Indonezija

Indonezija, 22.7.-19.8.2017

Sobota, 22. 7.- Miha naju pobere ob 5:30h, pred 7h smo v Ljubljani, kjer imava let do Istanbula ob 9h. Letiva s Turkish airlines. Povratni let Brnik-Jakarta, s postankom v Istanbulu, naju stane 1100€. Pristanemo ob 12:30h po lokalnem času(+1) na letališču Ataturk. Metro vozi iz letališča v center, kupiva kartici in ju napolniva, 1x presedeva in izstopiva na postaji Sultan paša pri Modri mošeji. V slaščičarni ob trgu naročiva obvezen čaj in riževo sladico. Pred Bazilika cisternami je vrsta, a je ena redkih zanimivosti, ki jih nisva še obiskala v tem velikem mestu(vstopnina 5€ na osebo). Je največja podzemna cisterna za vodo iz antičnih časov. Spustiva se do ogromne »dvorane« s 336 stebri z arkadnim stropom. Najzanimivejša sta stebra z izrezljanima glavama meduz. Sprehodiva se mimo mošeje Aya Sofija, mimo kopaliča Rokselana (Hurem) do morja. Na skalnatih branikih se sončijo samo moži. Mimo Modre mošeje in nekdanjega hipodroma z obeliski se sprehodiva do mošeje Sulejmana Veličastnega. Uživava v pogledu na mesto in Bosporsko ožino. Za mošejo odkrijeva gostilnico. Povečerjava in se počasi odpraviva nazaj proti metroju.

Nedelja, 23.7.- Ob 2h imava let za Jakarto. Po 11-ih urah pristanemo na najinem prvem indonezijskem otoku Java. Taksisti pretiravajo s cenami in po trdem barantanju za 2km vožnje s taksijem plačava 7€. Prespiva v Swift Inn Aeropolis(23€ soba). Na večerji naju pikajo komarji.

Ponedeljek, 24.7.-ob 7h sva že na zajtrku. Na povoščenem papirju dobiva kuhan riž z jajcem in zelenjavo. Okusno. S hotelskim taksijem spet do letališča. Z AirAsia letiva do Yogyakarte(30€ na osebo). Po dobri uri leta naju na letališču čaka šofer. Preko Bookinga sva rezervirala Puri Pargeran hotel(23€soba z zajtrkom), ki nudi brezplačen prevoz iz letališča. Zmeniva se, da naju zapelje do templja Prambanan, prtljago pa v hotel. Na vhodu kupiva kombinirano vstopnico za Prambanan in Borobudur templja(40€na osebo). V ogromnem kompleksu je menda okoli 200 hindujskih templjev iz 9. stoletja. Zgrajeni so iz črnega vulkanskega kamna. Največji so trije templji v osrednjem delu, posvečeni bogovom Brahmi, Višnuju in Šivi. Zadnji je s 47 m najvišji. Templji imajo bogato kiparsko okrasje. Zelo je vroče, a vseeno prehodiva večji del kompleksa. Ob izhodu so stojnice, prvič pijem kokosovo vodo iz kokosa, njami. Z avtobusom se odpeljeva do 10km oddaljene Yogyakarte. V hotelu najprej pod tuš, nato na indonezijsko pivo Bitang. Kljub vročini se odpraviva do železniške postaje, kupiva karte za vlak. Nazaj grede se ustaviva na rižu. V obcestni »gostilni« štirje kuharji brez prestanka pripravljajo riž v vokih. Porcije zavijajo v povoščen papir in sproti izginja (beri-ga kupujejo). Jaz naročim zelenjavno juho, Miro zelenjavni riž. Porciji sta ogromni. V hotelu se greva kopat v bazen. 450km-avion

Torek, 25.7.-po zajtrku z avtobusom 2A do Jambor terminal. Od tam 45min vožnje z avtobusom. Borobudur je največje budistično svetišče na svetu. Iz daljave je stupa podobna zelo položni stopničasti piramidi. Stupo so najverjetneje gradili v 8. ali 9. stoletju, za gradnjo pa naj bi rabili vsaj 40 let, saj je zgradba sestavljena iz več kot dveh milijonov kamnitih blokov. Zloženi so v 8 nadstropjih, ki se postopno ožajo, tako da je spodnjih 5 nadstropij s kvadratnim tlorisom osnova za zgornja tri nadstropja s krožnim tlorisom. Na zgornjih treh etažah je 72 malih stup, ki obkrožajo osrednjo, veliko stupo. Verjetno je spomenik v Borobudurju budistični prikaz kozmosa. Spodnja nadstropja so okrašena z reliefi. Obiskovalci Borobudurja naj bi ob obisku svetišča obhodili vsa nadstropja, to storiva tudi midva in s pomočjo reliefov naj bi spoznali življenje Bude in njegov nauk. Izhod spet vodi skozi bazar. Popijeva kokos, kupiva sadje s kačjo kožo-salak. Nazaj grede kinkava na avtobusu. V mestu greva do sultanove palače Kraton. Na ogled je le majhen del, zlati paviljon je obkrožen s steklenimi vetrinami, v njih so razstavljene noše. Menda še vedno tu živi sultan, ki ima velik upliv. Z ojekom- taksi kolo- se odpeljeva do sultanovih parkov TamanSari-vodni grad. Tu prodajajo batik slike, po katerih slovi otok. Sprehodiva se po glavni ulicli Jl. Mallioboro. Veliko je turistov in domačinov – promet je neznosen, ogromno je motoristov. Na ulici se cvre, kuha, prodajajo raznorazne slaščice, ki jih večina tudi pokušava. Večerja, plavanje v bazenu, masaža in zasluženo spanje.

