtu ima mini pumpo.  Do prvega vulkanizerja guma zdrži, zamenja nama jo z rezervno. Peljeva se proti Aqabi in še malo proti jugu, proti Saudski meji. Vse je drugače kot pred 10. leti.  Posediva na plaži. Zapeljeva se v Aqabo, oddava avto- brez dodatnih stroškov in na obali dočakava  sončni zahod.          (92km)

Četrtek, 2.1.-dopoldne preživiva v Aqabi, sprehajava se ob obali, s čolnom s steklenim dnom si ogledava koralne grebene, ni veliko rib. Popoldne se s taksijem odpeljeva nekaj km južneje v Beduin moon garden prenočišče. Tu uživava dva dni.

V soboto, 4.1., zvečer imava let v Benetke. Še z Nomagom do Šempetra. Doma sva 5.1. ob 1:30h.

Menjava: 1€ = 0,77JD                                                                        (skupaj prevoženo 1527km)