Indija, 19.6.-15.8. 2019

Spet kupiva že januarja letalske karte, najcenejše dobiva pri Turkishairlines,950€ (za dva). Indija je ogromna država,  je parlamentarna federativna republika - 28 zveznih držav. Midva obiščeva le severni del, države Pandžab, Džamu in Kašmir, HimčalPradeš, UtarPradeš.

Petek, 19.7.-Let imava iz Ljubljane, v Istanbulu pristanemo na novem letališču. Na let za Delhi čakava skoraj 8ur, zato se z avtobusom št.16 zapeljeva v center, 50km od letališča. Tokrat se sprehodiva po parku Top Kapi-ja in centru mesta.

Sobota, 20.7.-v Delhiju pristanemo ob 5h , let za Amritsar imava šele ob 13h. Januarja sva kupila karte pri družbi, ki je propadla, naknadno sva dobila let z Vistaro. Celo jutro prečmuriva na letališču. Končno prispeva v sveto mesto sikhov. S tuktukom traja pot do centra pol ure (300IRL). Je vroče in soparno, prične močno deževati, ulice zaliva voda. Na cesti vlada kaos, ves čas vozniki piskajo, se prehitevajo na nam nemogoče načine. Na srečo takoj, ko prispemo do središča mesta, dež poneha, je pa ogromno ljudi. Po glavnem trgu z opečnatimi angleškimi stavbami MahnaSinghroad se sprehajajo krave. Prenočišče imava s pogledom  na parkJallianwalaBagh. Britanski vojaki so 13. aprila 1919 v ograjenem parku streljali na več tisoč neoboroženih civilistov, ki so se zbrali na mirnem protestu kljub prepovedi javnih zborovanj. Civilistom so zaprli izhode iz parka in nanje streljali, dokler jim ni zmanjkalo streliva. Po britanskih podatkih so ubili okoli 400 civilistov, po indijskih pa okoli tisoč. Popoldne se sprehodiva po parku. Proti večeru si greva ogledat zlati tempelj, sikhovski sveti kraj. Vstop v območje z ogromnim bazenom, obkroženim z belimi stavbami, je brez vstopnine, morava se pokrit in sezut. Ogromno je ljudi, a tu vlada mir. Po vročem belem marmorju obhodiva bazen v smeri urinega kazalca. Pri enem od vhodov si ogledava ogromno javno kuhinjo. Prostovoljci na tleh ob preprogah  lupijo čebulo in česen, jo sekljajo, drugi kuhajo, tretji pomivajo posodo. ..Vsi obiskovalci lahko dobijo zastonj obrok. Nadaljujeva obhod, pri eni  od belih stavb so zlata vrata, ki vodijo na most k zlatemu templju sredi bazena s sveto vodo. V vrsti čakava za vstop, želiva videti sveto knjigo, ki jo vsako jutro ceremonialno prinesejo v tempelj. Ojoj, celo uro in pol se po polžje premikamo po mostu. Hladijo nas ogromni ventilatorji, pritrjeni na strop mosta, veliki ekrani vrtijo besedilo svetih molitev sikhov. Množica poje molitve, vsake toliko enoglasno zdeklamirajo par besed. Končno vstopiva v tempelj, verniki poljubljajo pred vstopom prag- nevarno početje v gužvi . V ograjenem prostoru sedi v belo oblečen sikh pred veliko prazno blazino. Kje je sveta knjiga, se sprašujeva. Pri izhodu pijejo sveto vodo iz bazena. Posediva, opazujeva ljudi, čeprav so povsod opozorila, da je slikanje prepovedano, vsi slikajo, tudi midva. Na ulici stojijo ljudje v vrsti , spet delijo zastonj obrok.Tudi midva se postaviva v vrsto in poskušava hrano.

Nedelja, 21.7.-spet zgodnje vstajanje, ob 4:30h imava naročen tuktuk do letališča. Letalska družba Indigo nama je spremenila let, namesto direkten, letiva najprej v Delhi, popoldne šele v Srinagar. Mesto je večina muslimansko, leživ dolin reke Jhelum, pritoka Inda in jezera Dal. Znano je po pridelovanju suhega sadja in kašmirja. Pri pristanku moramo zapret  okna na letalu.  Kukam skozi špranjo pod oknom. Povsod so vojaki. Na letališču morava izpolniti poseben formular. Zunaj čakajo   ponudniki prenočišč. Midva sva preko Bookinga rezervirala prenočišče na ladjici ob jezeru Dal.  Taksi naju zapelje do Boulevard ulice. Vozimo mimo vstopnih točk, takoimenovanih »gate« za ladjice, najina ima številko 12. S šikaro, ladjico, se odpeljeva do najinega prenočišča. Čakava na terasi, turisti, Indijci, si ravno ogledujejo sobe in se jezijo. Jezni zapustijo houseboat. Kmalu nama je jasno, zakaj. Na spletu so sobe videti opremljene s preprogami, dobro vzdrževane. Prenočišče je ocenjeno z visoko oceno, . V resnici  vse razpada, vse je potrebno obnove. Ogledava si skoraj vse sobe, ne da se nama iskat drugega prenočišča, zato zahtevam samo čisto posteljnino. S čolničkom – šikaro, naju odpelje edini zaposlen na ladjici na glavno ulico. Prehodiva dolgo pot proti centru. Vidiva trgovino s fotomaterialom, kjer je tudi potovalna agencija. Pozanimava se za vožnjo proti Lehu. Izveva,da gre jutri skupina izraelcev na 3-dnevni treking. Na hitro se odločiva, da greva zraven.

