TARAS ŠEVČENKO -  K O B Z A R

          (PREVOD J. ABRAMA - 1907)

  Predgovor

Med vsemi večjimi slovanskimi narodi poznamo Slovenci gotovo najmanj ukrajinskega: skoraj nepoznan nam je v zgodovinskem, a ravno tako tudi v kulturnem in književnem oziru. In vendar ima ta narod slavno, tisočletno zgodovino in ima veliko vrlin in toliko se še učimo od njega! Vrhutega nam je ukrajinski narod po jeziku poleg jugoslovanskih najsorodnejši.

Zato sem se namenil seznaniti rojake vsaj nekoliko z našimi ukrajinskimi brati in zlasti z njihovim največjim pesnikom, Tarasom Ševčenkom, iz čigar bogate zbirke pesmi, imenovane Kobzar sem izbral in prevel nekatere, ki se po pravici smatrajo za najlepše in za pesnika najbolj značilne.

Ako pa hočemo umeti pesnika, kakor je Taras Ševčenko, ki upodablja v svojih proizdih življenje in težnje svojega naroda  skozi stoletja in stoletja, moramo imeti pred očmi vsaj površen pregled ukrajinske zgodovine in kulturnega razvoja.

Zato smatram za potrebno, podati čitateljem kot nekak uvod v to zbirko najprej kratek zgodovinski in kulturni pregled ukrajinskega naroda, zatem pa za umevanje pesmi istotako potrebni življenjepis velikega pesnika.

Prevajavec

Kdo si ni želel že davno spoznati to skrivnostno Ukrajino! Bilo je tam življenje stoletja in stoletja, a je zamrlo; ni sicer zamrlo v večno smrt, ampak izkrvavelo in je trudno leglo v gomilo, da v dan vstajenja, novega sončnega dne prerojeno in pomlajeno vstane spet k življenju, kateremu se bo svet čudil. In zora tega dne že rdi! Čudil se bo svet, kaj in koliko je zakritega v tej gomili, orjaški, neizmerni gomili, ki se razteza od Črnega ali Ruskega morja daleč na sever do Dnjeprovih pritokov Pripeta in Desne in še dalje proti Moskvi, na vzhodu pa od Dona daleč na zapad čez Karpate v Ogrsko in Galicijo tja onkraj Premišlja (Przemysl). Res je sicer, da so si avstrijski Ukrajinci (Rusini v Galiciji) pod avstrijsko vlado (od leta 1772.) v narodnem oziru izdatno opomogli, vendar kaj je ta mali del naroda, broječ okroglo 5 milijonov v primeri z vsem ukrajinskim narodom, ki šteje do 30 milijonov duš!

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je z vami!

Čemu na papir ste došle

s tužnimi solzami?

»Duma«

In kdo je kriv, da se ukrajinski narod, ki ima toliko zmožnosti, ni razvil? Tega je kriva v prvi vrsti propadla poljska država, oziroma poljska šlahta (plemstvo) in pa ruski absolutizem. To sta bila glavna grobokopa tužne Ukrajine, ki nista preprečevala samo slednjega duševnega razvoja in napredka naroda, ampak ga tudi v gospodarskem oziru pritirala do popolne bede, kakor je razvidno iz sledečega kratkega zgodovinskega pregleda.

Glede imena bodi kar tukaj omenjeno to – le: narod sam pravi, da so R u s i  (v Galiciji – Rusini), mladi naraščaj pa je začel rabiti staro ime U k r a j i n a   in U k r a j i n c i, ime, v katerem je obsežen mladega naraščaja – program.

I. Kijevska kneževina

Viri: Istorija Rusi Aleks. Barvinjskega, Lvov 1890.

Istorija Ukraini – Rusi, Aleks. Barvinjskega, Lvov 1904. Rus – Ukraina i Moskovščina L. Cebeljskega Lvov 1901. Panščina dr. Ivana Franka, Lvov 1898.

vnanjih sovragov, zlasti divjih Pečenegov, je silno propadla kneževina. Mir se je vrnil v deželo šele za Jaroslavovega vnuka V l a d i m i r j a   M  o n o m a h a; po njegovi smrti (leta 1125.)

Padla je tema na Ukrajino,

V grobni mir zavila vso ravnino.

Krilan

Medtem se je zelo okrepil Monomahov vnuk, A n d r ej   B o g o l j u b s k i j  v Zalesju, tj. na polnoči Kijeva v staroruskih kneževinah Tverski in Muromanski, ki so se raztezali naprej ob finskem ozemlju ob reki Oki in Kami. Radi neprestanih medsebojnih bojev maloruskih knezov in napadov črnomorskih hord Polovcev in Pečenegov so se bila namreč nekatera plemena, zlasti Vjatiči in Radimiči, izselila proti severu na finsko ozemlje in napravila  podlago velikoruskim kneževinam Tverski in Muromski. Pozneje je postala prestolnica teh kneževin V l a d i m i r  ob Kami, Bogoljubskij jo je nadalje prestavil v Suzdal in knez Jurij Dolgorukij končno v Moskvo, ki jo je sam ustanovil.

  Kijevski knezi so si bili namreč že prej podjarmili tudi te in druge severne krajine in narode, ki so ostali odvisni  od Kijeva do časov Bogoljubskega, ustanovnika samostojne velike vladimirsko – suzdaljske ali kasneje moskovske kneževine.

Bogoljubskij je vladal kot samodržec, ker ondotno ljudstvo se je zelo razločevalo od svobodoljubnega, demokratičnega ukrajinskega naroda.

 Da bi svojo kneževino utrdil in ojačal, se je Bogoljubskij najprej osamosvojil od kijevske nad

– kneževine in se leta 1169. dvignil celo nad Kijev ter ga razdejal. Velikoruski kneževini se je tako odprla pot do Črnega morja in južnoruskih plovnih rek in zagotovljen ji je bil obstoj in razvoj.

II. Gališka kneževina

   Težišče maloruske kneževine se je preselilo na zahod, in vlogo Kijeva je prevzel Galič ob Dnistru, kasneje pa Lvov. Pravnuki Jaroslava Modrega so si bili namreč že leta 1097. ustanovili v sedanji Galiciji novo kneževino. Najznamenitejši gališki knezi so bili Volodimirko (Vladimirko), ki je razširil svoje ozemlje do Črnega morja, dalje Roman, ki si je podvrgel tudi Kijevščino in skoraj vse rusinske zemlje.

Umrl je leta 1205. Leta 1228  je slednjič zavladal slavni Danilo ob prvem tatarskem napadu na Evropo. Danilo je po odhodu Tatarjev dvignil svojo veliko državo do velikega ugleda.Mir pa je trajal le malo časa. Leta 1240 so namreč pridrli Tatarji že v drugo ter opustošili vso Ukrajino in Galicijo.

Še vedno snivam: pod goro,

med vrbami, tam nad vodo,

je bela kočica: sedi,

kot je posedal prejšnje dni …

»Oporoka«

     Od tedaj je bila Gališka kakor tudi suzdaljsko – moskovska kneževina podložna tatarskemu hanu. Polagoma se je Gališka  pod Danilom dobro opomogla. Leta 1264 je slednjič slavni Danilo umrl, zapustivši dosti močno državo. Med njegovimi nasledniki pa je bil sposoben za vladarja edini sin Lev, po katerem je oče Danilo imenoval novoustanovljeno mesto Lvov. Lev je umrl leta 1301, zadnji knez iz roda Romanovičev pa je umrl leta 1324.

III. Litva in Poljska

   Maloruske dežele so prišle kmalu pod tuje vladarje. Posebno so prežali nanje Litovci.*) Litva je ležala proti severu nad reko Njemenom. Že prvi knez litovski, Mindovg, ki je združil litovska plemena, je napadel gališko kneževino. Veliki knez Gedemin (1316 – 1341) si je podvrgel v kratkem toliko maloruske zemlje, da se je imenoval kralja Litve in Ruske, njegov sin Oljgerd si je pa pridobil še Kijevščino in Podolje. Posebno južni Rusi so se radi pridruževali Litvi, da so se mogli tako z združenimi močmi tem laže otresti tatarskega jarma.

   Ob istem času pa se je tudi sosednja Poljska potezala za gališko Rusijo, in tako so nastali med Litvo in Poljsko dolgoletni boji. Slednjič pa je pridružil Oljegardov sin Jagajlo (1377 – 1434), ki je postal leta 1368 tudi poljski kralj, gališko Rusijo poljskemu kraljestvu.

   Poljska je imela veliko opraviti z nemškimi »Križarji«, in da bi se jih odkrižala, je iskala »unije« s kneževino Litvo-Rusijo, ki jo je vladal tedaj zanani Vivovt. Vivovt se je združil z Jagajlo v upanju, da se laže ubrani mogočnih sosedov Moskve in Krimskih Tatarjev. Združeni vojski sta premogli za vedno Križarje leta 1410 pod Dubrovnom pri Grunwaldu in Tanenbergu.

*Litvanci: sorodni Slovanom.

zadeli na odpor, so dosegli svoj namen s pomočjo manjšega litovsko-ruskega bojarstva (boljarjev), kateremu so obljubili enaka prava z velemožnimi boljarji, kakor je bilo v Poljski. Prišlo je do ljubljinske unije 1569.V tej uniji se je sklenila popolna jednakopravnost Poljske, Litve in Maloruske pod jednim kraljem, tedaj Žigmundom II. (1548 – 1572). Poljska pa se ni brigala za dano besedo in je bolj in bolj kršila unijo ter zatirala zlasti Malorusijo.

Ž njim se ona je ljubila,

a srce medlelo:

slutilo je zlo, izreči

pa ga ni umelo.

»Topola«

IV. Panščina

   Kakor so že davno izgubili svobodo poljski kmetje, so jo izgubili polagoma tudi ruski – postali so »hlopi«. Ker je v Ševčenkovih pesmih neštetokrat govor o panščini tj. tlačanstvu, o jarmu,

Bremenih in obupnem stanju kmeta-roba, zato si oglejmo panščino malo natančniše.

Tlačanstvo v naših krajih je bilo hudo, izzivalo često upore, celo kmetiške vojske, a poljsko in velikorusko (moskovsko) tlačanstvo je bilo v primeri z našim pravo živalsko robstvo!

V Stari Poljski se je razvila panščina iz fevda po nemškem vzorcu. Kralj se je imenoval neomejenega lastnika vse zemlje – torej tudi kmetov. Ki so jo obdelovali. V nagrado za zasluge in v plačo višjim vojakom ter dostojanstvenikom je dajal ali bolje posojal kralj cele pokrajine v dosmrtni užitek; le ti fevdalci so oddajali od svoje zemlje dele svojim vojakom, slugom itd. Fevd  se je okrepil polagoma v posest, in poljska šljahta si je znala priboriti pravo, da ni mogel dajati kralj temu več pravic kakor drugemu. Radi tega se je vsled složnega pritiska šlahte bolj in bolj ožila kraljeva moč – pravice šlahte do kmeta pa so rastle od dne do dne.

Že leta 1180 se je moral kralj Boleslav I. prositi papeža pomoči in cerkvenih kazni proti šlahti, ki je pravcato drla podložne kmete – kralj sam ji ni mogel več do živega. In ker je umogočena šlahta dosegla polagoma celo prosto izbiro kralja, ji je moral novoizvoljeni kralj dajati za to vedno novih pravic.

Leta 1520 so bili seljani do cela urobljeni.Kmetje so bili »prikrepljeni« tj. pritrjeni, privezani na zemljo – odtod tudi maloruska beseda »kripak« in »kripactvo«, ki pomenja panščino. Nihče ni smel zapustiti zemlje brez dovoljenja pana, tj.  gospoda. Kakor zemljišče, tako je bil tudi kmet z vsem premoženjem lastnina panov.

Težko meni je, siroti,

na tem svetu žiti:

domačini – so kot tujci,

nimam s kom govoriti.

»Večer«

   Borzynski  piše: »Izključno od pana je bilo odvisno, ali in kdaj oprosti podložnika, da se preseli v mesto ali kam drugam; od njega je bilo odvisno, kakšna bremena, najemnino in robote se imajo naložiti podložnim in v kakšnem razmerju. Za krivice, tepenja in uboje kmet ali njegova družina ni mogla pana tožiti. Na ta način je postalo podloštvo selskega ljudstva zakon, dasi ga ni potrjevala nikaka državna postava. In vrhutega so imeli pani v svojih rokah vso zakonodajno oblast.«

   Kmet ni mogel pričati pred sodnijo, ni mogel skleniti nobene pogodbe, se ni mogel pritožiti nad šljahtičem, ni mogel postati uradnik, ni imel nikakih političnih pravic. Šlahtič je »hlopa« lahko pregnal iz zemlje, ga prodal, pokvečil in celo ubil; ako je pa hlop ubil drugega hlopa, je bil kaznovan s smrtjo.

   Po vsej pravici piše poljski pisatelj XVI. stoletja  Andrej Madževskij : »Govorimo o robstvu, v katero so pani ukovali kmete. Prodajajo jih kakor živino; kedar hoče pan, prisili hlopa, zapustiti zemljo. Šlahta naziva kmete in preprosto ljudstvo »pse« Tuintam čujem najnesramniše  glasove: »Kdor bije hlopa je ravno tako, kakor bi bil psa.«

Pani so si zlasti na Litovsko-Ruskem med razkolniki celo prisvajali pravo izbirati in na –nastavljati duhovne. Zgodilo se je često, da so pani prodajali duhovske službe, pobirali, prejemali darove od duhovnov, si prisvojevali cerkveno posest itd. Pani so tudi sodili  razkolne svečenike, gonili jih v zapore, pobirali davke od njih itd. najhujša šiba za uboge seljane pa so bili Judje – arendarji. Od plemičev so dobivali Judje v najem in upravo zemljišča in ž njimi tudi vsa prava, ljudi soditi in in kaznovati. Judje so imeli celo cerkve v svoji upravi ter hranili cerkvene ključe. Za krst, za poroko so morali plačevati tudi za službo božjo in pogrebe.

   Jezuit Peter Skarga pravi, »da niso niti Turki niti Tatarji tako delali z narodom, kakor delajo pani«!

   Moskovsko dačanstvo je bilo ravno tako, deloma celo še hujše.

   Tako grozno zatiranje svobodoljubnega naroda je moralo vzbuditi in izzvati krvav odpor!

In sniva se ji: sin Ivan –

postave lepe in bogat

»San«

V. Kozaštvo

   Medtem ko je šlahta zatirala in dušila rusinski narod, se je razvijalo v južnih stepah nad Črnim ali ruskim morje, bujno življenje.

