Bolgarija, 27.10.-5.11.2017

Petek, 27.10.-hitiva po službi domov in ob 13h sva na poti. Okoli 11h se ustaviva pri Nišu v obcestnem prenočišču.                                                                    

 prevoženih 899km

Sobota, 28.10.- ob 7h  že spet sediva v avtu. Čez uro in pol sva na meji, ob 10h sediva v gostilni v Sofiji na zajtrku.  Pridruži se nama Nikolaj, Mirotov znanec, ki nama je za ta večer rezerviral prenočišče v Penichisthe in se nama bo pridružil s svojo družino. Ta dan imava v planu ogled zanimivosti v Rilskem hribovju. Nad vasjo Stob si ogledava peščene »piramide«. Narava je v peščenjaku ustvarila zanimive formacije, nekatere kot grebene, druge bolj iglaste, nekatere podobne gobam. Po urejeni poti se sprehodiva do vrha razbrazdanega pobočja. Ko se vrčava  Miro najde stezico po drugi strani. Prideva do ovčjih ograd z jeznimi psi, na srečo lajajo na naju le od daleč. Najina naslednja postaja je turistično zelo oblegan Rilski samostan iz 10. Stoletja, v katerem so pokopani bolgarski kralji. Največji in najslavnejši samostan v Bolgariji je imenovan po Jovanu Rilskemu, duhovniku, ki se je odločil, da bo življenje preživel v samoti. Pri 25-ih  letih se je naselil v vlažni jami v Rilskem pogorju in postal prvi bolgarski puščavnik. Menda je imel sposobnost izganjanja hudiča. Ko je umrl, so njegovi učenci ustanovili  samostan. Sredi 19. stoletja so na samostanskem dvorišču zgradili cerkev, njena  notranjost in zunanjost sta polna fresk-zgodb. Še posmrtni ostanki puščavnika naj bi imeli čudežno moč, k jami nad samostanom še vedno romajo množice. Midva se zapeljeva mimo do Kirilove poljane, kjer se cesta konča. Po dvodnevnem sedenju v avtu se prileže pohod, katerega cilj je bil Ribno jezero. Na poti je vedno več snega, tudi ura je že pozna, zato se pri prvem jezeru obrneva. Ob cesti nazaj je veliko ribjih restavracij in gojišč postrvi, v eni od njih se ustaviva na večerji. Nikolaj naju kliče in je zaskrbljen, kje sva se izgubila. Okoli  20h sva v hotelu Magnolija (35€ soba z zajtrkom). Spoznam njegovo družino-ženo Mileno in hčerki Elin in Jano. Z Mirotom se že poznajo iz njegovih službenih poti v Bolgariji.                                                                     prevoženih  380km

Nedelja,29.10.-Panichisthe je smučarsko središče. Nam služi za izhodišče v narodni park Sedmerih rilskih jezer. 15minut od hotela je sedežnica, ki na srečo deluje (5€na osebo). Prejšnji dan je Bolgarijo dosegla hladna fronta in v hribih je zapadlo veliko snega, sedeži na sedežnici so ledeni, pripeljejo nas na višino 2150m. Močno piha in nam nosi pršič v oči.  Po grebenu se vzpnemo do prvega jezera. Naredimo prvi postanek, na hitro se okrepčamo s čokolado in že hitimo v klanec do naslednjega. V čevljih mi čofota voda, prsti mi zmrzujejo. Preobujem se v suhe nogavice, čeznje ovijem najlon vrečki in nogi sta spet suhi. Vzpnemo se na Jezerski vrh (nv ~2500m), od koder je čudovit pogled na zasneženo pokrajino, posejano z ledeniškimi jezerci. Poleti hodijo planinci bosi v te hribe, menda je celo pobočje prekrito s travniki. Milena pove, da se vsako leto avgusta zberejo na travnikih ogromne množice  pripadnikov »bele bratovščine« v belih oblačilih in izvajajo ritualni ples sonca. Spustimo se do vrhnjega jezera-Salzata in po drugi strani do zaprte koče. Na suhi skali si pripravimo piknik, najokusnejši je doma pripravljen paprikaš, ki si ga mažemo na kruh. Koča pri sedežnici je odprta, popijemo vroč čaj in se ogrejemo. Sedežnica zaradi močnega vetra ne vozi, peš se odpravimo do parkirišča pri spodnji postaji. Postavljamo si uganke , midva v slovenskem, bolgari v njihovem jeziku. Ugotavljamo, kako podobne so si besede. Poslovimo se, oni nazaj v Sofijo, midva do Sapareve Banje. Kraj je znan po najtoplejšem izviru v Evropi. Voda privre na dan s 108°C. Nasproti javnega kopališča Sidro dobiva majhen hotel Emaly z jakuzijem, bazenom in savno (32€soba z zajtrkom). Plavava, se savnava, na koncu je voda v jakuziju tako vroča, da ne moreva več not.            prevoženih   218km