Ponedeljek, 22.7.-srečna spakiram, da grem s houseboat-a. Ob 7:30h naju lastnik agencije odpelje na agencijo, tam spraviva velika nahrbtnika, s sabo vzameva najnujnejše. Z dvema džipoma se z 11-stimiizraelci in šoferjema odpeljemo iz mesta. Na vsakem vogalu stoji vojak ali dva s puško in gumijasto palico. Divja vožnja po levi s hupanjem, prehitevanji po prometni cesti vodi ob jezeru. Dva-krat nas ustavijo na mitnici, kjer šofer plačuje- verjetno kaka cestnina. Pripeljemo se v  Naranag na 2200mnv, gorsko vasico z nakajguesthousi, deročo reko in starim hindujskim templjem, grajenim z ogromnimi kamnitimi bloki. V gostilnici pozajtrkujemo, nakupimo vodo in prigrizke, naložijo 5 konjev s tovorom- šotori, spalne vreče, lonci...dobimo mladega fanta za vodiča in že grizemo strmo v hrib. Vodič šiba, mladci se zaženejo za njim, a kmalu odpadajo kot zrele hruške. Vsake pol ure se ustavimo, malo prigriznemo in počakamo zaostale.  Hodimo v senci iglastega gozda, ves čas vidimo vedno globlje pod nami reko in vas. Po treh urah naporne hoje pridemo do »koče«, kamnite nizke stavbe, pokrite z zemljo. Počivamo na soncu in po celi uri dočakamo vse naše pohodnike. Pride tudi »ponyguy«, vodič konjev, ki bo tudi naš kuhar. Pot se nekoliko položi, ravni odseki vmes nam pustijo dihat. Pridemo iz gozda, odpre se pogled na travnata pobočja, kjer se pasejo krave in konji. Na hribčku stoji vojaško tabor, kjer se moramo čekirati. Pokažemo pasoše, nas popišejo in lahko gremo naprej. Rahlo se vzpnemo po dolinici ob rečici. Po pol ure se ustavimo na travniku, kjer postavimo kamp. Dobiva manjši šotor, samo za naju. Zakurimo taborni ogenj, počistimo smeti okoli šotorov in ob kawa čaju počakamo na večerjo.

Torek, 23.7.-vreme je jasno, na koncu doline se vzpenja hrib  Haramukh(nv 5142m) z ledenikom ob vznožju. Vsak po svoje se odpravi proti jezeroma.  Povzpneva se na greben in še na enega, nato visoko nad rečico hodimo po pobočju uro in potem do jezera na Nund Kol na višini 3570m. Prečkamo reko, ki teče iz jezera v dolino po dolgem lesenem hlodu. Uživava na soncu in ob pogledu na pet tisočaka. Še pol ure hoje naju pripelje do drugega jezera - Gangabal.  Most čez rečico, ki teče iz zgornjega v spodnje jezero je neslo, sezujemo pohodne čevlje in prečkamo široko, mrzlo, deročo vodo.  Sonce žge. Popoldne preživimo v kampu, malo hodimo okoli, slikamo, počivamo. Dva iz našega kampa imata hud glavobol- višinsko bolezen.

Sreda, 24.7.-dopoldne podremo kamp in se odpravimo v dolino. Spet nas v vojaškem taboru popišejo. Pri koči srečamo skupino slovencev. Ko čakava izraelce, si v vasi ogledava hindujski tempelj iz 8. stoletja. Vodič in kuhar naju vabita k sebi, stanujeta v isti hiši. Nazaj nas pelje vodič v majhnem avtu, kjer se stiskamo v petih.. Gremo po drugi cesti, ozki in ovinkast stari cesti, ki pelje visoko nad dolino. V Srinagarju dobiva boljši guesthouse na ladjici , Kotroopalace.

Četrtek, 25.7.-že ponoči začne deževati, zjutraj lije dež. Kljub temu se odločiva za ogled starega dela mesta. Na srečo, ko prideva do Jama Masjid , dež poneha. Mošeja je zidana iz opeke, na sredini je vodnjak, okoli pa  je 378 lesenih stebrov. Nadaljujeva do Badsahtomb, v bizantinskem slogu grajene grobnice na ostankih budističnega templja. V pusti notranjosti je sveti grob, okoli grobnice pa veliko pokopališče. Ogledava si še KhangahShah mošejo, najlepšo v mestu.  Grajena je iz lesa in menda za gradnjo niso zabili niti enega žeblja. Zunanjost in notranjost sta poslikana. Nevernikoma nama je bil vstop prepovedan, lahko sva pogledala v notranjost skozi okno. Pešačiva spet do novega dela mesta do Turist taxistand, postajališče za taksije in kombije. V agenciji nama je ponujal prevoz za Kargil za 14 000IRL, tu dobiva taksi za 6 000IRL, seveda se je treba nekaj časa pogajati za ceno.

