Bolgarija, 27.10.-5.11.2017
Petek, 27.10.-hitiva po službi domov in ob 13h sva na poti. Okoli 11h se ustaviva pri Nišu v obcestnem prenočišču.
prevoženih 899km
Sobota, 28.10.- ob 7h
že spet sediva v avtu. Čez uro in pol sva na meji, ob 10h sediva v
gostilni v Sofiji na zajtrku.
Pridruži se nama Nikolaj, Mirotov znanec, ki nama je za ta večer rezerviral
prenočišče v Penichisthe in se nama bo pridružil s svojo družino. Ta dan imava v
planu ogled zanimivosti v Rilskem
hribovju. Nad vasjo
Stob si ogledava peščene »piramide«.
Narava je v peščenjaku ustvarila zanimive formacije, nekatere kot grebene, druge
bolj iglaste, nekatere podobne gobam. Po urejeni poti se sprehodiva do vrha
razbrazdanega pobočja. Ko se vrčava
Miro najde stezico po drugi strani. Prideva do ovčjih ograd z jeznimi psi, na
srečo lajajo na naju le od daleč. Najina naslednja postaja je turistično zelo
oblegan Rilski samostan iz 10.
Stoletja, v katerem so pokopani bolgarski kralji. Največji in najslavnejši
samostan v
Bolgariji je imenovan po Jovanu Rilskemu, duhovniku, ki se je odločil,
da bo življenje preživel v samoti. Pri 25-ih letih
se je naselil v vlažni jami v Rilskem pogorju in postal prvi bolgarski puščavnik.
Menda je imel sposobnost izganjanja hudiča. Ko je umrl, so njegovi učenci
ustanovili samostan. Sredi 19. stoletja so na samostanskem dvorišču zgradili
cerkev, njena notranjost in
zunanjost sta polna fresk-zgodb. Še posmrtni ostanki puščavnika naj bi imeli
čudežno moč, k jami nad samostanom še vedno romajo množice. Midva se zapeljeva
mimo do Kirilove poljane, kjer se
cesta konča. Po dvodnevnem sedenju v avtu se prileže pohod, katerega cilj je bil
Ribno jezero. Na poti je vedno več
snega, tudi ura je že pozna, zato se pri prvem jezeru obrneva. Ob cesti nazaj je
veliko ribjih restavracij in gojišč postrvi, v eni od njih se ustaviva na
večerji. Nikolaj naju kliče in je zaskrbljen, kje sva se izgubila. Okoli
20h sva v hotelu Magnolija (35€ soba z zajtrkom). Spoznam njegovo
družino-ženo Mileno in hčerki Elin in Jano. Z Mirotom se že poznajo iz njegovih
službenih poti v Bolgariji.
prevoženih
380km


Nedelja,29.10.-Panichisthe
je smučarsko središče. Nam služi za izhodišče v narodni park
Sedmerih rilskih jezer. 15minut od
hotela je sedežnica, ki na srečo deluje (5€na osebo). Prejšnji dan je Bolgarijo
dosegla hladna fronta in v hribih je zapadlo veliko snega, sedeži na sedežnici
so ledeni, pripeljejo nas na višino 2150m. Močno piha in nam nosi pršič v oči.
Po grebenu se vzpnemo do prvega jezera.
Naredimo prvi postanek, na hitro se okrepčamo s čokolado in že hitimo v klanec
do naslednjega. V čevljih mi čofota voda, prsti mi zmrzujejo. Preobujem se v
suhe nogavice, čeznje ovijem najlon vrečki in nogi sta spet suhi. Vzpnemo se na
Jezerski vrh (nv ~2500m), od koder
je čudovit pogled na zasneženo pokrajino, posejano z ledeniškimi jezerci. Poleti
hodijo planinci bosi v te hribe, menda je celo pobočje prekrito s travniki.
Milena pove, da se vsako leto avgusta zberejo na travnikih ogromne množice
pripadnikov »bele bratovščine« v belih oblačilih in izvajajo ritualni
ples sonca. Spustimo se do vrhnjega jezera-Salzata
in po drugi strani do zaprte koče. Na suhi skali si pripravimo piknik,
najokusnejši je doma pripravljen paprikaš, ki si ga mažemo na kruh. Koča pri
sedežnici je odprta, popijemo vroč čaj in se ogrejemo. Sedežnica zaradi močnega
vetra ne vozi, peš se odpravimo do parkirišča pri spodnji postaji. Postavljamo
si uganke , midva v slovenskem, bolgari v njihovem jeziku. Ugotavljamo, kako
podobne so si besede. Poslovimo se, oni nazaj v Sofijo, midva do
Sapareve Banje. Kraj je znan po
najtoplejšem izviru v Evropi. Voda privre na dan s 108°C. Nasproti javnega
kopališča Sidro dobiva majhen hotel Emaly z jakuzijem, bazenom in savno (32€soba
z zajtrkom). Plavava, se savnava, na koncu je voda v jakuziju tako vroča, da ne
moreva več not.
prevoženih 218km



