Albanija, 23.10- 1.11.2015

23.10.- petek: ob 12:30h hitiva počitnicam naproti, spet v šiptarijo, ki po albansko pomeni dežela orlov. Nekaj nama škripajo zavore, vseeno sva okoli 17h na meji z Bosno v Stari Gradiški. Kolona počasi leze preko mostu čez Savo in po 50 minutah čakanja sva končno v Okučanih. V Laktaših dvigneva konvertibilne marke na bankomatu Ljubljanske banke . Zapeljeva se po mestecu, Miro mi razkaže »znamenitosti«, v restavraciji nazdraviva z rakijo, povečerjava in se zapeljeva do Banja Luke. Na poti se ustaviva v velikem nakupovalnem središču , kjer je vse zelo poceni za naš žep. V okolici je menda veliko takšnih centrov. V Banja Luki imava rezerviran apartma Vesto(25€), razpakirava in se peš odpraviva do centra. Poslikam pravoslavno cerkev, obzidje, ki je nekdaj obkrožalo mesto, sprehodiva se po pešulici, polni sprehajalcev. Obsediva ob pivu in opazujeva mimoidoče.  (444km)

24.10.-sobota: mudi se nama,  ob 6:30h sva že na poti. Voziva ob kanjonu reke Vrbas. Veliko je oznak za znamenitosti, a ni časa. Nekaj je samostanov, v strugi reke so urejene kajakaške proge, malo pred Krupo se iz ceste vidi naravni most visoko nad cesto. Rjave table označujejo poti za oglede. Cesta vijuga med visokimi stenami, v katere so skopani podmoli, predori. Pri gostiščih se že kadi in na ražnjih se vrtijo odojki. Prispeva v Jajce, rojstni kraj nekdanje Jugoslavije. Oba sva bila tu v rosno mladih letih, še se spomniva Plivskih slapov. Razgledišče ob slapovih še stoji, stopnice, ki so vodile do njega, je odnesel zemeljski plaz. Greva čez most in v klanec po s kamni tlakovani poti do trdnjave. Je še zaprta, vse znamenitosti so označene s tablami. Mestece je mešanica zgodovinskih, predvsem otomanskih stavb in novogradenj. Del obzidja je obnovljen, po drugi potki se spustiva v center. Posediva ob kapučinu, nato se nama mudi naprej. Voziva po rodovitni pokrajini ob široki reki Neretvi. Ker je območje znano po mandarinih, se ustaviva pri eni izmed mnogih stojnic ob cesti. Ko se spuščava proti Ramskemu jezeru, vidiva smirokaz za etno vas Renič. Mogoče si jo obova ogledala kdaj drugič. Cesta se spušča do Jablaniškega jezera, pred tunelom je pol urni zastoj. Končno sva v Mostarju. Ustaviva ob glavni cesti pod pravoslavno cerkvijo in se po stopnicah mimo Karadozbegove mošeje spustiva do starega mestnega jedra. Domačinke na tržnici prodajajo domače izdelke, tudi sok granatnih jabolk, ki je menda zelo zdrav. Ozka uličica s trgovinicami naju pripelje do starega mosta, ki je bil porušen v jugoslovanski vojni. Je lepo obnovljen, tudi uličice v bližini so vse tlakovane s kamni, hiše so zidane s kamni in krite s skodlji. Pri hamamu, muslimanskem kopališču, se obrneva, v bazarju pojeva čevape in že sva na poti. Zavijeva za Stolac v dolini reke Trebušnjice. V Trebinje in naprej na prelaz 1034mnv na mejni prehod s Črno Goro. Voziva po planoti, cesta ni prometna, počasi se začneva spuščati proti Nikšiču. Nad mestom se ustaviva , od tu je lep panoramski pogled na jezero Slano z otočki. Ob cesti vidiva kamnit Vukov most, kasneje bereva, da je tu okoli veliko romanskih obokanih mostov.  Zavore vedno bolj škripajo, Miro začne zavirati z ročno, kar počne še nekaj naslednjih dni. Nova cesta naju pripelje do Podgorice in še naprej do mejnega prehoda Božaj. Več je klateških psov kot policajev in avtov.  V 15 minutah sva v Albaniji. Po novi cesti prideva v Skadar. Poiščeva bankomat, se najeva in odpeljeva do Leshe. Prvotni načrt je bil, da bi šla v Komene in s trajektom po jezeru Komani do Fierze, naprej do Valbone in na treking do Maja jezerca. Trajekt letos ne vozi že od septembra, zato si bova ogledala vzhodni del Albanije.  V Lezhe prenočiva v hotelu Liss(2000lek). (592km)

