Črna Gora, 28.10.-6.11.2016

Petek, 28.10.: Predčasno greva iz dela in ob 12:40h sva na poti proti Bosni. Po dveh urah vožnje imava prvi postanek na Obrežju pred mejo s Hrvaško. Na meji čakava 20 minut in  dve uri dolgočasne vožnje čez Hrvaško. Na mejnem prehodu Okučani čakava 45 minut in končno sva v Bosni. Postanek imava v Laktaših, okoli 19h sva  v Banja Luki. V centru se ustaviva na pivu in čevapčičih, nato pa poiščeva apartma, ki sva ga rezervirala preko Bookinga (guesthouse Ema-12€).  Kljub mrazu greva še na sprehod po centru mesta. Kar paše po urah sedanja v avtu.                    (447km)

Sobota, 29. 10.: Ob 6h zjutraj sva že na poti, kajti danes nameravava priti do Črne Gore. Voziva ob reki Vrbas  s svojim slikovitim kanjonom. Na cesti so v skalo izdolbeni tuneli.Okoli 8h sva v Jajcu na zajtrku- ocvrta jajca in bosanska kavica. Še enkrat se ustaviva pri slapovih. Ker sva si že lani ogledala trdnjavo in obhodila celo mestece, sva si  letos pustila za ogled Veliko in Malo Plivsko jezero, na katerih so kot posebna zgodovinska znamenitost nadvse zanimivi srednjeveški mlini. Devetnajst lesenih mlinov na vodi pokritih s skodlami, ki so bili zgrajeni za mletje žit, je zgrajenih iz starega hrastovega lesa in so brez podstrešja, oken in dimnika. Zgodovinarji predvidevajo, da jih je prvotno bilo 33, njihova izgradnja pa naj bi segala vse do Srednjega veka. Nadvse zanimiva je sama postavitev mlinov, ki je v skladu z naravnim terenom in so tudi zato edinstvena znamenitost Plivskega jezera. Zunanja temperatura kaže samo  2 stopinji, a kljub temu narediva dolg sprehod po stezicah med mlini in okoli jezera. Naslednja postaja je Travnik. V načrtu imava ogled turške trdnjave, a je ne dobiva. Garmin nama pokaže kot zanimivost mesta  Sahat kulo- stolp z uro iz otomanskih časov. Nasproti sta dva otomanska mavzoleja. Čez prelaz, visok  927m, se dvigneva nad meglo. J od Tuzle se priključiva na avtocesto . V Sarajevo prideva mimo olimpijskega stadiona na Koševu, nasproti je veliko muslimansko pokopališče z belimi nagrobniki. Menda jih je po nedavni vojni ogromno . Parkirava in se peš odpraviva proti centru. Slikava se pri večnem ognju na začetku najpopularnejše in najbolj obiskane ulice v Sarajevu-  Ferhadija. Nedaleč stran si na ulici privoščiva sveže stisnjen sok iz granatnih jabolk. V mestni tržnici prodajajo mesne in mlečne izdelke (ni fig in sadja zame). Na trgu osvoboditve igrajo starejši domačini šah z velikimi figurami , zadaj je ortodoksna katedrala. Prideva na drug velik trg s katoliško katedralo, pred njo je kip papeža Janeza Pavla. Končno sva na Baščaršiji, najstarejši ulici v Sarajveu, kjer še dandanes cveti domača obrt.  Obiščeva  Bezistan,  nekakšen šestdomni pokrit bazar z lokalnimi izdelki. Prodajajo veliko srebra, filigramskih izdelkov, pletenin... Včasih se je v njem trgovalo s svilo. Zraven je Gazi Husrevbey mošeja in madresa iz 16 stoletja, najlepša in najstarejša v Sarajevu. Ogledava si  le dvorišče.  Kmalu prideva do glavnega trga  z vodnjakom Sebilj iz maverskih časov, natočiva si vode. Zadaj se vidi kupolaste strehe nekdanjega hamama,  v njem je mestni muzej. Na  kosilo greva v tradicionalno krčmo. Bosansko kavo in baklave(njami) si privoščiva na odprtem dvorišču. Ob treh greva naprej proti Foči. Ovinkasta in ozka cesta pelje čez dva prelaza in zanimive soteske  – klisure. Miro prehiteva na polni črti, ustavijo naju policaji in namesto kazni plačava podkupnino. Prideva na mejni prehod Ščepan Polje. Pred mejo je polno rafting campov,  Tara se  na meji skupaj s Pivo izliva v Drino. Prečkava lesen most  in že sva v Črni Gori. Po kanjonu Pive je speljana ena najzanimivejših cest. Večkrat ustaviva in slikava  mostove in  tunele v ozkem kanjonu. Pri umetnem jezeru se odcepiva  za Žabljak. Že odcep je narejen skozi tunel v skalnatem pobočju in kar nekaj serpentin je vklesanih v živo skalo. Dvigneva se visoko na planoto v narodni park Durmitor. V temi voziva po ozki, vijugasti cesti. Ob 7h prispeva v Žabljak. Dobiva sobo (12€ soba na noč). Na večerjo, luč zapreva ob 23h.        ( 415km)

