SEMENJ I
KRIŽIŠČE
ZELENO KORITO
STARA LJUBEZEN
PEHTA
VODA
GOSLAČ
DEVICE
|
SEMENJ I |
KRIŽIŠČE |
ZELENO KORITO |
STARA LJUBEZEN |
|
PEHTA |
VODA |
GOSLAČ |
DEVICE |
O POMENU IN KVALITETI SLIKARSTVA POLDETA MIHELIČAŽivimo v času, ko so se stare vrednote porazgubile, ko marsikdo zaman išče dobrino, ki smo ji nekdaj rekli sreča in ko pri vseh pridobitvah sodobne civilizacije ostaja sam, osamljen in nesrečen. "Pred vojno smo težko živeli," pravi Oparnikova mama iz predtrga, "a kljub pomanjakanju smo se čutili srečne. naj je bil dan še tako težak in naporen, so zvečer fantje zapeli na vasi. Zdaj vse to zdavnaj minilo." Kdo si ne bi bolj zaželel nekdanjega miru in spokojnosti vaškega življenja kot občutljiv slikar in pesnik, ki je mladost preživel na vasi in ki je kot otrok spremljal starega očeta od vasi do vasi pri prodaji kolomaza. Spoznaval je ljudi, njihove navade in običaje, jih vzljubil in za vedno ohranil v spominu. Vasi s slamo kritimi hišami, z lesenimi ostrešji, z okenci v svetlo pobarvanih pročeljih danes ni več. Izginile so tako kot številna vaška znamenja, slikane (v)motivne table, pisani čebelnjaki, lesena vaška korita z žuborečo vodo, skupaj s starimi kmečkimi orodji, konji in vozmi in žal tudi z mnogimi navadami in običaji. Polde Mihelič nam tako vas v svojih otroških predstavah znova oživlja, pri čemer ne pozablja na nekdanje razgibano življenje v njej. Prizorišče dogajanja so tesno druge ob drugo postavljene zidane hiše z lesenimi slemeni, strmimi, s snegom pokritimi strehami, z malimi okni v stenah, kdaj pa kdaj obloženimi s skladovnicami drv, s polkrožnimi vhodi sredi fasad. Skozi vas, položeno v breg, vodi pot do vaške cerkvice, kjer se z drevjem in ozkim pasom neba scena zaključi. V to impozantno in kompozicijsko strnjeno prizorišče slikar vključuje vaške prebivalce: po starem oblečene kmete in kmetice, ogrnjene v volnene plete in pokrite z barvastimi rutami, dninarje in dninarice, potovke, vaške klepetulje, zaljubljence pa tudi nekatere od rojstva zaznamovane vaške posebneže itd. Pred nami zažive kar brueglovsko razgibani prizori z vaškega sejma in drugi, za vas značilni, na letne čase vezani dogodki. Pogosto hote karikirani obrazi nastopajočih spominjajo na nizozemske žanrske slikarje 16. in 17. stoletja. Miheličevo slikarstvo je na pogled blizu Gasparijevemu folklornemu slikarstvu. Toda, medtem ko je Maksim Gaspari kot slikar skrben opazovalec in pogosto pravi dokumentarist starih vaških običajev in življenskih navad, čeprav v idealizirani obliki, je Miheličev pristop povsem oseben, vase obrnjen. Njegovo slikarstvo raste iz nostalgičnega spomina na, kot sam pravi, najlepša leta življenja in hkrati predstavlja poskus oživljanja in podoživljanja otroške evforije, občutka sreče, ki se slikarju žal neprestano izmika. Vendar, če se mu posreči v naslikanem platnu oživiti vsaj konec nekdanjega doživetja, se čuti potešenega. Tako razumemo, zakaj slikar nekaterih del kratkomalo ne da iz rok, in če jih je moral prodati, jih za višjo ceno odkupuje nazaj. To nenehno iskanje izgubljene sreče, ki naj bi ga rešila osamljenosti, ki ga tare, kot pravi v eni svojih pesmi, ta klic po sreči je eden od osnovnih motivov njegovega slikarstva. In ker spomin navadno spreminja monotonost v barvitost, revščino v bogastvo, povprečnost v enkratnost, se temu prilagajajo tudi Miheličeva dela. Zdijo se nam prelepa za pogosto neurejeno vaško okolje, idealizirana v prikazovanju njenih prebivalcev, neresnična v svoji vertikalno zasnovani gradnji. Vendar se prav