   Tod je bila svoboda doma – na stepi; toda ta svoboda je živela od dragocene krvi! Po južnih stepah bivajoči ruski narod se je moral neprestano boriti za obstanek s krimskimi Tatarji in Turki. Zato so morali biti stepni prebivalci neprestano oboroženi – bili so kmetje, pastirji, vojaki. Nazivali so se Kozake, tj. lahkooborožene jezdece, proste – vojnike. Med kozake ni segla moč poljske šlahte, ker ni bilo varno živeti po stepah tu ni bilo panščine, niti strahu pred Poljaki in Moskali  (Moskovičani). Pač pa so kripaki, tlačani iz poljske in moskovske države skrivali in bolj utekali iz tužne domovine, se selili na prosto stepo in tako množili kozaško moč, ki je slovela celih 300 let.

   Dobro urejeno kozaštvo je bilo kmalu strah vsem sosednjim državam. Njihovo silo so občutili poljski pani, ki so jih hoteli prikrepiti kakor kmete, premagani so bili od njih zaporedoma Turki in Tatarji in Peter Sagajdačnij se je proglasil krog leta 1600 za ukrajinskega hetmana obeh bregov Dnipra.

   Temelj svoji samostojni, neodvisni demokratični državi so položili kozaki z ustanovitvijo Zaporoške Siči leta 1556.

   Vzhodno od Kudaka, pri Katerinoslavu se obrne Dnipr proti jugu. Od tam je bilo kakih 70 kilometrov na daleč v strugi 12 pragov, čez katere dere voda z velikim šumom. Kamenje in skale v strugi so delale plov zelo nevaren, in le kozaki s svojimi čajkami, obvezanimi z bičjem, ki je varovalo čajke zibanja in nevarnih udarcev ob skale in katerega so se oprijemali v nevarnostih potopa, so umeli ploviti po teh pragih. Konec pragov se je raztezala pokrajina »Niz« v kateri je tvoril Dniper več velikih otokov. Za temi silno težko prestopnimi pragi so dobili kozaki na Dniprovih otokih varno zavetje.

Otoke so utrdili z mogočnimi koli, debli, izmed katerih so zijala na bregove žrela topov. Kozaki so bili torej za temi koli kakor za »sečjo« zavarovani, in od tod ime Sič ali Seč; »zaporožka« pa se je imenovala zato, ker leži za Dniprovimi pragi ali slapi.

   Na Siči so imeli kozaki svoj tabor, svoje zaloge in cerkev. Tabor se je imenoval »kiš« ali koš, poglavar koša pa je bil koševi otaman, voljen za eno leto; on he je upravljal koš na čelu izbranega starješinstva.

Veter veje in zavija

krog po polji raja, -

na gomili kobzar sedi

in na kobzo vdarja.

»Perebendja«

  Stanovali so kozaki po 150 skupaj v «kurenih«, nekakšnih kasarnah pod vodstvom kurenjega otamana. V važnih zadevah  so sklicevali kozake s kotli na vojni svet (vijskova rada). Vsi so bili prosti, jednakopravni in vse so sklepali z večino glasov. Noben kozak pod smrtno kaznijo smel imeti ženske na Siči.

   Po zimi, ko so se vrnili kozaki s svojih pohodov, lovov itd. so navadno stanovali večjidel po zimoviščih, hutorjih tj. zavarovanih pristavah na stepi, kjer so imeli svoje družine, drugi so prezimovali po selih ali mestih, ostali pa na »Siči«.

   Zaporoški kozak je postal lahko vsakdo, ki je bil sposoben za vojaka. Novodošlega je sprejel košeni (otaman) z izrtaševanjem: »Veruješ v Krista?« - »Verujem« - »In v sveto Trojico?« - »Verujem.« »In v cerkev hodiš?« - »Hodim.« - »Torej prekrižaj se!« Novodošli se je prekrižal trikrat. – »Dobro, zdaj stopi v katerikoli kuren!«

»Hvala batko!«

VI. Registrirani kozaki

Po razpadu grozne tatarske »Zlate orde« so se Tatarji umaknili v južne ruske stepe nad Črnim morjem in na Krim, od koder so hodili plenit proti severu. Malorusko prebivalstvo se je jelo nato polagoma vračati v svoja stara porušena selišča na stepe ter je v neprestanih bojih potiskalo Tatarje bolj in bolj proti jugu. Ti kmetje – pastirji in obenem kozaki so bili predvsem prosti in so živeli po starih ruskih običajih.

   Po ljubljinski uniji leta 1569 so uvedli Poljaki, kakor že omenjeno, tlačanstvo tudi med Rusini. Radi tega je utekalo mnogo kmetov v ta prosta kozaška selišča na stepo.

   Videč moč in pomen tega kozaškega naroda ovžb meji kraljestva, so ugibali poljski kralji, kako bi si ga do cela priklopili, ga organizirali ter ga uporabljali v vojskah sploh, zlasti pa kot obmejno stražo pred Tatarjem in Turkom ter proti Moskovščini.

   Kralj Štefan Batorij da napraviti zapisnik (register) teh kozakov, ki so pod vodstvom otamana, ter jim določi letno plačo.

»Ašče, kto rečet, jako ljublju

Boga, a brata svojego nenavidit,

lož jest.« (Lista apostola Ivana 4.20)

»Do mrtvih in živih in še ne rojenih rojakov mojih«

 Otamana je imenoval za hetmana ter mu tudi podelil znake časti in oblasti. Ti znaki so bulava = žezlo, bunčuk = drog, konec katerega je bil pritrjen konjski rep, oziroma šop konjske žime, (bunčuk je služil za vojno znamenje), pečatka = kozaški pečat, korugva = zastava.Število registrovcev je bilo omejeno, in zato so morali vsi ostali postati zopet kmetje, plačevati davke in izvrševati druge dolžnosti.

Ker pa ni bil ta kozaški ustroj potrjen od varšavskega sojma (državnega zbora), je bil brezpraven. Že drugod uvedene preosnove v cerkvenem in političnem oziru so Poljaki uveljavljali tudi za ta del Ukrajine in število registrovcev omejevali bolj in bolj.

   Krog leta 1600 je bilo naraslo tod že število ljudi nad pol milijona, ki so kozakovali ter hoteli biti prosti – registriranih pa je bilo le par tisoč! Vsem ostalim se je omejevala svoboda.

   Te zemlje so bile zelo plodne, in zato je prosilo kralja mnogo plemičev, šlahtičev pravice do njih, in mnogi plemiči so dobili ogromne pokrajine.

   Ti plemiči, npr. znani Kalinovskij, so imeli od kralja izdana posestna pisma – kozaki, oziroma seljani pa niso imeli pisanih posestnih pravic, in zato so morali postati hote ali nehote – tlačani. Te kričeče pravice so vzbujale v  Ukrajini občo nezadovoljnost. Narod  je utekal v velikih množicah na prosto Zaporožje, od koder so potem napadali kot prosti kozaki pane po Ukrajini. Vstaja se je širila med seljani bolj in bolj; vodil jo je junaški kozak Nalivajko v zvezi z zaporoškim koševim otamanom Lobodo, a brez uspeha.

   Poljaki so imeli razdvojiti narod in kozake s tem, da so obljubili kozakom plemstvo z vsemi pravicami. Poljakom so bili kozaki v vojnah zelo dobrodošli. V vojski proti Moskvi in Turkom so naprosili pomoči celo zaporoških ali mizovih kozakov pod hetmanstvom Petra Sagajdačnega, ki je bil slavoznan po svojih junaških pohodih na Varno, na Sinopo v Mali Aziji in druga turška in tatarska mesta. Sagajdačni  jepomagal Poljski in jo rešil pod pogojem, da se kozakom na Ukrajini sploh vrnejo stara prava. V sili je Poljska obljubila, toda kmalu je bilo zopet vse pri starem. Kdor se je hotel rešiti tlačanstva, je ubežal na Zaporožje  - v zlato svobodo. Poljska je zgradila zato trdnjavo Kudak, da bi lovila ubežnike ter nadzorovala Zaporožje, a kozaki so jo zrušili. Ukrajinsko seljanstvo se je vnovo vprlo v zvezi s kozaki, a ta vstanek leta 1638 je bil spet neuspešen: kozaki (registrovci) so izgubili svoja prava, njihovo število je bilo znižano na 1200. Rusko plemstvo se je iz koristolovja odtujevalo bolj in bolj svojemu narodu ter ga zatiralo s poljsko šlahto vred. Prej ko prej je moralo priti do splošne ustaje!

V tem času tam pod goro

blizu tega gaja

nekaj nad vodo črni se,

nekaj tam beli se.

                                                                   »Začarana«

VII. Hetman Bogdan Hmeljnickij

Kakor smo videli ravnokar, so se potegovali za prava Ukrajine v prvi vrsti prosti, neodvisni zaporoški kozaki. Katere pa so bile njihove glavne zahteve? Razven starih cerkvenih pravic so zahtevali ravnopravnost kmeta, ki naj dobi taka prava kakor so jih imeli registrovci; zahtevali so odpravo tlačanstva za vse ruske zemlje in ureditev ljudskega življenja na podlagi jednakosti in svobode kakor je bilo na Zaporožju.

Da je vstal za svoja prava in svobodo ves ukrajinski, tj. maloruski narod, je trebalo le še pravega voditelja, in ta je bil Bogdan Hmeljnickij. Povod splošni vstaji je bil iz Sienkiewiczevega glasovitega romana »Z ognjem in mečem« znani rodbinski razpor Bogdanov s

Čigirinskim, podstarostom, šlahtičem Čaplinskim. Mimogrede bodi omenjeno, da je pač Sienkiewicz pri vseh svojih vrlinah le Poljak, da je proti šlahti preveč prizanesljiv – proti kozakom pa pretrd in prenatančen.

Ideja Hmeljinickega, kozakov in vsega zatiranega ruskinskega naroda je bila velika, ognjevita, in zato se je poziv k splošni vstaji raznesel kakor blisk po vsej Ukrajini. Vse se je pripravljalo na boj, mogočne čete kozakov in ubeglih kmetov so se zbirale pod Bogdanovim praporom. Leta 1648 se je pričela kravava vojska, ki se je bila res z ognjem in mečem in trajala leta in leta. Navesti pa moramo iz te grozne vojske le uspehe in neuspehe.

Izprva je bila vojna sreča na strani Hmeljnickega, ki je oprostil začasno vso Ukrajino, ves maloruski narod poljskega jarma, pregnal vso šlahto in jude iz zemlje: ni bilo ni hlopa ni pana več! Hmeljnickega je bil ustanoviti pravo demokratično državo, ki naj bi obsezala vse maloruske dežele.

To seljansko, kmetsko gibanje je bilo zelo neprilično tudi Moskvi; bala se je, da ne bi vstali za svoje pravice po vzgledu ukrajinskih kmetov tudi velikoruski, in zato se je zvezala s Poljsko.

Proti združenim sovragom in vrhutega še krimskim Tatarjem izžeta in izmučena Ukrajina se ni mogla več uspspešno boriti, in zato je izvolil Hmeljnicki manjše zlo, iskal rešitev v – Moskvi. Pod ugodnimi pogoji se je sklenila pogodba v Perejaslavu leta 1654 v kateri se je podvrgla Ukrajina Moskvi.

»Čakaj malo!

Čuješ? nekaj plače

tam pod plotom … kakor dete!

»Služabnica«

Toda tudi Moskva se ni brigala za dano besedo. Da bi tem laže pokorila Ukrajino, zlasti da bi potlačila kmetska stremljenja, je prepustila Moskva v Viljenski pogodbi leta 1656 Poljski Galicijo in Belorusijo. Leto kasneje, 1657 je umrl veliki hetman Hmeljnickij – videč strte vse svoje namere – obžalujoč, da je izročil Ukrajino besedolomni Moskvi.

VIII. Ukrajina po Poljsko in Moskvo

Hetmanščina

Nasledniki Hmeljnickega, Vigovskij in Nemirič sta na novo skušala boljšo srečo v zvezi s Poljsko, a nevspešno. Radi nesloge med Ukrajinci je ostala Ukrajina vsled Andrusovske pogodbe leta 1667 na levem bregu Dnipra pod Moskvo; desni breg pa pod Poljsko.

Iz Poljske so se vrnili na Ukrajino zopet šlahtiči in ljudje iz Moskovščine pa so došli vojvodje in vojaki. Ukrajini je pretil popoln propad.

Tedaj vstane za svobodo Ukrajine slavni junak Peter Dorošenko. Videč, da je Valahija pod turško vlado vspevala in da se Turki niso vtikali v njeno notranjo upravo, sklene podvreči Ukrajino Turku, kar pa ljudstvu ni dosti prijalo. Posrečilo se je sicer Dorošenku, pregnati za kratek čas iz deđele Poljake in Moskovičane, toda končno se je odtegnil hetmanovanju, boječ se, da ne bi ljuba mu Ukrajina vsled neprestanih bojev do cela izkrvavela.

Slednjič se je razdelila Ukrajina po vojski s Turčijo, ki je hotela ohraniti nad njo nadvlado proti Moskvi in Poljski v bahčisarajski pogodbi leta 1681 v tri dele: levoberežna Ukrajina je ostala Moskvi in se imenovala Hetmanščina, desnoberežna, večinoma opustošena, pa se je razdelila med Poljsko in Turčijo. V desnoberežni Ukrajini je za vedno prepalo kozaštvo, v levoberežni, moskovski se je pa ohranilo.

Kozaško starješinstvo se je pa v tem času bolj in bolj usmerjalo ukrajinski ideji; ni se več mnogo menilo za potrebe naroda, pač pa skrbelo tem bolj zase ter odiralo ubogo ljudstvo. Prisvajalo si je cele vasi, si dajalo od moskovskega urada potrjevati posestne pravice ter uvajalo malo panščino. Isto tako so delali moskovski polkovniki. Te zemlje, imenovane »rangove« je imela starđina mesto plače.