Sreda, 26.7.-hotelski taxi naju odpelje na 2.km odddaljeno železniško postajo. Ob 7h imava vlak za Probolingo. Nakupiva hrano, saj se vozimo 9ur. Nasproti sedita mlada poljaka, ki že nekaj mesecev potujata po otokih Indonezije. Ugotovimo, da imamo ta dan skupni cilj. V Probolingu nas zapeca voznik kombija in nam obljubi, da nas pelje na avtobusno. Pridružita se nam še dva popotnika. Navkljub obljubi, da nas pelje na avtobusno, nas pusti pred agencijo. Popotnica, ki se nam je pridružila, začne kričat , kriči tudi lastnik agencije. Z Mirotom se umakneva in greva peš do avtobusne, ostali pridejo za nama. Pozno je že in avtobusi ne vozijo več. Nabere se nas 9 in najamemo kombi(4€na osebo). Po strmem klancu se zapeljemo do turističnega naselja Ceromo na 2000mnv, izhodiča na vulkan Bromo. Dobiva prenočišče, zmeniva se za naslednji dan - za ogled vulkana Bromo(20€na osebo). 50km-avtobus

Četrtek, 27.7.-dežuje, ob 3h zjutraj ogromno džipov vozi turiste na razgledno točko Gpananjakan. Na platoju nad ogromnim kraterjem čakamo sončni vzhod. Ne dočakamo ga, močno dežuje in krater z vulkanom Bromo na sredini je v megli. Ogrejeva se ob toplem čaju, poiščeva džip, počakava ostale in šofer nas zapelje v krater. Preneha deževati, sredi kraterja je tempelj, nad njim se dviga Bromo. Nanj vodijo številne stopnice. Smrdi po žveplu. Ko se povzpneva nanj, si nadaneva maski. V globini klokota in dviga se dim. Okoli 9h smo nazaj. Sprehodiva se po naselju, pojeva kosilo in čakava na prevoz za Probolingo. V mestu naju odložijo na turistični agenciji, potniki se nabiramo. Zmenimo se za obisk vulkana Iljen. Naložijo nas v dva kombija, na poti se ustavimo na kosilu, nato se vozimo še tri ure do vasi Sempolo. V ceno 30€ na osebo je vštet prevoz, prenočišče in vodič na vulkan. 145km-minibus

Petek, 28.7.- ob 1h zjutraj je odhod. Dobimo zajtrk za s sabo. Izhodišče za vzpon je PosPaltuding. Vhod v park odprejo ob 2h, čakamo. Vodič nam razdeli maske, domenimo se, da bo vsak hodil svoj tempo in se počakamo na vrhu kraterja. Po uri in pol strmega vzpona sva na vrhu. Rahlo rosi, iz vulkana se kadi gost bel dim in ni videti v krater. Počakava ostale, v krater vodi strma skalnata pot. V koloni gre počasi navzdol. Pot je ozka, strma in skalnata. Vulkan je znan po modrih plamenih, ki se jih vidi ponoči. Danes nimamo sreče, žveplen dim se drži v kraterju in vidimo le par korakov pred sabo. Množica se razočarano začne vračati, kljub maskam dim peče v oči in pljuča. Tudi jaz se obrnem, a po nekaj metrih dim odnese v drugo smer in pod nami se vidijo modri plamenčki in zelenkasto kislo jezero, ki prekriva dno. Začne se daniti, modri plamenčki izginejo, prikaže se rumenkasta pokrajina. Sulfati prekrivajo pobočje, domačini kopljejo po pobočju, pobirajo kamnino v košare, jo nosijo v dolino in prodajajo. Začne močno deževati. Vrneva se na izhodišče na topel čaj in malico. Po drugi cesti nas zapeljejo proti V do pristanišča na Javi, Banyuwangi. Preložimo se na avtobus in na trajekt za otok Bali. Po uri vožnje pristanemo, čaka nas še 4h vožnje z avtobusom do Denpasarja. Avtobus ustavi na avtobusni postaji zunaj mesta. Šest popotnikov iščemo prevoz v Ubud, zasoljeno ceno zbijemo na pol. Po cesti se premikamo po polžje, ceste so zabite s prometom. Ker imamo prenočišča na različnih koncih, nas taksist pusti nekje na sredini. Poiščeva Suandi house (12€ soba z zajtrkom), navdušena sva, saj bova spala v tipični balijski hiši. Greva iskat warung- manjšo restavracijo s tipičnimi balijskimi jedmi. Pred spanjem prehodiva mesto, polno turistov in trgovinic. Kupiva sim kartico, s prenosom podatkov si olajšava potovanje po otokih. Miro si vedno naloži pot, v ušesa da slušalke in »garmin« ga usmerja po cestah. Super tehnologija. 45+10+45km-minibus, trajekt, avtobus

Sobota, 28.7.-končno se naspiva. Dobiva zelo okusen zajtrk- palačinke z bananami in narezano eksotično sadje. Sprehodiva se po mestu. Poiščeva največje drevo v mestu, banyan, ki je simbol večnega življenja in velja za sveto. Z razliko od Jave, ki je muslimanski, so na Baliju hindujci. Kot cel otok je tudi mesto polno templjev, celo vsaka hiša ga ima. Male košarice so na tleh pred vsako tradicionalno balijsko hišo, te naj bi pomirile demone, slabe duhove, ki prihajajo z morja. V templjih, hišah, pa vidiva podobne daritve, namenjene dobrim duhovom, ki prihajajo z vulkanov. Bali imenujejo tudi dežela tisočerih templjev ali otok bogov, plesa in palm. Ljudje verjamejo, da so duše, demoni in duhovi povsod. Danes se seliva v Savira Bungalows, prenočišče, ki sva ga odkrila včeraj zvečer na sprehodu, , urejeno v tipičnem slogu z bazenom (17€bungalov z zajtrkom). Lepo je , povsod so potreseni cvetovi plumerije. Kljub pršenju dežja se kopava. Popoldne obiščeva Monkey forest, park na koncu mesta. Je gozdnat in gričevnat, zavarovan zaradi številnih eksotičnih dreves, skozenj po manjšem kanjonu teče potok. V parku so trije templji, pokopališče, znan pa je predvsem zaradi ogromnega števila opic makavi. Res jih je ogromno, se jih kar malo bojim, ker sem brala, da nekatere prenašajo steklino in so lahko agresivne. Pred parkom doživiva, kako ena napade manjšo punčko. Po ogledu se sprehodiva po istoimenski ulici do ulice Ubud. Nameravava si ogledati palačo, a je zaprta zaradi obnove. Ustaviva se v paviljonu, kjer vadijo plesalci za večerno predstavo. Ubud je poln turistov, zato je vsak večer možen ogled več plesnih predstav. Na ulici Raya je ogromno trgovinic in evropskih lokalčkov. Kupiva sarong , tipično balijsko ruto, ki si jo ovijajo okoli bokov in jo bova tudi midva potrebovala za vstop v templje. Greva na kapučin, spijeva okusen sok. Sokove zmiksajo pred tabo iz eksotičnega sadja. Najbolj se čudim zmajevemu sadju , ki je živo rdeče barve, sok iz njega, ki mu dodajo še nekaj kislega, je enkraten. Zvečer poiščeva Run`s warung. Kot je navada na Baliju, vso hrano pripravljajo v odprti kuhinji. Od juh do sladice , vse je zelo okusno.