v višino stremeči kompoziciji morda kaže umetnikova silna, a nikoli uresničena želja, podobno kot nam po drugi strani ozki pokončni okvirji, v katere slikar kdaj pa kdaj uklepa svoje slike, govore o slikarjevi utesnjenosti, nemiru in strahu. Na take in podobne , izrazito ekspresivno obarvane sestavine v Miheličevem slikarstvu, je opozoril že Janez Mesesnel. Temno nebo "govoreča drevesa", zastrta svetloba vzbujajo v nekaterih avtorjevih slikah pravo baladno razpoloženje, ki ga je v orisu Miheličevega slikarstva začutil že Damir Globočnik. Med najbolj značilne kompozicije te vrste bi lahko uvrstili sliko Slutnja zla. Poldeta Miheliča so pogosto uvrstili med slikarje naivne smeri, čemur so deloma ali povsem oporekali likovni kritiki, med njimi Janez Mesesnel, Aleksander Bassin, Andrej Pavlovec, Damir Globočnik. Polde Mihelič po oblikovnih lastnostih zares spominja na naivne slikarje, katerih načinu oblikovanja se je približal, ker mu je po vsebinski strani najbolj ustrezal. Vendar se kot šolani slikar že dolgo distancira od samorastniške naive. Za naivo tako značilne oblikovne deformacije, ki jih tu pa tam zasledimo v Miheličevih kompozicijah, ne pojmujemo, na kar je že opozoril Andrej Pavlovec, kot plod pomanjkljive slikarske tehnike, temveč kot zavesten vsebinsko utemeljen likovni prijem. Slike Poldeta Miheliča niso bolj ali manj veren zapis o naših narodopisnih vrednotah kot npr. pri Maksimu Gaspariju, temveč zavestno naivno poenostavljen in po razpoloženju nekoliko romatnično obarvan spomin na osrečujočo preteklost, ki se je nekam izgubila in jo umetnik z vsako sliko sproti želi priklicati nazaj. dr. Cene Avguštin |
|
"... kot otrok je, ki ničesar ne ve in se vsemu samo čudi z velikimi, široko odprtimi očmi. Prav take so njegove slike. Preproste, okorne in otroške. Vnjih ni filozofije, ni narejene samovšečnosti. Govore na naravnost, iz srca v srce..." Ivan Stopar, 1958 Mihelič je s sedanjo stopnjo dejansko presegel tako imenovani kmečki amaterizem, podobarsko tradicijo in tako z vztrajnim delom oblikoval svojo umetniško fiziognomijo že zdavnaj znanega okolja. Aleksander Bassin, 1970 Med griče stisnjene slovenske vasice, ki jih upodablja Mihelič, nudijo slikarju s svojo pojavnostjo možnost socialnega angažiranja. Njegovi ljudje, ki jih pod hiše so, kot da bi nosili na svojih hrbtih vso težo vasi, cerkve in povešenega neba, so angažirana slikarjeva pripoved o trpečem, ki ga upodablje zdaj na vaški poteh, zdaj na razpelu. Peter Breščak, 1970. Mihelič je slikar naše vasi, kot mu je ostala v spominu iz otroških let, ki jih je preživljal nekje nad Kamnikom. Dramatična je morala biti ta mladost , da je zapustila v nje toliko usedlin! V njegovih slikah je mnogo socialne kritike, ki sega sicer v preteklost, a še ni zgolj preteklost, kljub bohotnemu življenju, ki obdaja nas in našo vas. Prof. Nande Razboršek, 1971 Nadaljevati tradicijo je vsekakor pomembna stvar. Miheliču se je posrečilo ujeti pravi trenutek in pravo mesto, odkoder bo lahko nadaljeval izročilo Vesnanov. Pravljičnost, ki jo dihajo njegove slike, je blizu Birollovemu izročilu, toda ne v čistem likovnem pomenu, bolj po navdihu. Andrej Pavlovec, 1971 Le malokdaj je pisana pojavnost stare slovenske vasi v tako sklenjeni podobi zaživela pred nami kot v delih gorenjskega slikarja naivne smeri Poldeta Miheliča. Dr. Cene Avguštin, 1975 Slikarstvo Poldeta Miheliča pogosto uvrščajo v naivo, vendar velja opozoriti na nekatere drobne, ne nepomembne, pozitivne razlike, kot so obvladani prostor