Ponedeljek, 30.10.-Zapeljeva se proti znanem smučarskem središču Borovets. Vasica je polna hotelov in restavracij. Parkirava nad postajo gondole, od koder se podava peš proti najvišji bolgarski gori Musala. V načrtu sva imela vzpon na vrh, a zaradi snega sva se odločila, da pešačiva le do jezera pod goro. Skozi smrekove gozdove se vije ne prestrma makadamska pot. Po dveh urah hoje prideva do spodnje postaje žičnic Jesenovac. Kažipot za Musalo naju usmeri na levo pobočje. Le stežka se prebijava skozi nizke zasnežene borovce. Prideva do ravnice, najtežji del je šele pred nama. Gaziva do kolen, spodaj tečjo potočki vode, ki jih zaradi snega ne vidiva. Iščeva prehode in končno sva pri koči ob jezeru Granchar. Oblaki in jasnina se zelo hitro menjajo, močno piha. Tako je mrzlo, da nama zmrzne voda v plastenki. Odločiva se, da se vračava po nasprotnem, manj zaraščenem bregu. Na polno zagazim v potok, blato imam do kolen in v čevlju. Pot nazaj se vleče, po šestih urah in pol sva na izhodišču. V vasi dobiva odprto gostilno, ogrejeva se ob čaju, odžejava pa ob pivu. Naročiva »sač«, tipično bolgarsko jed. Dve uri se voziva do Stare Zagore, utrujena dobiva hotel Omega (24€). Še na pivo in spat.                                                                                                         prevoženih  294km

Torek, 31.10-Proti V do Črnega morja. Prvi postanek je v Sozopolu, enem najstarejših obmorskih mest na majhnem polotoku. Sprehodiva se po sprehajalni potki ob morju in  uličicah med starimi hišami, grajenimi iz kamna in lesa. Na tem področju so odkopali veliko okostij, prebodenih z lesenim kolom. Menda so se tako zavarovali, da se ne bi hudobni ljudjepo smrti spremenili v vampirje. Vse je prazno, zaprto. Edina odprata gostilna je na avtobusni postaji. Odpeljeva se proti J po obalni cesti ob sipinah. Na dolgi Šoforski plaži nabirava velike polžje hiške. Cesta prečka reko Ropotama, poiščeva vhod v narodni park. Vse je zapuščeno, nekoč so bile verjetno ob reki urejene sprehajalne poti. V obmorskem letovišču Primorska dobiva vhod v narodni park na polotoku. Po 5km vožnje parkirava ob smirokazu za Beglik Tash, prazgodovinsko kamnito svetišče Tračanov, ki so živeli na tem koncu sveta v starem veku. Po kilometru hoje prideva do velikega travnika, ob njem je skica svetišča. Ogledava si v krog postavljene ogromne skale, ob njih so tablice z napisi, kaj naj bi predstavljali. Najbolj me pritegne odtis v skali z napisom »stopinja matere zemlje«. Od tu vodita dve označeni eko stezi. Izbereva daljšo, do konca polotoka k svetilniku. Hodiva skozi gozd, po stezi, zriti od divjih prašičev. Po pol ure hoje prideva do rampe in ne moreva naprej, je vse ograjeno. Razočarana se vrneva nazaj. Ob cesti nazaj je smirokaz za ostanke gradu in levjo glavo. Se noči, zato nama ogledi ostanejo za prihodnjič. V letoviškem mestu Primorsko iščeva prenočišče. Ogromno je hotelov, vsi so zaprti. Dobiva majhen hotelček Lilija(30€ soba z zajtrkom). Na najino srečo imajo ruski otroci športne priprave- veslajo na reki Ropotamo, zato je hotel odprt. Lastnica pove, da kraj zaživi le julija in avgusta. Nedaleč stran dobiva odprto vaško gostilno.      prevoženih 264km

Sreda, 1.11.-mimo velikega mesta Burgas se zapeljeva do Nesebarja. Parkirava pred polotokom. Skozi ostanke nekdanje trdnjave vstopiva v star del mesta. Po tlakovanih ulicah obhodiva veliko cerkva, ostanke term, stare hiše...Obsediva ob kapučinu in uživava v toploti sonca. Zapeljeva se do Sončne plaže, dolge 8km. Sama se sprehajava po pesku med morjem in ogromnimi hotelskimi kompleksi. Zagrabi me mrzlično nabiranje školjkic, Miro pravi, da jih bova prinesla domov celo karjolo. Sprehajava se še po plaži Vaya na polotoku Emine, Miro na hitro skoči v morje, nato v Sv.Konstantin in kraj Elena kjer poiščeva hotel Kristel (30€soba z zajtrkom in savno).    prevoženih 208km                             