Ponedeljek, 30.10.-Zapeljeva se
proti znanem smučarskem središču
Borovets. Vasica je polna hotelov in restavracij. Parkirava nad postajo
gondole, od koder se podava peš proti najvišji bolgarski gori
Musala. V načrtu sva imela vzpon na
vrh, a zaradi snega sva se odločila, da pešačiva le do jezera pod goro. Skozi
smrekove gozdove se vije ne prestrma makadamska pot. Po dveh urah hoje prideva
do spodnje postaje žičnic Jesenovac. Kažipot za Musalo naju usmeri na levo
pobočje. Le stežka se prebijava skozi nizke zasnežene borovce. Prideva do
ravnice, najtežji del je šele pred nama. Gaziva do kolen, spodaj tečjo potočki
vode, ki jih zaradi snega ne vidiva. Iščeva prehode in končno sva pri koči ob
jezeru Granchar. Oblaki in jasnina
se zelo hitro menjajo, močno piha. Tako je mrzlo, da nama zmrzne voda v
plastenki. Odločiva se, da se vračava po nasprotnem, manj zaraščenem bregu. Na
polno zagazim v potok, blato imam do kolen in v čevlju. Pot nazaj se vleče, po
šestih urah in pol sva na izhodišču. V vasi dobiva odprto gostilno, ogrejeva se
ob čaju, odžejava pa ob pivu. Naročiva »sač«, tipično bolgarsko jed. Dve uri se
voziva do Stare Zagore, utrujena
dobiva hotel Omega (24€). Še na pivo in spat.
prevoženih
294km



Torek, 31.10-Proti V do
Črnega morja. Prvi postanek je v
Sozopolu, enem najstarejših
obmorskih mest na majhnem polotoku. Sprehodiva se po sprehajalni potki ob morju
in uličicah med starimi hišami,
grajenimi iz kamna in lesa. Na tem področju so odkopali veliko okostij,
prebodenih z lesenim kolom. Menda so se tako zavarovali, da se ne bi hudobni
ljudjepo smrti spremenili v vampirje. Vse je prazno, zaprto. Edina odprata
gostilna je na avtobusni postaji. Odpeljeva se proti J po obalni cesti ob
sipinah. Na dolgi Šoforski plaži
nabirava velike polžje hiške. Cesta prečka reko
Ropotama, poiščeva vhod v narodni
park. Vse je zapuščeno, nekoč so bile verjetno ob reki urejene sprehajalne poti.
V obmorskem letovišču Primorska
dobiva vhod v narodni park na polotoku. Po 5km vožnje parkirava ob smirokazu za
Beglik Tash, prazgodovinsko kamnito
svetišče Tračanov, ki so živeli na tem koncu sveta v starem veku. Po kilometru
hoje prideva do velikega travnika, ob njem je skica svetišča. Ogledava si v krog
postavljene ogromne skale, ob njih so tablice z napisi, kaj naj bi predstavljali.
Najbolj me pritegne odtis v skali z napisom »stopinja matere zemlje«. Od tu
vodita dve označeni eko stezi. Izbereva daljšo, do konca polotoka k svetilniku.
Hodiva skozi gozd, po stezi, zriti od divjih prašičev. Po pol ure hoje prideva
do rampe in ne moreva naprej, je vse ograjeno. Razočarana se vrneva nazaj. Ob
cesti nazaj je smirokaz za ostanke gradu in levjo glavo. Se noči, zato nama
ogledi ostanejo za prihodnjič. V letoviškem mestu
Primorsko iščeva prenočišče. Ogromno
je hotelov, vsi so zaprti. Dobiva majhen hotelček Lilija(30€ soba z zajtrkom).
Na najino srečo imajo ruski otroci športne priprave- veslajo na reki Ropotamo,
zato je hotel odprt. Lastnica pove, da kraj zaživi le julija in avgusta. Nedaleč
stran dobiva odprto vaško gostilno.
prevoženih 264km



Sreda, 1.11.-mimo velikega mesta
Burgas se zapeljeva do
Nesebarja. Parkirava pred polotokom.
Skozi ostanke nekdanje trdnjave vstopiva v star del mesta. Po tlakovanih ulicah
obhodiva veliko cerkva, ostanke term, stare hiše...Obsediva ob kapučinu in
uživava v toploti sonca. Zapeljeva se do
Sončne plaže, dolge 8km. Sama se sprehajava po pesku med morjem in ogromnimi
hotelskimi kompleksi. Zagrabi me mrzlično nabiranje školjkic, Miro pravi, da jih
bova prinesla domov celo karjolo. Sprehajava se še po plaži
Vaya na polotoku
Emine, Miro na hitro skoči v morje,
nato v Sv.Konstantin in kraj Elena kjer poiščeva hotel Kristel (30€soba z
zajtrkom in savno).
prevoženih 208km

