Merkur je najmanjši in Soncu
najbližji planet v Osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost njegovega
navideznega sija se giblje med -2,0 in 5,5, vendar ga le stežka
opazimo, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca
(najdaljša elongacija) le 28,3ş. Vidimo ga lahko v jutranjem ali
večernem mraku. Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo
40 % do 45 % površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975. Drugo pa
je bila sonda MESSENGER, ki je bila izstreljena leta 2004 in je Merkur
v teku štirih let obkrožila kar 4.000 krat, ter tako kartirala in
preučila večino površja. Naslednja misija proti Merkurju, imenovana
BepiColombo, bo izvedena v sodelovanju Evropske vesoljske agencije
(ESA) in Japonske vesoljske agencije (JAXA). Izstrelitev sonde je
predvidena leta 2018
|
 |
| Na
podlagi gostote lahko sklepamo na notranjo zgradbo Merkurja. Medtem ko
je gostota Zemlje, posebno v jedru, v veliki meri posledica težnostnega
pritiska, je Merkur precej manjši in njegova notranjost ni tako
stisnjena. Tako visoko gostoto lahko razložimo le z velikim in z
železom bogatim jedrom. Geologi ocenjujejo, da jedro obsega približno
42 % prostornine Merkurja (pri Zemlji 17 %). Jedro obdaja 600 km debel plašč. Domnevno naj bi v začetku Merkurjeve zgodovine orjaški trk z njega odtrgal več sto kilometrov prvotne plaščne snovi, zato je plašč v primerjavi z jedrom zdaj razmeroma tanek. (druge teorije so obravnavane spodaj). Merkurjeva skorja naj bi bila debela med 100 in 200 km. Posebna značilnost Merkurjevega površja so številni ozki grebeni, dolgi tudi več sto kilometrov. Ti naj bi nastali, ko se je skorja že strdila, nato pa sta se skorja in plašč začela ohlajati in krčiti. |
 |
 |
 |