Nedelja, 30.7.-prejšnji dan sva se z lastnikom prenočišča zmenila za najem skuterja (3,5 € na dan). Ugotovila sva, da je to najhitrejši način prevažanja po otoku. Ob 7:30h sva na poti proti S. Prvi postanek imava v Tegallalangu, kraju, znanem po riževih poljih. Na desnem bregu se vijejo svetlo zelene terase, ravno posajene z riževimi sadikami. Poslikava, voziva naprej. Ob cesti so številne table, ki vabijo na plantaže kave. Ob eni se ustaviva, že naju vabijo na pokušino balijske kave. Ob potki rastejo tipične balijske začimbe, tako da vidiva, kako izgledajo. V kletki imajo divjo«mačko«cibetovko, ki poje kavna zrna, domačini pobirajo iztrebke, neprebavljena kavna zrna operejo, olupijo, pražijo, iz njih delajo najdražjo kavo na svetu-luvak. Po prikazani predelavi dobiva različne kave (arabika, robusta..) za pokušino, med drugimi tudi luvak. Postrežejo nama še z čaji različnih okusov, na koncu je pot sedveda speljana skozi trgovinico, kjer prodajajo vse vrste čajev in kav. Zapeljeva se do kraja Penelokan, razgledišče na vulkan Batur in istoimensko jezero v ogromni »kalderi« (ogromen vulkanski krater, ki nastane kot posledica sesedanja ognjenika samega vase). Na poti pred vulkanom Batur se ustaviva in iščeva izhodišče na vulkan. Povsod čakajo vodiči, ne pustijo naju, da bi se sama povzpela na rob kraterja. Spušča nama guma na skuterju, ob cesti nama ga zaflika fantič, star kakih 10 let. Preplačava nov šlauf, ma upava, da bo denar zapravil za kaj pametnega. Tako je vesel, da gre z nama do Toye Bungkah. Kraj ob jezeru Batur je znan po toplih mineralnih vrelcih, a žal nimava s sabo kopalk. Jezerske ribe si privoščiva v warungu, ki ima postavljene lesene počivalnike ob vodi. Kljub vročini je pod lesenimi strehicami prijetno hladno. Po poti nazaj se ustaviva na ogledu vodnega templja Tirta Empul. Je eden od največjih in najbolj obiskanih vodnih templjev v Indoneziji (vstopnina 1€ na osebo) . Tempelj, katerega ime pomeni "sveti vodni izvir" je bil ustanovljen leta 926 in je posvečen Višnuju, hindujskemu bogu vode. V ogromnem obzidanem dvorišču so trije bazeni. Verniki hodijo sem meditirat in na obrede očiščenja. Veliko je evropejcev. Malo nižje ob cesti si ogledava še tempelj Gunung Kawi, grobni kompleks iz 11. Stoletja kralja Anaka Wungsuja in njegovih številnih žena. Po 371 stopnicah ob riževih poljih prideva na dno strme doline. Manjši kompleks v steno vklesanih svetišč na južni strani soteske je za kraljeve žene, večji pa je bil za samega kralja in njegove najljubše nagrobne predmete. Pozno popoldne se vrneva v Ubud. Na hitro skočiva v bazen, spet v Run´s warung, po včerajšnjih ribah danes poskusiva zelo okusna rebrca. 90km-skuter

Ponedeljek, 31.7.-danes je dan za lenarjenje in bližnje oglede. V Ubudu si ogledava tempelj Pura Taman Saraswati, tempelj sredi mesta z bazenom, polnem lotosovih cvetov. V templju popijeva jutranjo kavo, potem se odpraviva na pohodno pot Campuan. Pot vodi po grebenu nad dvema soteskama. Vroče je, ohladiva se s kokosovo vodo v prijetnem gostišču ob poti. Spustiva se k reki Sungaiwos, mimo templja in spet na greben. Najprej hodiva ob nasadih palm, nato ob riževih poljih. V vasi Bangkang Sidem je veliko resortov in spajev. Med riževimi polji so bazenčki z lotosi, pravljično. Obhodiva krožno pot, v warungu se mastiva ob pečeni rački in okusnem sadnem soku. Domači otroci s trnkom lovijo zlate ribice iz bazenčka in jih spuščajo nazaj. V centru mesta v evropejski kavarni spijeva zelo dober kapučin in opazujeva množico turistov. V turistični agencijii povprašava za letalske karte za otok Flores. Cena ni nič nižja, kot sem jo jaz dobila na netu-400€. Ker bi bila na tem otoku samo 3 dni, se ne odločiva za nakup. V bazenu spreminjava plan potovanja. Ob večerji v warungu govoriva s francozinjo, ki je v mestu že 14 dni. Všeč ji je v mestu, hodi na jogo, tečaje kuhanja, ...zaenkrat jo ne morem razumeti.

