Jamarski izlet v Kamniško jamo 17.10.1999 

Leto 1999 je bilo za naš klub nadpovprečno delovno kar se tiče iskanja in raziskovanja jam. Raziskovali smo pretežno v visokogorju Kamniških in Savinjskih Alp, kjer smo povečini imeli opravka z navpičnimi jamami oziroma brezni. Zato smo ob isteku leta že močno hrepeneli po kakšni vodoravni kapitalki. Ker sami nismo našli nobene nove, smo se spomnili na kamniške jamarje, ki jim je pred leti uspelo najti in raziskati zanimivo in lepo vodoravno jamo pod Zeleniškimi špicami nad Kamniško Bistrico. Z njimi smo se poznali že iz časov raziskovalnih taborov Korošica, zato se ni bilo težko dogovoriti za ogled Kamniške jame.

Proti Kamniški Bistrici smo iz Topolšice krenili s tremi avtomobili. Odpraviti se je bilo treba zgodaj, saj smo bili s kamničani dogovorjeni, da se tam dobimo ob 8 uri. Tako je tudi bilo. Po krajšem klepetu smo si oprtali nahrbtnike in zagrizli v pot, ki nas je po 3. urah naporne hoje pripeljala do mogočnega vhoda v cca 1500 m dolgo Kamniško jamo.

Po počitku in krepkem obroku smo se počasi odpravili v jamo. Pot nas je vodila preko vhodne ožine do glavnega rova, kateremu smo sledili vse do konca jame. Rov je povsod precej velik in dejansko predstavlja zaporedje bolj ali manj velikih dvoran. Navzlic temu pa hoja po jami ni bogve kak užitek, saj so redka mesta, kjer lahko narediš nekaj normalnih korakov. Pot po jami namreč ni urejena in poteka pač po blatu, mimo grozečih brezen, preko kot hiša velikih skal, skratka podobno, kot v večini ostalih jam.

Največja posebnost te jame nas je čakala malo pred koncem v dvorani, ki nosi ime po teh posebnostih. To so zelo lepi in številni aragonitni ježki. Pogled na to izjemno stvaritev narave poplača ves trud, ki ga je potrebno vložiti, da prideš do sem. Še malo gor in dol in že smo  na koncu jame, kjer je glavni rov prekinjen z izrazitim prelomom. Ob pogledu na skoraj ravno steno pred nami smo si zamišljali sile, ki so v davnini premikale te ogromne kamnite sklade in odnesle preostanek rova kdove kam.

Po obveznem fotografiranju smo se pričeli vračati. Nekje blizu izhoda so nas prijazni kamniški jamarji, ki so nas spremljali oziroma vodili po jami in neumorno odgovarjali na naša številna vprašanja še prijetno presenetili s polno steklenico kačje sline, kot se žganju popularno reče. Brez lažne skromnosti lahko povem, da smo si privoščili taprave doze in na koncu v flaši ni ostalo kaj dosti vsebine. O tem priča tudi ena izmed fotografij.

Zelo lep, prijeten a naporen izlet smo uspešno zaključili v planinskem domu v Kamniški Bistrici v družbi osvežujočih napitkov.

Iz JK Topolšica smo se izleta udeležili: Pero Robida, Boris Brusnjak, Janko Stropnik, Mirko Močnik, Davorin Šmarčan, Cilka Brusnjak, Karolina Brusnjak, Matej Močnik, Ivo Zadnik in Slavko Hostnik, ki sem bil tudi fotograf in avtor teh strani.