prizorišča, v katerega nas popelje zbliza, prirodna igra figur v tem prizorišču in pa nekatere zavestno oblikovane ekspresionistične poteze v okviru odmevov realizma opisne in hkrati moralistične smeri kakšnih severnorenesančnih primitivcev. Janez Mesesnel, 1975 Miheličeve slike niso kot Gasparijeve bolj ali manj veren, oblikovno dognan in v dekorativni okvir ljudske umetnosti vpet zapis naših folklornih vrednos, temveč osebno interpretiran, naivno poenostavljen, včasih nekoliko otežen spomin na osrečujočo preteklost, ki se je nekam izgubila in jo umetnik z vsako sliko sproti želi priklicati nazaj. Cene Avguštin, 1975 Polde Mihelič je zelo poznan in uspešen slikar. njegova najpogostejša kompozcija slike je nizanje podob v vertikali, z namenom poudarka ideji in izpovedne moči slike. Njegova tema so kmečki ljudje v vsakovrstnih odnosih med seboj, z družbo in naravo. Pri vseh njegovih slikah je trajno prisotno humanistično sporočilo - lepota, ki naj osvešča človeka. Njegove barve so razgibane in umirjene hkrati, slike pa lepe, privlačne in razumljive. Tone Svetina, pisatelj, 1978 Ime slikarja Poldeta Miheliča je neločljivo povezano z organiziranimi začetki likovnega samorastništva na Slovenskem. poznamo ga kot stalnega gosta trebanjskih likovnih srečanj in drugih likovnih manifestacij samorastnikov, sicer pa se mojster nemalokdaj preverja na samostojnih razstavah tako po Sloveniji kot tudi zunaj njenih meja. Borut Rovšhik, 1979 Po vsebini je Polde Mihelič izrazito slovenski slikar, po slogovnem izrazu pa zelo samosvojski, je samorastnik, romantik, hudomušnež in še kaj. Nekateri ga imenujejo slovenski Bruegel. Maruša Avguštin, 1981 Po Maksimu Gaspariju in Gvidu Birolli smo imeli Slovenci le malo slikarjev, ki so pisano pojavnost stare slovenske vasi oživeli v tako sklenjeni podobi, s takšno občutljivostjo in toplino kot gorenjski slikar Polde Mihelič. Njegovo delo nas še bolj privlači danes, ko nekdanja podoba naših kmečkih naselij umira in ko moderna civilizacija z bolečo doslednostjo zavrača nekdanje vrednote, materialne in duhovne. Dr Cene Avguštin, 1986 Podoba stare slovenske vasi počasi izginja iz našega spomina. Moderna civilizacija miselnost je poleg drugih vrednot zavrgla tudi kriterije, ki so nekdaj tako odločilno sodelovali pri oblikovanju naših kmečkih naselij in domačij. Spremenil se je čut za arhitekturna razmerja, za gabarit in pravo mero za oblikovanje dekorativnih vrednot v notranjščinah in zunanjščinah stavb itd. Uničili ali zavrgli smo komaj preštevne spomenike domačega gradbeništva, kamnoseštva, tesarstva in drugih arhitekturnih panog in tako izpraznili eno najbogatejših zakladnic ljudske ustvarjalnosti v Srednji Evropi. Ostal nam je samo spomin v delih maloštevilnih oblikovalcev, med katere štejemo tudi Poldeta Miheliča. dr. Cene Avguštin, 1988 V Miheličevem slikarstvu je potrebno omeniti še ne pomemben moment. Njegove slike, ki so sicer manjšega formata, pa vendarle teže k monumentalnosti, so v nekaterih primerih, imenujemo jih "vertikalne slike", povsem svojsko komponirane. Vnjih je vsa gradnja slike podrejena močno vertikalnemu formatu, kar daje posebne kompozicijske rešitve ter svojske učinke. Te ozke, vertiklane postavitve so že kar nekakšen zaščitni znak slikarja Poldeta Miheliča. Dušan Lipovec, 1990 Pozna petdeseta leta ! Čas, ko se je dobršen del slovenske likovne ustvarjalnosti vil v sponah socrealističnega diktata, ko se je zdelo, da so zamrle ali vsaj poniknile najbolj ustvarjalne umetniške moči. Le kdo se je takrat lahko