Torek, 1.8.- ker odpade obisk otoka Flores in Komodo narodnega parka imava več časa za otok Bali. Tokrat najameva vespo za 4 dni. Peljeva se proti SZ. Zavijeva v park Besakih pod najvišjim vulkanom Agung. Voziva skozi vasi, templji in pomembne stavbe so odete v okraske rumene barve. Šolski otroci korakajo po glavnih ulicah, kajti bliža se največji praznik v Indoneziji, 17.8., dan samostojnosti. Pripeljeva se do templja Pura Kehen, ki je manjša različica največjega templja na otoku. Vstop vodi čež 8 teras in je bil zgrajen v 11. stoletju. Strme stopnice naju vodijo ob kipcih iz zgodbe Ramayane do razpolovljenih vrat, ki so tipična za vse balijske templje. Tempelj je zgrajen v 3 nadstropjih s stolpi in paviljoni. Čisto na koncu je kamnit prestol, na katerega se, tako verjamejo balijci, ob slavjih usedejo božanstva. Sama sva, rahlo rosi. Končno se začne jasniti, vijugasta cesta naju skozi zaraščeno pokrajino in zaplate riževih polj vodi do vasi Rendang. Ustaviva se v rafting centru. Mnogo turistov čaka na spust po reki. Midva nadaljujeva s skuterjem ob vznožju vulkana, katerega vrh je v meglicah, proti vzhodu. Brala sem, da tukaj raste na palmah kačje sadje-salak. Napenjam oči, a ne nejdem nobenega sadeža, mogoče Miro vozi prehitro. Nekje sredi poti je policijska racija. Vse motoriste ustavljajo in preverjajo dokumente in vozniško. Vse imava urejeno, zato nadaljujeva do templja Tirta Gangga, prevedeno voda iz Gangesa. Skozi ''razklan'' vhod prideva do treh velikih bazenov. V njih in naokoli je polno kipov. V bazenih so visoki kamniti stebri, po katerih se sprehajamo obiskovalci. Središče templja je 11-nadstropni vodnjak. Sprehodiva se naokoli, na koncu je bazen za kopanje, zgoraj pa še dva bazena z lokvanji. Ob izhodu pojeva kosilo v eni od številnih restavracij. Pred mestom Amed je dolga kolona, katero ne moreva prehiteti niti s skuterjem. Kasneje ugotoviva, da vozijo na vozu v mesto ogromen kip. V mestu do morja vodijo le ozke peščene potke. Izbereva eno in na obali obsediva ob pivu. Ob obali je Sudi homestay (16€soba z zajtrkom) , parkirava skuter in preostanek popoldneva se kopava. Zvečer se sprehodiva po dolgi obali, med baklami poiščeva prazno mizo in naročiva dnevno ponudbo-tuno. 90km-skuter

Sreda, 2. 8.-pred zajtrkom se sprehodiva po črnem vulkanskem pesku na obali. Spakirava in se peljeva po obalni cesti proti Z. Najprej se ustaviva v vasi Talanben, takoj dobiva ponudbe za potapljanje k ladji ob obali. Raje si ob cesti nakupiva sadja, nekaj km naprej se ustaviva , kopava se in sama uživava na obali. Za mestom Singaraja zavijeva proti J v notranjost otoka. Strma cesta naju pripelje do kraja Gitgit. Po kosilu si ogledava slap, nato nadaljujeva v klanec. Gozd je vedno gostejši, cesta se dvigne do 1800mnv . Pod nama je ogromna kaldera z jezerom Dunau Buyan. Okoli skače veliko opic. Pri naslednjem jezeru Danau Bratan se ustaviva za ogled templja Pura Ulun. Uporablja se za daritev balijskim vodnim, jezerskim in rečnim boginjam. Najvišji 11-nadstropni stolp je posvečen Shivi in njegovi družini Parvathi. Gledava procesijo, ki nosi v tempelj darove. Ko odhajava, začne deževati, vedno močneje pada, ustaviva se pod streho vaške trgovinice. Domačin nama skuha čaj, nasploh so ljudje prijazni. Oblečeva palerine in se zapeljeva do Jatilowiha, znanega po riževih poljih. Ura je že 19h, temni se, dež lije, iščeva prenočišče. Ponudijo nama luksuzno sobo za 20€. Joj joj, zahtevam, da nama zamenjajo rjuhe in kovtre. Res nama prinesejo čisto posteljnino in zapakiran kovtr. 123km-skuter

Četrtek, 3.8.-zjutraj še vedno dežuje, po zajtrku z dežnikom prehodiva označeno pohodno pot skozi riževa polja. Domačinke čepe pod širokimi klobuki sadijo sadike riža. Neha deževati in sva spet na poti. Na J otoka se ustaviva v templju Pura Tanah Lot, ki ga častijo kot tempelj morja. Je največkrat fotografiran in najbolj obiskana turistična točka na Baliju. Postavljen je na majhnem otočku, oddaljenem 50 metrov od obale. Do templja se pride po suhem ob oseki. Pod templjem nama ponudijo sveto vodo za popit, blagoslovijo naju in naju okrancljajo z rižem in cvetom plumerije. Zapeljeva se še bolj proti J, na polotok Bukit. Večeri se, obiščeva Pura Luhur Uluwatu tempelj, postavljen na rob 250m visokih pečin. V načrtu sva imela ogled plesa Kacak ob sončnem zahodu. Ugotoviva, da je predstava posebej plačljiva, vse vstopnice so razprodane. Sprehodiva se po urejeni potki na vrhu pečin, okoli skače veliko opic. Po ogledu iščeva prenočišče, v bližnjem kraju dobiva apartma za 16€. 90km-skuter

Petek, 4.8.-na zajtrk v isti warung, kot včeraj na večerjo. Imajo samo eno mizo, kuhajo predvsem za domačine, ki nosijo hrano domov. Zapeljeva se do plaže PadangPadang. Globoko pod cesto vidiva majhen peščen zaliv z ogromno obiskovalci. Čeprav sva brala v vodičih, da je to najslavnejša plaža na Baliju, nisva ljubitelja gužve in raje se odpeljeva naprej. Polotok je znan po najlepših plažah, sploh kot raj za srfarje. Na naslednji se spustiva po strmih stopnicah do morja. Plima nama ne pusti, da prideva skozi skalnat prehod do peščene plaže, visoki valovi butajo skozi skale. Zapeljeva se do naslednje. Ni velike gužve. Na plaži so dežniki in ležalniki. Kopava se, leživa na soncu. V baru pijeva bali kafe, pridruži se nama hipijevsko oblečen starejši mož. Pove da je Nemec. Pred 25 leti je prišel na Bali kot študent in tu ostal. Malo mu zavidam njegov pogum. S sabo ima mlado domačinko z majhno deklico. Pravi, da sta njegovi prijateljici. Na poti proti Ubudu se v mestu Tabanan ustaviva na tržnici in se najeva eksotičnega sadja. Ustaviva se še v tovarni čokolade-Big tree Farms Chocolate factory, velika stavba je zgrajena cela iz bambusa. Po internetu sem videla, da imajo vodene oglede, a ta dan imajo sanitarno inšpekcijo, zato je odprta samo trgovina. Na vrtu nama pokažejo kakavovec. Na poti spet začne deževati. Pred Ubudom si ogledava Goa Gaja, nekdanje duhovno mesto za meditacijo. Pred slonovo jamo je velik bazen, obkrožen s kipi hindujskih angelov. Vstopiva skozi demonska usta v skalno jamo. V njej so trije kipi bogov s slonovo glavo. V Ubudu vrneva skuter, spet se morava seliti, ker nimajo proste sobe. Preko bookinga najdem Sahadewa house, podobno prenočišče, le brez bazena, a na drugem koncu mesta. Ko prideva tja, lastnica pravi, da nima proste sobe za naju. Utrujena sva, najbolj sem jezna, ker sem na forumih brala, da se to večkrat zgodi. Lastnica se nama opravičuje. Ker se jezim, nama ponudi svojo sobo – v eni uri je soba pripravljena - naslednji dan se bo ena soba izpraznila. (15€ soba z zajtrkom). Za naslednji dan sva imela v načrtu prevoz do Gilli otokov. Zaradi visokoh valov čolni ne vozijo. V Run`s warung, kjer sva že skoraj izčrpala meni. 55km-skuter