25.10.-nedelja: spet sva zgodaj na poti, po avtocesti se odpeljeva v Kukes.Tu narediva krajši postanek. V mestecu ni nič zanimivega, ustaviva se na  krepkem zajtrku, naročiva kebabe, bureke, čaj, kafe, ki je,mimogrede, odlično. Ni istant neskafe, kot ga običajno pripravljajo - iz vrečk. Kupiva očala z dioptrijo, saj jih je Miro izgubil nekje v Banja Luki. Tudi cesta za Peshkope je v redu. Dvigneva se na prelaz 886mnv in sledi spust do Črnega Drina, na ovinku je elektrarna, nato se spet dvigneva na prelaz 1200mnv. Planirala sva treking proti Korobu,najvišjemu vrhu Albanije. Ker vasi niso označene, odcepi tudi ne, ne najdeva odcepa za vas Radomire, od koder je izhodišče pohoda. Šele v vasi Slove je tabla z načrtom pokrajine. Ker zavore še vedno cvilijo, se ne vračava. Vijugava po hriboviti pokrajini, pot se ves čas dviga in spušča. V Peshkopi je cesta najslabša. Ustaviva se na čaju, opazujeva oslovske vprege, ki so še vedno glavno tovorno sredstvo.  Pokrajina je znana po pridelavi jabolk, zato jih  kupiva štiri vrste. Iščeva lesene mline in visoke hiše z majhnimi okni  v najvišjem nadstropju . Nič od tega ne najdeva ali bi morala iskati po stranskih dolinicah, ali je te znamenitosti povozil čas. Po slabši cesti se še en čas spuščava v dolino. Prečkava mejni prehod in nadaljujeva proti Debarju v  Makedoniji. Mimo dveh umetnih jezer prideva do Struge ob Ohridskem jezeru.  Mestece poznava, sva ga obiskala, ko sva potovala po Makedoniji. Sprehodiva se ob reki Struga do jezera, pokosiva, posediva na plaži. Pot nadaljujeva po zahodni obali Ohridskega jezera. Prečkava mejni prehod Blato in sva spet v Albaniji. Ker nama nagajajo zavore, izpustiva pot do Prespanskega jezera.  Kilometer iz glavne ceste je vas Lini, čudovit pogled z vrha ceste naju zvabi v zaliv. Malo sva razočarana, ulica vodi med hišami, do jezera skoraj ni dostopa, saj so hiše tik ob vodi. Poiščeva ruševine bizantinske cerkve iz 6.-7. st. pred našim štetjem. Mozaiki so pod UNESCOvo zaščito. Spet sva razočarana, med ruševinami je le meter krat meter pokritih mozaikov, ki nama jih vaške deklice odkrijejo. Je pa od tu lep pogled na jezero, kajti ruševine so na vzpetinici nad vasjo. 1.km pred mestom Pogradec je cesta slaba, peljeva se po zriti obvoznici. Ker sva še zgodnja, nadaljujeva pot proti Korcam. Zvečer v mestu iščeva star otomanski bazar, na katerem je guesthouse. Na žalost je zaprt, ker ves star del obnavljajo. Dobiva prenočišče na glavnem trgu v Grand hotelu (soba z zajtrkom 26€). Greva na večerni sprehod po pešulici do mestne katedrale, vračava  se mimo mestne hiše, Mirahori mošeje, otomanskega bazarja in do gostilne na večerjo- spet pečenje. (354km)