Petek, 26.7.- zjutraj naju pri najinih vratih, čez jezero, pobere taksi. Takoj ob izhodu  iz mesta šofer pomoli in daruje v posebej prirejeni molilnici za srečno pot. Dobra cesta nas pripelje v vas Sonamark. Šofer pove, da bomo čakali kako uro , da odprejo cesto. Čakamo več kot 8 ur. Izveva, daje cesto nesel plaz in jo popravljajo. V vasici je vedno večja gužva. Ko končno odprejo cesto, se naredi prometni zamašek, policaji vse pošiljajo po neki krožni cesti, da pridemo spet na izhodišče. Končno smo na poti naprej. Dvigamo se nad dolino Baltal. Spodaj v dolini je ogromno šotorišče. Šofer pove, da so romarji, ki vsako leto od julija do avgusta romajo k sveti  jami Amarnath.Cikcakasto se vzpenjamo  po cesti, bolj kolovozu, zritemu v pobočje hriba. Promet je enosmeren. V mraku prispemo na plato, na prelaz Zoi-La(nv 2740m). Tu je nekaj snega, cesta je tlakovana. Pridemo do policijske kontrole, kjer morava izpolnit formular. Ker ne poznajo Slovenije, morava nazaj na razgovor.  Za zapornicami čaka ob cesti dolga vrsta parkiranih kamionov, ki čakajo da se enosmerni promet obrne. Cesta je slaba, tema je, tako da se v Drasu, najhladnejšem mestu Indije, ne ustavimo.Ob reki Suru smo po 10-ih km v Kargilu. Zapeca naju mlad fant, ki nama nudi prenočišče. Malo sva pesimistična, a včasih pač tvegava. Zapelje naju 2km iz mesta proti Lehu. Ob cesti je manjše bungalovsko naselje, je še v gradnji. Prespiva tu, v LadakhresortuJ

Sobota, 27.7.-zvečer smo se zmenili, da nas isti fant pelje v Leh. Za vožnjo računa 4500IRL. Zjutraj nama pove, da je cesta zaprta in naju bo peljal po drugi cesti. Pridruži se nam še en fant. Vozimo  po Wakhamubekh dolini, kjer živijo eni izmed zadnjih budistov. Ogledamo si istoimenski tempelj z veliko budo, vklesano v skalo. Počasi se vzpenjamo proti Namikalaprelazu. Vsake toliko se ustavimo in slikamo. Cesta je odprta, z nje še vedno odstranjujejo ogromno količino blata, ki ga je splazilo s  pobočja. Prevozimo še Fotu La prelaz (nv4140m), najvišji za ta dan. Serpentinasto se spustimo proti Lamayurusamostan. Si ga ogledamo. Pod samostanom je zanimivo površje, ki naj bi se ponoči svetilo. Menda je sestava tal podobna tisti na luni.Nekje na poti je kontrolna točke, kjer nas popišejo, tu domačinke prodajajo okusne , majhne marelice. Spustimo se v kanjon reke Ind, ob sotočju Inda in Zanskar reke se ustavimo, spodaj vidimo raftarje. Še nekaj časa vozimo ob reki, nato se cesta dvigne in peljemo proti magnetnemu hribu. Na cesti je oznaka, kjer ustaviš avto, daš prestavo v prosti tek in avto povleče po klancu navzgor, magnetne sile hriba naj bi kljubovale gravitaciji. Strokovnjaki pravijo, da gre za optično prevaro. Oko vidi klanec, v resnici se cesta rahlo spušča . Končno prispemo v Leh, glavno mesto Ladaka, nekdaj himalajske kraljevine Ladak, katere sedež je bil v palači Leh. Nekdanji dvorec kraljeve družine  je bil zgrajen v enakem stilu in v istem času kot palača Potala v Tibetu. Kraj leži na  nadmorski višini 3524 metrov.Malo počivava, pozno popoldne se povzpneva do Leh palače ki kraljuje nad  turističnim mestecem. Visoka je devet nadstropij, v zgornjih je bivala kraljeva družina, v spodnjih so bili hlevi in shrambe. Prostori so prazni in je lepša za ogled od zunaj.Greva še do Namgyalstupe in dveh gomp- budističnih samostanov. Na ulici naju en fant prosi za hrano. Mu hočeva kupit obrok, a vztraja, da gremo v trgovino. Začne nakupovati vreče riža, čaja, škatle mleka v prahu…dava mu 500 IRL, nato ga zapustiva.

Nedelja , 28.7.- preseliva se v guesthouse. Sprehodiva se po glavni ulici mesteca, polnem turistov. Dan je namenjen ogledu zanimivosti v mestu in v agenciji rezervirava dvodnevni izlet v Nubra dolino in ogled jezera na kitajski meji. Za pot je treba imet dovoljenja, ki ti ga uredijo na agenciji.