Sobota, 5.8.-za zajtrk dobiva okusen rjav riž s kokosovim mlekom. Obtičala sva v Ubudu, za naslednji dan rezervirava prevoz na Gilli otoke (prevoz do pristanišča in čoln- 40 € za dva) . Upava, da se bo morje umirilo. V mestu iščeva tržnico s sadjem, je ne najdeva. Dobiva samo Organic market, tržnico za turiste z »eko« izdelki. Cene so evropsko zasoljene. Na souku nakupiva drobna darilca. Po kosilu kupiva vstopnici za večerno plesno predstavo v Ubud palace. Popoldne prespiva. Zvečer si ogledava predstavo balijskih plesov.

Nedelja, 6.8.- pripravijo nama zgodenj zajtrk-sadje in čaj in že na ulici čakava kombi, ki naju zapelje do pristanišča PadangBai. Po poti uliva dež. Vozimo se eno uro. V pristanišču je ogromno kombijev in turistov, ker je bilo pristanišče dva dni zaprto. Čakamo prevoz za Gilli otoke - rajski otočki so blizu otoka Lombok, ki bo najin naslednji cilj. Otočki slovijo po rajskih plažah in na njih ni prometa. So trije, midva sva se odločila za Gilli Meno, menda je najbolj miren in ga priporočajo za pare. Naš šofer je malo neroden in nam ne da napotke, kako naprej. Ugotoviva, da morava v turistično agencijo-majhno hiško, kjer dobiva, ko pokaževa naročilnico, vozovnici. Nato se gužvava v pristanišču. Nihče ničesar ne pove, kmalu ugotoviva, da imamo na nalepki, ki so nam jo prilepili ob prihodu v pristanišče, ime čolna, ki ga čakava. Čakava skoraj dve uri. Končno prispe. Morje je rahlo vzvalovano, celo pot me poti in slabi. Po dveh urah vožnje pristanemo na otoku Gilli Travagnan, otoku, ki je znan po žuranju. Najin otok je na sredini, a čoln ne ustavi na njem. Zapelje naju na Gilli Air, priporočajo ga popotnikom z nahrbtniki. Izkrcamo se kar v plitvo morje ob peščeni obali. V pristanišču se pozanimava za prevoz naprej. Uro časa izkoristiva za kosilo in okusne sokove. Ob 17h imava ladjico do otoka Gilli Meno, ki je med prej omenjenima. Po petnajstih minutah vožnje se spet izkrcava v morje, na veliko peščeno plažo, kot obljubljajo turistične agencije. Čeprav sva preko Bookinga rezervirala prenočišče za tri noči, se ob obali pozanimava za cene. Naju skoraj vrže na rit. No, dobro, bova spala pa 200m od obale. Poiščeva bungalove Omah Bamboo (20€ hišica z zajtrkom). Ponujajo tri hišice iz bambusa, zadnja je najina. Za dobrodošlico dobiva kokos in banane. Večerja in večerni sprehod na severni del otoka. 60+60km- avtobus,gliser

Ponedeljek, 7.8.-čas je za uživanje. Dolgo spiva. Po okusnem zajtrku z veliko sadja se odpraviva na plažo. Miro gre takoj z masko v morje raziskovat koralne grebene. Jaz ležim v senci na dolgi peščeni plaži. Po dobri uri se zamenjava. Koral je res ogromno, a večinoma so polomljene in črne, med njimi plavajo pisane ribice. Morje je toplo, tok me nosi proti zahodu. Vračam se peš po dolgi peščeni plaži na južni strani otoka. Greva na kavo v počivalnik ob morju. Potem spet plavava. Na plaži ponujajo vožnjo s čolnom med otoki s snorkljanjem. Zmeniva se za popoldansko vožnjo. Ker imava še več kot uro časa se odpraviva na kosilo v počivalnike na plaži. Zapeca naju prodajalec biserov. Najprej nočem niti pogledat, potem pa me premamijo zapestnice. Biseri so iz gojenih sladkovodnih bisernic, niso tako cenjene kot morske. Vseeno so lepe, različnih barv, od roza do črnih in belih. Popoldne nas je pri čolnu pet, dobimo maske in plavutke. Dvouren izlet hitro mine, ustavljamo se na priljubljenih in zanimivih točkah okoli otokov. Z vodičem, ki nas usmerja v vodi plavamo do točke, kjer se zadržujejo ogromne želve. Večina jih leži na dnu, vsake toliko katera priplava na površje po zrak. Ogromno je potapljačev in nas, ki opazujemo z masko bolj na površju. Ko katera želva zaplava, se vsi zapodimo za njo, a vseeno so hitrejše in spretnejše v vodi kot mi. Naslednji postanek je na severnem delu Mena, Tudi tu so želve, korale, pisane ribice, vidimo ribico nemo- zame najlepši del izleta. Tretji postanek je v najbolj plitvem delu, v morju so kipi ljudi, ki se držijo za roke in stojijo v krogu, na sredini ležijo tri ženske. Kar malo kičasto in ustvarjeno za turiste. Četrti , zadnji postanek je pred otokom Air. Spet korale, ribice, vodič ne gre več z nami v vodo, tudi nas trese od mraza, a vseeno skočimo v vodo in se čudimo podvodnemu svetu. Utrujena, a zadovoljna se do večera grejeva na toplem pesku. Zvečer večerjava v bambusovi hišici na obali. Zbereš si ribo ali ribje nabodalo, ki ti ga spečejo na ražnju. Njami.