Da Bog na svet

vas ustvaril ni, kričite silno

da bi nepravdi vrat klonili,

a isti ste še, kot ste bili

»Do mrtvih in živih in še ne rojenih rojakov mojih«

IV. Ivan Mazepa

V Moskovščini je bila še hujša panščina (kripactvo) nego v Poljski, zato so tudi moskovski kmetje utekali v dežele ter se zbirali v južnih stepah ob Donu in Volgi ter od tam netili in prevračali vstaje. Izmed njihovih poveljnikov sta zlasti znana Štefan Razin in glasoviti Pugačov. Radi miru v domačih deželah so smatrali moskovski carji in zlasti Peter Veliki, kakor že omenjeno, gibanje Ukrajinskega seljanstva za slab zgled moskovskim kmetom, in so zato zelo podpirali polkovnike in kozaško staršino, znano sedaj dvorjanstvo pri uvajanju panščine po Ukrajini. Ukrajinska prava so se čim dalje bolj omejevala, davki so naraščali in na tisoče Ukrajincev je moralo delati pri javnih moskovskih delih, zlasti pri gradnji trdnjav. Nevarnost je pretila celo Zaporožcem. Hetmanoval je tedaj na Ukrajini slavni Ivan Mazepa, odkritosrčen kozak, ki je čakal prave priložnosti, da osvobodi Ukrajino, a skrbno skrival svoje namere pred carjem. Dobro došla mu je vojska med Švedi in Moskvo. Zagotovi si torej pomoč švedskega kralja Karola XII. In zaporoškega hetmana Kosta Gordijenka. Zviti Peter Veliki pa izda v sili manifest na ukrajinski narod; trdeč, da se hoče Mazepa udati Poljakom in obljubljajoč, da mu davke odpiše. Nezaupanje naroda se je vzbudilo in tako prevzzročilo veliki poraz pri Poltavi leta 1709.

Peter Veliki je  postal car vse Rosije (Rusije), Ukrajina pa se je zvala v naprej Maloruska.

Zelo zanimiv je načrt, temelj ustave za Ukrajino, katero sta sestavila Gordijenko in Mazepa, in na katero so prisegali kozaški staršini in Zaporožci. Med drugim se je glasilo:

1)      da se združi vsa kozaška Ukrajina, desnobrežna in levobrežna in levobrežna in Zaporožje v jedno ukrajinsko kozaško republiko;

2)      Ukrajino ima upravljati hetman, izbran od naroda, a njemu naj stoje na strani – »generalni svetniki« iz kozaške staršine, polkovnikov in po enega zastopnika vsakega polka;

3)      razven tega mora biti še »generalni zbor«, sestavljen iz generalnih svetnikov, polkovnih staršin, stotnikov in izbranih polkovih zastopnikov ter poslanec Zaporoške Siči; ta »generalni zbor« se mora zbirati na zasedanja trikrat na leto;

4)      Hetman je podložen »generalnemu zboru«;

Ide Katra – dalje blodi,

gleda, v daljo pazi …

menda jašejo moskali …

jad! … v srce jo mrazi …

                                                      »Katarina«

5)      Vsi uradniki in staršine naj se volijo;

6)      Staršina ima povrniti prilaščena posestva;

7)      Nastati mora popolna svoboda in vsi ljudje naj bodo ravnopravni kozaki;

8)      Odpraviti se imajo vsa nepravična bremena in davščine.

Ta Gordijenkova ustava je posebne važnosti zlasti radi tega, ker kaže v zelo jasni luči svobodoljubni značaj Ukrajincev; za nas je pa zelo zanimiva zlasti zato, ker vidimo iz nje, da se je porodila in vse obvladala ta ideja demokratične države v času, ko so se še povsod drugod bili narodi slepo udani skrajnemu absolutizmu.

X. Maloruska

Hetmani so bili naprej odvisni od »malorosijskega kolegija«, sestoječega iz generalov, - torej brez moči. Mesto da bi Peter Veliki olajšal ljudsko bedo kakor je bil obljubil pred poltavsko vojsko, je zatiral kozake na vse načine. Kopati so morali prekope, sušiti močvirja, graditi trdnjave, hoditi v vojske nad Tatarje, Turke, Perze itd. Novo mesto Peterburg so gradili ponajveč kozaki. Vsa ta in druga dela so opravljali v največjem pomanjkanju in bedi. Sodi se lahko, da je na ta način žalostno končalo do 150 000 najkrepkejših mož - , v daljni tujini – v močvirjih, gozdih in snegu.

Hetman Skoropadski, Pavel Polubotok in zadnji, Ciril Rozmovskij so zahtevali zaman starih pravic. Leta 1764 je carica Katarina II. za vedno zatrla hetmanstvo ter postavila Maloruski na čelo moskovskega generala – gubernatorja. Tako se je končala Hetmanščina. Peter Veliki se je maščeval tudi nad Zaporoškimi kozaki. Leta 1709 jim je zrušil Staro Sič. Gordijenko je nato ustanovil pri ustju Dnipra drugo Sič. Ko se je pa Moskva vojskovala s Turki, je naprosila Zaporožcev pomoči, a jim zato dovolila, da so smeli blizu stare Siči ustanoviti Novo Sič (1734), kamor so bežali radi panščinevelike množice knmetov iz moskovske in poljske Ukrajine. Ti ubežniki so v nekaterih letih ustanovili po zaporožkih zemljah mnogo vasi.

Po poltavskem porazu so zbežali Mazepa in Gordijenko s pristaši v Turčijo. Orlik, Gordijenkov naslednik, si je vse svoje življenje prizadeval osamosvojiti Ukrajino. V ta namen se je zvezal s Tatarji in Turki, toda brez uspeha.

Tak je, glejte, naš otaman,

orel sivokrili!

I vojuje, se raduje

na vse svoje sile.

»Hajdamaki«

 V kazen za novo vstajo je dal Peter pregnati polno Ukrajincev na sever, več jih je pregnal v Sibirijo, druge, ubežnike je pa s pomočjo tujih vlad preganjal po Evropi. Orlik sam je vstopil kot brigadir v francosko vojsko.Moskva je čimdalje bolj prodirala proti jugu in vzhodu. Po zaporoških zemljah je stavila utrdbe ter razdajala posestvo tujim plemičem. Zaporošci so  tako izgubljali svoja posestva, prezimovališča, pašnike in ribarijo – kmetje so pa morali opravljati panščino.Na vzhodu Zaporošja se je razprostirala »Slobodska Ukrajina«. Tja so se množično selili  ubežniki že od časa Hmeljnickega, ustanavljali »slobode« tj. svobodna sela in imeli svoje potke. Ta Ukrajina je bila tudi že pod moskovsko vlado in leta 1765 je dobila tudi popolnoma moskovsko upravo.

Od vseh kozaških organizacij je vstrajala samo še Zaporoška Sič.

XI. Hajdaqmaščina in Kalijevščina

Kakor že omenjeno, je bila Ukrajina na desnem bregu Dnipra, pripadajoča Poljski, opustošena in zapuščena. Poljska je vabila nove naselnike iz moskovske Ukrajine ter jim obljubila skozi 30 let popolno svobodo brez vsakoršnih dolžnosti. Ko so pa pretekla ta leta, so si pani naslednike iz nova podvrgli in nastopila je stara panščina zopet z vso silo in krutostjo.

Narod je zopet začel braniti svoje pravice, zbiral se v velike trume ter začel ropati in pobijati pane. Ti vstaši so se imenovali hajdamaki (hajduki). Polagoma so se dobro organizirali po kozaški in to hajdamaštvo, ki je imelo značaj roparstva, se je prelevilo v splošen narodni povstanek, imenovan Kolijivščina. Načeloval je tej vojski Zaporođec Maksim Zaliznjak. Hajdamaki so po celi deželi ropali posestva panov, zažgali jim imetja ter ubijali svoje stanovalce, pane in Jude. Pani in Judje so iz strahu vbežali v velikem številu v utrjeni Uman, mesto grofa Potockega, ki je imel tudi na rayzpolago mnogo kozakov pod vodstvom Ivana Honta. Le – ta se je pa združil z Zaliznjakom, mesto Uman je padlo in hajdamaki so pomorili samo v tem mestu do 40 000 panov in Judov. (1768)

hajdamakom so pomagali Zaporošci zlasti kot vodje. Koševi otaman zaporožki , Kaljniševskij je hotel porabitri ta splošni vstanek, da zopet oživi desnobrežno hetmanščino, a mu ni uspelo. Katarina II. je uvidela nevarnost novega seljanskega gibanja, prišla Poljakom na pomoč ter udušila vstajo.

Oj, kak leta orel sivi,

a za njim orliči;

šeta Maksim, šeta batko,

a za njim hlopčiči.

»Hajdamaki«

XII. Zrušenje zaoproške Siči

Carica Katarina II. sklene slednjič po nasvetu Potemkina porušiti zaporoško Sič in s tem zadati kozaštvu za vedno smrtni udarec. Leta 1775 pridere general Tekelij z veliko vojsko pred Novo Sič (1734 – 1775) izvabi kakor na dogovor koševega otamana Kaljniševskega s kozaško staršino vred v svoj tabor, jih da povezati in odposlati v Peterburg. Sič pa docela poruši (1775).

84. letna starca Kaljniševskega so zaprli in osiveli jetnik je v grozni, nezdravi ječi v Soloveckem samostanu na nekem otoku

Belega morja ječal še celih 25 let; v ječi ni smel nič pisati in tudi govoriti ne z nikomer. Iz luknji podobne vlažne, temotne ječe je smel le trikrat na leto na sprehod v spremstvu straže. Slednjič ga osvobodi leta 1801 car Aleksandar I. toda do cela izmučeni starček ni hotel nikamor odpotovati. Tam je leta 1803 tudi umrl v 112. letu starosti kot – zadnji kozaški otaman.Kozaki, ki se niso hoteli podvreči Moskvi so po zrušenju Siči zapustili Ukrajino in ustanovili z dovoljenjem turškega sultana novo Sič na nekem otoku blizu ustja Donave, kjer so še zdaj njihovi potomci.

Kozaki pa, ki so se podvrgli Moskvi, so izgubili ime »Zaporoške mizovske vojske« ter dobili naslov »črno morske vojske«. Po premirju s Turki je to vojsko leta 1792 carica Katarina II. premestila v zemlje nad reko Kubanom severno od Kavkaza. Nedavno je pa ruski urad pomešal to vojsko z velikoruskimi kozaki ter jo nazval »Kubansko vojsko«.

Prostorne zaporoške zemlje s prostimi ukrajinskimi kmeti, katerimi so bili Zaporožci kot ubežnikom nakazali v naseljenje, je carica razdala moskovskim, nemškim in drugim knezom, grofom, ministrom in generalom.

Koncem je uvedla carica Katarina II. leta 1783 po vsej Ukrajini še »Kripactvo«, kakor je bilo že od davna uvedeno po vsej moskovščini in je bilo še strašnejše od poljske panščine.

To strašno kripactvo, nekako suženjstvo, proti kateremu so se borili s peresom tudi prosvitljeni ruski veleumi npr. Turgenjev, zlasti pa Taras Ševčenko, je slednjič odpravil »Car Osvoboditelj«  Aleksander II. (1855 -1881) leta 1881 – nekaj mesecev po smrti Tarasa Ševčenka. Kaj pa je bilo s panščino v Galiciji? Cesar Jožef II. je leta 1776  najprej oprostil panščine duhovščino (rusinsko), leta 1782 pa je tudi kmetom olajšal težki jarem; ostali so sicer podložni svojim panom, opravljati so morali sicer še tlako, toda podložniki, »kripaki« niso bili več. V naprej so se smeli svobodno seliti in ženiti, kupovati zemljišča, pošiljati otroke v šole in si izbirati poljubno rokodelstvo. Popolnoma je odpravil panščino pa še le cesar Ferdinad I. 1848.

Ne tuguj, zaupaj Bogu

se v molitvi vneti.

Meni pa se zdaj na Uman

treba je ozreti.

»Hajdamaki«

XIII. Kulturne razmere Ukrajine

I. Avstrijsko – ogrski Ukrajinci (Rusini)

Predno spregovorimo o kulturnih razmerah ruskih Ukrajincev, par besedi o avstrijskih Ukrajincih, ki se imenujejo Rusine in prebivajo v Galiciji, Bukovini ter na severozahodu Ogrske.

Ko je prišla Galicija leta 1772 po I. delitvi Poljske pod Avstrijo, sta Marija Terezija in zlasti Jožef II. takoj poskrbela za Rusine – Ukrajince; ukrajinščina je dobila pravico v šoli in uradu. Žal pa, da se takrat ni uvaževal živi, ljudski jezik, ampak le cerkveni, ki ni bil ne čisto staroslovenski in ne čisto ukrajinski.

Živi ukrajinski jezik je začel gojiti in pisati šele Markijan Šaškevič, semeniščnik v Lvovu leta 1835 in za njim njegovi tovariši Mikola Ustijanovič, Jakob Golovackij in Ivan Vagilevič. 

Koliko boja je morala prestati mlada gališka književnost in narod ukrajinski! Od ene strani so zatirali ukrajinski jezik in narod Poljaki, od druge strani so ovirali delovanje in napredek moskofili pod vodstvom moskovskega vseučiliškega profesorja Pogodina. Poljaki so odrekali ukrajinščini samostojnost, trdeč da je le poljsko narečje. Ukrajinščino so zatirali v uradu in šoli in so sploh omejevali Ukrajincem (Rusinom) narodne in politične pravice kjer in kolikor so mogli, kakor še dandanes. Poljska šlahta se je od starih časov malo ali nič izpremenila, in le ta ima še vedno največjo in prvo besedo v Galiciji.

Na drugi strani so spet moskofili, ki trde da je ukrajinščina pa narečje velikoruskega jezika. Ti moskofili imajo še dandanes svojo stranko, zavode in časnike in so hudi nasprotniki takozvanih »narodovcev« tj. Ukrajincev.

Kljub tolikim sovražnostim in zaprekam pa se gališko – ukrajinski narod in njihova književnost lepo razvija in to zlasti od leta 1860, ko se je zanesel ogenj živahne delavnosti iz ruske Ukrajine v Galicijo. V Lvovu zlasti, a tudi v drugih galiških mestih deluje vse polno društev in tudi več časnikov, ki skrbe za vsestranski narodni napredek; okoli njih je zbrana cela dolga vrsta pisateljev vseh strok.

O gališko – ukrajinskem književnem sploh prosvetnem delovanju bi trebalo napisati celo razpravo, kar pa ni mogoče na tem mestu; omenimo le velikega književnega društva »Naukovo tovaristvo imeni Ševčenka«, ki izdaja poleg drugih učenih in leposlovnih publikacij tudi mesečnik »Literarno -

naukovij Vistnik« pod uredništvom

Kot oblak so hajdamaki

Uman obstopili

O polnoči, in do rana

na Uman planili

»Hajdamaki«

Vladimirja Gnjjatjuka  idr. Velevažno je tudi društvo »Prosjvita« ki je bilo ustanovljeno že leta 1868 in ima na tisoče članov. Prosjvita izdaja na leto za dva K udnine po več knjig poučne in leposlovne vsebine ter ustanavlja po Galiciji čitavnice in gospodarska društva. Projsvita deluje le za preprosto ljudstvo.Še poznejše nego v Galiciji se je prebudila narodna zavest v Bukovini, katero je odstopila Turčija Avstriji leta 1775. Prvi in narodni pisatelj in pesnik bukovinski je Josip Jurij Fedjakovič, ki je začel delovati leta 1861. Znameniti pesnik   je tudi Izidor Vorobkevič (Danilo Mlaka) in brat Grigorij. V novejšem času pa je zaslovela tudi nam Slovencem že znana pisateljica Olga Kobiljanska. Književno središče Bukovincev so Črnivci (Černovice).