postavil po robu - mogoča je bila samo pot v naivo, v svet sanj in iskanj. Ta naiva pa je bila pogosto le navidezna, ki so znali ohraniti otroško neposreden odnos do sveta, se je takrat uvrstil Polde Mihelič. Dr. Ivan Stopar, 1992 Polde Mihelič je po svoji naravi trden realist - o tem priče umetnikov smisel za razkrivanje pogosto tudi "nelepe" podobe kmečkega življenja, v katerovpleta tudi socialnokritično misle zajemajočo motiviko. Tudi v slikah, pri katerih se je povsem prepustil svoji domišliji, je ubral drugačno pot id tiste, ki smo jo vajeni v samorastniškem ustvarjanju. Damir Globočnik, 1993 Ob obilici "naivnega! slikarstva je Polde Mihelič samsvoj in zanimiv, to mu priznavajo številni slovenski likovni kritiki. Mirko Juteršek, 1993 Polde Mihelič je pravzaprav slikarski posebnež: je samorastnik in šolan slikar, manirist in elektik, a obenem originalen in razpozneven, je pravljičar in pripovednik, radoživ hudomušnež in otožen nostalgik, v srcu otrok in v duši modrec, pričevalec in kronist. Dušan Lipovec, 1993 Domača tradicija in življenje, ki ga je Poldetu Miheliču vtisnilo slovensko podeželje, je slikarja usmerilo mimo šol v nekakšno samorastništvo. Svoj, sprva iz realizma izhajajoči način slikanja in vse akademsko pridobljene izkušnje je namreč vsebinsko in oblikovno povezal s svojimi mladostnimi ideali ter svoje globoke vtise iz doživetja slovenske zemlje in človeka umaknil v slogovno povsem šabloniziran romantičen privid. Vzorov mu ni bilo potrebno iskati v oddaljenem svetu ali v preteklosti. Izhodišče mu je bil lahko na Kamnik vezani Maksim Gaspari in sploh Vesnami. Dr. Mirko Juteršek, 1994 V slikah Poldeta Miheliča je kot pristnost izstopala naiva že v času, ko se o teh likovnih vrednotah v Sloveniji še ni govorilo in pisalo in z njo živi še tudi danes, seveda ne več tako sam kot je bil nekoč, toda še vedno samosvoj. Dr. Mirko Juteršek, 1994 Dan se je že prevesil čez poldan, ko se ob odhodu sončni žarki že sprehajajo po živih obrazih vaških posebnežih, župnikov, preužitkarjev in hlapcev, prizorih z vaških sejmov na stenah. Po nepozabnem včerajšnem svetu Poldeta Miheliča. Franc Svetelj, 1995 Mihelič se pri svojem delu dostikrat loti hudomušnih vaških posebnežev in pravljičnih motivov iz bogatega ljudskega izroćila. Miheličeva pripoved je razumljiva in jasna, čeprav se vrača v preteklost. Gradi jo na lastni izkušnji in spominih, ki z leti postajajo vse lepši in se končno zlijejo v nostalgično obarvanih podobah idiličnega kmečekga življenja, dela in običajev. Dr. Bogdan Jurkovšek, 1996. Polde Mihelič si je za svoj osebni slog izbral likovno govorico naivcev, vendar so te njegove slike daleč od tega, da bi bile naivne. Dosti preveč je v njih prefinjene in domišljene likovne izraznosti - in če hočete "rutine", ki je običajna za profesionalce. Naivi je blizu Mihelič le po svoji romantično in nostalgično obarvani vsebinski interpretaciji "prvinskega" kmečkega življenja in ambienta. Franc Zalar Miheličev vidni inventar slike na ves gls pripoveduje o nekem drugem, nevidnem svetu, zaradi katerega je bila slika navsezadnje tudi naslikana. Njegove podobe, na katerih je tako jasno moč slutiti stvari, ki uradno niso bile zaželjene, so tako - naj je slikar to hotel, ali pa morda celo ne - postale dokument neke nenavadne, redkokdaj dokumentirane plati družbenega življenja, neke skrite in zatajevane plati, ki dolgo ni dobila svojega izraza. Naj bo torej ta izraz v skladu z umetnostnimi tendencami časa ali ne - na koncu se vse to izkaže kot povsem nepomembno ob dragocenosti resnice, čeprav prikrite, ki jo nosijo Miheličeve, na robu slovenskega likovnega hrušča in trušča živeče slike s seboj: govore nam o časo in ljudeh, o nečem velikem in mogočnem, v kar so potopljene one in mi z njimi vred, o nečem, kar se na "trende" požvižga. Jože Hudeček, 1998 |