 

Nedelja, 30. 10.: Durmitor, visokogorski narodni park, je poznan po številnih dvatisočakih,kanjonih in ledeniških jezerih. Žabljak, majhno mestece na nadmorski višini  1456 m je najvišje ležeče na Balkanu Za danes imava načrtovan prvi pohod,  odpeljeva se  nazaj po cesti, ki sva jo včeraj v temi prevozila. Preko prelaza Sedlo se spustiva do parkirišča ( N43°06.208` -E019°01.210´) pri smirokazu za Skrčka jezera. Vreme je jasno, mrzlo in vetrovno. Zavita rineva v hrib in po dobri uri sva na prelazu Skrčko žrelo, visokem 2114m. Sledi enourni spust do planinskega doma Škrka 1723mnv, od tu je še 15minut do jezera. Meglice, ki so do zdaj zakrivale vrhove 2500metrašev z najvišjim vrhom Bobotovega kuka, se dvignejo. Uživava v  čudoviti kulisi in tišini. Po petih urah sva spet pri avtu. Zapeljeva se nazaj čez prelaz Sedlo. Ob poti si ogledava Valovito, Modro in Poščensko jezero.  Nazaj v Žabljak in skozi labirint cest se ob pomoči Garmina (nekajkrat naju zapelje na poljske ceste, ki se kar naenkrat končajo) in zemljevida nekako prebijeva do parkirišča (E43°11.635`-N019°05.375`) pri razglednem hribu Čurovac. Po 20 minutah hoje prideva do vrha Čurovca, s katerega se vidi v kilometer globok  kanjon reke Tare. Po poti nazaj hitim naprej in se izgubim. Zabredem v gozd in panično hitim nazaj. Čaka naju še zadnji ogled danes- Črno jezero. Pred rampo je plačljivo parkirišče in vstopnina za narodni park (2€ za parkiranje, 3 € vstopnina na osebo).  Asfaltirana cesta naju po kilometru hoje pripelje do velikega jezera sredi iglastega gozda. Okrog jezera je lepo označena slikovita pohodniška pot dolga kakšnih 3,5 km, s tematskimi tablami. Jezero dejansko sestavljata dve manjši povezani jezeri, Veliko in Malo jezero, ki sta med seboj povezani z ozkim tokom. Zvečer obiščeva vaško gostilno Luna, ki je znana po domači kuhinji. Naročiva čorbe in cicvaro- jed iz polente in kajmaka. Okusno. Moti me le cigaretni dim domačinov, ki po vseh gostilnah in lokalih kadijo.           (64km)

       

Ponedeljek, 31.10.: Še na zadnji  kapučin  in višnjev štrudelj v vaški gostilni in sva na poti proti Gusinjam.  Po vožnji po planoti sledi spust do kanjona reke Tare. Na mostu Đurđevića Tara z več loki, ki je 150m nad reko,  se ustaviva in slikava. Nadaljujeva po  kanjonu. Cesta spet pelje skozi skalnate tunele. Pri pritoku Bistrice pred Mojkovcem se pokrajina razširi. Zavijeva v nacionalni park- pragozd  Biogradska Gora (vstopnina 3€ na osebo).  Sredi parka je Biogradsko jezero na višini 1094m. Prvotni načrt je bil, da se peljeva še naprej in pešačiva do Šiškega jezera. Cesta do tja je le za terence, hoje pa za 3.5 ure v eno smer. Ker nimava toliko časa, raje obhodiva jezero-3.3km. Urejena je učna pot, zanimiva tako za otroke, kot za odrasle . Biogradska gora ima 6%vseh črnogorskih gozdov. Drevesa so stara tudi do 500 let in visoka do 45m. Je pod UNESCOvo zaščito že od leta 1878.  Nazaj do glavne ceste in peljeva se skozi  Berane na obrežju reke Lim. Sprehodiva se po mestu, pojeva kosilo in se nastavljava soncu ob kapučinu (naročiva kapučin, dobiva kavo s sladoledom). Ob reki Lim se pripeljeva do Plav ob istoimenskem jezeru. Obiščeva zanimivo Kulo Redžepagič. Lastnik je država in pravkar obnavljajo zunanjost. V njej pa ima muzej domačin, katerega družina Redžepagič je bila od nekdaj lastnica objekta. Razkaže nama v celoti opremljeno notranjost nekakšnega stolpa v treh nadstropjih. Povabi naju še k sebi domov. Cela hiša je en sam muzej. Ima več kot 200 starih ur in vse mogoče starine. Greva  do  jezera in na lesene pomole. Sonce barva trsje ob jezeru v zlate barve. Končno sva ob 5h v Gusinjah, izhodišče za obisk najmogočnejšega gorskega masiva na Balkanskem polotoku- Prokletije. Nastaniva se v hotelu Rosi (20€ soba z zajtrkom). Sva edina gosta. Menda je poleti polno.                                     (198km)