Torek, 8.8.-ob 6h sva na plaži. Opazujeva sončni vzhod. Potem spet-hop v posteljo. Dopoldan plavava, se senčiva na plaži, kafečkava, palačinkava.. - vse, kar sodi k dopustu. Ker pa Miro nima riti, ne moreva cel dan lenarit. Popoldne obhodiva otok, vmes se kopava. Na S delu otoka so ob morju ostre korale, ni sledu o mivkasti plaži. Miro se vseeno pogumno poda v vodo, ven pride ves porezan. Odpraviva se v notranjost otočka, kjer naj bi bilo jezerce. Najdeva samo malo večjo lužo. Se vrneva do obale in prideva do želvjega zavetišča. V bazenčkih skrbijo za bolne in poškodovane želve. Po dveh urah hoje- s kopanjem vred, sva naokoli.

Sreda, 9.8.-Načrtovala sva, da bova na Gilliju preko agencije uredila treking na vulkan Rinjani na otoku Lombok, a vse dni je bil vrh v oblakih. Odločiva se, da kupiva le karto za čoln do Lomboka. Ob 8h odplujemo (1,5€ za dva). Pristanemo v Bangsalu. Lombok si bova ogledala na skuterju. V pristanišču so cene za nejem visoke, pa tudi velika nahrbtnika nama nočejo hranit za par dni. Voznik bema (mini kombi) naju zapeca na ulici in odpelje v Singgigi (4€). Odloži naju pri info centru, kjer nama spravijo velika nahrbtnika in za manj kot 4€ na dan najameva skuter. S sabo vzameva samo majhen nahrbtnik. Zapeljeva se ob obali proti Bangzalu. Voziva mimo palmovih nasadov, skozi katere se vidi peščene plaže. Večkrat se ustaviva. Hočeva kupiti kokos za osvežitev. Domačina s stojnico ob cesti mislita, da kupujeva benzin. Ko jima končno dopoveva, da bi pila kokos, en z mačeto spleza na palmo in nama odseka frišnega. Daljši postanek napraviva pri farmi biserov Tuluk Nara. Lesen pomol vodi do hiške na morju. Prodajalna ponuja bleščeče bele morske bisere. Organizirajo voden ogled gojenja bisernic, ker je šele popoldne, si ogledava le filmček in prodajalka nama pokaže bisernice. Pokažem ji zapestnico. Potrdi, da so biseri sladkovodni, manj cenjeni. V eni bisernici jih lahko naenkrat vzgojijo do 15, v morskih pa samo eno. Morske so tudi bolj svetleče bele, cene pa astronomske. Cesta se strmo dviga, nekje na poti pojeva kosilo. Malo pred vasjo Anyar vidiva smirokaz za tipično vasico s Sasak ljudstvom, prvotnimi naseljenci otoka. Po dveh km sva v vasi Segenti. Domačin nama za napitnino razkaže vas. Vrneva se do glavne ceste in zavijeva proti jugo do izhodišča za slap Air terjun Sendang Gile. Do slapu vodi lepo urejena steza. Spustiva se skozi tropski gozd do dvojnega slapu. Dan je jasen, voziva se proti planoti Sembalun, obdani z zelenimi hribi. V vasi Sembulan Lawang pod Rinjanijem poiščeva prenočišče (12€ soba z zajtrkom). 120km – skuter

Četrtek, 10.8.-Miro vstane ob sončnem vzhodu. Ves navdušen je nad jasnim vremenom in pogledom nad vasjo na vulkan Rinjani. Sva na več kot 1000mnv. Jutro je mrzlo. Po zajtrku se odpraviva na sprehod med polji korenja, krompirja, česna, čebule, čilija, jagod... Ob namakalnih kanalih je veliko praznih vrečk umetnega gnojila in kdo ve česa še. Domačini že navsezgodaj škropijo- eko pridelki? Vas je znana kot izhodišče za trekinge na vulkan. Zapeljeva se do info centra. Veliko turistov se z vodiči odpravlja na dvo ali tridnevni treking. Ker nama primanjkuje časa se Miro s težkim srcem odpove osvajanju najvišjega vrha otoka. Peljeva se v naslednjo vasico, Sembalun Bumbung, v kateri je vaški sejem. Nakupiva eksotičnega sadja, 22 letni domačin z majhnim sinčkom nama razlaga imena sadežev. Cesta se strmo dvigne na istoimenski prelaz, sledi strm spust skozi tropski gozd z opicami. V vasi Swela se ustaviva v obcestni »gostilnici« na kavi. Voziva se mimo nasadov bananovcev. Sledijo polja tobaka. Na paletah ob cesti sušijo liste. Pripeljava se do podkvaste plaže z belim peskom in turkiznim morjem-Tanjang Aan. Popoldne se kopava in poležavava na plaži, sprehodiva se do razgledne skale. V vasi Geropuk dobiva prenočišče (12€ soba z zajtrkom). Večerni sprehod po plaži, ribja večerja ob morju ob soju bakel- kaj si človek lahko še zaželi na dopustu. 126km - skuter

Petek, 11.8.-toplo je, celo noč dela klima. Zvečer, sredi noči in zgodaj zjutraj naju zbudi molitev iz bližnje mošeje. V vasi je veliko turistov, predvsem srfarjev, ki v najetih čolnih zunaj na morju lovijo visoke valove. Po zajtrku se sprehodiva po vasi, odkrijeva evropsko pekarnico z mafini in vse sorte peciva. V vasi je še makadam in slabe, luknjaste asfaltne ceste. Se pa že na veliko gradi nove. Danes je dan za raziskovanje plaž. Skozi Kuto se zapeljeva do plaže Mawun. 5 km pred plažo kopajo cel hrib, ugibava, da gradijo resort. Na vseh plažah Lomboka pobirajo vstopnino. Spet plaža v obliko polmeseca z belim peskom. Na obeh straneh se zaključi s hribom. Miro izbere desnega, prehodi plažo, se vzpne na hrib, slika in uživa. Jaz uživam ob kokosu in kavici. Zapeljeva se do Mawi plaže, ki je le čez hrib. Na vseh plažah imajo domačini stojnice. Na tej pojeva ribo za kosilo. Naslednja plaža je Selong Balak. Visoki valovi privabljajo srfarje. Na koncu plaže so črne vulkanske skale, v katere butajo valovi in škropijo naokoli. Pozno popoldne se zapeljeva proti zahodu otoka. Cesta se dviga in spušča, vidiva bele plaže, ki so nanizane ena za drugo. Iščeva prenočišče. Zavijeva proč od obale, v vasi Lemer vidiva ob cesti tablo. Podjeten domačin ima poleg trgovine tablo za informacije. Pove nama, da gradi prenočišče za turiste, ponudi nama svoj dom za spanje. Sprejmeva. Skuhajo nama večerjo- nasi goreng-riž z zelenjavo. Pokliče brata, hočeta naju peljat v vas, a sva utrujena. Vsede se z nama v odprt lesen počivalnik s streho. Pove nama, da je to v indoneziji jedilnica, dnevna soba, prostor za druženje, tudi za spanje. Pripoveduje nama o vaški legendi. V vasi naj bi nekdaj živel velikan. Ko greš v vas, naj bi te označili z rdečo barvo listov, ki jih žvečijo in ta naj bi te obvarovala pred zlim. Pove, da na Lomboku govorijo veliko jezikov in ljudje iz sosednjih vasi se velikokrat ne razumejo. Indonezija je polna odpadne plastike, on jo zbira in prodaja, s tem osvešča ljudi in jim nudi zaslužek. S tem pa poskrbi tudi za čistočo. Res, okoli njegovega doma ni smeti. V zidani stavbi ima trgovino, desno je kuhinja in stranišče. Levo je nekakšna velika garaža. Potleh so blazine. Tu bova spala, on z družino pa kar na tleh v trgovini. 96km - skuter