Ponedeljek, 29.7.- zjutraj smo zmenjeni pred agencijo. Z nama bo šla še ena Indijka, ki študira v Ameriki. Cesta se začne takoj dvigati. Spet vojaška kontrola, pregledajo dovoljenja in pašaporte. Pridemona najvišji prevozni prelaz na svetu, Khardungla, visok po nekaterih virih 5650m, po drugih 5350m. Tibetanske zastavice z mantrami plapolajo na vseh prelazih, na tem so na vrhu malo više ob cesti tri gompe, tibetanski templji. Ob cesti je še nekaj visokih snežnih zametov. Cesta se vije navzdol po gori, zagledamo drevesa in hitro tekočo reko Shayok. Ustavimo se v Diskitu pri 42m visokem kipu Maitreje Bude, sedečem na templju, ki dominira nad široko dolino. Na sosednji vzpetini si ogledamo tempelj. Nekdanji vladar v teh krajih je obogatel na račun trgovcev, ki so tod potovali po svilenicesti. Dal si je zgraditi palačo , ki je danes preurejena v samostan. Po poti do samostana je ob cest veliko majhnih, belih stup. Vsak budist naj bi nekaj časa svojega življenja preživel kot menih v templju, ko vstopi v meniški stan, si postavi stupo, ki predstavlja meniha, ki meditira. Ogledamo si nekaj templjev, menih nam razloži, kaj pomenijo kipi v njih. Nekateri imajo zakrite obraze in jih odkrijejo le ob praznovanjih. Zapeljemo se globlje v dolino, v kraj Hunder. Reka tu odlaga ogromne količine peska iz Himalaje in nastale so sipine. Od časov svilene ceste so ostale dvogrbe kamele in je kot v puščavi. Le da smo na 3000mnvJ Hodimo bosi po sipinah, turisti jahajo kamele, domačini pasejo ovce.Noči se, Išito, indijsko sopotnico peljemo v kamp ( v vasi je veliko kampov z bolj ali manj prestižnimi šotori). Midva greva s šoferjem v prenočišče, ki ga nudijo domačini. Do večerje imava še kako urico, sprehodiva se po vasi. Ogledava si širok bel zid, pokrit s kamni, v katere so vklesane molitve.

Torek, 30.7.-vozimo se ob reki Shayok, nekajkrat je cesto nesla voda iz talečih se ledenikov. Vozimo kar čez prod in deročo vodo. Spet gremo mimo vojaške kontrole, kjer pregledajo dovolilnice.Zavijemo v sotesko.  Veliko odsekov ceste je odnesla voda ali zemeljski plaz. Večkrat vidimo delavce, ki čistijo jarke, popravljajo podporne zidove. Delajo cele družine, s sabo imajo otroke. Veseli so, ko jim darujemo nekaj hrane. Ob cesti se pasejo pašmina ovce, iz njihove rune izdelujejo kašmir, cenjeno volno.Naš cilj je jezero Pangong, obdano z visokimi gorskimi vrhovi.  Leži na indo-kitajski meji, le četrtina jezera je v Indiji, dve tretjini pa v Tibetu. Leži na 4350mnv. Očarajo nas barve, modrina jezera in neba in prelivajoče se barve hribov. Miro se povzpne na hribček, jaz in Išita uživava ob jezeru. Čas nas preganja in že se z avtom dvigamo proti prelazu Chang La(nv 5360m). Pod vrhom je zelo slaba cesta, veliki kamni, ki jih je prinesla voda, tresejo vozilo in nas. Okoli so še zaplate snega, ob cesti se pasejo jaki. Na drugi strani prelaza je cesta še slabša. Zagledamo volka ki prečka cesto in nas opazuje z varne razdalje. Spuščamo se po peščenem hribu globoko v zeleno dolino. V Leh prispemo že v trdi temi.

Sreda, 31.7.-Najameva skuter, ogledala si bova budistične samostane v okolici. Vsi samostani so kot nekakšne utrdbe zgrajeni na vrhu hribov ali pečin in nudijo prekrasne poglede daleč okoli. Na JV se ustaviva pri ogromnem številu majhnih, belih pagod. Menda jih je preko 700. Na vrsti je Shey samostan.Sprehodiva se okoli pagode, v templju molijo. Greva še do porušene utrdbe, razgledišča nad dolino. Zapeljeva se naprej, ob cesti so velika tibetanska vrata, ko zapeljeva skozi, se odpre pogled na Thiksay samostan. Nahaja  se na nadmorski višini 3600 metrov v dolini reke Ind. Gre za dvanajstnadstropni kompleks ki hrani številne predmete budistične umetnosti. Zavrtiva velik molilni mlinček, menda nadomešča mrmranje molitev. Ena glavnih zanimivosti je tempelj Maitreja, postavljen v počastitev obiska 14. Dalajlame v tem samostanu leta 1970. V njem je  15 metrov visok kip Maitreje, ki zavzema dve nadstropji stavbe. 44km iz Leha je Chemreysamostan. Cesta naju zapelje okoli hribčka, obkroženega s polji ječmena. Prideva na dvorišče, obkroženo s poslikavami, ogledava si tri templje v nadstropjih. Na poti nazaj se ustaviva v vasici Karu na tibetanski juhi z oreščki in tofu sirom. Zapeljeva se čez most nad reko Ind, cesta se vzpenja, skuter komaj vleče dva suhca v klanec. Prideva do samostana Hemis, najlepšega in najbolj znanega v tem okrožju. V njem je velik muzej z bogato zbirko budističnih relikvij in  starodavnih predmetov. Ogledava si templje, nato se vzpneva na sosednji hrib k sedečemu budi.