|
1923 Rojen 11.11. kot peti od desetih otrok, na Vrhpolju pri Kamniku očetu Jerneju in materi Mariji roj. Pančur (dva otroka umrla v mladosti) 1926 Se preselimo v sosednjo vas Oševek, kjer je moj oče s pomočjo staršev moje matere sezidal skromno hišico. Hiša ima poleg veže, ki služi obenem za kuhinjo, en sam bivalni prostor. 1931 - 1938 Ljudska šola v Nevljah pri Kamniku. Učitelji: Armela Vremšakova, Pero Horn in Blažič Dragotin. 1934 Smrt kralja Aleksandra - napravi iz naglavne rute črno zastavo. Jaz pripravim dolgo krhlikovo palico. Smo edini v vasi, ki žalujemo za kraljem. 1935 Prvič v Ljubljani ! (Evharistični kongres!) Tega leta se prvič peljem z vlakom. (Kamnik - Groblje). Ne morem se načuditi kovinskim ploščicam na spodnjem robu okenskega okvirja z napisom: "Zabranjeno je pljuvati po kolima!" 1936 Grem z bratom in materjo na Brezje kamor se peljemo s konjsko vprego. 1938 Mati me pelje v Kamnik k slikarju Cudedrmanu, ki je ravno takrat poslikaval kamniško samostansko cerkev. V svoji naivnosti sem mislil, da bom tudi jaz "namalal" kakega svetnika. Seveda mi mojster tega ne dovoli. Užaljen zapustim delo in odidem domov. 1939 Se spoznam s kamniškim keramikom Rudolfom Šnablom.. V njegovi delavnici tudi kaj slikam. Po predlogih in naročilu naslikam nekaj stenskih krožnikov za gostilno Pogačar v Radomljah. Za nekega čebelarja v Nevljah naslikam panjske končmice. 1939 - 1941 Pomagam staremu očetu po materi pri raznašanju in prodaji šmira(kolomaz). Pri tem poslu obhodiva vse hribovske vasi pod Krvavcem, Vovarjem in vso Tuhinjsko dolino. S starim očetom hodim rad tudi na živinske sejme. 1942 Se zaposlim v tiskarni Slatnar v Kamniku. Kupim si prvo obleko z lastnim zaslužkom. 1943 Januarja prisilno moboliziran v nemško vojsko. Februarja partizani vpričo mojih mlajših bratov in sestre ubijejo mojo mater, ko je ravno ob petrolejki pisala pismo namenjeno meni. Maja se partizani ponovno oglasijo pri očetu in se opravičijo češ da so se prenaglili in da bo kmalu svoboda nakar se bo lahko ponovno poročil. 1944 Iz Francije (otok Oleron) sem premeščen na rusko fronto, kamor prispem 8. avgusta. Po dobrem mesecu (26.september) izrabim priliko in se predam Rusom. Iz Valka (mesta ob lenski - estonski meji) se 11. nov. odpelje transport v neznano. Dva dni pred Božičem prispemo v Novosibirsk. 1945 Do kraja izčrpanega in sestradanega me v ujetniškem taborišču Inskaja pri Novosibirsku najde Vinko Capuder, doma iz Vrbe pri Lukovici, prav tako ujetnik, ki pa je imel to srečo, da je bil šef "hleborezke". Vzel me je kot pomočnik in me s tem rešil gotove smrti. 1946 Vrnitev iz Sibirije! Doma najdem razbito družino: materin grob, očeta ki je v drugo poročen, vest padlem bratu ne sremski fronti. Sem brez vsakih dohodkov, brez prave obleke. Ker nimam volilne pravice ne dobim službe. Končno dobim zaposlitev v "barutani". Žal se kmalu sprem z enim od nadrejenih in službo zapustim. Decembra mi umre najstarejši brat. 1947 Marca dobim zaposlitev pri privatniku Hrličku - izdelovalcu gumbov. 1948 Vpoklican v JLA. 1949 Zaposlitev v Svitu (bivša Šnablova keramika). Znani likovni pedagog prof. Zoran Didek vodi učence šole za ummetno obrt na prakso. Pokažem mu svoje risbe. Po njegovemm nasvetu in priporočilu grem naslednje leto na šolo za oblikovanje. 