Najžalostnejši izmed vseh je položaj Ukrajincev na Ogrskem, kjer jih živi še krog 500 000. pred 50 leti in prej se tam še ohranjevali narodno zavest vladiki, zlasti prjaševski kanonik Aleksander Duhnovič (+ 1865). Ko je pa začel siliti ljudstvo neki Adolf Dobrjanskij velikoruščino, katere ni umelo, so se omikanci rajši kar pomažarili, in tako se godi še dandanes.

Ogrska vlada sicer izdaja za ljudstvo list »Nedilja«, poleg tega izhaja še drugi list »Listok«, a sta oba malovredna in pišeta slab jezik. Vrh narodne nezavednosti je ljudstvo še skrajno siromašno in izžeto od Judov na nečuven način. Da bi dvignila materialno in moralno stanje ljudstva, podpira sicer zadnji čas ogrska vlada ljudsko šolstvo, vendar tudi ona stremi le za tem, da polagoma pomažari še stotisoče, ako se še začasno ne zavedo in zganejo v to poklicani omikani stanovi.

Izmed Ukrajincev je tudi veliko izseljencev v Ameriki, in sicer zlasti iz Galicije, Bukovine in Ogrskega. Naseljenci so v Združenih državah, v Braziliji in Kanadi, kjer jih živi kompletno nad 100 000. Vseh izseljencev v Ameriki je nad pol milijona. Vsestransko jih je organiziral v zadnjih letih duhovnik Ivan Voljanskij (došel v Ameriko leta 1884). Posamna društva in jednote imajo poleg cerkva in šol tudi svoje liste, npr. »Amerik – ruskij Vistnik«, »Svoboda«.

II. Ruska Ukrajina

Z izgubo politične samostojnosti je izgzubila Ukrajina tudi večinoma svoje narodnostne pravice, in s tem pogoj svojega kulturnega razvoja. Moskovski urad je zatrl Ukrajincem skoraj vse stare zavode, šole, akademije in ustanove. Carica Katarina II. je uvedla v urad in šolo velikoruski jezik. Za negovanje in razvoj maloruščine, živega ljudskega jezika, se ni nihče brigal.

»Brata ubijmo!dom zažgimo!

rekli so storili.

Menda so vse; ne sirote

v kazen so pustili.

»Hupalivščina«

Ko pa je proti koncu 18. veka oglasil Poltavec Ivan Kotljarevskij in izdal več knjig v ljudskem, ukrajinskem jeziku, je vzbudil s tem, kakor nekdaj naš Vodnik, narodno zavest in zanimanje za domačo književnost. Kmalu se je pojavila še vrsta pisateljev, izmed katerih naj omenimo Petra Artemovskega, Grigorija Kvitka – Osnovjanenka in Evgenija Grebnika. Bujnejše življenje se je obetalo leta 1847, ko so ustanovili v Kijevu Mikola Kostomariv, Taras Ševčenko in Kuliš »bratstvo Cirila in Metoda« z velikim, posebno demokratičnim programom. A še istem letu je prišla vlada društvu na sled, ga spoznala za revolucionarno in kaznovala vse tri gori omenjene in še nekaj drugih z dolgoletnih prognanstvom.Boljše prihodnosti so se nadejali Ukrajinci ob nastopu carja Aleksandra II. (1855), ki je tudi oprostil po 10 letnem prognanstvu Kostomarova in Ševčenka. Ta čas je na književnem polju delovalo polno pisateljev, med katerimi je posebno zaslovela Marija Markovička pod psevdonimom Marko Vovčok. Pa Ukrajina nima sreče! Prišlo je leto 1861., leto znane poljske vstaje. Ob tej priliki je neki judovski list obrekoval Ukrajince, da drže s Poljaki in da se hočejo odtrgati od Rusije. Ruska vlada je temu verjela in kratko malo zabranila širiti med Ukrajinci prosveto v domačem ukrajinskem jeziku. Prepovedala je tudi rabo ukrajinščine v šoli in cerkvi. Težišče književnega delovanja ukrajinskega se je preselilo nato na avstrijska tla, v Lvov; tja so pošiljali v naprej pisatelji svoje proizvode in ustanovili list »Pravda«.Od leta 1873 do 1876 so Ukrajinci na Ruskem spet svobodneje dihali; ruski urad je v Kijevu leta 1872 ustanovil celo podružnico petreburškega »geografičnega tovaristva« ki si je pridobilo zlasti v narodopisnem oziru Ukrajine premnogih zaslug. Toda kdaj je bila Ukrajini sreča stalna? Vsled raznih ovadb proti odbornikom tovaristva je car Aleksander II. leta 1876 tovaristvo zatrl in izdal 18. majnika istega leta ukaz, s katerim je prepovedal v Rusijo uvoz ukrajinsko pisanih knjig, zabranil tiskanje sploh vsake ukrajinske gledališke predstave.

Isti car je sicer leta 1881 svoj ukaz malo omilil, vendar je bila cenzura do najnovejšega časa tako kruta, da je moglo priti v tisk razmeroma silno malo ukrajinskih knjig, a še te le v velikoruskem pravopisu.

Književno življenje se v takih razmerah v Rusiji moglo razvijati, vendar ga vsi ukazi niso mogli zatreti. Število pisateljev je kljub temu vedno naraščalo; kdor ni mogel obelodaniti svojega dela v Rusiji, ga je poslal v Lvov, mnogi pa hranijo svoje rokopise za ugodnejši čas.

Po groznih prevratih v Rusiji so zdaj Ukrajinci sicer dobili svobodo jezika in pisma, časniki vseh vrst se pojavljajo v velikem številu, kakor gobe po dežju, ki gromko pričajo, da Ukrajina še ni umrla in ne bode, vendar v takih zmešnjavah, kakor so zdaj v Rusiji; še ni mogoče misliti na globoko književno delovanje.

Ko pa se naseli v ogromnem carstvu spet mir in red, tedaj pokaže zlasti Ukrajina, ne samo da ni še umrla pač pa, da je začela pravzaprav šele živeti. In kakor je peval naš Prešeren da »vremena  Kranjcem bodo se zjasnila«, tako je prorokoval tudi nesmrtni ukrajinski Prešeren, Taras Ševčenko, da

»pozabi se sramotna

davna zgodovina

in oživi dobra slava,

slava Ukrajine,

in svit jasni, nevečerni

tiho nam zasveti ….

ŽIVLJENJEPIS

TARASA ŠEVČENKA

IN NJEGOVA DELA

Duhovnik: Josip Abram, prevajalec T. Ševčenka

I. Ševčenkova detinska leta

Taras Grigorovič Ševčenko se je rodil 25. svečana (po našem štetju 9. sušca) v Morincah kijevske Gubernije na Ukrajini. Njegov ded je bil »švec« tj. čevljar id od tod priimek Ševčenko (sin čevljarja). Tarasov oče je bil »kripak« tlačan plemiča Engelhardta, in je moral torej opravljati panščino. Taras je imel še štiri sestre in dva brata, med vsemi pa je najbolj ljubil Irino, ona pa njega.

V podlago sestave življenjepisa mi je služil življenjepis dr. Omeljana Ogonovskega v »Istoriji literaturij ruskoj« Lvov 1889, v izdaji »Tovaristva imeni Ševčenka«.

Za njegov pesniški genij so bili ti časi pastirovanja velikega pomena, ker je na paši zelo vzljubil naravo in upodabljal kasneje v svojih pesnih te mladostne vtise v nenavadno ljubki obliki. Širne stepe in visoko nasutih gomil, grobišč, pomenikov davnih kozakov – junakov, ki so bile gosto posejane po vsej Ukrajini, se pesnik neštetokrat spominja v svojih pesnih.

Na stepi krog stoje gomile

ter prašujejo

tužne vetra -----

              (do Osnovjanenka)

Rojstna hiša prevajalca Josipa Abrama

Oče ga je dal v šolo učitelju Gubskemu; brati se je naučil brzo, a bil je tako živ in razposajen, da je učitelju često kar zbežal od knjige. Vsi opomini očetovi so bili zaman.

Mnogo rajši  pa je poslušal starega deda, ki je rad pripovedoval svojim vnukom o kozakih in pa o grozovitosti hajdamakov in krutosti panov. Kaj rad je zahajal Taras tudi v lebedinski samostan, kjer je star menih v  živih barvah opisoval božjepotnikom groze »kolijevščine« leta 1768. na podlagi teh spominov je Taras kasneje spisal grozno epično pesem »Hajdamake«.

Dve leti za materjo umrje Tarasu še oče. Zanimive in nekako proroške so bile njegove predsmrtne besede o Tarasu: Sinu Tarasu ni treba od mojega imetja nič; on ne bo navaden človek: iž njega bo ali kaj prav dobrega ali pa bo velik hudobnež; - zanj bi ne bila mala dediščina ali nobenega pomena ali bi mu pa nič pomagala«.

Jednajstletni deček je skušal zdaj vso grenkost sirote. Često je posedal v stari platneni srajci pod plotom in premišljujoč trpko usodo sirote

------ se domislil

da je sam sirota, -

in globoko – žalno vzdihne

      sedeč poleg plota

                                  (Perebendja)

II. Taras v šoli

Kmalu po očetovi smrti je začel hoditi Taras v šolo djaka tj. cerkvenega pevca Bugarskega, kateremu je tudi služil opravljajoč domača dela. Dasi je bil Bugarskij velik pijanec in je zanemarjal šolo, se je Taras vendarle kmalu priučil slovnici, časoslovu (cerkvenemu molitveniku in psalterju, ter djaku pomagal peti pri mrtvaških opravilih. Slednjič je cerkveno petje često sam opravljal in dobival za to od dijaka vsako deseto kopejko.

Kljub grdemu ravnanju se ostal Taras pri Bugarskem celi dve leti. Vidno se je zelo premagoval, da ni ubežal. Nekoč pa, ga je premagala želja po osveti, ter je djaka z istim trstom, s katerim je bil sam premnogokrat tepen, nabil na vse moči. Koj na to pa gre in izmakne izmed djakovih knjig neko knjigo s podobami, ki mu je radi podob silno ugajala, ukrade djaku še petico, si kupi papirja, in skrivajoč se v visoki travi iz nje prerisoval, kedarkoli mu je dopuščal čas.

V gosti megli na gomili,

kot topola se sklonila

zoroleta je mladenka.

Nekaj je v naročji krila…

»Služabnica«

Kasneje je bil prisiljen v pregnanstvu ravnotako skrivši v visoki travi pisati svoje pesmi,

a vse zaradi te petice,

ki sem djaku bil ukral,

me Bog je menda kaznoval

                         (Kozačkovskemu)

Taras je čutil veliko veselje in poklic za slikarstvo, in zato sklene posvetiti se tej stroki. Naprosil je zaporedoma par slikarjev, naj ga sprejmejo v pouk, toda od prvega je radi krutosti ubežal že četrti dan, druga pa ga je sam odpustil, češ »ti nisi sposoben, niti za čevljarja in sodarja ne!«

Žalosten odide domov, pase spet ovce nekaj časa, a kmalu spet naprosi drugega slikarja, naj ga sprejme. Ta spozna njegovo nadarjenost, toda noče sprejeti sinu »kripaka« Engelhardta. Zato pošlje Tarasa iskat dovoljenja k Engelhardtovemu oskrbniku, Dmitrovemu.

III. Taras v panski službi

Dmitrenko je bil ravno dobil ukaz od Engelhardta, naj nabere izmed podložnikov čvrstih, bistroumnih sinov za pridvorno službo, zato je Tarasa kar obdržal. Odločen je bil v službo kuharja, kjer je opravljal najnižja dela, vendar se je pa zasebno vadil v risanju ob vsakem prostem času.

Nekoč dobi od nekega gosta za snaženje čevljev 20 kopejk v srebru in da vse na pot brata Mikitu, ki ga je prišel obiskat. Mikita ni nikoli

pozabil te velike ljubezni, in še o prenesenju Tarasovega telesa iz Peterburga v Kijev se je spomnil tega ves zasolzen: »Kako dobra duša je bil! Ko je bil še majhen, sem ga tepel, a pokojnik mi je dal poslednje kar je imel!«

slednjič je bil Taras rešen iz službe surovega kuharja in določen za panskega lakaja. Njegova naloga je bila čakati v predsobi na povelja, prižgati panu pipo, nalivati mu čašo idr., na potovanju pa ga spremljati in streči. V predsobi čakajoč je često pel hajdamaške pesmi, dasi bi bil moral molčati in skrivši prerisoval s svinčnikom stenske podobe. 

Ljubite se, črnoobrve,

toda ne z moskali

ker moskali – tujci bodo

srečo vam končali.

»Katarina«

V Viljni, kamor je spremljal pana, je bila nekoč plesna veselica, katere sta se vdeležila tudi gospod in gospa. Taras se ne pomišlja dolgo; ko vse utihne, prižge svečo in jame prerisovati podobo kozaka Platova, ki je bil otaman donskih kozakov. Ko se pan vrne, ga zaloti in ga jame biti, češ da bi bil lahko hišo zažgal in mogoče še celo mesto.Bivanje v Viljni je bilo zanj izrednega pomena. Spoznal se je z neko šiviljo, ki pa je bila prosta. Ljubezen do nje mu je vzbudila še druge misli, ki mu do zdaj niso prihajale na um. čutil je veliki razloček med sabo – kripakom, ne prostim in njo – prosto, neodvisno. Spoznal je do cela svoj žalostni položaj, čutil v dnu srca veliko ponižanje in njegov ponos je sila trpel; mislil in mislil je, kako bi si pomagal ter se osvobodil. Zavedna Poljakinja pa je zahtevala od njega, naj govori ž njo poljski, in radi nje se je začel učiti poljščine, kar mu je mnogo koristilo; s čitanjem Adama Mickiewicza in Bogdana Zaleskega si je namreč zelo izobrazil pesniški čut.

IV. Taras se uči slikarstva

Ševčenko je vdano prosil svojega gospoda, naj ga da izučiti v slikarstvu. Engelhardt ga slednjič usliši in ga izroči v pouk nekemu sobnemu slikarju. Le – ta pa opomni gospoda na Ševčenkovo nadarjenost; gospodu je to prijalo in upajoč, da mu bo Taras še v tvorno korist, ga izroči v pouk priznanemu portretistu:

Novo življenje se je začelo za Tarasa, ki je bil z gospodom v Vršavi. Začel je zahajatri med svobodne ljudi in skoraj po ves dan je bil prost lakajske službe. Njegovo obzorje se je širilo, ob jednem pa je jel tudi bolj in bolj razglabvljati trpko usodo kripakov, primerjajoč jo z veselim življenjem svobodnih ljudi.