Sobota, 12.8.- pripravijo nama zajtrk, za zahvalo jim pustiva 200 000 ind. rupij, za naju malo, zanje veliko denarja. V Matamaram voziva po široki cesti. Obvoziva mesto in se ustaviva na plaži. Ribiči ravnokaar s kopnega vlečejo mrežo iz morja. Ulov je skromen. Pomalicava okusna ananasa in se odpeljeva v Senggigi in še malo naprej. Iščeva prenočišče, veliko je resortov, midva najdeva Lendang homestay (12€ soba z zajtrkom). Ponujajo lične vrstne sobice s teraso. Za dobrodošlico dobiva kokosa. Razpakirava se in se odpraviva na plažo skozi palmin gozdiček. Na črni plaži sva sama. Kopava se, prehodiva dolgo plažo. Ob njej so resorti, gostje se kopajo v bazenih nad obalo. Zvečer se zapeljeva do templja Pura Batu Bolong. Majhen tempelj na skali ob plaži je poln hindujskih vernikov. Pričakava sončni zahod. Nebo se obarva rdečkasto in je čudovita kulisa za palme, daleč ob morju. Večer zaključiva v mestu v warungu. 90km-skuter

Nedelja, 13.8.-zbudi naju kikirikanje petelina pred vrati. Po zajtrku se odpeljeva v mesto in vrneva skuter. Sprehodiva se po mestu z veliko resorti in turisti, »srfava« po internetu ob kavici, končno dočakava kombi – vratolomna vožnja - do pristanišča Lombar(kombi in trajekt 9€ na osebo). Čakamo na naš trajekt, ki nas bo odpeljal na Bali. Veliko lokalnih prodajalcev ponuja sadje, kuhan riž v palmovih listih, arašide ....Nakupiva hrane in pijače za 5 urno vožnjo. Sede na tleh na palubi se kratkočasiva z branjem vodičev. Ko se bližamo Baliju, se jasni, odkrije se vulkan Gunung Anung, ki je kasneje, novembra izbruhnil. V Padangbaiu pristanemo okoli 18h. Se večeri. Sobe v pristanišču so zasedene, dobiva le eno bolj bogo (12€ soba z zajtrkom). Iščeva prevoz do otoka na jugu Balija, Nuso Penido. Trajekt odpluje šele ob 11h. Izveva, da iz 16km oddaljene vasice Kusamba plujejo barke bolj zgodaj. Ko vse urediva, si na stojnici ob morju, kjer imajo raženj in mizice na prostaem, izbereva rakce in ribe ob obveznem Bitangu. 40+65km- kombi, trajekt

Ponedeljek, 14. 8.- ob 5:20h sva že pokonci, ko imava naročen zajtrk. Ob 6h se že voziva s taksijem (4€) v pristanišče Kusamba. Barka Ganga expres že čaka na izplutje, polna je domačinov. Počakajo, da kupiva vozovnici (za turiste so dražje kot za domačine- 6€ na osebo). Čez pol ure se izkrcava na Nusi Penidi v kraju Sampalan. Že v pristanišču ponujajo skuterje. Najprej poiščeva prenočišče za dve noči (soba s sadjem in pijačo 12€), pri istem tipu si sposodiva skuter (4€ na dan). Ena čelada je katastrofa, ko jo Miro čisti s čistilnimi robčki, prileze ven ščurek. Bljak. Pod čeladi si dava podkapo. Ob 8h sva na poti. Ceste so katastrofalne. Polne lukenj, ponekod je makadam s štrlečimi kamni. Do Crystal bay je zadnjih 10 km makadama, voziva počasi in cikcak med luknjami in kamni. Najraje bi šla peš, z nahrbtnikom me zadaj ves čas premetava. Plačava nekaj centov vstopnine. Takoj dobiva ponudbo za snorklanje z mantami (12€ na osebo). S tipičnim lokalnim čolničkom naju zapeljejo iz zaliva v zaliv, kjer je parkiranih že veliko podobnih čolnov in manjših ladjic in ogromno plavalcev. Zagledava številne mante, ki plavajo pod nama. Skočiva v morje in plavava za velikimi ribami. Ko se utrudiva in obstaneva, mante plavajo mimo naju. Skrivam se Mirotu za hrbet, ko kaka priplava preblizu. Kasneje berem, da nimajo bodice na repu, kot skati. Na poti nazaj v najin zaliv se ustavimo ob koralnem grebenu. Plavava in občudujeva korale in pisane ribice. Kasneje se grejeva na pesku. Na levi strani plaže so stopnice, ki naju pripeljejo čez hrib v sosednji , manjši zaliv. Ko se vrneva na Crystal bay, je polna turistov. Popijeva kavo, plavava, pojeva nasi goreng- zelenjavni riž v palminih listih. Popoldne se odpeljeva na ogled znanih klifov. Vračava se po makadamu, naprej je cesta za odtenek boljša, vseeno poskakujem na zadnjem sedežu. Pripeljeva se do klifov, najperj si ogledava Angels Billagong. Tu je majhna laguna, povezana z morjem sredi ostrih, črnih vulkanskih kamnin. A kmalu butne vanjo velik val, ki se kot slap izlije nazaj v morje. Po visokih klifih prideva nad morje, globoko spodaj plavajo mante in iz morja skačejo delfini. Prideva nad »Broken beach«, velik peščeni krožni zaliv z naravnim mostom. Morski votlini se je vdrl strop, ostal je naravni most, preko katerega obhodiva zaliv. Naslednji ogled imava pri Kelingking klifih, najbolj fotogeničnem kraju na otoku. Obstaneva na robu pečine, ki se nadaljuje na ozek polotok, iztegnjen v ocean. Globoko spodaj je polmesečna peščena plaža. Do nje vodi potka. Ker se noči, se ne spustiva do morja. Nazajgrede Miro drvi s skuterjem, veliko luknjo v asfaltu obvozi le s sprednjim kolesom, zadnjega zabije v luknjo. S kolesom pa tudi meni zabije hrbet, obtežen z nahrbtnikom. Komaj preživim ostalih 10 km nazaj. Malo hodim, malo se peljem. 26+20+60 – taxi, gliser,skuter