Četrtek,2.11.-zapeljeva se v hrib k
samostanu Aladzha (vstopnina 5€ za
dva). V 40m visoko apnenčasto steno so v srednjem veku
menihi izkopali bivalne prostore v deh nadstropjih. Danes do jam vodijo
kovinske stopnice, nekdaj so se do njih vzpenjali po v steno izklesanih
stopnicah. Ogledava si še muzej, natočiva čisto izvirsko vodo in že se
spuščava proti morju. Spet nabiram školjke na plaži
Zlati pesek. V
Balchiku si ogledava
poletno rezidenco z botaničnim vrtom
nekdanje romunske kraljice Marije(14€na osebo). Škoda, ker nič ne cveti.
Zanimivo speljane stopnice, prehodi,
prepletene stezice naju vodijo do palače ob morju. Ogledava si paviljon s
kaktusi, poskusiva vino z okusom vrtnic, fig... V mestu naročiva ribje kosilo,
sprehodiva se po mestni plaži, posedava ob kavi, štrudlu...ob cesti proti
Shumen se ustaviva ob
Kamnitem gozdu, področje s kamnitimi
formacijami, ki zgledajo kot okamenela debla. Menda jih je narava ustvarila z
erozijo in so že v antiki veljali za sveto mesto (vstopnina 3€).
Preganja naju tema, na Bookingu sva našla pri kraju Šumen zanimivo
prenočišče. Ker si nisem shranila naslova, ga iščeva kar nekaj časa. V kraju
Osmar najdeva Osmar house, staro
obnovljeno hišo, opremljeno kot v starih časih. Kljub temu prenočišče nudi savno,
ki jo izkoristiva.(30€ soba z zajtrkom)
prevoženih
188km




Petek, 3.11.- Miro vstane
navsezgodaj in poslika celo posest. Po 130km vožnje prispeva v
Arbanasi, še eno izmed mnogih starih
mest. Hiše so grajene iz kamna in večina jih je preurejenih v hotele. Na
tlakovanih ulicah prodajajo vezenine in druge domače izdelke. V vasi je menda
ogromno cerkva. Midva si ogledava najstarejšo. Zunaj je pusta, dolga hiša, vsak
kotiček obokane notranjosti je porisan s freskami svetopisemskih zgodb. Ogledava
si še Konstansalijevo hišo, opremljeno v starem bolgarskem slogu. Naslednji
postanek imava v Velikem Tarnovu,
takoimenovanem mestu cesarjev. Nad ovinkom reke
Jantri je na enem od hribov dobro
ohranjeno obzidje, od koder so nekdaj vladali cesarji (vstopnina3€ na osebo).
Skozi dvoje vhodnih stolpov greva do razglednega stolpa Baldvin, nato mimo
ostankov kraljeve palače. V moderni cerkvi na vrhu so poslikave bolgarske
zgodovine iz 13-14. stoletja. Na severni strani obzidja stopiva na usmrtitveno
skalo, iz katere so metali zločince. Sprehodiva se še skozi star del mesta, nato
peljeva naprej za Gabrovo. Ustaviva se v
Etarju, etnografskem muzeju na prostem. Ob potočku stoji okoli 50 stavb iz
19. stoletja, v katerih so predstavljene domače obrti- usnjarstvo, izdelovanje
kočij, lesenih loncev, sodov, kovaštvo, pekarne... V šoli pregledujem napise, ki
so jih obešali lumparskim učencem okoli vratu- nepokoren, neumen, umazan,
nemaren, ...Za konec dneva prevoziva še
Shipka prelaz-1306m nv. Nad cesto je visoko stopnišče. Na vrhu hriba je
postavljen 32m visok spomenik v spomin na ruske vojake in bolgarske prostovoljce,
ki so l. 1877 umrli v boju s turki.
V vasi Shipka najdeva hotelček
Opalchenec (22€ soba z zajtrkom).
prevoženih
243km




Sobota, 4.11. Jutranji sprehod do
spominske cerkve v ruskem stilu. Pravoslavna cerkev je prav tako posvečena
padlim vojakom v rusko-turški vojni. Dolina je znana po grobnicah
Tračanov, ljudstva, ki je živelo na
tem delu sveta že pred našim štetjem. Kamnite grobnice so zasuli z zemljo in
ustvarili gomile. Ogledava si grobnico
Ostrushka, znano po sliki rdečelase deklice,
Kosmatko, kjer so našli veliko
zlatih predmetov. Na marmornatih ohranjenih vratih so ohranjeni barvni vzorci. V
Kazanliku si ogledava še natančno
kopijo najslavnejše grobnice, znane po stropni poslikavi, ki prikazuje vladarski
par pri pogrebni slovesnosti. Dolina je znana tudi po vrtnicah, iz njih
izdelujejo vse sorte kožmetičnih izdelkov. Nakupiva drobna darilca, spijeva
najokusnejši kapučin na najini poti. Čaka naju le še ogled vasi
Koprivštica, ki
je znana kot najbolj avtentična bolgarska vas, z ogromno slikovitimi
hišami iz 17-18. stoletja. Na voljo je vstopnica za ogled notranjosti 6-ih hiš,
ker sva pozna, si ogledava le eno.
Oslekova hiša je bila last bogatega trgovca z blagom. Čez potoček Topolnica
je star most, kjer je bil izstreljen prvi strel proti Otomanom.



Sledi le še vožnja proti domu.
Voziva do polnoči, v nedeljo sva okoli 16h doma. Prevoženih 1300km.