| VENERA |
Venera je drugi planet od Sonca in šesti največji. Venerina krožnica je še najbolj okrogla od vseh planetov, z ekscentričnostjo manjšo od 1%. Venera (grško: Afrodita; babilonsko: Ishtar) je boginja ljubezni in lepote. Planet je verjetno tako imenovan zaradi svoje svetlosti, ki je največja od vseh planetov, ki so jih poznali predniki. (Razen nekaterih izjem so površinske strukture imenovane po ženskih osebah.) Venera je poznana že iz prazgodovinskih časov. Je najsvetlejši objekt na nebu razen od Sonca in Lune. Tako kot za Merkur so tudi za Venero mislili, da sta to dve ločeni telesi: Eosphorus kot jutranja zvezda in Hesperus kot večerna zvezda, vendar so že grški astronomi to bolje poznali. Ker je Venera nižji planet, kaže faze, ko jo gledamo s teleskopom iz Zemljine perspektive. Galilejeva opazovanja tega dogodka so bila pomemben dokaz Kopernikove heliocentrične teorije sončnega sistema. Prvo vesoljsko vozilo, ki je obiskalo Venero, je bilo Mariner 2 leta 1962. Kasneje so Venero obiskala še mnoga druga (dosedaj več kot 20), med drugim tudi Pioneer Venus, sovjetska Venera 7, ki je prvo vesoljsko vozilo, ki je pristalo na katerem drugem planetu in Venera 9, ki je poslala prve fotografije površja (levo). Nazadnje je ameriški orbiter Magellan z radarjem naredil podrobne karte Venerinega površja (slika zgoraj). Venerina rotacija je precej nenavadna, ker je precej počasna (243 zemeljskih dni za Venerin dan, nekoliko več kot Venerino leto) in retrogradno. Razen tega sta periodi Venerine rotacije in orbite tako sinhronizirani, da se Venera vedno kaže z isto stranjo Zemlji, ko sta si planeta najbližja. Ali je to posledica resonance ali pa le naključje, tega ne vemo. Venera se včasih imenuje kot sestrski planet Zemlji. V nekaterih pogledih sta si zelo podobni:
Zaradi teh podobnosti so sprva mislili, da je pod gostimi oblaki Venera zelo podobna Zemlji in mogoče ima celo življenje. Toda na žalost so bolj podrobne raziskave Venere pokazale, da je v precej pomembnih rečeh zelo drugačna od Zemlje. Pritisk Venerine atmosfere na površini znaša 90 atmosfer (približen pritisk na globini enega kilometra v Zemljinih oceanih). Večinoma je sestavljena iz ogljikovega dioksida. Oblaki so v nekaj plasteh, debeli precej kilometrov, so pa iz žveplene kisline. Ti oblaki popolnoma zakrivajo naš pogled na površje. Ta gosta atmosfera povzroča močan efekt tople grede, ki dviga temperaturo Venere za 400 stopinj na čez 740 K (470 C), kar je dovolj vroče, da se topi svinec). Venerino površje je pravzaprav bolj vroče od Merkurja, čeprav je skoraj dvakrat bolj oddaljena od Sonca. V vrhovih oblakov so vetrovi zelo močni (preko 350 km/h), na površini pa precej šibki, ne več kot nekaj km na uro. Venera je imela verjetno nekoč velike količine vode tako kot Zemlja, toda potem je vsa izparela. Venera je zdaj precej suha. Zemlji bi se verjetno zgodilo nekaj podobnega, če bi bila nekoliko bližje Soncu. Lahko se naučimo veliko o Zemlji, če izvemo, zakaj se je v osnovi podobna Venera tako spremenila. |
||||||||||||