V tem izbruhne poljska vstaja in Taras se preseli leta 1832 s svojim gospodom v Peterburg. Bivanje v prestolnici je bilo za Tarasovo usodo odločilno. Slikarske študije je nadaljeval pri Širajevu, kjer se je dosti dobro izučil portretiranja. Gospod se je tega posebno veselil, ker mu je Taras slikal prijatelje. V tem času je kaj rad zahajal Taras skrivši v jasnih pomladnih nočeh v carski »letni vrt« kjer je slikal po vrtu razstavljene kipe.

»Zakaj nisem tudi jaz prost?« je tarnal Taras, - »zakaj sem se rodil kot kripak?«

 Bil je sicer nenavadno nadarjen, toda talente treba gojiti, da se razvijo, in iz dveletne šole, katero je imel Taras za sabo, je odnesel za umetno pesnikovo delovanje bore malo ali pravzaprav nič!"

V Petreburgu se je Taras spoznal z rojakom Sošenkom, ki je bil tudi slikar. Sošenko ga je vabil pogosto  k sebi na razgovor, poslušal s sočutjem mladega prijatelja, ki mu je tožil nemilo usodo, a pomoči mu ni mogel.

»Zakaj nisem tudi jaz prost?« je tarnal Taras, - »zakaj sem se rodil kot kripak?« Ali ima plemič lepšo dušo nego ta ali oni podložnik?«V Perburgu je živel tedaj tudi ukrajinski pesnik Evgenij Grebinka, prijatelj Sošenkov. Ta dva sta razmišljala, kao oprostiti Ševčenka. Grebinka je bil ves vnet za Tarasa in ga je često vabil na svoj dom, mu posojal knjige in dajal nasvete, ker je upal, da ga vzgoji tudi v dobrega pisatelja. Prva skrb Sošenkova kakor tudi Grebinkova je bila pa da čim prej osvobodita nadobudnega Ukrajinca. V ta namen predstavi Sošenko Tarasa Vaziliju Grigoroviču, tajniku akademije umetnosti, proseč ga, naj reši nadarjenega Tarasa iz šole surovega Širajeva. Grebinka ga predstavi pa dvornemu slikarju Venecijanovu, ki ga zopet seznani s slavnim ruskim pesnikom Vazilijem Žukovskim, učiteljem prestolonaslednika Aleksandra.V občevanju s temi znamenitimi možmi se je Taras dobro olikal in omikal. Grebinka in Žukovskij sta zelo vplivala naj in mu postala prava duševna očeta – brez njiju bi Taras ne bil nikdar pesnik svetovne slave;

Spoznanje in občevanje s tako imenovanimi in vplivnimi osebami pa je prineslo slednjič Tarasu tudi osebno svobodo, po kateri je toliko zdihoval.

V. Taras rešen iz podanstva

Taras je silno želel osvoboditev, in ker se mu ni hotela kmalu izpolniti želja, je postajal od dne do bolj potrt. To potrtost mu je množilo še dejstvo, da ne more biti sprejet noben »kripak« v akademijo umetnosti, katero bi bil silno rad obiskoval in je bila to tudi želja njegovega gospoda Engelhardta .

Nekega dne začetkom leta 1838. pride Taras silno vznemirjen k Sošenku in začne strastno tožiti čez svojo usodo grozeč, d se bo maščeval nad svojim gospodom. Nato se je brzo poslovil in prišedši domov, hudo nevarno obolel na vročici.

Engelhardt je zahteval 10 000 rubljev (rubelj 2.55 K). Žukovskij si izmisli izredno sredstvo, kako priti do tega denarja; gre k Brjulovu, učitelju slikarstva na akademiji umetnosti, ter ga naprosi, naj naslika kako podobo, ki naj bi se potem prodala potem loterije. Brjulov naslika portret Žukovskega in grof Vjelogorskij ga je pokazal carski dvojici. Pri loteriji je pokupila vse liste carska rodbina. Potrebni denar je bil nabran, in z njim Taras odkupljen 22. aprila 1838. ševčenko je imel tedaj 24 let.V zahvalo za veliko dobroto je pesnik posvetil kasneje epsko pesnitev »Katarino« Žukovskemu, rojaku Vaziliju Grigoroviču pa »Hajdamake«.

Žukovskij to izve in piše Tarasu prisrčno pismo, ki ga zelo potolaži in umiri. Ševčenko je postal veselejši in pričel čitati pesmi svojega dobrotnika.

V tem času se je pogodil neki ruski general s Tarasom, da mu napravi portret za 50 rubljev. Vendar se pa podoba generalu ni dopadla in je zato ni hotel sprejeti. Taras si dovoli zato izborno šalo z izbirčnim generalom; gre in proda portret za zelo nizko ceno nekemu brivcuza izvesek in pobarva brado, da je bila videti namiljena. Brivec podobo izvesi pred brivnico.

Ko general podobo zapazi, se silno razsrdi, jo takoj odkupi in jame misliti, kako se maščevati nad Tarasom. Ne pomišlja dolgoin gre k Engelhardtu, da odkupi Tarasa zase, ponujajoč 10 000 rubljev. ravno med tem se je trudil Žukovskij osvoboditi Tarasa. Engelhardt je zahteval 10 000 rubljev (rubelj 2.55 K). Žukovskij si izmisli izredno sredstvo, kako priti do tega denarja; gre k Brjulovu, učitelju slikarstva na akademiji umetnosti, ter ga naprosi, naj naslika kako podobo, ki naj bi se potem prodala potem loterije. Brjulov naslika portret Žukovskega in grof Vjelogorskij ga je pokazal carski dvojici. Pri loteriji je pokupila vse liste carska rodbina. Potrebni denar je bil nabran, in z njim Taras odkupljen 22. aprila 1838. ševčenko je imel tedaj 24 let.V zahvalo za veliko dobroto je pesnik posvetil kasneje epsko pesnitev »Katarino« Žukovskemu, rojaku Vaziliju Grigoroviču pa »Hajdamake«.

Osvobojeni Taras od veselja ni vedel kaj početi. Brž teče naznaniti veselo vest Sošenku, ki je ravno slikal štiri evangeliste pri odprtem oknu. Taras ne pomišlja dolgo in skoči kar skozi okno v delavnico, prevrne pri tem sv. Luka in malo ne še Sošenka, kateremu se obesi na vrat vpijoč: »Svoboda, svoboda!« Sošenko ga je zaman skušal umiriti že je mislil, da je Taras znorel. Ko je izvedel končno za resnico, se dobri Sošenko ni mogel premagovati in v trdem objemu sta plakala drug ob drugem kot otroka.

 Taras je jel nato obiskovati akademijo in kamlu je bil najmarljivejši Brjulov učenec. V naprej je stanoval pri Sošenku, ki je pa čez kratko opazil na Tarasu veliko premembo. Brjulov je uvajal Tarasa v panske hiše in prostosti nenavajeni mladenič jo je začel zlorabljati; zanemarjal je svoje delo in rajši veseljačil. Zaman so bili svi opomini Sošenkovi, kakor da bi se hotel Taras odškodovati za vse dosedanje trpke ure, za vsa minula leta.

»Svoboda, svoboda!« Sošenko ga je zaman skušal umiriti že je mislil, da je Taras znorel. Ko je izvedel končno za resnico, se dobri Sošenko ni mogel premagovati in v trdem objemu sta plakala drug ob drugem kot otroka.

Ko je bil doma, je prepeval ali pa pesnil ter bral svoje stih Sošenku, kateremu ni bilo nič ljubo to »tratenje« dragega časa, ko je treba skrbeti za vsakdanji kruh. In ko se kasneje Sošenka prijatelji vprašali, zakaj je bil Ševčenka toliko karal radi pesmi, jim je odgovoril: »Kdo je neki vedel, da bo tako velik poet? Toda jaz vendarle trdim, da bi bil kot slikar še imenitniši, ako bi pustil svoje stihe!«

Taras je sam priznaval, da je mislil pri slikanju na »hajdamake« in na nesrečno Ukrajino. Še celo pri slikanju je pisal pesmi in bolj in bolj je upoznaval, da ni ustvarjen za slikarja marveč za pesnika. Zato je polagoma opuščal slikanje kot glavni poklic.

VI. Ševčenko – kobzar

Ševčenko je sicer še obiskoval akademijo, pri tem pa pridno pesnil. Misleč, da niso njegove pesni mnogo vredne, jih je skrbno skrival. Nekoč dobi njegov prijatelj Martos listič na tleh s sledečimi štirimi stihi:

Kot krvavo – rdeča kača

nese Aljta vest

naj letijo vrani s polja

ljaške (poljske) pane jest.

                        (Tarasova nič) 

Na prošnjo izroči Taras prijatelju svojo zbirko pesmi v pregled. Martos jih nese takoj Grebinki in oba spoznata iz njih izreden veleum Ševčenkov ter skleneta, da se pesmi morajo obelodaniti. Temu se ja pa Taras dolgo odločno upiral, češ, da niso zrele za natis, a slednjič se je le udal prošnjam Martosovim, ki je leta 1840 v Peterburgu tudi res izdal pod naslovom »Kobzar« (goslar).  Jedva so pesni izšle, so se  že vrgli ruski kritiki  z vso silo nanje, norčujoč se iz ukrajinskega jezika in narodnosti. Nasprotno pa so sprejeli Kobzarja ukrajinski rojaki z nenavadnim navdušenjem, in preziranje rodnega jezika, ki se je bilo zadnjih 30 let tako ojačalo med ukrajinskimi pani, da so v obče govorili: «My terpjetj ne možemo ukrainskago yazyka!« se je prelevilo v pravo spoštovanje

Nasprotno pa so sprejeli Kobzarja ukrajinski rojaki z nenavadnim navdušenjem,

.Nič bolje se ni godilo Tarasu, ko je leta 1841 izdal glasovito epično pesem »Hajdamake«. Ruski kritiki so ga proglasili za entuziasta, za kmetiškega pesnika ter mu očitali, da opeva le hetmane, kozake in proste ljudi. Kritiki so spoznali v Tarasu velik pesniški genij in radi bi ga bili pridobili, da bi pisal v velikoruskem jeziku ter si izbiral druge snovi za pesni. V uvodu Hajdamakov piše sam, da so mu svetovali: Ko je bil doma, je prepeval ali pa pesnil ter bral svoje stih Sošenku, kateremu ni bilo nič ljubo to »tratenje« dragega časa, ko je treba skrbeti za vsakdanji kruh. In ko se kasneje Sošenka prijatelji vprašali, zakaj je bil Ševčenka toliko karal radi pesmi, jim je odgovoril: »Kdo je neki vedel, da bo tako velik poet? Toda jaz vendarle trdim, da bi bil kot slikar še imenitniši, ako bi pustil svoje stihe!«

Taras je sam priznaval, da je mislil pri slikanju na »hajdamake« in na nesrečno Ukrajino. Še celo pri slikanju je pisal pesmi in bolj in bolj je upoznaval, da ni ustvarjen za slikarja marveč za pesnika. Zato je polagoma opuščal slikanje kot glavni poklic.

VI.  Ševčenko – kobzar

Ševčenko je sicer še obiskoval akademijo, pri tem pa pridno pesnil. Misleč, da niso njegove pesni mnogo vredne, jih je skrbno skrival. Nekoč dobi njegov prijatelj Martos listič na tleh s sledečimi štirimi stihi:

Kot krvavo – rdeča kača

nese Aljta vest

naj letijo vrani s polja

ljaške (poljske) pane jest.

                        (Tarasova nič) 

Na prošnjo izroči Taras prijatelju svojo zbirko pesmi v pregled. Martos jih nese takoj Grebinki in oba spoznata iz njih izreden veleum Ševčenkov ter skleneta, da se pesmi morajo obelodaniti.

Taras je sam priznaval, da je mislil pri slikanju na »hajdamake« in na nesrečno Ukrajino. Še celo pri slikanju je pisal pesmi in bolj in bolj je upoznaval, da ni ustvarjen za slikarja marveč za pesnika. Zato je polagoma opuščal slikanje kot glavni poklic.

  Temu se ja pa Taras dolgo odločno upiral, češ, da niso zrele za natis, a slednjič se je le udal prošnjam Martosovim, ki je leta 1840 v Peterburgu tudi res izdal pod naslovom »Kobzar« (goslar).

Jedva so pesni izšle, so se  že vrgli ruski kritiki  z vso silo nanje, norčujoč se iz ukrajinskega jezika in narodnosti. Nasprotno pa so sprejeli Kobzarja ukrajinski rojaki z nenavadnim navdušenjem, in preziranje rodnega jezika, ki se je bilo zadnjih 30 let tako ojačalo med ukrajinskimi pani, da so v obče govorili: «My terpjetj ne možemo ukrainskago yazyka!« se je prelevilo v pravo spoštovanje.

Nič bolje se ni godilo Tarasu, ko je leta 1841 izdal glasovito epično pesem »Hajdamake«. Ruski kritiki so ga proglasili za entuziasta, za kmetiškega pesnika ter mu očitali, da opeva le hetmane, kozake in proste ljudi. Kritiki so spoznali v Tarasu velik pesniški genij in radi bi ga bili pridobili, da bi pisal v velikoruskem jeziku ter si izbiral druge snovi za pesni. V uvodu Hajdamakov piše sam, da so mu svetovali:

---- Ako hočeš grošev

in pa slave – tega čuda,

Opevaj »Matrjošo«

in »Parašo« - radost našo«…

                                (Hajdamaki)

Tj. opevaj rusko razuzdano življenje. Taras pa jih odgovarja, da je gluh za njihove svete in da bo pel vedno le o kozakih, gomilah, o vetru, morju itd.

To so, glejte, moje gosli,

To je moja slava!

In v pismu svojemu bratu Grigoriju piše: »Naj bom četudi kmetski poet, da sem le poet, in meni ni ničesar več treba!«

VII.  Ševčenko na Ukrajini

Leta 1844 je končal Taras svoje nauke na akademiji, dobil zlato medaljo in naslov svobodnega umetnika. Nato je sklenil trajno odpotovati na Ukrajino; ker je pa dotlej preveč zapravljal, je bil docela brez sredstev in vrh tega še v dovgeh. O tem neljubem položaju piše bratu Grigoriju: »Ko sem izvršil izpit, sem počenjal reči, ki se jih sramujem spomniti.