   

Torek, 1.11.: Zgodaj vstaneva, dan je namenjen pohodništvu.  Zapeljeva se v dolino Ropojana. Dolga je 8km, toda z avtom ne moreva do konca. Ustaviva 5km pred koncem doline za vasjo Vusanje  in hodiva 1h po makadamski, razriti cesti.  Cesta nato zavije ostro v levo in preči strmo pobočje proti planini Zastan. Pričaka naju sonce. Za kočo se drživa bolj desno in spet dobiva markacije. Kmalu je odcep za vrh Maja Rosit, midva strmo v hrib. Nadaljujeva po bukovem gozdu, najprej mimo vodnega zbiralnika.  Za gozdno mejo se steza položi in kmalu prideva do odlomljenega mejnega kamna. Prestopiva  mejo in že tretje leto zapored obiščeva Albanijo. Od tu se rahlo spustiva čez nekdanjo planino Buni Jezerce in zagledava prvi  jezeri. Na niju se blešči ledena ploskev. Naprej na levo je naslednje jezero, nato še eno za sedelcem, pa še eno.  Višje nad nama je še eno sedlo, pričakujeva veliko jezero, a je kotanja skoraj brez vode.  Je pa kulisa enkratna, zadaj so vrhovi dvatisočakov, vsem je ime Maja ( v albanščini maja pomeni vrh). Najvišji vrh je Maja Jezerce-2694m. Midva sva na višini 1914m.  Sama sva , uživava v pogledih, greje naju visokogorsko sonce in po uri poležavanja v travi se počasi vračava.  Nazaj grede naju table usmerijo še na Čemerikino jezero, ki je suho.Vodnato je samo spomladi, saj dobiva vodo le od stopljenega snega.  Ob poti proti avtu si km pred vasjo ogledava izvir Oko Skakavci.  Na sredini skoraj okrogelega tolmuna izvira reka Skakavica, ki se od tu naprej preko majhnih slapov spušča proti vasi. Za vasjo je pri gostišču še ena zanimivost- slap Grlja. Kakih 10m visok slap pada v globok skalni anfiteater in izgine v ozko sotesko. V bližnjem gostišču degustirava jančka.                    (13km)

     

              

Sreda, 2.11.: Danes imava v načrtu oglede doline Grebaje. Cesta je asfaltirana do Eko katuna Grebaja. Naselje lesenih hišic je verjetno poleti polno, zdaj je vse zaprto. V dolini cel dan ne srečava nikogar. Sonce že greje, okoliški travniki so še v slani. Greva po poti do konca doline. Prideva do kažipota. Predvidevava, da gre leva pot proti Karanfilom (med Severnim in Velikim vrhom ). Markirana pot vodi skozi gozd, naprej po melišču in se nadaljuje po ozki in strmi grapi. Plezam čez skale, Miro prepleza veliko skalo, ki je zagozdena v grapi, jaz NOČEM naprej. Se obrnem in se spustiva v dolino. Iščeva markacije, ki bi naju privedle na prelaz, vendar se vse končajo že kmalu v gozdičku. Vrneva se nazaj do avta, vmes nabirava šipek. Mirotu ne da miru in iščeva pot proti Ovčjaku, da bi prišla vsaj do prelaza. Najdeva markirano pot, ki vodi strmo po melišču navzgor. Ker strmina ne popusti, se jaz obrnem, Miro pa nadaljuje še kako uro do melišča pod steno Maja Balsa. Nazaj grede se ustaviva pri kažipotu za slap, vendar tudi tega ne najdeva. Pred Gusinjami si ogledava Alipašine izvire. Izpod hriba je več izvirov vode, ki se zbirajo v majhno jezerce iz katerega dere rečica. Ob poti je veliko praznih vil, last izseljencev. ki so se selili predvsem v Ameriko. Zvečer pridejo v hotel trije belgijci. Fantje imajo v načrtu vzpone na vse najvišje vrhove držav Evrope. Začeli  so z najvišjim beligijskim vrhom s 694mnv, bili so že na našem Triglavu, na poti so že 4 mesece. Zdaj so prišli iz Kosova, kjer so se povzpeli na Djeravico.       (17km)