Četrtek, 1.8.- ob 8:30h sva na avtobusni postaji. Poln avtobus nas pelje v Alchi. Po 40km vožnje nekaj močno poči. Avtobus ni vozen, potniki si pomagamo vsak po svoje. Midva še z enim francozom štopava. Ustavi kamiončin, peljemo se v kasonu. Ustavi nam na križišču in hodimo do vasi še kako uro. Končno pridemo do samostana iz 958 in 1055 leta, ki ga je dal zgraditi veliki guru RinchenZangpo. Vhodi so izrezljani iz lesa, na enem od zidov je  tisoče majhnih budovih slik in budističnih zapisov. V najstarejšem templju so trije kipi s poslikavami na nogah, po katerih je samostan najbolj znan.  Predstavljajo budistične koncepte sočutja, upanja in modrosti. Obhodiva kompleks ob Indu nato čakava avtobus za nazaj. Ga ni, ker je menda isti, kot nas je pripeljal. V samostanu je bila skupina Italijanov, ki imajo kombi. Čeprav imajo še prostor, vodička pove, da potniki niso zato, da naju odpeljejo vsaj do glavne ceste. Še en kombi je na parkirišču. Mehikanci pravijo, da naju odpeljejo do glavne ceste, nato naju zapeljejo do Leha.

Petek, 2.8.-zjutraj dežuje, okoli 7 ure se zvedri. Dan je namenjen pohodništvu. Najameva skuter in se zapeljeva proti samostanu Spituk. Pri samostanu zapeljeva čez reko Ind in nekaj časa voziva ob njej. Nato voziva visoko nad sotesko. Po uri vožnje sva v  v doliniZingchen, kjer se reka Rumbak izliva v  Ind, ki si utira pot navzdol po kanjonu. Najprej v dolini leži vasica Rumbak,  ki je ne vidiva, parkirava. Hodiva po širokem makadamu. Na sotočju dveh rek je kamp. Imava problem prečkanja, hodiva ob potoku, , končno se sezujeva in ga prečkava. Stezica se začne prečno po pobočju dvigati proti vasici Yurutse. Nadaljujeva proti prelazu Gandala(nv 4900m), ki je najin cilj. Prideva do kampa, nadaljujeva  v hrib proti drugemu kampu. Začne rahlo snežiti, do vrha prelaza je še kako uro hoda, odločiva se, da se vrneva.

Torek, 3.8.- zapuščava Leh, z avtobusom se bova odpeljala v Manali. Odpeljemo se ob 5 uri, rahlo rosi. V kraju Upshse ustavimo na zajtrku. Počasi se dvigamo. V Rumtse je vojaška kontrola. Gremo v šotor, kjer nas popiše vojak, eden zraven njega spi v postelji. Po presenetljivo dobri cesti prečkamo prelaz Tanglang La, visok 5359m. Spustiimo se na planoto More(nv 4500m), po kateri voziva kar nekaj časa. Nato prevozimo še prelaz Lachlung La (nv5060m), cesta je makadamska in še Nakila La prelaz (nv 4740m). Sledi vratolomni spust do reke Tsapap. Nekaj časa vozimo proti toku, prečkamo reko in s tokom  do Sarchu. Veliko je kampov za prenočevanje. Kmalu cesta izgine, nesla jo je voda, ki priteka s hribov. Počasi se vozimo čez kamenje in deročo vodo. Čaka nas še zadnji prelaz ,Baralacha La (nv4950m), kjer se še vedno drži sneg.  Na poti videvamo kamione, ki so zdrsnili s ceste globoko v dolino. Miro uživa v pogledih na gore v ozadju. Globoko pod nami že vidimo vas Darcha, cikcakasto se spuščamo proti njej. V vasi je spet vojaška kontrola, šoferju zaupamo pasože. Čez reko gradijo nov most. Smo že nizko, okoli 3000mnv, pokrajina je bolj zelena, po pobočjih rastejo brinom podobna drevesa, še nižje pa topoli. Nadaljujemo ob reki Bhega, nato se dvignemo visoko nad strugo , na nasprotnem bregu vidimo vasice z njivami. Zvečer prispemo v Keylong, kjer bomo prespali. Vožnja za avtobusom traja dva dni (490km) in je v ceno vozovnice všteto tudi prenočišče z večerjo in zajtrkom. Prespimo v bungalovih za hotelom, v sobi smo po štirje. Sva skupaj z mladima špancema, ki se ukvarjata z jogo.

Nedelja, 4.8.-Ob 8h smo na poti. Peljemo se ob reki Bhaga, po nekaj km jo prečkamo in zavijemo v dolino reke Chenab. Okoli in okoli so 6-tisočaki, slapovi, majhni ledeniki,zelena narava in polja. Par kilometrov pred krajem Khoksar, kjer je spet vojaška kontrola, vidimo izhodno cev tunela, ki bo v nekaj letih končan in bo olajšal del poti. Mi moramo zaenkrat še prevoziti  prelaz Rohtang (nv3978m). Cesta je nova, kmalu pa moramo zaviti na star del, ker je novo cesto odnesel plaz. Vozimo po cikcakasti razriti blatni cesti. Nastanejo zastoji, kajti tu vozijo tudi kamioni.  Višje teren ni več tako strm, tudi cesta je boljša. Na vseh prelazih avtobus ustavi za kake 20 minut. Na tem prelazu ponujajo jahanje konj, padalstvo... Spustimo se na drugo stran proti Manaliju, zelo turističnem kraju, katerega glavna atrakcija je obisk tega prelaza. Nekajkrat  so krajši odseki ceste zriti od vode. V kraju Marhiimamo krajši postanek. Končno prispemo v Manali. Na glavni turistični ulici se oddahneva ob kosilu, nato se s tuk-tukom odpeljeva iz mesta v vasico Vashist, znanem po toplih izvirkih in šolah joge. Španca, s katerima sva potovala v Manali, sta nama priporočila guesthouse. Ga poiščeva, tam so samo joga ljudje. Zvečer se sprehodiva po turistični uličice, ko zavijeva iz nje odkrijeva star del vasi - stare kamnite hiše s kravami na dvoriščih.