V tej cerkvi v Štanjelu so leta 1875 krstili Josipa Abrama velikega prijatelja Ukrajincev in oboževalca slavne zgodovine ukrajinskega naroda

Izvršil sem izpit, in sem začel tako veseljačiti, da sem se streznil šele zdaj po dveh mesecih. Zjutraj se zbudim, ležim in premišljujem, kaj naj zdaj počnem? In glej, gospodinja pride v sobo in pravi: »Taras Grigorevič!Ne morem dalje čakati! Vi mi imate plačati za dva meseca stanovanje, hrano in perilo. Ali mi dajte denar ali pa že več ne vem, kaj naj z vami počnem.«  Prosil sem ji, naj malo počaka in začel takoj misliti, kaj naj počnem. Jedva je odšla gospodinja, pa pridejo trgovski pomočniki drug za drugim, in vsi po denar, rekoč: »Oprostite, tu so računi!« Kaj mi je storiti, vzamem račune pa rečem: »Dobro! Pustite račune, pogledam jih in pošljem denar.« jJaz pa premišljujem dalje, kdaj se  bo zgodilo in kje vzamem denar. – V drugem pismu pa piše Taras bratu, kako se je rešil te neprilike: »Iz te neprilike me je rešil k sreči neki prijatelj, ki mi je dal dela. Od tega časa pa sem trdo sklenil, da bom plačeval gospodinji vsak mesec naprej, ker dobro vem, da se denar nikdar ne drži:«

dvanajst let ni bil Taras v domovini. Koliko se je spremenilo v tem času! Odšel je z Ukrajine kot nesvoboden deček, lakaj, sicer poln hrepenenja in načrtov, a zato tem bolj pomilovanja vreden. Zdaj se je pa vrnil kot sam svoj gospo in vrh tega še kot svoboden, priznan slikar in pesnik na glasu. Znanci in vsi domoljubi so Tarasa željno pričakovali in vsi so ga radi sprejemali.

Kot priznan slikar je dobival Taras povsod naročil in ni se mu bilo bati za obstanek. Zlasti dobro došel je bil knezu Nikolaju Vaziljeviču Repninu, generalnemu gubernatorju »Malorosije« in ž njegovo hčerko Barbaro, zelo omikano žensko, se je celo pobratil, kar je bil zanj rešilno. Taras je namreč tudi po Ukrajini veseljačil in popival z drugovi zdaj pri tem zdaj pri onem panu. Barbari pa to ni bilo ljubo in zato mu je svetovala, da ne bi zapravljal tako svojih talentov, naj ne občuje s takimi ljudmi, pijanci. In Taras se je res izločil iz te družbe panov, ki so smatrali za namen življenja razuzdane zabave, obenem pa drli kožo z ubogih ljudij. V znak hvaležnosti in ljubezni je Taras poklonil Barbari velikoruski pisano epsko pesen »Trizna« in pa ukrajinsko pesen »sestri«, v kateri ji končno želi:  

Bodi srečna, ki iz mala

Mene ni ljubila,

Tebi zvesta in prijazna,

Sestra moja mila!

                 (Do sestre)

Spominska plošča na rojstni hiši Josipa Abrama, ki so jo postavili hvaležni krajani

Od lahkoživih panov je pa Tarasa odvračala tudi njihova brezobzirnost do kmetov in Atanazij Čužbinjskij nam pripoveduje v tem oziru za Tarasa nekaj jako značilnih dogodkov.

Neki gospod povabi Tarasa in spremljevalca Čužbinjskega na obed, h kateremu sta došla dosti rano. »V prdsobi je dremal sluga na klopi. Na njegovo nesrečo je došel gospod, ga videl spečega ter ga prebudil lastnoročno na svoj način, ne da bi se oziral na najino pričujočnost. Taras Grigorevič je zardel, pokril glavo in – odšel domov. Nobena prošnja ga ni mogla pregovoriti naj se vrne. A gospod mu tega kasneje ni ostal dolžan.«

Ševčenko je nekega drugega gospoda često obiskal. Nekoč pošlje vlastelin v trdi zimi svojega kmeta peš v Jagotin (na dom kneza Repnina) k Ševčenku v neznatni zadevi z naročilom, naj se vrne še istega dne. Slišavši o nečloveškem ukazu, - bilo je namreč v Jagotin 30 vrst tj. toliko km daleč – se je Taras silno razljutil, in ker ni imel pravice zadržati kmeta čez noč, pošlje gospodu takoj pismo polno ogorčenosti, v katerem mu odpove vsako daljnjo občevanje. V odgovor na to pismo mu vlastelin porogljivo odgovori med drugim, »da ima še 300 duš takih »bedakov«, kakršen je Ševčenko sam.«V tem času je Taras pridno slikal in pesnil ter potoval s svojim prijateljem Čužbinjskim po Ukrajini, kjer je risal in poučeval ker je bilo arheologično znamenitega – obenem pa se je spoznaval s širšimi ukrajinskimi krogi in nabiral snovi svojim umotvorom ter deloval za osvoboditev Ukrajine.

Predno pa preidemo na pregled in oceno narodnoprosvetnega Tarasovega delovanja na Ukrajini, naj navedem še nekaj značivnih potez o njegovem značaju.

Kamor je Taras prišel, je najrajši govoril s starimi, večinoma preprostimi ljudmi o davni davnini, o kozakih, hajdamakih itd. Prišel je nekoč v rojstno vas, in mladi duhovnik si je zaman prizadeval, da bi govoril ž njim, le s starim očetom, svojim nekdanjim sošolcem v šoli Bugarskega se je pomenoval. Ko je Taras odšel, pride neka stara žena in vpraša mladega duhovnika o Tarasu. On ji ogovori: »Ko bi vi znala, kak bedak je! Sedel je s starim in govorila sta samo o razbojnikih. In vrh tega je še dal poklicati ničvrednega Smoljka, nekdanjega šolskega tovariša in se je jel ž njim poljubljati!« - »Čudne reči pripovedujete, oče,« odgovori starka, čudeč se, »z nami Taras nikdar ne molči, a z vami se zdi kakor da bi ne vedel o čem govoriti:«

Še en pogled na rojstno hišo Josipa Abrama v Štanjelu

Vodnjak pred rojstno hišo Josipa Abrama, znamenitost Štanjela

Znamenita cerkev sv. Daniela v Štanjelu

1) določena je bila združitev Slovanov v eno federacijo pod protekcijo ruskega carja, in ako bi car v to ne privolil, bi se izvolila kaka druga pot v dosego namena.

poro, bo potem dolžan, končavši vseučiliščne nauke, služiti šest let kot ljudski učitelj, ter poučevati in pozivati narod, da si s treznim življenjem pridobi sredstev, da se osvobodi podložništva.«

Toda v dosego  tega vzvišenega namena, prosvetitve in osvoboditve naroda je bila v največjo oviro ukrajinska inteligenca sama, ki se je bila z malimi izjemami popolnoma odtujila narodu; izvirala je iz starega kozaškega starejšinstva, živela med Ukrajinci, toda ni imela ž njimi drugega skupnega kakor da je zatirala in do skrajnosti izžemala ubogo ljudstvo ter ga tudi v duševnem oziru vedla na kriva pota – je vzgajala, v kolikor se da govoriti o vzgoji, večinoma v tujem nemškem duhu.

Tem laži – osrečevavcem naroda, grobokopom naroda je Ševčenko leta 1845 spisal poslanico nazvano » Do mrtvih in živih in še ne rojenih rojakov mojih, v Ukrajini in ne v Ukrajini živečih, moje prijateljsko poslanje«, kateri pač ni iz lepa primere v svetovni literaturi. Iz te poslanice govori skrajna ogorčenost, ki se stopnjuje od odstavka do odstavka, a slednjič prelevi v milo, gorečo prošnjo, naj se združijo vsi z najmanjšim bratom, kmetom:Objemite, bratje moji,

najmanjšega brata, -

naj se mati še nasmehne,

zaplakana mati!

--------------------------

In pozabi se sramotna,

davna zgodovina,

oživi spet dobra slava,

slava Ukrajine,

in svit jasni, nevečerni

tiho spet zasveti --------

Prosim vas, rotim vas, bratje,

dajte se objeti!

                         (Poslanica)

Most zaljubljenih v Štanjelu

Pogled na zvonik cerkve sv. Daniela v Štanjelu

Ravno tedaj je bil imenovan za učitelja slikarstva na kijevskem vseučilišču in se je zato hotel prepeljati iz Černigova v Kijev. Ko pa je hotel stopiti na parnik, ga je policija prijela ter odvedla v Kijev, kjer so dan prej zaprli tudi Kostomarova. Ševčenko je ostal povsem miren in niti nasveta nadzorujočega časnika, svojega častivca, naj vrže potno torbo, v kateri je gotovo kaj opasnih spisov, v vodo, ni hotel poslušati.

Iz Kijeva so prepeljali Tarasa v Peterburg, kjer so mu izročili tole obsodbo: Umetnika Ševčenka se ima radi zlaganja revolucijskih in skrajno predrznih pesmi, kot moža krepkega telesa, uvrstiti v vojake Orenburškega posebnega kora; naročilo se je načelstvu, najostreje paziti naj, da ne bi nikdar več pisal revolucijskih in sramotivnih pesmi.« Na konceptu je car pripisal lastnoročno s svinčnikom: »pod najostreje nadzorstvo, zabranivši mu pisati in risati.« (28. velikega travna 1847)

X. Ševčenko v pregnanstvu

Tri mesece je sedel Ševčenko zaprt v Petropavlovski trdnjavi v Peterburgu. Mnogi prijatelji so prosili zanj milosti, a zaman. Kneginji Repnini, ki se je tudi zavzela za Tarasa, je odgovoril žandarski poveljnik grof Orlov uradno, »naj se ne meša v te zadeve in naj ne dopisuje s prostim vojakom, ker bi bilk drugače prisiljen ravnati ž njo strogo po zakonu.«

Po treh mesecih so odvedli pesnika v Orenburg ob Uralu, kjer mu je bilo zabranjeno pisati in risati. Kmalu potem se je preselil s svojo stotnijo v  Orsko trdnjavo. Grozno pregnanstvo je okušal Taras od dne do dne bolj, a najhujše mu je delom, da ni smel pisati in tako odlivati svojega gorja iz prepolnega srca. Ker pa pravi pesnik ne more, da bi ne pel, zato se je Taras, kakor sam piše prijatelju Kozačkovskemu, skrival v gosti visoki travi in pisal pesmi; da bi ga pa ne zalotili, je skrival zvezek iz sivega poštnega papirja v golenici škornja. Kakor nekdaj dečku

Taras Ševčenko, Avtoportret, 1853 -54

------ zopet me na stare dni

zadene z verzi se skrivati,

krasti knjižice in peti,

in v travi skritemu plakati,

težko plakati. ------------

kako srečen je bil, ako se je mogel kdaj skrivši oddaljiti na prosto polje na stepo!

In boleče in pobito

srce zatrepeče

kakor ribica nad vodo---

-----------------------

in se spomnim Ukrajine

in – solze otiram.

A »hajd v kasarno! Hajdi v ječo!« Vse lepe sanje so se razblinile na mah in gorje se mu je podvojilo med štirimi stenami »v smrdeči koči.«

------------ ko ob noči

se potemni v smrdeči koči,

vsedo se dume, razbijo

na stokrat srce in nadeje

in česar reči ne umejem

in vse na svetu preženo

in noč tišče kot leta hipi,

kot veliki gluho se vale,

in često borno mi ležišče

krvave solze porose -----

-----------------------------

in molim, naj bi se zdanilo -

kot svobode želim si dne.

Obmolkne čriček, dan znane –

pa prosim, naj bi se zmračilo!

---------------------------------

A tu in tam se mi dogaja,

da tudi solz mi nedostaja,

da smrti prosil bi Boga –

toda Ukrajina ta,

Dniper kruto - bregoviti

in ti, druže – brate,

ne pustite mi Bogi

smrti poprositi!        (Kozačkovskemu)

Spomenik Tarasu Ševčenku v Varšavi

Izmed premnogih dumk, ki jih je spisal Taras v letih prognanstva, nam pač ta zadostuje, da spoznamo veliko gorje, ki je trlo ubogega pesnika celih - 10 let! In dasi je dobil tuintam dobrosrčnega poveljnika, ki mu ni gledal pod prste, in je lahko pisal in slikal, vendar je bil le v – prognanstvu, in misel na svobodo, na prijatelje, misel na trpeči narod in na njegovo osvobajanje mu je neznansko grenila življenje in trela in morila duha. Mislil je na vse to, mislil na osvobojenje in – bal se je misliti nanje:

A morda sreče še dočakam,

a morda še gorje preplakam,

napijem v Dnipru se vode,

oko te, druže, spet zazre?

In morda v tvoji tihi hiši

pogovor moj se spet zasliši

s teboj, ti druže moj? … Bojim,

bojim sam sebe se prašati:

če kdaj to srečo doživim?

                               (Kozačkovskemu)

Edina tolažba v prognanstvu je bilo Tarasu dopisovanje s prijatelji, a najbolj se je veselil listov kneginje Barbare Repnine, ki mu je često pisala. Ko je dobil kako pismo, se ga je silno vselil in pozabil pri tem grenkega gorja. Dobivši od kneginje težko pričakovano prvo pismo, ga je tolikrat prebral, da ga je znal na pamet; tako ljubo mu je bilo! In v dan svojega godu, 25. svečana 1848 je odgovoril kneginji: »Kakor iz trdega sna se probudim, ko dobim list od kogar koli, ki me ni zapustil. Vaše pismo me je preneslo iz mračne kasarne k mojim domačim in v Vaš čudoviti Jagotin. Kaka razkošnost, predstavljal si one, ki se me spominjajo, dasi je takih le malo. Toda srečen, ki se zadovoljuje z malim, a jaz sem zdaj med najsrečnejšimi. Govoreč z Vami praznujem 25. svečan ne hrupno, kakor nekdaj, ampak tako tiho – tiho in veselo, kakor nisem še nikoli praznoval….« štiri dni je pisal Taras to pismo, vsak dan po nekaj vrstic. V njem pripoveduje kneginji, da ga časniki spoštujejo. 28. svečana je završil pismo: »Včeraj sem presedel do rana, a nisem mogel zbrati svojih misli, da bi list končal. Nekaj čudnega je prišlo, sam ne vem kaj. »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas okrepčam.« pred jutranjim sv. Opravilom so mi prišle na misel te besede Razpetega nam, in jaz sem kakor oživel, šel k sv. maši in sem tako radostno, tako srčno molil, kakor morda še nikdar ne. Jaz se zdaj postim, in danes sem bil pri sv. obhajilu. Rad bi videl, da bi bilo vse moje življenje tako čisto in dobro kakor danes!