26.10.-ponedeljek: zjutraj se sprehodiva do starega otomenskega bazarja, oba meniva, da je bil zvečer, ves v lučkah, lepši. Nekatere trgovinice so odprte, prodajajo bolj kitajsko robo. Iz Korc naju pelje ravna , široka cesta, ki se kmalu konča.  Nova cesta je v gradnji, nekaj časa voziva po delovišču, nato prideva na staro, ovinkasto cesto. Nova bo speljana niže po dolini, skopana globoko v hrib.  Voziva po ovinkasti cesti, ki se dviga na prelaze nad 1000 metri in spušča v doline. V Erseke vidiva, kako je ob zadnjem neurju zemeljski plaz zasul pol bencinske črpalke in del ceste. Zbuldožiran je ozek pas, toliko, da pelje avto skozi. Čez en čas prideva do zaprtega mostu, policaji naju usmerijo k reki  in peljeva kar čez strugo. Nato se cesta dviga skozi gozdove, Miro pravi, da je idealna za motoriste. Kmalu vidiva postajališče in kamp za motoriste. V Leskoviku se ustaviva na čaju, povprašava za cesto proti Permetu. Pravijo, da je v redu, ma se izkaže za najslabšo. Strma, zrita cesta z odnešenimi bankinami, luknjami, naju pripelje v dolino reke Vjose. Tu je cesta v nekoliko boljšem stanju, vijugava po njej do vasi Petran, kak kilometer naprej zavijeva v stransko dolino reke Langarica.  Cesta niti ni slaba, po približno 6. km prideva do termalnih vrelcev Banje.  Ob reki so topli termalni izvirki, ograjeni s kamni v majhne bazenčke. Čez reko se dviga star, obokan  bizantinski most, Kadin most. Ker sva brala o visokem kanjonu, ki ga je tu ustvarila reka, poskušava priti v njega. Najprej greva više nad kanjon, pa ni videti poti, nato bredeva po ledenomrzli vodi. Prideva do začetka kanjona, a je voda previsoka in se ne da vanj. Razočarana spet bredeva nazaj.  Kljub toplim izvirkom je voda ledena. Pod mostom imava piknik, namakava se v bazenu. Sama sva in uživava. Vseh lepih reči je enkrat konec, odpeljeva se nazaj do glavne ceste in za Permet. Najprej sva se mislila ustaviti v mestecu, a se nama ne da, od vode sva čudno utrujena. Postanek imava v Girokastri, na kratko se sprehodiva po starem delu mesta, ogledala sva si ga že lani. V gostilni ob kosilu degustirava črno vino iz tega okoliša. Najin cilj za današnji dan je Sarande, obmorsko letovišče. Čez prelaz, kjer sva si lani ogledala izvirek Modrie oko, zapeljeva v Sarande in  poiščeva vilo Margerito (2800lek). Na promenadi si privoščiva slaščice. Celo leto sem se izogibala sladkorjem, zdaj pa se bašem s sladkorno bombo, oblito s karamelo in namakano v tri vrste sladkega mleka.  (264km)

27.10.-torek: končno se nama ne mudi, prišla sva do morja in od tu naprej samo še uživava. Na promenadi ob jutranji kavi pomalicava čebulne, sirove in špinačne bureke. Sonce že močno greje.  Na tržnici kupiva fige, med in olivno olje. Sarande je veliko turistično mesto, zato tu ne zdrživa dolgo. Na poti iz mesta se končno ustaviva v mehanični delavnici. Snamejo kolesa in vidijo, da ploščice na voznokovi strani niso še čisto zrabljene in bodo zdržale pot domov. Si oddahneva.  Na poti vidiva smirokaz za Bunec plažo, ki je km iz glavne ceste. Spustiva se po slabi poti do obale. Zalivu kvari izgled le dolg , na pol podrt pomol. Se kopava, uživava ob misli, da je bil zaliv poleti poln turistov, zdaj pa sva sama. Ko postaneva lačna, greva naprej. Ob cesti so ogromni nasadi oljk. V Himari greva v isto restavracijo kot lani na ribe. Nakupiva hrane za en dan, najin cilj je plaža Llamanit pod istoimenskim prelazom. Ustaviva se še na plaži Dhermin, spijeva kavo, posediva na soncu. Zvečer prideva na najino plažo. Ugotoviva, da so že začeli graditi. Lani so bile le table z narisanim naseljem, kako bo le-to izgledalo, letos že delajo ceste, terase. Več kot km dolga plaža je prazna, le en avstrijski kombi je parkiran niže. Zakuriva taborni ogenj, nabirava dračje, drv skoraj ni.   (91km)

28.10.-sreda: občudujeva sončni vzhod, dolg jutranji sprehod naju pelje do naslednje plaže v naslednjem zalivu. Danes ostaneva cel dan na plaži. Morje je toplo, le vsake toliko temni oblaki zakrijejo sonce.

29.10.- četrtek: ob 6h zjutraj se že kopava. Kljub meglicam, ki se vlečejo po hribih, se odločiva  za pohod. Zapeljeva se na  prelaz Llogoraja na 1027mnv. Pozajtrkujeva v lepo urejeni in čistii restavraciji in povprašava za pot.  Med tablama, ki označujeta razdaljo do mest, se povzpneva v hrib. Najin cilj je vrh Cik na 2044mnv. Steza se vzpenja nad glavno cesto do  manjšega prevala. Od tu prideva do planšarije z ostanki utrdb Enverja Hodže.  Pot se strmo vzpne med borovce, tu  začnejo prve oznake, ki naju vodijo rahlo v desno in po poseki naravnost navzgor.  Spet prideva med borovce in cikcakava v hrib. Na grebenu se pot rahlo spusti , nato  oznake kažejo naravnost navzgor ali levo.  Midva zavijeva levo. Pot se počasi dviga in zavije desno , od tu se vidi vrh. Prečiva pobočje,  steza vodi do manjšega jezerca spodaj, midva po brezpotju zavijeva v  hrib. Končno doseževa  greben, po katerem prideva do vrha. Hodiva dve uri. Na eni strani se spodaj blešči morje, s strani, po kateri sva prišla, se še vedno dvigajo meglice.  Nazaj rineva kar čez skalovje po strmem pobočju. Končno dobiva stezo in  okoli 12h sva pri avtu. Spustiva se na drugo stran prelaza do mesta Orikum v bližini starodavnega mesta Oricum. V 6. stoletju pnš so grki naselili nekdaj otok, zdaj polotok Karaburun. Ob obali pred polotokom je veliko ribjih restavracij. Po kosilu zapeljeva proti zapornicam, na polotoku je še vedno mornariška vojaška baza. Ne pustijo naju do antičnega amfiteatra, menda bi morala imeti vodiča.  Zapeljeva se do Vlore, od tu naprej pa po zelo slabi cesti do Zverneca. V laguni je otoček, na njega je včasih vodil dolg, lesen most. Na najino žalost je na pol podrt.  Zapeljeva se po makadamski cesti , sprehodiva se do peščene morske plaže. Ta večer prenočiva v Fieru (20€ za sobo).    (141km)

30.10.- petek: Voziva po novi cesti mimo oljčnih nasadov proti Beratiju. V večji vasi se ustaviva na zajtrku, nato nadaljujeva do oljarne, kjer kupiva oljčno olje.  V Lezhe si ogledava mavzolej Skanderbega, albanskega narodnega heroja, ki se je boril proti turškim otomanom. Pred Skadrom se ustaviva v albanski domači gostilni, dobiva albanski koruzni kruh- buk misri, prelit z mehkim sirom, dober namaz, morske in sladkovodne ribe,...Popoldne sva na mejnem prehodu Murqan- Sukobine. V Črni Gori zapeljeva do vasi Vladimir in zavijeva iz glavne ceste do ruševin starega mesta Zetan.  Urejena pot naju pripelje do lesenega stopnišča. Povzpneva se do razgledišča na jezero Šas in na pogorje Rumia nad Skadarskim jezerom.  Okoli naju je polno ruševin, menda je bilo tu toliko cerkev, kot je dni v letu.  Nadaljujeva pot proti Ulcinju. Pred mestom zavijeva mimo solin za znano plažo Ada Bojana. Izliv reke Bojane se tu razcepi v dva kraka in med njima je peščen otok. Čez most se pripeljeva na nekdaj najbolj znano jugoslovansko nudistično plažo. Ob reki so številne lesene hiške na kolih. Večina je vikendov, nekatere so gostišča. Sprehodiva se po mivkasti plaži ob morju, po lesenih potkah med hišicami ob zamočvirjenem bregu reke. Večer zaključiva ob črnogorskem pivu v eni od hišic-restavracij.   (265km)

31.10.- sobota: pred sončnim vzhodom so ribiči že na delu, obhodiva plažo, nato se odpeljeva mimo  Velike plaže proti Ulcinju. Mesto je bilo nekoč gusarsko pristanišče. Tu je kar 80% albancev, v mestu je veliko mošej. Parkirava  v mestu, peš se spustiva v zaliv do male plaže. Na obali se ob kavi posladkava z lokalnimi slaščicami. Na stari grad naju pripeljejo kamnite stopnice. Del mesta v obzidju je iz kamna, stare zgradbe so prenovljene v hotele in restavracije. Odpeljeva se proti Baru.  Obiščeva Stari Bar. Na poti ob cesti je ograjena oljka, stara več kot 2000let. Vstopnina za ogled je 1€.  V Starem Baru na velikem parkirišču plačava parkirnino, s kamni tlakovana strma ulica s trgovinicami in lokali naju pripelje do obnovljenega obzidja. Plačava vstopnino 2€. Nekoč je bilo v obzidju 240 stavb, ko je potres porušil akvadukt, so sezidali novo mesto Bar ob morju.  Puščice naju vodijo po nekdanjih uličicah, popolnoma je obnovljen  hamam, stolpna ura in akvadukt. Veliko je na pol podrtih cerkva iz različnih obdobij. Železne stopnice vodijo na obnovljeno obzidje. Od tu je lep pogled na gričevnato pokrajino, posejano z oljkami in globoko dolino.  V Baru ob morju pomalicava in se sprehodiva po zasmeteni plaži. Odpeljeva se mimo trdnjave na hribu- Hai Nehaj. Nimava volje, da bi iskala cesto, ki vodi k izhodišču poti na utrdbo. Daljši postanek imava na plaži Buljarica.  Miro se kopa, zame je morje premrzlo, pa tudi piha. Ustaviva se še v Svetem Štefanu. Parkirava visoko v naselju in se po stopnicah spustiva do morja. Po njih teče smrdeča voda, nasploh je vse umazano in zapuščeno. Obala je prekrita z rdečkastimi kamenčki, prideva do mosta na otoček. Čuvaj nama pove, da je otok zaprt za turiste, nanj imajo dostop le lastniki prestižnih stanovanj. Razočarana se odpeljeva naprej do Budve. V starem obzidanem mestu se sprehodiva  mimo neštetih trgovinic, ob obali spijeva zadnjo črnogorsko kavo.  V načrtu je bil še en dan Črne Gore, a se odločiva, da greva naravnost domov. Za slovo si privoščiva ribje kosilo, ob 16h sva na poti proti domu.

Iz Budve se zapeljeva do Boke Kotorske, kjer se vkrcava na trajekt ki naju pripelje na drugo stran zaliva. V Herceg Novem še zadnjič dolijeva benzin, nato pa mimo Dubrovnika na avtocesto, ki se začne ~sto km pred Splitom. Avtocesto zapustiva na izhodu za Senj, nato se zopet priključiva malo pred Reko. Piha močna burja. Malo pred 2h zjutraj sva zopet v Sloveniji. V Kozini se zopet priključiva na avtocesto, po kateri se voziva skoraj do doma.

1.11.-nedelja: ob 3h zjutraj sva doma.       (877km)

Skupaj sva prevozila 3028km.

Stroški: ~ 600€