Ponedeljek, 5.8.- pogled na gore hitro skrijejo jutranje meglice. Miro gre v trgovino, v kopališču je že gužva. Pripraviva si zajtrk, saj imava nekakšen apartmajček.  Prejšnji večer sva odkrila guesthouse s čudovitim pogledom, zato se zjutraj seliva. Posediva na terasi, čez čas se odpraviva do slapov Jogini. Skozi gozd prideva do templja, kjer pečejo kruh in se pripravljajo na obred. Strma stezica naju pripelje pod prvi slap. Spremljata naju potepuška psa, ki se ves čas motata pod nogami. Prečiva pobočje do steze, ki se vzpenja do zgornjega slapu. Spet lezeva strmo v klanec. Zgoraj so mladi Indijci, mladenka si je porezala prst na nogi, Miro jo oskrbi z obližem. Zelo je lepa in se nama pusti slikat. Počivava ob slapu, nato izbereva bolj položno pot za spust. Steza je blatna in večkrat zdrsneva. Obpoti so nasadi jabolk – nekaj si jih nabereva. Ko prideva do templja imajo ravno obred.  Nekakšen vrač je v transu, se trese in kriči. Miro ga snema - takoj ga odstranijo.  Za kosilo naročiva nekakšne štruklje, zelo so okusni in običajnojih pripravljajo za praznike. Popoldne greva v kopališče. Ločeno je za moške in za ženske. Voda je tako vroča, da komaj zdržim par minut pod curkom žveplene vode. Domačinke se milijo in namakajo, kot da je lih prave temperature.

Torek, 6.8.-ob 5h sva bila zmenjena, da naju pobere tuk-tuk. Šoferja ni nikjer, zato pešačiva 3km do Manalija. Na glavni cesti dobiva prevoz do avtobusne, ob 6h imava avtobus. Utegneva še spiti čaj na premični stojnici. Peljemo se po dolini Kullu ob reki Beas. Pokrajina je zelena, uspeva sadje, na ogromnih tržnicah ob cesti trgujejo z njim, predvsem z jabolki in hruškami. Vozimo se skozi vasi, v katerih se hiše podirajo, ogromno je smeti. Na več mestih popravljajo cesto, ki sojo zrili zemeljski plazovi. Ustavimo se v mestu, kjer morava na drug avtobus. Pri postajališču so stojnice- ne preveč čiste, a si vseeno kupiva zajtrk. Čeprav je avtobus semidelux, je zelooo umazan. Sedeži so mastni.  V mestecu Mandi imamo daljši postanek. Enega potnika izgubimo, šofer ga išče po postajališču, nekaj časa ga čakamo, potem pa nadaljujemo brez njega. Vijugamo po hribih, rastejo evkaliptusi, pokrajina je lepša. Začne deževati, megla zastira poglede. Končno pridemo v Shimlo. Lije. Cesto zaliva, ljudje brodijo po vodi. Avtobusna postaja je pod mestom, z lokalnim avtobusom, katerega nama je pokazal kondukter, se odpeljeva v mesto na pobočju hriba. Dež še vedno lije, po pešulici iščeva prenočišče. Končno dobiva hotelček, počivava. Ko konča deževati, se odpraviva na ogled letoviškega gorskega mesteca.  Nekoč je bila tu glavna vojaška baza Angležev v Indiji, mesto pa je bilo prestolnica Indije v poletnem času, ko je bilo v nižinah prevroče in so se predvsem Angleži umaknili na večje nadmorske višine. Na glavni ulici Mall so same trgovinice, slaščičarne, restavracije.  Povzpneva se na vrh do stare angleške cerkve. Na razgledišču je kip Indire Gandi in njenega očeta, kot mu pravijo, očeta naroda.

Sreda, 7.8.- ob 8.15h imava vlak. Peljala se bova po zelo znani ozkotirni gorski železnici. V 96 km se proga spusti za 1400m. Na progi je 864 mostov in 102 predora.  Vozimo po grebenih, pogledi na strme doline in hribe. Ustavimo se na vsaki postaji, domačini ponujajo prigrizke, največ nekakšne ocvrtke. Po šestih urah vožnje smo v Kalki. Kupiva vozovnici za Ambalo in se vkrcava na vlak. Prispela sva v pravo Indijo.Blatne ulice, zadušljiv smog, umazane reke, kupi smeti na vsakem koraku, prosto sprehajajoče se krave, prometni kaos in glasno hupanje iz vozil, kar do  sedaj nisva doživela.. Težko je verjeti, da nekoč tako imenitna in bogata dežela danes takšna.