Del obzidja - Štanjel, februar 2007

 Ako imate knjižico Tomaža Kempčana »Hodi za Kristusom« (prevod Speranskega), pošljite prosim mi jo radi Boga! *Kneginja Repnina je vsled tega pisma prosila grofa Orlova, šefa žandarjev, naj dovoli Tarasu vsaj slikati, a ni dobila od njega niti odgovora. Leta 1848 se je napotila posebna ekspedicija preiskovat Aralsko morje. Ob njem so gradili tedaj vojaki ravno trdnjavo Kos – aralski; med njimi je bil tudi Ševčenko. Butakov, vodja ekspedicije izve o njem ter ga vzame s sabo kot slikarja.Ševčenko si je oddahnil. Kako ljubo mu je bilo, da se je mogel prosto gibati v prosti naravi in na prostem morju! Z veseljem je risal in slikal in pridobil si je spoštovanje in ljubezen vseh udov komisije, zlasti pa Butakova.

Po končani ekspediciji je šel Taras z Butakovim v Orenburg, kjer je v družbi prijateljev, zlasti Lazarevskega preživel več mesecev. Ta čas ni bival v kasarni, ampak pri Gernu, adjutantu poveljnika Obručeva. Ko je bilo končano delo opisa aralskega morja, pri katerem je ves čas sodeloval tudi Ševčenko, naprosi Butakov Obručeva, naj se zavzame za Ševčenka, da bi bil radi zaslug povišan v podčasnika. Toda iz Peterburga ni bilo usmiljenja, pač pa je dobil Obručev še hud ukor, ker je dovolil Tarasu slikati – Butakov je bil postavljen pod tajno policijsko nadzorstvo.

Ševčenko je izgubil na novo upanje na rešitev, in bridko je tožil svoje gorje prijateljem v pismih.

Solzan je gledal cele noči proti ukrajinski strani, želeč si:

»vsaj eno uro na Ukrajini!.....«

Ševčenko je izvedel ob novem letu 1850, da ga mislijo premestiti zopet ob aralsko morje, in to ga je zelo potrlo. Da bi smel vsaj slikati! V ta namen je pisal kneginji Repnini: ….. »Kakšno novo leto sem doživel! Ni res, da veselo? Danes pišem Žukovskemu in ga prosim, da mi izprosi vsaj dovoljenje slikati. Pišite mu tudi Vi, ako ga poznate, ali pa pišite Gogolju, da bi mi on pisal – ona dva sta si zelo dobra. Več Vas ne smem nadlegovati …. Strašna breznadejnost! – Tako strašna, da se more ž njo boriti samo krščanska filozofija.« nato prosi kneginje vnovo Kempčanove »Hodi za Kristusom», katere očividno ni dobil, ali pa se je izgubila na poti. »Edina moja tolažba v sedanjem času je – evangelij; tega berem vsak dan in vsako uro.« v drugem pismu prosi kneginjo, naj mu pošlje Gogoljeve »Mrtve duše«, katere je zelo visoko cenil.

Taras Ševčenko, Aretacija Pugačova

  Ševčenko je bil poštenjak vseskozi, in zato ni mogel trpeti nobene podlosti. Zgodilo se je, da je ženo nekega njegovega prijatelja zapeljeval neki praporščak. To je bilo znano vsemu mestu, le možu ne. Ševčenku ni vest dopuščala molčati o tem, in kljub pregovarjanju tovarišev, naj se ne meša v zadevo, ženo možu ovadi. Takoj drugi dan pa je dobil tudi poveljnik Obručev ovadbo, da Ševčenko piše pesmi in da slika. Obručevu je bila ta ovadba silno neprijetna, ker Ševčenko je slikal tudi zanj; a kakor se mu je smilil pesnik, je moral ž njim vendarle strogo ravnati – radi carskega urada.

Zato ukaže adjutantu Gernu preiskati Tarasovo stanovanje. Gern pa naznani to iz ljubezni do pesnika brzo Lazarevskemu, ki steče z nekim drugim prijateljem brzo k Tarasu. Po mizah je ležalo polno listov in slik, katere so v naglici od kraja uničili. Ko je bila uničena že večina pisem, pa se Ševčenko upre nadaljnjemu pokončevanju z besedami: »Bo že! Pustite vsaj nekaj za inkvizitorje, sicer bodo mislili, da me dobri ljudje še poznati nočejo!«

Radi te svojeglavosti in neprevidnosti Tarasove sta prišla v roke orožnikov dva albuma s slikami in pesnimi in krog 20 raznih pisem, kar je bilo vse vkup poslano v Peterburg. Zato je moral Ševčenko še pred koncem preiskave iz Orenburga v Orsko trdnjavo, od tam pa v Uralsk, in po končni preiskavi je došla carjeva »Vsevisojoča resoljucija«, po kateri je bil Ševčenko pregnan za Kaspiško morje v Sibirijo v Novopetrovsko trdnjavo pod najstrožje nadzorstvo.

          …………………………

V Novopetrovsk, ali kakor se dandanes imenuje, Aleksandrovsk je došel Ševčenko 17. novembra 1850 in je tam ostal do svoje osvoboditve leta 1857. Živel je v kasrni pod nadzorstvo posebne straže, moral težko delati pri trdnjavskih zgradbah in se vaditi kot vojak. Njegov stotnik Potapov je bil naravnost vražji človek, kije delal s pesnikom kakor s kakim pobalinom. Često je obrnil vse žepe in ga preiskal, nima li kakega svinčnika ali kosa papirja. Pri vsaki priliki ga je mučil in žalil, in ubogi Taras je ob vsakem takem brezobzirnem ravnanju obolel in bolehal dve leti.

Ob tedanjem svojem življenju je pisal Taras prijatelju Kozačkovskemu: »Živim v kasarnah; na vojaške vaje hodim vsak dan, hodim v karaul (na stražo) – z eno besedo vojak sem, in pa še vojak! Celo – strašilo za vrane! Brke imam velikanske, plešo pa kakor bučo (melono).«

Kaki dve leti kasneje je slednjič Taras dobil dovoljenje, pisati in slikati, toda le pod nadzorstvom posebnega časnika. Kmalu so ga vzljubili vsi do poveljnika Majevskega, čigar otroke je učil risanja. Dasi v pregnanstvu, se je vendar Ta zdaj mnogo predrugačil, bil je često nenavadno vesel, hodil s častniki na lov, pel pri gledaliških predstavah in manjkati ga ni smelo na zabavi, to pa je trajalo le dobrega pol leta.

Po smrti Majevskega se mu je zopet godilo hudo do dohoda novega poveljnika Irakija Uskova, ki je bil Ševčenku naklonjen že v Orenburgu.

Taras Ševčenko, Starec na pokopališču

Taras ni vnaprej stanoval v kasarni, ampak pri kakem časniku, po  leti pa na vrtu poveljnikovem, obedoval pa je vedno le pri poveljniku, čigar malo hčerko Nadjo je zelo ljubil in pestoval; ona ga je tako vzljubila, da je še celo v snu klicala »plešastega strička«.

Nekaterim časnikom pa nikakor ni ugajalo, da je bil poveljnik Ševčenku bolj naklonjen nego njim samim ter da mu ne zabranjuje pisati in slikati in zato so ovadili vso zadevo šefu grofu Perovskemu v Orenburg, ki pa – ni sprejel ovadbe. Kljub temu pa Perovski ni bil – vsaj na videz – naklonjen Tarasu, in zgodilo se je, da je vrgel nekdaj krasno stepno sliko njegovo, ki so mu jo prinesli pesnikovi prijatelji, kar na tla, ter jim zabičil, naj ga niti ne spominjajo na tega človeka.

V tem je umrl leta 1855 car Nikolaj I. in nastopil je vladarstvo Aleksander II. (1855 – 1881) imenovan »Osvoboditelj«, čigar kronanje pa ni prineslo pregnancem nikakih olajšav. A kneginja Barbara Repnina, ki je morala od leta 1850 na strog ukaz prekiniti dopisovanje s pesnikom, ni mirovala in po njeni iniciativi je jela grofica Iv. Tolstaja vstrajno delovati na osvobajanje Tarasa. Mnogo je sodeloval pri tem tudi verni prijatelj Lazarevskij, ki  je slednjič leta 1857 tudi naznanil ubogemu Ševčenku veselo vest, da bo kmalu oproščen iz Novopetrovskega.

Taras Ševčenko, Kmečko dvorišče, risba

Tarasovo veselje je bilo nedopovedno in krog Velike noči je odpisal prijatelju sledeče:«Kristus je vstal, ljubi moj brat! – Letošnja Velika noč mi je dobro došla! Tako svete radostne Velike noči nisem še doživel! Ko je prišla 7. aprila k nam pošta in prinesla tvojo drago pošiljatev in tvoje veselo pismo  od 17. januarja, sem malo da ne znorel prečitavši ga; a ko sem še zapalil cigaro (deset let nisem pušil cigare), in ko sem zapazil tvojo havano, mi je najboljši prijatelj moj, tako zadehtelo po svobodi, da sem zaplakal kot majhno dete …«

Lazarevskij mu je tudi sporočil željo grofice Tolstaja, naj pride na povratku naravnost v Peterburg.

Uradna vest o oproščanju pa ni došla še tako brzo, in Taras je zapisal v svojem dnevniku, da so mu bili ti dnevi (do 26  21. junija) daljši nego vseh prejšnjih 7 let. Niti spati ni mogel ta čas, a če je zaspal, je zrl v snu vedno le obraze svojih prijateljev.

Dne 28, junija je zapisal v svoj dnevnik, »da je zahvalil vsemogočnemu Človekoljubu, ki je delil duši in telesu njegovemu moč, da je mogel prehoditi to mračno in trpljenja polno pot, ne da bi bil ponižal v sebi človeško čast.« k temu je pripisal še besede: Tolažil in miril sem se s sveto molitvijo in pel:

»Nema v sviti hirš nikomu,

Jak siroti molodomu.«

(Nikomur ni hujše na svetu kakor mladi siroti).

XI. Ševčenko na svobodi

Uradna vest o osvobajanju Ševčenkovem je došla v roke poveljnika Uskova 21. junija, in 2. julija je Taras odpotoval ter došel čez 3 dni v Astrahan, ker so ga slovesno sprejeli nekateri Ukrajinci. Od tu se je vozil dalje po Volgi ter se ustavil slednjič v Nižnjem Novgorodu. Nadaljnjo potovanje v Peterburg mu je pa tu preprečila policija, češ da njegov odpusni list, izročen mu od

Uskova, ni zadosten ter da je pomiloščanje omejeno; tudi mu ni dovoljeno v Peterburg, dasi mu je Uskov v odpusnem listu dovolil. To je bil za Tarasa nov hud udarec in bridko je tožil svoje gorje prijateljem..

Taras Ševčenko, Smrt

 Mihajlu Ščepkinu, dramatičnemu umetniku v Moskvi je pisal mej drugim: »Zdaj sem v Nižnjem Novgorodu na svobodi, toda na taki svobodi, kakor pes na verigi.«

Da bi mu duh ne upadel, je Taras v tem mestu pridno delal, slikal in pesni zlagal; dobrodejno je v nanj tudi občevanje s prijatelji plemenitih src

Dovoljenje, da sme v Peterburg, je došlo pesniku šele 1. marca 1858, toda z dostavkom, da bo pod nadzorstvom policije. Na poti se je pomudil v Moskvi, kjer je obiskal svoje prijatelje; zelo laskavo so ga sprejeli tudi ruski književniki, a najljubši mu je bil poset »drage sestre Barbare Repnine, kateri je dolgoval toliko hvaležnosti! 29. marca 1858 je došel Taras v Peterburg, kjer so ga sprejeli navdušeno Ukrajinci in Velikorusi. Vsi so pač priznavali ne samo njegovega velikega genija ampak v prvi vrsti izredne zasluge, ki si jih je pridobil kot »apostelj svobode« kot zagovornik bednega, tlačenega ljudstva. Smelo se lahko trdi, da je v prvi vrsti Ševčenkova in Turgenjeva zasluga, da se je premenilo javno mnenje višjih krogov in tudi samega carja v prilog tlačanov, in vedno češče se je čulo, da car kmalu osvobodi urobljenega kmeta. A ne samo na višje vladne kroge, ampak tudi na pane, na vlasteline in izobraženstvo sploh je silno delovala Ševčenkova muza; zato so si šteli ti krogi v veliko čast,

ako jih je pesnik posetil, in obedi in zabave so se vrstile njemu na čast dan na dan.

Za prvo svojo dolžnost pa je smatral Ševčenko ob dohodu v Peterburg, d se pokloni veliki dobrotnici Nastaziji Tolsti, ki je največ pripomogla k njegovemu osvobajanju. Sprejela ga je z nenavadno častjo, in njen mož, grof Fedor Tolstoj, ki je bil podpredsednik akademije umetnosti, je dovolil Tarasu stanovati v sami akademiji, kjer je tiho, nemoteno slikal in književno deloval.V Peterburgu se je spoznal Taras s Turgenjevom, ki je ukrajinskega pesnika zelo cenil, ter sklenil naučiti se maloruščine; v ta namen mu je Taras priporočil branje divnih spisov Marka Vovčka tj. pisateljice Marije Markovičke, s katero je bil Turgenjev dobro znan.

Po vrnitvi iz prognanstva se je sklenil Ševčenko oženiti, toda vsak poskus mu je izpodletel. Iz Peterburga je pisal ženi prijatelja Maksimoviča, Mariji Vaziljevni, naj mu najde pripravno nevesto na Ukrajini. Kasneje ji je poslal tudi svojo sliko:

* Glej »Pojasnila«

Taras Ševčenko, Avtoportret,1860

XII. Ševčenko na Ukrajini

Dobro se je godil Ševčenku v Peterburgu med zvestimi prijatelji, a vendar mu je bilo težko živeti v tujem mestu, - srce ga je z vso silo vleklo na jug, gledat širne stepe in deroči Dniper, obiskat svoje drage, obiskat dragi mu dom in prijatelje. Pomladi leta 1859 je došel ves srečen v Kijev, od tam pa se je napotil najprej v Kirilivko, kjer so živeli njegovi bratje in sestre. Najbolj ga je vleklo srce k preljubi sestri Irini, ki je o tem sestanku takole pripovedovala: »Bila sem na vrtu, - pela sem. Ozrem se in vidim, da teče k meni moja hčerka: »Mama, mama! Neki Taras vas kliče: reci, reci materi, da je prišel Taras k njej!« - »Kakšen Taras?« Sama pa nisem niti prestopila z mesta.