Torek, 15. 8. Rahlo rosi dež. Slabo spiva, zjutraj slišiva glasbo na ulici. Greva pogledat. Izveva, da imajo nekakšnje praznovanje. Skupine deklet in fantov v bleščečih odpravah korakajo, plešejo, pojejo v sprevodu. Dobiva warung, kjer pečejo odlične sadne palačinke, naročiva sokova iz eksotičnega sadja. Dopoldne počivava, popoldne se zjasni, odločiva se za obisk templja, ki je le 6 km zahodno. Cesta je brez lukenj, Miro vozi počasi. Pripeljeva se do Goa Giri Putri. Stopnice naju pripeljejo do vhoda. Vstopnine ni, priporočena je donacija. Hindujski duhovnik naju pred vstopom ritualno očisti s sveto vodo. Ovijeva se v sarong, Miro se hitro splazi skozi ozko, nizko razpoko, jaz , zaradi bolečin v hrbtu, pridem komaj skozi. Odpre se ogromna jama z ogromno prižnico na sredini. V templju vsak dan izvajajo obrede. Na koncu votline je še ena manjša. Okrašena je z rdečimi lampiončki, namenjena je kitajskim božanstvom. Nazaj grede se nekajkrat ustaviva ob peščenih zapuščenih plažah. Ob kokosu se hladiva na razgledišču pod počivalnikom. Zvečer obiščeva vaško tržnico. Tu se peče, kuha , cvre vse vrste hrane. 30km-skuter

Sreda, 16.8.- malo po 6h sva na pomolu. Kupiva vozovnico za hitri čoln na Bali (7€ na osebo). Ob 7:30h sva v Senurju. Pristanišče je polno turistov. Na stojnici zajtrkujeva, malo stran počivava na mestni plaži. Poiščeva taksi (6€) do letališča. Ob 14h imava let v Jakarto na Javi (55€ na osebo). Z letališkim shuttle busom Damri (2.5€ na osebo) se odpeljeva do centra. Z becakom, trokolesnim motorinčkom, (3€)do hotela Newton residence(14€), ki sva ga rezervirala že od doma.

35+1000km – gliser, avion

Četrtek, 17.8.- danes je v Indoneziji velik praznik- dan neodvisnosti. Vsi prevozi v mestu so zastonj. Preštudirava TransJakarta avtobusne linije. Avtobusna postajališča so dvignjena nad cesto, ko vstopiš so avtomatični čitalci vozovnic. Pri vkrcavanju na avtobus se mi smeji srce. Čisto drugače, kot v Iranu. Tu morajo moški vstopati pri zadnjem vhodu, za ženske so rezervirani sprednji sedeži. Enkrat prestopiva, izstopiva kak kilometer stran od tematskega parka Taman Mini Indonezija Indah (1.5€). Nekje med potjo zajtrkujeva. Po parku vozijo avtomobili in skuterji. V parku je vse mogoče, kinodvorane, muzeji, gledališča, zabaviščni parki, rekreacijski objekti. Naju zanimajo tradicionalne hiše iz različnih otokov drževe. Predstavljene so tudi narodne noše, jedi in plesi. Sredi kompleksa je veliko jezero, okoli so predstave. Po štirih urah ogleda se vrneva v center mesta. Obiščeva še glavni trg Merdeka s 132m visokim spomenikom Monas. Ob trgu so ogromni zasloni, ki prenašajo vojaško parado v čast prazniku. 30km-avtobus

Petek, 18.8.- zjutraj dolgo spiva, nato spakirava in prtljago pustiva v recepciji. Greva na tržnico, nakupiva eksotičnega sadja za domov. Z avtobusom se odpeljeva na trg Taman Fatahillah. Obkrožen je s starimi nizozemskimi kolonjalnimi hišami. Najbolj znana stavba na trgu je Bavaria cafe. Mirota prepričam, da greva na kavo. Na vhodu naju pričaka receptorka, ki naju pospremi v prvo nadstropje. Na steni so slike znanih osebnosti, ki so obiskali gostišče. Tudi danes je polna turistov. Dva kapučina naju staneta 10€. Po zapuščenih, umazanih ulicah me Miro pelje do starega pristanišča. Ni nič zanimivega. Odpeljeva se v hotel po prtljago in na letališče. Ob 20h imava let za Istanbul.

Sobota, 19.8. -ob 4:30h pristanemo v Istanbulu. Počakava do 6h, ko začne voziti metro. V centru greva na sok iz granatnih jabolk in baklave. Kupiva karte za turistično ladjico, ki vozi po Bosporski ožini (21€ na osebo). Z avtobusom nas peljejo v pristanišče, kjer nas čaka ladjica. Vodič razlaga v angleščini in turščini. Opozori nas na zgodovinske stavbe, ki se jih vidi na obali. Pristanemo ob lovski koči enega od sultanov. Ogledamo si jo tudi od znotraj. Po treh urah sva nazaj v pristanišču. Ob 18h imava let za Ljubljano, ob 19h po lokalnem času pristanemo na Brniku.

Stroški za dve osebi:

-avionske karte 1138€

-notranji leti in ostali prevozi 345€

-hrana 400€

-spanje 400€

-vstopnine 155€

-izleti 170€