Čez Pohorje, 19., 20. 7. 2008

Za vikend je napovedano lepo vreme. V petek popoldne se odpraviva v Slovenj Gradec, ogledava si mestece, poiščeva domačo gostilno, kjer si privoščiva domačo hrano in prespiva na blazinah v avtu.

Ob 6. sva pokonci, ob 6. 50 imava avtobus. Šele čez deveto sva v Mariboru, na železniški zamanj iščeva avtobus št. 6 do Zg. Radvanje, kjer je spodnja postaja vzpenjače na Pohorje. Avtobus po novem vozi izpred avtobusne postaje. Srečo imava, da gondolska žičnica vozi non stop. Ob 10 sva končno pri hotelu Bellevue ( tipično slovensko ime za lep razglednik) -1040mnv- na začetku najine poti. Spustiva se do cerkvice Sv. Bolfenka, pripraviva pohodniške palice in končno sva na poti. Po široki gozdni poti v pol ure prideva do Mariborske koče-1068mnv-, med potjo Miro ves čas vzdihuje, kako dobro bi bilo tu kolesatiti- me ne gane. Pri koči pomalicava, pustiva težka nahrbtnika na klopci in se spustiva do Framskega slapu. Stezica je strma, a lepo urejena in tudi slap je vreden ogleda. Po makadamski cesti jo mahneva proti Ruški koči, že na prvem križišču zgrešiva pot in greva nazaj proti Mariborski koči. Sreča, da je hitro spet križišče in smirokazi. Nekaj časa sva bolj pozorna na znake in brez nepotrebnih ovinkov prispeva do Ruške koče-1246mnv-. Privoščiva si kapučin, čokolado...Kar naenkrat je ura že 1. Po uhojeni stezi tranzverzale se vzpenjava skozi gost bukov, ki se za nekaj časa umakne smrekam.  Čez Žigartov vrh-1346mnv- se strmo spustiva do Baigota-1030mnv-. Prideva na makadamsko cesto do smirokaza za slapove. Odločiva se, da si bova ogledala Veliki Šumik. Nahrbtnika pustiva v grmovje nekje ob poti in se po stezici začneva spuščati proti slapu (20 minut). Stezica postane v zadnjem delu zelo ozka, strma in spolzka, za pomoč pa so tu postavljene zajle in nekaj klinov. Ko vidim starše z majhnimi otroki, si mislim svoje. Tako kot Framski slap je tudi ta poln vode, prejšnje dni je bilo veliko dežja. V strmini ostanem le toliko, da poslikava, nato splezam nazaj na varno. Miro uživa in ga moram slikat na enem hlodu, ki stoji pod stezo. Pomalicava na urejenem prostoru ob cesti. Odločiva se za pot čez Tri žeblje in zaobideva Klopni vrh. Ob potoku Majland hodiva po makadamu, ko prečkava potok, zamanj iščeva oznake, kjer naj bi zapustila makadam. Nadaljujeva po makadamu v klanec in na vrhu je smirokaz s ceste na stezo za Pesek.To pot Miro poimenuje Pot tisočerih mravljišč.  Miro slika in ostane zadaj-končno enkrat, jaz se spustim do potočka, ga prečkam in izgubim oznake. Ko čez mokro barje najdeva stezo, bi jo Miro mahnil levo, jaz desno.  Še enkrat razpravljava o smereh neba in kam jo mahava, nato obvelja moška. Vzpenjava se v klanec mimo mravljišč skozi smrekove gozdove. Spet se spuščava in vzpenjava , skoraj obupava in se vrneva. Prispeva do križišča in na njem je označena pot za Osankarico, Šumik in nazaj za Pesek. Hodila sva skoraj eno uro v napačno smer. Takoj obrneva in se ne zavedava, da sva le par korakov od spominskega obeležja Taborišča pohorskega bataljona. Malo od točke, kjer nisva prej vedela, v katero smer, odkrijeva pod vejami smirokaz za Roglo in Pesek. Miro očisti veje, pot pod noge in brez počitka nadaljujeva do koče.Pot je dobro označena in tudi smirokazi, ki sva jih prej pogrešala, so obnovljeni in na vidnih mestih. Nekaj po 8. uri prispeva v kočo na Peskih-1388mnv-. Privoščiva si dobro večerjo, pivo in topel tuš.

Privoščiva si spanec do 7 ure, nato kapučin in pot pod noge. Spust do Mašin žage, kjer smo pozimi smučali, čez mostiček in v breg.Skozi smrekove gozdove prideva do Lovrenških jezer. Barje je opremljeno z lesenimi potkami, po katerih se sprehajaš mimo jezerc. Pomalicava, uživava v samoti. Ravno, ko odhajava, srečava prve pohodnike ta dan. Spustiva se čez travnato pobočje, ob katerem se paseva z borovnicami. Po strmi, neprijetni stezi se spuščava do prevala Šiklarica -1300m-.Ob poti se napijeva iz izvira, nato pa spet v klanec do Ribniškega vrha       1537mnv-. Zbrešila sva Ribniško jezero, pride do hude krvi in se ločiva. Čez nekaj časa se brez besed najdeva pri Ribniški koči, Miro je tako jezen, da preskočiva brovničeve sladice v koči. Čez Črni vrh-1543mnv- do Grmovškovega doma. Tu se jeza ohladi in si privoščiva kosilo in borovničev štrudelj. Komaj naložim nahrbtnik na rame, po progi vlečnice se povzpneva na Veliko Kopo, po makadamu nadaljujeva mimo Male Kope. Spet nekaj zabluziva in se znajdeva na strmem smučišču, po katerem se spustiva do ceste in levo do Malega sedla-1189mnv-.  Pot spet zavije z makadama in se spusti do Slovenjgraškega sedla-1001mnv-. Počivava, nabereva nekaj malin in po makadamu do odcepa za Kremžarjev vrh-1164mnv-, zadnji vzpon na najini poti. Z vrha se spustiva do koče, privoščiva si še en štrudelj, nato pa po zelo strmi potki v Slovenj Gradec. Še na mrzlo pivo in v vsakdan, ki ni to poletje nič prijeten.