Četrtek, 8.8.- zgodaj, ob 4:45h uri imava vlak za Haridwar. Vlak je poln, rinem proti zadnjim vagonom, pristaneva v spalniku, kjer ni prostih sedežev. Na google zemljevidu se spet premikava proti severu. Končno ugotoviva, da sva na napačnem vlaku. Izstopiva v Dari in čakava na vlak nazaj ob 8 uri. Končno sva spet v Ambali. Tokrat kupiva karti z rezervacijo za sedeže. Spet je nabasan vlak, a imava sedeže. Po treh urah vožnje sva končno na cilju. Železniška postaja je natrpana, ljudje spijo znotraj in zunaj . V načrtu sva imela nočno vožnjo v Varanasi, a vozovnic ne dobiva. Pri okencih je gužva. Povejo nama, da morava za karte izpolniti formular. Spet v vrsto in sprašujeva za karti za Agro. Končno kupiva vozovnici za naslednji dan. Zunaj je vroče, vse polno ljudi, rikš, tuk-tukov. Na uličici Railway dobiva hotel LeRoi. Počivava. Pozno popoldne greva po ulici ob rokavu Gangesa. Opaziva veliko stavb s svastiko, simbolom sreče v hinduizmu in budizmu.  Ogledava si nekaj templjev, prehodiva nekaj mostov čez reko. Ustavljava se pri takoimenovanih ghat-ih, vhodih - stopnišč do reke.Mesto veljata za eno od sedmih najsvetejših krajev hindujcem . Po legendi je eno od štirih mest, kjer so se kapljice Amrita , eliksirja nesmrtnosti, pomotoma prelile iz vrča, medtem ko ga je nosila nebesna ptica Garuda . Romarji in turisti opravljajo obredno kopanje, da bi oprali svoje grehe. Po legendi se je tu spustila na zemljo boginja Ganga, ko je Šiva izpustil mogočno reko izpod las. Prideva do glavnega trga ob obrežju. Pod trhlim drevesom sedi  sveti mož, premazan s pepelom. K njemu hodijo verniki, da jih blagoslov. Začne liti dež. Prebijava se nazaj, po ulicah dre voda in odnaša s sabo smeti. Brodiva po vodi do hotela.

Petek, 9.8.-zjutraj obiščeva tečaj joge na strehi hotela. Sva edina in trener prilagodi vaje za naju, bolj lesena evropejca.  Jutro je namenjeno sprehodu ob reki. Greva do kipa Višnuja, nato še do zapornic , kjer Ganges teče okoli mesta. Nazaj grede se nama prilepi deklica, ki prosi denar. Hočem ji kupiti hrano, za mano se naredi dolga vrsta lačnih ljudi. Pri glavnih vratih, takoimenovanih ghat, Har Ki Pauri, se že kopa veliko ljudi. Gledava obredno britje glavic majhnih otork. Pobrijejo jim celo glavo, lase zavijejo v testo in vse skupaj odplava po reki. Pozno popoldne imava spalnik do Agre.  Ko vlak odpelje, dobiva rjuhe, kupe se počasi polni, na koncu nas spi v njem 6.

Sobota, 10.8.- Ob 3h zjutraj smo v Agri. Spet je železniška polna, domačini in potniki spijo potleh. Ob 5 uri se  s tuktukom odpeljeva na glavno železniško, Agra Fort.  Čakava, da odprejo okence za vozovnice. Spet morava izpolnit obrazec, tokrat zelenega, ki ga bodo poslali v Kalkuto in morda nama bodo odobrili vozovnice za Varanasi. Naslednji dan se morava ob 10 uri spet zglasiti tu. S tuktukom se odpeljeva do Hotel Rest House, ki ga priporoča LonelyPlanet.  Po kakšni urici se odpeljeva na ogled džamije, v mestu je veliko opic, smeti, podgan. Zelo je vroče. Ogledava si Itimad-Ud-Daulah , mavzolej mogulov, ljudstva, ki izvira iz Turčije. Čudovita zgradba  je bila grajena pred Taj Mahalom . Opečni vhodi stojijo na vseh štirih straneh in obdajajo mavzolej. Sam mavzolej je grajen iz belega marmorja, v katerega so vstavljeni različni poldragi kamni. S tuktukom se odpeljeva še do MehtabBagh. Pelje naju star mož s sinom, na vse načine se trudi, da bi naju spravil na bazar, kjer bi pod njegovim okriljem nakupovala. A mu žal ne uspe.  Ob reki Yamuna je nekdaj stalo 11 grobnic. Od te, ki si jo ogledujeva,  so ostale samo še ruševine in velik park. Je pa lep pogled na Taj Mahal. Zvečer večerjava v najinem hotelčku na vrtu ob vodometu in lučkah.

Nedelja, 11.8.-ob 10H sva na železniški, dobiva karte za Varanasi in nazaj v Delhi. Menjava hotel, se preseliva , ker preko bookinga dobim hotel z bazenom. Kopava se, poležavava ob bazenu, počivava. Malo imam slabo vest, ker pred hotelom po pločnikih ležijo in prosijačijo reveži.  Zvečer greva v mesto, dobiva restavracijo, ki je polna domačinov in dobro jeva.

