Nikoli ne veš, kdaj ti bodo modelarska znanja iz otroštva prišla prav. Morda fascinacija nad roènim izdelovanjem in daljinskim krmiljenjem plovil, povezana z ljubiteljsko astronavtiko, nekoè lahko pomaga celo mladi državi v njenih emancipatornih prizadevanjih. Po veè kot dveletnih dogovarjanjih se je Mileni Kosec, uradno pooblašèeni posveèenki Državice Ptièjestrašilne, uspelo tvorno povezati s Projektom Atol, ki ga vodi Marko Peljhan. Slednji je zasnoval prototip rakete Monolit, ki sta ga izdelala Matija Vrtaènik in Blaž Grgiè, mlada konstruktorja iz Astronavtsko raketarskega kluba Vladimir M. Komarov. Lièna raketa s štirimi motorji je v svojem trupu skrivala polnilo in semena Državice Ptièjestrašilne. Napetost pred javno izstrelitvijo, ki jo poznamo iz neposrednih televizijskih prenosov iz Cape Canaverala, se je mešala s sprošèeno družabnostjo, ki jo poznamo z otvoritev likovnih razstav. Na vrtu Vile Katarina sta si ljubiteljska znanost in ljubiteljska umetnost podali roko. Napetost konstruktorjev in obèinstva se je izkazala za upravièeno - po izstrelitvi se padalo ni odprlo in raketa je konèala v krošnji visokega drevesa, tri vrtove naprej (in s tem - po besedah Košèeve - dosegla Državièin cilj - “strašenje na višjem nivoju”). Izstrelitev ni terjala èloveških žrtev kar je zbrana družba sprejela z olajšanjem.

Kaj se je dogajalo? Iz razstavišèa Vila Katarina je že leta 1992 pognala Državica Ptièjestrašilna, ki sem jo najprej razumela kot svojski komentar obèanke na aktualno družbenopolitièno dogajanje, nato kot satirièno parafraziranje države NSK in slednjiè kot težko opredeljiv delokrog skupnega (umetnikovega in posveèenkinega) raziskovanja in tveganja. Marka Peljhana sem najprej imela za gledališkega režiserja, ki deluje v tradiciji “šole kozmokinetiènega gledališèa”, nato za romantiènega tehnološko podprtega performerja in še kasneje za družbenoangažiranega medijskega umetnika in aktivista. Ponujeni scenarij, ki je poleg izstrelitve vkljuèeval še bogat spremljevalni program (predvajanje poskusne - opušèene kazahstanske - himne državice Ptièjestrašilne, predavanje Vojka Kogeja, filmske projekcije in ponujanje brezplaène strokovne literature), pa je predalèkanja razdrl in omogoèil svojevrstni družabni obred: obujanje spominov na èase hladne vojne, ko sta se velesili namesto z orožjem borili z osvajanjem vesolja.

Emancipiranost posamezne države se lahko meri tudi z njenim odnosom do osvajanja vesolja. Da to ne more biti privilegij svetovnih velesil že dalj èasa opozarjajo neodvisna znanstvena in umetniška gibanja (npr. OTRAG in Association of Autonomous Astronauts), ki spodbujajo domaèe, “community based” (v nasprotju z birokratskim in od države vodenim) raziskovanje vesolja in izgradnjo vesoljskih plovil v lastni režiji. Izstrelitev rakete Monolit govori torej o pomenu premagovanja gravitacije za posameznikove in državi(èi)ne svobošèine. Ena od njih je prav gotovo kolonizacija ozemlja. Èe že ne moremo na Mars, osvojimo vsaj sosedov vrt! “Le kdor poizkuša nemogoèe, bo dosegel absurdno.”

Alenka Pirman

Skrajšano besedilo objavljeno v Razgledih, št. 13, 24. 6. 1998, s. 31 (Premagovanje gravitacije).
Več o dogodku na straneh Državice ptičjestrašilne!