Četrtek,2.11.-zapeljeva se v hrib k samostanu Aladzha (vstopnina 5€ za dva). V 40m visoko apnenčasto steno so v srednjem veku  menihi izkopali bivalne prostore v deh nadstropjih. Danes do jam vodijo kovinske stopnice, nekdaj so se do njih vzpenjali po v steno izklesanih stopnicah. Ogledava si še muzej, natočiva čisto izvirsko vodo in že se  spuščava proti morju. Spet nabiram školjke na plaži Zlati pesek. V Balchiku si ogledava  poletno rezidenco z botaničnim vrtom nekdanje romunske kraljice Marije(14€na osebo). Škoda, ker nič ne cveti.  Zanimivo speljane stopnice,  prehodi, prepletene stezice naju vodijo do palače ob morju. Ogledava si paviljon s kaktusi, poskusiva vino z okusom vrtnic, fig... V mestu naročiva ribje kosilo, sprehodiva se po mestni plaži, posedava ob kavi, štrudlu...ob cesti proti Shumen se ustaviva ob Kamnitem gozdu, področje s kamnitimi formacijami, ki zgledajo kot okamenela debla. Menda jih je narava ustvarila z erozijo in so že v antiki veljali za sveto mesto (vstopnina 3€).  Preganja naju tema, na Bookingu sva našla pri kraju Šumen zanimivo prenočišče. Ker si nisem shranila naslova, ga iščeva kar nekaj časa. V kraju Osmar najdeva Osmar house, staro obnovljeno hišo, opremljeno kot v starih časih. Kljub temu prenočišče nudi savno, ki jo izkoristiva.(30€ soba z zajtrkom)                                                                     prevoženih 188km

Petek, 3.11.- Miro vstane navsezgodaj in poslika celo posest. Po 130km vožnje prispeva v Arbanasi, še eno izmed mnogih starih mest. Hiše so grajene iz kamna in večina jih je preurejenih v hotele. Na tlakovanih ulicah prodajajo vezenine in druge domače izdelke. V vasi je menda ogromno cerkva. Midva si ogledava najstarejšo. Zunaj je pusta, dolga hiša, vsak kotiček obokane notranjosti je porisan s freskami svetopisemskih zgodb. Ogledava si še Konstansalijevo hišo, opremljeno v starem bolgarskem slogu. Naslednji postanek imava v Velikem Tarnovu, takoimenovanem mestu cesarjev. Nad ovinkom reke Jantri je na enem od hribov dobro ohranjeno obzidje, od koder so nekdaj vladali cesarji (vstopnina3€ na osebo). Skozi dvoje vhodnih stolpov greva do razglednega stolpa Baldvin, nato mimo ostankov kraljeve palače. V moderni cerkvi na vrhu so poslikave bolgarske zgodovine iz 13-14. stoletja. Na severni strani obzidja stopiva na usmrtitveno skalo, iz katere so metali zločince. Sprehodiva se še skozi star del mesta, nato peljeva naprej za Gabrovo. Ustaviva se v Etarju, etnografskem muzeju na prostem. Ob potočku stoji okoli 50 stavb iz 19. stoletja, v katerih so predstavljene domače obrti- usnjarstvo, izdelovanje kočij, lesenih loncev, sodov, kovaštvo, pekarne... V šoli pregledujem napise, ki so jih obešali lumparskim učencem okoli vratu- nepokoren, neumen, umazan, nemaren, ...Za konec dneva prevoziva še Shipka prelaz-1306m nv. Nad cesto je visoko stopnišče. Na vrhu hriba je postavljen 32m visok spomenik v spomin na ruske vojake in bolgarske prostovoljce, ki so l. 1877 umrli v boju s turki.  V vasi Shipka najdeva hotelček Opalchenec (22€ soba z zajtrkom).                                                                                                           prevoženih 243km

Sobota, 4.11. Jutranji sprehod do spominske cerkve v ruskem stilu. Pravoslavna cerkev je prav tako posvečena padlim vojakom v rusko-turški vojni. Dolina je znana po grobnicah Tračanov, ljudstva, ki je živelo na tem delu sveta že pred našim štetjem. Kamnite grobnice so zasuli z zemljo in ustvarili gomile. Ogledava si grobnico Ostrushka, znano po sliki rdečelase deklice, Kosmatko, kjer so našli veliko zlatih predmetov. Na marmornatih ohranjenih vratih so ohranjeni barvni vzorci. V Kazanliku si ogledava še natančno kopijo najslavnejše grobnice, znane po stropni poslikavi, ki prikazuje vladarski par pri pogrebni slovesnosti. Dolina je znana tudi po vrtnicah, iz njih izdelujejo vse sorte kožmetičnih izdelkov. Nakupiva drobna darilca, spijeva najokusnejši kapučin na najini poti. Čaka naju le še ogled vasi Koprivštica, ki  je znana kot najbolj avtentična bolgarska vas, z ogromno slikovitimi hišami iz 17-18. stoletja. Na voljo je vstopnica za ogled notranjosti 6-ih hiš, ker sva pozna, si ogledava le eno. Oslekova hiša je bila last bogatega trgovca z blagom. Čez potoček Topolnica je star most, kjer je bil izstreljen prvi strel proti Otomanom.

Sledi le še vožnja proti domu. Voziva do polnoči, v nedeljo sva okoli 16h doma. Prevoženih 1300km.