Ponedeljek, 12.8.-Danes je vstop v Taj Mahal prost zaradi verskega praznika. Kljub veliki gužvi sva ob 7h pred zahodnimi vrati. Zgodovina Tadž Mahala, »srca Indije«, se je začela, ko se je maharadža šah Jahan poročil s svojo tretjo ženo, ki je bila kasneje znana pod imenom Mumtaz Mahal (ljubljeni okras dvora). Hitro je postala njegova najljubša spremljevalka . Ob rojstvu štirinajstega sina pa je Mumtaz umrla. Šah Jahan je dal njej v čast postaviti mavzolej – večno grobnico za svojo največjo ljubezen. Ves Tadž Mahal je izdelan iz belega marmorja. V notranjosti sta pokopana Mumtaz Mahal in šah, ki ležita v preprostih krstah, saj muslimanska tradicija prepoveduje razkošje. Njuni glavi sta obrnjeni proti Meki. Notranjost stavbe je okrašena z dragimi in poldragimi kamni. Na zidovih so izpisani citati iz korana. Zunanjost  pa je ena izmed najlepših v arhitekturi mogulske dinastije. Okrašena je s kaligrafijo in abstraktnimi oblikami in rastlinskimi motivi. Zunaj pred mošejo se zbirajo verniki in začne se molitev. Čez poldan se hladiva v bazenu. Popoldne si ogledava slavno rdečo trdnjavo, ki za obzidjem varuje pravo mesto palač, med njimi tudi: AnguriBagh, GoldenPavilions, Khas Mahal, Diwan-I-Khas, Diwan-I-Am (dvorane za zasebne in javne sprejeme).  Zvečer imava vlak.  Najini postelji sta zasedeni. Komaj prideva do prenočišča, na Mirotovem leži nosečnica, na mojem njen oče.  Ker nočeva celo noč presedet, se nekako zmenimo, da dobiva drug prostor.

Torek, 13.8.-ob 12h smo v Varanasiju.  Po hindujski mitologiji  velja za eno najsvetejših mest v Indiji . Leži ob bregovih svete reke Ganges in verjamejo, da si s kopanjem v njej očistijo dušo . Ob zahodnem bregu reke je 84 gatov. Gradili so jih hindujski kralji, ki so želeli tu umreti. Ob reki pa so zgradili tudi  palače, od katerih je večina zdaj hotelov. Na železniški postaji  nama nočejo shraniti prtljage, ker nimava ključavnice!  Iščeva hotel, kjer bi shranila nahrbtnika, v četrtem poskusu nama uspe.  S tuktukom se peljeva do najbolj znanih vrat- »ghat«, Dashashwamedha. Takoj naju zapecajo za vožnjo s čolnom. Rečejo, da nas bo na čolnu 15, na koncu nas je 25. Zelo je vroče, nad nas raztegnejo platno, da smo malo v senci. Zapeljemo se mimo številnih vrat, na drugi strani Gangesa je peščena plaža, kamor menda želve odlagajo jajca. Peljemo se do zelo znanih vrat, kjer kurijo mrliče. Po uri vožnje nas odložijo. Sledi še pešačenje od vrat do vrat. Domačin naju ustavi, naju nekaj blagoslavlja, pravi, da nama je zmolil nekaj mantr in zahteva plačilo. Rešim se ga, ko mu rečem, da so blagoslovi zastonj in da želje niso  iz srca. Vidiva, da si je dobil drugo žrtev, po končanih mantrah mu plačaJ. Zvečer se množice turistov zgrinjajo k reki, midva hitiva na železniško, loviva večerni vlak za Delhi. Spet na najinih ležiščih sedijo domačini. Šele, ko vlak spelje in začneva postiljat, se jih znebila.

Sreda, 14.8.-zjutraj preide na vlak deklica, ki pometa smeti. Ko pride do naju, zahteva plačilo. Ker nisva smetila, nočeva plačat. Praviva, naj ji plačajo domačini. Jezna pusti smeti na sredi vagona in izstopi iz vlaka, ko ta ustavi. V Delhiju izstopiva na SV postaji. V bližini je metro. Zapeljeva se do okrožja Aerocity blizu letališča, kjer sva si prejšnji dan rezervirala prenočišče. Z metrojem se odpeljeva do starega dela mesta. Sprehodiva se po  natrpanih ulicah z električnimi kabli, ki so prepleteni in visijo od vsepovsod. Hočeva si ogledat  Jama Masjid, najbolj znano mošejo v mestu. Naju ne pustijo z ruksaki not, zato jaz počakam na velikem stopnišču enega od treh vhodov. Zgrajena je iz rdečega peščenjaka in belega marmorja. Tla so pokrita  z belim in črnim okrašenim marmorjem, da je videti kot muslimanska molitvena preproga. Hočeva si ogledat znamenito Rdečo trdnjavo, a je zaprta. Ulije se dež in vedriva pod nadstreškom. Ulice so hitro polne vode, blata in smeti. Promet se ustavi, vsi trobijo. Hočeva hitro iz tega kaosa, tuktuki ne vozijo, stojijo v vodi, zato se kar peš prebijava malo po pločnikih, malo po blatu do metroja.

Četrtek, 15.8.- Končno dan odhoda. Dovolj imava umazanije, vročine, gužve...Ob 4:30h naju naročen taksi zapelje na letališče, ob 6:30h imava let, ob 10h zvečer sva doma.