Pajkov
spol prepoznamo pri odraslih živalih po sekundarnih spolnih organih
(samec ima ostroge in kaveljčke na pedipalpih in prvem oz. drugem paru
nog). Odrasle samice prepoznamo težje kot samce. Najbolj zanesljiv
način za določanje spola (pri vseh pajkih, ki so se levili najmanj
šestkrat) je, da pogledamo ali je pri levu vidna spermateka. Če
je vidna imamo samico, če ne pa samca. Tudi po zunanjosti se oba spola
pogosto razlikujeta. Samci imajo ponavadi manjše telo in
daljše noge. Samci nekaterih vrst so lahko ob odraslosti tudi
drugače obarvani.
Samci morajo pred paritvijo najprej napolniti nekakšne pincete (s katerimi vbrizgajo spermo), kar storijo tako, da postavijo posebno mrežo. Na spodnjo stran te mreže nato nanesejo spermo ter jo z nasprotne strani vsrkajo (napolnijo pincete). Zdaj je glavna naloga samca, da poišče samico. Samici dvori tako, da s pedipalpmi in zadkom "bobna" po podlagi. To so znaki, ki so vrstno specifični. Samice nekaterih vrst na te signale tudi odgovarjajo. Ko pride do kontakta med obema spoloma, poišče samec položaj, ki je višji od položaja samice. Oba spola dvigneta sprednje pare nog in se z njimi zapleteta. Samec svoje ostroge zatakne za samičine helicere, jo rahlo dvigne in ji tako prepreči, da bi ga napadla. Po parjenju samec samico sprosti in poskuša čimprej pobegnit (včasih se pa vseeno lahko zgodi, da je samica prehitra in samec je pogubljen). Pri parjenju v ujetništvu je potrebno biti pozoren in po potrebi samcu pri begu pomagati. Čas, ki nato poteče med parjenjem in začetkom izdelave kokona, se razlikuje od vrste do vrste, v glavnem pa to obdobje traja od nekaj tednov do nekaj mesecev. Pri tem je pomembna tudi vlaga in temperatura. Samica nosi kokon s seboj pod helicerami in za njega skrbi (pri prenizki vlažnosti ga drži nad posodo z vodo, pri prenizki temperaturi ga drži proti viru svetlobe. V kokonu je lahko manj kot sto jajc in največ 2000.
Samci morajo pred paritvijo najprej napolniti nekakšne pincete (s katerimi vbrizgajo spermo), kar storijo tako, da postavijo posebno mrežo. Na spodnjo stran te mreže nato nanesejo spermo ter jo z nasprotne strani vsrkajo (napolnijo pincete). Zdaj je glavna naloga samca, da poišče samico. Samici dvori tako, da s pedipalpmi in zadkom "bobna" po podlagi. To so znaki, ki so vrstno specifični. Samice nekaterih vrst na te signale tudi odgovarjajo. Ko pride do kontakta med obema spoloma, poišče samec položaj, ki je višji od položaja samice. Oba spola dvigneta sprednje pare nog in se z njimi zapleteta. Samec svoje ostroge zatakne za samičine helicere, jo rahlo dvigne in ji tako prepreči, da bi ga napadla. Po parjenju samec samico sprosti in poskuša čimprej pobegnit (včasih se pa vseeno lahko zgodi, da je samica prehitra in samec je pogubljen). Pri parjenju v ujetništvu je potrebno biti pozoren in po potrebi samcu pri begu pomagati. Čas, ki nato poteče med parjenjem in začetkom izdelave kokona, se razlikuje od vrste do vrste, v glavnem pa to obdobje traja od nekaj tednov do nekaj mesecev. Pri tem je pomembna tudi vlaga in temperatura. Samica nosi kokon s seboj pod helicerami in za njega skrbi (pri prenizki vlažnosti ga drži nad posodo z vodo, pri prenizki temperaturi ga drži proti viru svetlobe. V kokonu je lahko manj kot sto jajc in največ 2000.