   

Četrtek, 3.11.: Rahlo dežuje. Prokletije je v oblakih. Vračava se ob reki Lim do Andrijevice. Tam zavijeva levo za Kolašin. Cesta se vzpenja po številnih serpentinah do prelaza Trešnjevik (1565mnv) štartna točka za izlete na Komove-hribe.  Spustiva se počasi v dolino  reke Tare. Pred Kolašinom zavijeva levo za Podgorico (nekdanji Titograd). Cesta se spusti v dolino reke Morače. Ogledava si srednjeveški samostan Morača,  zgrajen v 13. Stoletju, s čudovitimi freskami. Nadaljujeva po kanjonu Morače mimo Mrtvice, ki sva jo prehodila pred leti, do Podgorice in od tam naprej do Skadarskega jezera. V Vranjini poslikava obcestne prodajalke krapov in zaliv z ribiškimi čolni. V Virpazarju se v info centru pozanimava , kakšna je pot ob J delu jezera. Degustirava jezerske ribe in belo lokalno vino Krstač. Cesta ob južni obali Skadarskega jezera pelje visoko nad jezerom, je ozka in ovinkasta, a skoraj brez prometa.  Ustavljava se na razglednih točkah, na tej strani jezera je veliko otočkov z ostanki samostanov, cerkva in tudi nekdanjih zaporov. Ob cesti cvetijo zvončki.  Vasica Godnjeje znana po  kamnitih hišah in pogleda na otok Grmožur z razvalinami  trdnjave .  Spustiva se do peščene  Muričke plaže, ki je najdaljša na jezeru(600m).  Okoli so gosti hrastovi gozdovi, nabereva nekaj ogromnih želodov. Zopet se dvigneva do glavne ceste visoko nad jezero . Voziva skozi nasade kostanjev. Mimo Ostrosa se dvigneva na najvišjo točko. Prelaz Stegvaš je tik ob albanski meji, na tabli piše,da je visok 916m, Garmin kaže okoli 500m. Doma preverim in je res visok le okoli 500m. Cesta zavije nazaj proti Z se vidi na Skadarsko jezero in čez na Jadransko morje. V mraku voziva proti Baru, za Mišiči zavijeva za plažo v Čanju. Tik ob morju najdeva Apartmaje Zec (20€ soba). Soba je tik ob morju, lastnik naju pogosti z lozo-tropinovcem, gospodarica nama prinese v sobo mandarine. Odpraviva se še na večerni sprehod ob razburkanem morju.            ( 280km)

   

           

Petek, 4.11.: Zjutraj se preseliva v naslednji zaliv, Buljarica.  Skleneva, da tu ostaneva cel dan. Plaža je dolga štiri kilometre, tako, da v tem letnem času komot najdeš kotiček zase. Na njej je restavracija in poleti deluje kamp.  Loviva zadnje sončne žarke, skočiva v morje, ki ima še okoli 20 stopinj. Dan hitro mine ob branju, poležavanju in sprehajanju po plaži. Nabereva drva in zvečer tabornik zakuri taborni ogenj.                            (11km)

 

Sobota, 5.11.: Pomalicava na plaži, se sprehodiva po njej. Ker ves čas nosi nove oblake po nebu, se odločiva, da greva proti domu. Prvi postanek imava že v naslednjem zalivu, Petrovac na moru. Uživava ob kapučinu tik ob morju. Kasneje si ogledava zanimive skale za trdnjavo.  Daljši sprehod narediva v Boki Kotorski . V mestu je  18 cerkva, 1 bazilika, 2 samostana in mnoge mestne hiše v beneškem slogu. Sam zaliv Boka Kotorska  je eden od najdaljših in najglobljih zalivov  v Jadranskem morju in ga imenujejo najjužnejši fjord v Evropi. V zalivu je zasidrana ogromna križarka, mesto je polno turistov. Ker imava čas, se zapeljeva okoli zaliva. Ogledava si mestece Peras, nekoč pomorsko naselje, ki se je edino lahko upiralo turškim vpadom in ga niso nikoli zavzeli. Danes je mestece muzej pod unescovo zaščito. Srkava kapučin ob morju s pogledom na otočka Sv. Jurij in Gospa od Škrpjela. Ustaviva se še pred Bijelo ob ribarnici, kjer pečejo ribe.  Ob 14h sledi še vožnja do doma. Po polnoči sva doma.                        (830km)    

        

Skupno prevoženih: 2275  km

Zemljevid poti: