Albanija, 25.10-1.11. 2014

25.10., sobota: Preko interneta sva rezervirala povratno karto za trajekt Trst- Igoumenitsa (360€). V Trstu so dobro označeni smirokazi za port.  Na okencu Minoan lines se čekirava in dobiva karte. Ob 5. 30 izplujemo. Trajekt pluje 26 ur, čas preganjava z branjem vodičev.

26.10., nedelja: Okoli 9. ure sva na kopnem in na avtocesti za Ioanino, zavijeva za mejni prehod Kakavija v Albanijo. Na meji opraviva v 15. minutah, nobenih taks. Pred Gjirokastrom zavijeva na prelaz za Sarande proti znanemu izviru Modro oko. Okoli naju so zasneženi vrhovi grebena. Spustiva se do umetnega jezera (12km od križišča) in čez jez , tokrat po slabi makadamski cesti okoli 2 km do parkirišča. Restavracija je zaprta, okolica lepo urejena. Potka vodi do jezerca. Iz globokega brezna ob robu jezerca vre kristalno čista voda. Natočiva si vodo, sprehodiva se ob jezeru , poslikava paviljonče na reki. Nazaj proti Gjirokastru. Mestece je znano po dobro ohranjenih otomanskih hišah. Visoke kamnite hiše  imajo okna le v zgornjih nadstropjih, lesena ostrešja so krita s sivimi skrlji.  Star del mesta je strmo v pobočju pod gradom. Ozke uličice so polne restavracij in trgovinic. Zagrizeva do gradu (200 lek na osebo), v mogočnem obokanem hodniku so razstavljeni topovi. Midva si treh muzejev v gradu ne ogledava, menda pa  so vredni ogleda, predvsem ječe in mučilne naprave. Obhodiva obzidje do restavrirane stolpne ure. Po strmih tlakovanih ulicah se povzpneva na drugi breg do Zekate hiše (200 lek na osebo), odprte za ogled. Na najino prvo albansko kosilo, cene so veliko nižje kot pri nas. Mesto je znano tudi kot rojstni kraj komunističnega predsednika Enverja Hoxhe. Največji pečat je pustil s svojimi bunkerji , posejanimi po celi državi. Na mnogih krajih zaslediva napis Enver, tako kot pri nas Tito. Čaka naju samo še pot do Drača- Durres. Pristaniško mesto je zabasano s prometom, peljeva se mimo anfiteatra,mošeje, obrneva in se zapeljeva 6 km iz centra do hotelskega naselja ob morju. Kadrisa hotel (3500 lek soba za dva z zajtrkom)                      458km

27.10.- ponedeljek: Jutranji sprehod ob obali. Naslednji cilj so Kruje, mestece na ravnici pod hribom. Znano je kot rojstni kraj narodnega junaka Skanderbega, ki je od tu vodil odpor proti otomanom. Zavijeva skozi kaotično vas Fushe Kruja in po zelo ozki, strmi cesti z luknjami zapeljeva pod grad. Ob bazaru, ki ga pravkar odprirajo na soncu spijeva kavo. Nad nama ostanki obzidja, menda še iz 3 stol. pnš. Zdaj so tu trije muzeji, vsi zaprti. Za novo zgrajen zgodovinski muzej je načrt zrisala hči Enverja Hoxhe, je kot majhen gradič. Greva do vrha do stolpa, lep pogled na ravnico in morje za hribčki. V obzidju obnavljajo hamam, Miro odkrije Bektashi teke, majhno svetišče z grobom. Spet greva do tržnice, lesene hišice v ozki tlakovani ulici so polne domače obrti. Prodajajo tepihe, lesene izdelke, vezenine, pletenine. Večina obrti temelji na otomanski kulturi. Greva še do mestne hiše, pred katero je spomenik Skanderbega. Proti S , nato SV po dolini speljani novi avtocesti do Kukesa. Pred mestom dolg predor, ko pridemo skozi naju pričaka megla. Mrzlo, oblačno, piha. Čez most prideva v mesto, čez most čez umetno jezero, ki daje albaniji večino elektrike prideva do najslabše ceste. Nad dolino gradijo novo cesto, midva sppodaj voziva okoli5 km po zelo slabem makadamu . Pred vasjo Krume je že nova cesta. V vasi se ustaviva na kosilu. Mlad dečko zna angleško, z Mirotom vržeta debato o nogometu. Od tu cesta prevozi vse doline in prelaze do Bajram Curri. Se večeri, nadaljujeva za Valbone. Nekaj odsekov še ni dokončanih, drugače pa je cesta na novo asfaltirana. Poiščeva prenočišče- leseno hiško(20€za hiško z zajtrkom).       311km

28.10., torek: Ponoči je zmanjkalo elektrike, zbudiva se v megleno jutro. Za zajtrk dobiva pinjeno maslo, figovo marmelado, zelo slan sir in zeliščni čaj. V Albaniji so po vseh javnih prostorih postavljeni znaki prepovedano kajenje, a povsod kadijo. Tudi v koči je vse zakajeno, domačini se zbirajo, ni elektrike in lastnik usposobi petrolejko. Upava, da se bo megla dvignila, greva na krajši obhod do mlina čez reko in nazaj v vas. Tudi tu so bunkerji. Odpeljeva se do konca ceste, kjer gradijo ogromen hotel. Poiščeva belo rdeče oznake za Valbona prelaz in po strugi prideva pod vas Llomi. Zgubiva pot, rineva po strugi naprej in pod zapuščeno vasjo Rrogam spet najdeva oznake. Skozi vas in kmalu strmo v klanec. Na vrhu srečava domačina, miga z glavo in kaže na najine pohodne čevlje. Nekaj nama dopoveduje, da naj greva nazaj, da je sneg. Greva naprej, vedno več snega je, odločiva se, da greva, dokler bo šlo. Na drevesih je ivje, pot se serpentinasto vzpenja, kmalu prideva nad meglo. Nad nama je sonce in okoli in okoli sami zasneženi dvatisočaki. Miro uživa. Pod strmimi stenami pot zavije levo. Hitiva mimo, sonce topi ledene sveče, ki padajo v globino. Kmalu sva na prelazu. Na drugi strani sončna dolina Theti, na najini dolina Valbone v megli, okoli pa veličastni pogledi. Miro si ne more kaj, da ne spleza na bližnji vrh, jaz uživam v soncu. Pred večerom sva nazaj v koči. Še vedno ni elektrike. Povečerjava in čakava še na čebulni burek. Cela širša družina se zbere ob peči, brat lastnika zna angleško in klepeta z nama. Burek dočakava po treh urah čakanja.        6km

29.10., sreda: Ob 6. sva že na poti v dolino. Se jasni in vidiva obrise hribov. Po pol ure vožnje sva v Bajram Curriju na zajtrku. Ob 8 imava trajekt malo pod vasjo Fierze. Slikovita vožnja po umetnem jezeru Komani traja dve uri. Jezero ima številne rokave, pelje skozi soteske, nekateri ga primerjajo z norveškimi fiordi.  Kapetan naju povabi v kabino, pove, da so zgradili trajekt in ga sestavili tu ob jezeru. Vozi ga že 17 let. V vasi Komani se izkrcamo, peljemo skozi dolg tunel in za 30 km zelo slabe ceste porabiva celo uro. Nad umetnim jezerom Vant Dejes ob cesti sedi domačin s šmajserjem. Potem naju preseneti sušenje sena čez cel pas ceste. Spet se peljeva skozi Drač, iz vozečega vlaka dva fanta mečeta odpadno železo. Sklepava, da ga kradeta in da ga bosta sopet prodala. Pred mestom Lushnje se začnejo ogromni nasadi oljk, pomaranč, pokritih gred, trt. veliko je novih , predvsem pa na pol dokončanih hiš, že skorj vil. Zavijeva za Berati. Cesta je v izgradnji in trenutno zelo slaba. V Beratiju se noči, poiščeva prenočišče v predelu Gorica. Anna`s house (20€- 2800lek soba z zajtrkom). Čez reko čudovit pogled na osvetljene otomanske hiše in grad nad njimi. Mestece naju spominja na turško Amasio. Večerni sprehod po mestu.  Promenada ob reki Osumi je polna kavarnic. Ob pivu opazujeva sprehajalce, med moškimi, ki jih večinoma same videvaš po Albaniji je tudi dosti žensk. Moži v parku igrajo domine. Na glavnem trgu Republika sta cerkev in mošeja le 100m narazen.               285km

30.10., četrtek: Oskrbnik hiše nama pove za kavarnico v mestu, kamor nekdanji pripadniki komunistov hodijo že 40 let na kavo. Star del mesta leži na dveh strmih bregovih reke Osumi. Na eni strani je manjši predel Gorica, na drugi Mangalem s tipičnimi belimi hišami z mnogo okni in gradom strmo nad reko. Ogledava si kraljevo mošejo. Zanimivo je, da ima na vhodu izklesani dve Davidovi zvezdi. Lesen strop je ves poslikan, zgoraj je balkon za ženske. Čez dvorišče je Teke, hiša, kjer so plesali derviši. Na stenah so mozaiki, grbi mest, verzi iz korana. Po strmi, drseči se s kamni tlakovani ulici proti gradu. Albanci so znani po tem, da imajo večinoma marcedese, kar nama potrdi njihov vozni park. Dobiva bljižnico in v obzidje vstopiva skozi stranski vhod. Lepa razgledna točka na reko in mesto. Ob obzidju mimo cerkve Sv George, podrtega minareta rdeče mošeje, mimo ostankov bele mošeje skozi oboke do cistern in  cerkve Holly Triniti prideva do muzeja v cerkvi Sv. Marije (vstopnina 200 lek). Velik lesen oltar z ogromno ikonami, vse je porisano, izdolbeno, pozlačeno. Za oltarjem so freske, v prostoru ob strani razstavljeni cerkveni predmeti. Skozi glavni vhod v trdnjavo se spustiva nazaj v mesto tisočerih oken, kot ga nekateri imenujejo. Na glavnem trgu dobiva sladek mlečni riž s karamelo, okusno slaščico, znano še iz Turčije. Vračava se po isti cesti, nekje na sredini zavijeva za Fier. Cesta je zelo slaba, v začetku slab asfalt, nato makadam. Zagledava napis za »vaj ulliri«, dobiva torkljo in kupiva olivno olje, ki ravno teče iz preše. V Vlore se ustaviva ob mestni plaži, polno je hotelov. Na plaži imajo otroci trening nogometa, malo više ribiča lovita ribe. En drži mrežo na kopnem, drugi jo vleče v morju. Ulovita dve veliki oradi. V morje so speljane cevi, po katerih priteka smrdljiva voda. Ob Vlorejskem zalivo , v morju se vleče gorat polotok Karaburun. Odpeljeva se čez 1027m visok prelaz Llogoraja. Vlečejo se megle, začne deževati. Na drugi strani je strm cik cak spust proti morju. Spodaj vidiva novo asfaltno cesto, ki pelje na obalo. Večerni sprehod po prazni plaži, le en avto je zarit v pesek. Nagovori naju lastnik. Ugotovimo, da smo edini obiskovalci te plaže slovenci. Prespiva na široki, dolgi prodnati obali. Plaža je čista, ob poti pa polno smeti.  79km

31.10., petek:  Dopoldansko uživanje na Llamanit plaži, morje je toplo, se kopava, lenariva. Ugotavljava, da bodo plažo kmalu pozidali.  Zapeljeva se naprej in ustaviva na Dhermin plaži. Je bolj zasmetena, na plaži se sončijo krave. Med skalovjem je polno peščenih zalivčkov. V Himari se ustaviva na avtobusni postaji, tudi tu je peščena plaža. Prodajalec rib nama pove za domačo restavracijo z ribami, res okusno. Naslednja postaja je spet kopanje na plaži, do katere vodi ozka asfaltna cesta. Glavna cesta pelje nad obalo, na njej so smerokazi za na plaže. Kopava se in uživava v zalivu. Nadaljujeva za bay Palermo. Velik zaliv je znan po nekdanjem  oporišču za ruske podmornice. Iz ceste se vidi velik tunel speljan v hrib. Ustaviva, a je dostop zaprt. Na bližnjem polotoku si ogledava trdnjavo Ali paše Tepelena (100 lek na osebo). Čuvaj zna italiansko in nama pove pestro zgodovino dobro ohranjene trdnjave. Ogledava si puste zidove kuhinje,harema, ostale sobane so bile v kasnejših obdobjih namenjene za zapiranje ljudi. Z vrha se vidi cerkvica, ki jo je dal Ali paša postaviti v spomin svoji ženi in so jo morali zgraditi v 48 urah. V Borshi greva peš na obzidje. Mimo vodnatih izvirov ob restavraciji se povzpneva visoko nad mesto. Pod gradom je obnovljena a slabo vzdrževana pešpot. Damo mošeja ob vhodu je še ohranjena, je pa od tu lep pogled na dolino z reko in na drugi strani široko plažo ob Ionskem morju in mesto. Se noči. Zavijeva za 5km oddaljeno plažo Lukovo. Spodaj ni nobenega prenočišča, na levi je zapuščena restavracija, vse je zasvinjano. Vrneva se do glavne ceste in se odločiva da prenočiva v Sarandi. Veliko obmorsko letovišče je prepredeno z enosmernimi ulicami. Ob obali dobiva majhen hotelček Vila Margarita. Še večerni sprehod po promenadi, Mirota prepričam za kebab.   100km

1.11., sobota: Zadnji dan uživanja na najinem dopustu. Kapučin na promenadi, kupovanje sadja na tržnici, nato pa že proti Butrintu. Ustaviva se v vasi Ksamili v peščenem zalivu in se še zadnjič kopava. Dopoldne kar prehitro mine. Ogledava si Butrint, starodavno mesto na polotoku je bilo naseljeno že pnš, table prikazujejo, kakko se je razvijalo skozi čas. Ogledava si amfiteater, forum, kopališče, spodaj je voda, v njej želvice. Ob morju so ostanki Triconch palače. Deli obzidja še stojijo. Mimo krstilnice, v kateri so bili nekdaj po tleh mozaiki, prideva do bazilike. Ob ogomnih kamnitih blokih obzidja so najprej Scaean vrata, greva skozi naslednja Levja vrata. Prideva do akropole, zdaj je tu urejen muzej. Pri izhodu stoji Beneški stolp, ki je še dobro ohranjen. Najino pot nadaljujeva s splavom čez ožino. Tu Miro govori s francozinjama, ki ju srečujemo že dva dni. Kolesarita iz Francije do Istanbula. Od Butrinta do meje z Grčijo prevoziva 20 km , med Mursi in Shkalle je slab asfalt. V Grčiji  se ustaviva ob obali in gledava še zadnji sončni zahod v Ionsko morje. Po 29 km sva v Igoumenici, čekirava se in čakava na trajekt, ki odpluje ob 23.59. 70km

 3.11. ponedeljek: 0b 2. 30 doma.      Skupaj sva prevozila 1377km