| JUPITER |
Jupiter je peti planet od Sonca in daleč največji. Jupitrova masa je več kot dvakrat večja od vseh ostalih planetov skupaj (318 mas Zemlje). Jupiter (tudi Jove; grško Zeus) je bil kralj bogov, voditelj Olimpa in zaščitnik rimske države. Zeus je bil sin Kronosa (Saturn). Jupiter je četrti najsvetlejši objekt na nebu (za Soncem, Luno in Venero; kdaj pa kdaj je tudi Mars svetlejši). Znan je že iz prazgodovinskih časov. Galilejevo odkritje Jupitrovih štirih velikih lun Ie, Evrope, Ganimeda in Kaliste leta 1610 (danes imenovanih Galilejeve lune) je bilo prvo odkritje središča gibanja, ki ni bilo Zemljino. Odkritje je bilo glavni dokaz za Kopernikovoheliocentrično teorijo gibanja planetov. Galilejeva odkrita podpora Kopernikove teorije ga je privedla pred inkvizicijo. Jupiter je najprej obiskalo vesoljsko vozilo Pioneer 10 leta 1973 in kasneje še Pioneer 11, Voyager 1, Voyager 2 in Ulysses. Vesoljsko vozilo Galileo je trenutno v orbiti okoli Jupitra in bo pošiljalo podatke še vsaj naslednji dve leti. Plinasti planeti nimajo trdnih površin, njihov plinasti material preprosto postaja gostejši z globino (polmeri in premeri za planete se navajajo za pritisk ene atmosfere). Ko gledamo te planete, vidimo vrhove oblakov visoko v atmosferi (nekoliko nad mejo ene atmosfere). Jupiter je sestavljen iz okoli 90% vodika in 10% helija (po številu atomov; 75% : 25% po masi) s sledovi metana, vode, amoniaka in "kamnin". To je zelo podobno prvotni sestavi solarne meglice, iz katere je nastal celoten sončni sistem. Saturn ima podobno sestavo, Uran in Neptun pa imata precej manj vodika in helija. Naše znanje o notranjosti Jupitra (in ostalih plinastih planetov) je zelo površno in verjetno bo tako ostalo še kar nekaj časa. (Podatki iz Galilejeveatmosferske sonde so samo za okoli 150 km izpod vrhov oblakov.) Jupiter ima verjetno jedro iz kamnitega materiala v masi okoli 10-15 Zemljinih. Nad jedrom leži glavni obseg planeta v obliki tekočega kovinskega vodika. Ta eksotična oblika najbolj pogostega elementa je mogoča samo pri pritisku nad 4 milijone barov, kot je to v notranjosti Jupitra (in Saturna). Tekoči kovinski vodik vsebuje ionizirane protone in elektrone (tako kot v notranjosti Sonca, vendar pri precej nižjih temperaturah). Pri temperaturi in pritisku Jupitrove notranjosti je vodik tekoč, ne plinast. Je električni prevodnik in vir Jupitrovega magnetnega polja. Ta plast verjetno vsebuje tudi nekaj helija in sledove različnih vrst ledov. Najbolj zunanja plast je sestavljena večinoma iz navadnega molekularnega vodika in helija, ki je tekočina v notranjosti in plinasta bolj zunaj. Atmosfera, ki jo vidimo, je samo vrh te globoke plasti. Voda, ogljikov dioksid, metan in druge preproste molekule so tudi prisotne, in sicer v majhnih količinah. Nedavni poizkusi so pokazali, da vodik svojih faz ne spreminja nenadoma. Zato imajo notranjosti plinastih planetov verjetno nejasne meje med svojimi notranjimi plastmi. Tri različne plasti oblakov so verjetno iz amoniakovega ledu, amonijevega hidrosulfida in mešanice ledu in vode. Vendar pa prvi podatki iz Galilejeve sonde kažejo le šibka zaznavanja oblakov (en inštrument je najbrž odkril najvišjo plast oblakov, medtem, ko je drugi najbrž odkril drugo plast). Toda točka vstopa sonde v atmosfero (levo) je bila nenavadna -- opazovanja s teleskopi z Zemlje ter kasnejša opazovanja orbiterja Galileo kažejo, da je bila vstopna točka sonde v atmosfero verjetno ena od najtoplejših in najmanj oblačnih področij takrat na Jupitru. |
||||||||||||