1950 Delam sprejemni izpit iz slovenščine, matematike in fizike za šolo za oblikovanje. O fiziki nimam niti pojma. Na vprašanje: "Zakaj se krogla ustavi če jo vržeš ?" odgovorim: "Treba jo je zavaliti z brega dol." Vendar sem se pri slovenščini nekako bolje odrezal in sem zaradi starosti bil sprejet kar v drugi letnik. 1953 Sprejet na likovno akademijo v Ljubljani pod pogojem, da ohranim svoj slikarski stil, ki ga bi naj že imel. (rektor: Boris Kahn) 1954 Med zimskimi počitnicami dobim od rektorata akademije obvestilo, da se mi nadaljni študij prepove - češ, da sem premalo napredoval. Vzrok pa je bil (po mnenju kolegov) politične narave. To je bil zame po materini smrti drugi največji življenski udarec. Septembra nastopim službo kot likovni pedagog na nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici. 1956 Januarja potres v Ilirski Bistrici, ki pa je imel zame nepredvidene usodne posledice. Decembra nastopim novo službeno mesto v Litiji. 1957 Opravim strokovni izpit. V Litiji preživim nekaj (če izvzamem kratko obdobje ravnateljevanja mojega rojaka) najlepših let mojega življenja. 1958 Prva samostojna razstava v pasaži nebotičnika (salon Kos Ljubljana). Istega leta je v "Mladini" v članku Slovenski samorastniki poleg Tisnikarja in kiparja Petra Jovanoviča prvič ommenjeno tudi moje ime. 1962 Se poročim z Veroniko Šavli rojeno na Slapu ob Idrijci. Istega leta se mi rodi hčerka Barbara. 1968 Prvič sodelujem na razstavi z ostalimi naivnimi slikarji iz Jugoslavije v Kostanjevici na Krki. 1976 Zbolim in po operaciji hrbtenice dalje sem zaposlen s polovičnim delovnim časom. 1978 Sem invalidsko upokojen. Zaključim popravilo očetove hiše in se v njej stalno naselim. Prvič v življenju si uredim atelje. Tu lahko z lepim razgledom na planine končno v miru in zadovoljstvu ustvarjam. 1985 Prejmem v Kamniku nagrado Toma Brejca. 1987 Postanem član društva SLU. 1989 S pomočjo hčerke in zeta povečam hišo, ki zopet postane bolj obljudena. Počasi, a ne popolnoma, se odmikajo tudi neprijetni spomini, ki so vrgli senco na ta dom. Upam in želim, da bo sonce miru in sreče za vedno obstalo nad njimi. |
POEZIJA POLDETA MIHELIČAImel nekoč sem svojom vas in svojo goro nad vasjo. Zaselek nad goro, šest hiš in Drolčev križ, ovit z bršljanom sred vasi; Je moje mame rojstni kraj in kraj - spominov mojih. Pod goro - izvir, med jelšami, samotni mlin in tihe, mehke, mahovite jase. Ta blažen raj, nekoč je bbil ves moj. Od tega zdaj je mnogo let. Posekali so mi goro In spodaj vas - kakor da spi. Sprašujem se zakaj? Zakaj je vedno manj ljudi? A pod goro, mojo vasjo, v grapi zdaj sameva mlin; Nič več kolo se ne vrti, ker več ne melje žita. Nad mlinom zdaj je prazna vas in gola gora nad vasjo. Sredi vasi, brez Kristusa sameva križ, nekdo ga snel je s križa. A pustil je napis INRI, da iz zelenja se blesti. Spomin na križ na prazno vas, ne da mi mirno spati. Spomin na goro in na vas, na vas - o mati. NOCOJ Nocoj je polna luna, nocoj me ona nosi, nocoj greš Anka ti z menoj! Le brž poveži materino ruto, če hraniš še jo za spomin - in daj kar hitro se podvizaj! Kar bosa stop! Le pojdi brž z meno! Oba nocoj naj luna nosi, nocoj je najin čas, saj daleč ni do gozdne jase. Tam ruto ti boš razgrnila z orehi, krhlji in še kaj... za vse dobila boš poljub, poljub dišeč kot ajdov kruh. Zato le hitro se podvizaj in stopi brž z menoj - nocoj oba naj luna nosi. |
SEDAJ RAZSTAVLJA NA GRADU BOGENŠPERK PRI LITIJI. |
MIHELIČ POLDE |