Kar glej, pride on sam k meni. –»Zdravstvuj sestra!« reče …. a jaz že ne vem, kaj se je godilo z mano. In sela sva lepo pod hruško, on pa mi je položil glavo na kolena ter me prosil, naj mu pripovedujem o svojem grenkem življenju. In jaz mu vse dopovem, a on, pokojnik, posluša in reče nazadnje: »Ehe! Tako sestra, tako!« Naplakala sem se dovolj, predno sem mu dopovedala do konca, kako je umrl moj mož. (Irinin mož, slikar Bojko, je bil namreč velik, nesrečen pijanec). Tedaj ostane moj ljubi brat, se ozre na nebo, se prekriža in reče: »Slavo tebi, Gospod! Moli sestra! – tudi jaz sem prost in ti si prosta«…

Po povratku iz pregnanstva je bil Taras denarno na slabem, tako dani mogel dati revni Irini več kakor en rubelj. Želja njegova pa je bila, osvoboditi tlačanstva vse svojce, a ker tega ni mogel storiti in ker ga je srce preveč bolelo, gledati njihovo revščino in trpljenje, je kmalu zapustil rojstno vas.

Kar strah in groza

prelepega me je sela je;

črneje od črne zemlje

ljudje blodijo; posahnili

zeleni vrti so, pognile

so bele hiše, se zrušile,

in z bičjem ribniki se vkrili;

in selo, kakor bi zgorelo,

ljudje kot obnoreli

nemi na panščino gredo

in deco vedejo s sebo.

A jaz, zaplakavši, nazaj

odšel sem v novo v tuji kraj.

                                         (Koča)

Taras Ševčenko, Avtoportret,1860

Iz Kirilovke odide Taras v Korsun k svojemu svaku in soimeniku Jerneju Ševčenku in ostane pri njem par mesecev. V Korsunu mu je bilo zelo ljubo, vstajal je rano »da bi poslušal, kako ptički ščebetajo pozdravljajoč vshod sonca«, čez dan se je mudil s svojim albumom v tihem zatišju vrta, ponoči pa se je često sprehajal do jutra, trdeč, da »neštevilne zvezdice mu ne dovolijo v hišo«.

To bivanje na deželi, v božji prirodi, mu je porodilo srčno željo, kupiti si kos zemlje ter se za vedno naseliti na Ukrajini. S svakom Jernejem si je že izbral primeren prostor, toda posestnik ga ni hotel prodati, da bi tako postal sosed Ševčenka, »ki je svobodo pisal«, kakor so govorili kmetje o pesniku.

V tem času je Ševčenko mnogo hodil tudi med prosto ljudstvo, oblečen kmetiški. Vsi so ga zelo radi poslušali, ko jim je govoril o osvobojenju in jim deklamiral svoje ognjevite pesmi, spisane v mali knjižici, ki jo je nosil, kakor nekdaj za Uralom, navadno le v golenici škornja.

Kar se zgodi nekega dne, da ukaže okrajni policijski nadzornik Tabačnikov Tarasa aretirati. Dolžili so ga, da je spremenil svete reči in tajil Boga. Po končani preiskavi pa povabi Tabačnikov pesnika na obed; potem vzame iz miznice svoje pesmi ter jih jame čitati Tarasu; ker so se mu pa zdele ničvredne in neumne, zgrabi Taras ozlovoljen sešitek, ga potisne nazaj v predal, ga zaklene in vrže ključ skozi okno. To je Tabačnikova silno razdražilo. - Tabačnikov je nato zahteval od Tarasa, naj ga naslika »kakor je velik in brez pogreška«, kar pa je Taras odločno odklonil. Tabačnikov ukaže nato, docela razjaren, pesnika zapreti. Kmalu so ga prepeljali v Kijev, kjer je bil predstavljen generalnemu gubernatorju Vaziljčkovu, zelo vljudnemu možu, ki je Tarasu oprostil ter dodal: »Pojdite brž v Peterburg; tam so razumnejši ljudje in se ne brigajo za majhnosti, da bi si zaslug pridobil.«

XIII. Taras si želi živeti nad Dniprom

Čez kratko se je Taras vrnil v Peterburg, a je hrepenel bolj kakor prej, kupiti si kos zemlje nad Dniprom, se poročiti in tako mirno živeti. V ta namen je Taras neprestano pisaril svaku Jerneju in ga prosil, naj mu kupi primerno zemljišče in naj posreduje, da se oženi; žena bi morala biti žive narave, »da bi pod njo gorela zemlja tri sežnje naokrog« - in morala bi biti preprostega rodu. Zelo se mu je dopadala Jernejeva služabnica Harita. Jernej pa mu je odsvetoval na vse sile tako ženitev s preprosto, nepismeno žensko. Končno pa ni hotela tudi Harita sama vzeti Tarasa, ki je bridko tožil, da je »škoda«, da se je pokvarila Harita, ker mu je zaman iskati boljše žene do kraja sveta.« Taras ni obupal, in čez par mesecev je že sporočil Jerneju o novem znanju z neko Likerijo: »Moja bodoča žena se imenuje Likerija – tlačanka, sirota, tudi služabnica kakor Harita, le razumnejša od nje, - pismena in po moskovsko ne govori. –»  A vse nade so mu kmalu splavale po vodi. Taras je uvidel, da Likerija ni zanj in zato jo je pustil: .. »Likerija je, ravno taka kakor Harita – in te toliko neumnejša od Harite, ker je pismena. Kaj naj počnem na svetu? Jaz zblaznim na tujini in na samoti!« Taras je videl strte vse nade na tiho srečno rodbinsko življenje, in ni mu bilo dano, da  

Taras Ševčenko, Avtoportret s svečo,1860

v dveh gledala bi raz goro

na Dniper širni in prepade,

na zlata polja in livade,

in na visoke bi gomile

v dveh gledala ugibajoč,

kedaj so neki jih zgradili?

in koga vanje položili?

Potiha pela bi plačoč

žalostno dumo starodavno ---

-------------------------------

dokler bi noč se ne zgrnila,

dokler z večernico zvezdo

ne vzšel bi mesec nad goro

in polja megla ne zakrila.

To zrla bi, ter odmolila,

in govore potem čez plan

bi šla večerjat v tihi stan -----

                                  (Koča)

Ševčenko je prepustil slednjo misel na ženitev, tem pridneje pa je delal na akademiji, kjer je imel posebno sobo za slikanje in graviranje. V tem času, leta 1860 je začel pisati tudi šolske knjige za otroke. V prvi vrsti pa je hrepenel Taras po osvoboditvi svoje rodovine iz kriopactva, kar se mu je slednjič s pomočjo nekega društva posrečilo, in to ravno nekaj mesecev pred splošnim osvobojenjem kmetov iz krutega tlačanstva.

Taras Ševčenko, Rusalke, 1859

XIV.         Bolezen, smrt in pogreb Tarasov

Vedno iskrenejše je Ševčenko želel preseliti se na Ukrajino – v lasten dom. Slednjič je zvesti Jernej našel primerno zemljišče, ki je pesnika docela zadovoljilo. »Na visoki gori«, piše Jernej, »je gozdiček …..; po sredi tega gozdička poljana; spodaj je nekaj ribiških koč. Na tej gori je mnogo dreves divjakov, jablan in hrušk, - vrtič se lahko napravi. A ljubi, stari Dnipro se ti bo zdel, da ti je pod nogami. Studenčica je nedaleč, a rib dobiš rano svežih, ker jih bodo ribiči nosili za obrežja na goro.«

Taras je poslal potrebni denar v nakup, toda pogajanje se je silno vleklo, ker je bilo zemljišče mestno in so se nekateri suroveži ustavljali prodajizemljišča, »ki je ljudstvu svobodo pisal«, in še po smrti Tarasovi se je komaj posrečilo sorodnikom, kupiti prostor za njegovo gomilo!

Toli izkušani Taras je slednjič v novembru leta 1860 jel bolehati – čutil je bol v prsih. Ni železna sila duha niti močna telesnost ni mogla več kljubovati. Čudno pač, da mu niso toliko gorje in velike nadloge že davno izpodkopavale sicer res železnega zdravja! Vedno je pač upal boljših časov, in to upanje ga je zelo krepilo. Ko je pa slednjič uvidel, da so strte vse nade njegovega življenja – vse brez izjeme, in videl, da mora živeti »na tujini in na samoti«, je silno trpel na duhu in se udajal, na žal, preveč tudi pijači, ki je še bolj pospeševala njegovo smrt. Bil je vodeničen.

Začetkom leta 1861 je Taras zelo oslabel, in koncem januarja je pisal Jerneju: »Tako mi je hudo, da komaj držim pero v roki.« - Ko ga je nekaj dni pred smrtjo obiskal stari prijatelj Kostomorov, mu je Taras dejal, da je že popolnoma zdrav; pokazal mu je tudi zlato uro, ki jo je bil kupil tiste dni, ter rekel, da je to prva ura, ki jo ima, odkar živi.

25. februarja, na Tarasov god, ga je prišel obiskat prijatelj Lazarevskij, a ga je našel v velikih mukah. Ševčenko mu je dejal, da mu ne pusti dihati in da je vso noč presedel na postelji,. Še ta dan je izrazil željo, oditi pomladi na Ukrajino in dejal: »Ako bi bil doma, bi morda ozdravel!«

Kako rad bi bil pesnik še živel, kako rad izpel še vse one pesmi, ki so se skrivale v duši! Zato je večkrat rekel, da bi še ne hotel umreti.

Zdravniki mu niso mogli več pomagati. Zvečer je dobil še to – le brzojavko iz Poltave: »Batko! Poltavci pozdrvljao ljubega Kobzarja z imeni in prosijo:

Taras Ševčenko, Kvartopirec, Serija o izgubljenemu sinu

»Pevaj batko! orel sivi!«

                  (Do Osnovjanenka) 

Slišavši te besede, se Taras odzove: »Hvala nad tem pozdravom, a takoj vprašal: »Ali nisem zasnul? – Vzemite ogenj!« Tedaj je zaspal.

Ko je prišel ponoči Lazarevskij z drugim prijateljem spet k Tarasu, ga je našel sedečega na postelji. Na vprašanje, ga li vznemirja, mu odgovori Taras: »Res jetako; meni se hoče govoriti, a govoriti mi je teško.« Prijatelja sta se poslovil, pri Tarasu pa je ostal  le sluga – vojak. Skoraj vso noč je presedel bolnik na postelji opirajoč se na roki, prižgal svečo pa jo ugaševal. Ob petih zjutraj 26. februarja se je dal obleči, da bi šel v delavnico. Na zadnji stopnici pa naenkrat pade čez glavo – vojak se brzo skloni k njemu, toda Ševčenko je bil že – mrtev.

Nenadna novica o smrti Tarasovi je pretresla vso Ukrajino; ves zavedni narod in vse odkritosrčne prijatelje in znance, bodi tudi drugorodce, je potrla smrt velikega »apostola pravde in nauka«. Ves narod je žaloval za svojim »batkom« (očetom) in velikim dobrotnikom.

Pokopali so Ševčenka v Peterburgu na smolenskem pokopališču, kamor je za živa kaj rad zahajal.

Pri pogrebnih obredih je bilo vse polno slavnostnih govorcev v cerkvi in na pokopališču. Iz akademiške erkve so nesli rakev na pokopališče ukrajinski vseučiliščniki. Ob grobu je slednjič še govoril stari verni prijatelj, slavni zgodovinar in vseučiliščni profesor Mikola Kostomarov. Nenavadno navdušeno je začel govoriti, toda ni mogel dokončati govora – razjokal se je bridko, obmolknil in odšel.

Kakor pa je pel Prešeren pisatelju Andreju Smoletu:

Ena se tebi je želja izpolnila

v zemlji domači da truplo leži,

Tako so skrbeli Tarasovi prijatelji, Ukrajinci v Peterburgu, da so izpolnili poslednjo pesnikovo željo, ki jo je tako lepo izrazil v pesni »Zapovit« (Oporoka):

Taras Ševčenko,Kozakinja, 1856

Ko umrjem, pokopljite

mene na mogili,

sredi stepe neizmerne,

v Ukrajini mili,

da bo vzreti širno polje,

Dniper in skalovje,

da bo čuti kak deroče

mu bobni valovje.

* Kitajka = svileni prt (glej »Pojasnila«)

V tem času si ti nižji od onih kozaških junakov, ki so bili pokriti z rdečo kitajko, ki so se ponašali s kozaškim odlikovanjem? ------- Razgrnite vendar, predragi, slavni rdeči svet čez črno, žalostno Tarasovo krsto! Naj se javi naš batko na Ukrajini kot pravi vitez – junak, ki je živel in umrl, boreč se za dobro, za slavo in svobodo našo …« In nato so krsto zakrili z rdečo kitajko – po kozaškem obilčaju.

Krsto je spremljala na štacijo nebrojna množica, po Ukrajini so se pa od postaje do postaje vrstili veličastni sprejemi, ki so dosegli svoj višek v Kijevu. Krsta se je imela prepeljati v cerkev Kristusovega rojstva, ležečo nad bregom pred Kijevom, oddaljeno 5 km. Tu izprežejo navdušeni kijevski vseučiliščniki konje in sami vlečejo voz do cerkve, kjer so se zopet vrstile tužne nagrobnice. Od tu so pripeljali truplo do Kuneva, od tam pa na »Černečo goro«, ki je svak Jernej kupil v sporazumu s pokojnikom, in se imenuje odslej »Tarasova gora«. V tem so študentje na gori izkopali grob, in ko so zagrebli pesnika, so napravili nad grobom visoko gomilo. Gomila je ob straneh obzidana, na vrhu pa s travo pokrita; voisoka je tri sežnje, in vrh nje se dviga krasen železen, belo pobarvan križ, tudi tri sežnje visok. Na gomilo vodijo stopnice. Na kamnu pod križem je na eni strani izklesana doprsna podoba pesnikova, na drugi pa je napis:

ŠEVČENKO.

Rodivsja, 25. ljutogo R.B. 1814

Počiv 26. ljutogo R.B. 1861

Taras Ševčenko, Avtoportret, 1849

Leta 1892 je Jernej Ševčenko daroval Tarasovo goro mestu Kanevu ter položil še zraven 3000 rubljev v državno banko, in mesto se je zavezalo za vedno skrbeti za ohranjanje gomile z obrestmi tega denarja; zgradila se je blizu gomile tudi hiša stražnica, v kateri mora stanovati varuh gomile, ter sprejemati mnogoštevilne obiskovalce v posebni sobi, ki je določena kot Tarasova soba. V tej sobi se ob steni široke klopi, pregrnjene s preprogami, v kotih sta obešeni dve sveti podobi z lučicama, okrašenimi s cveticami in prevesami, ob steni je pa obešen veliki portret Ševčenkov, tudi okrašen s prevesami. Na mizi pogrnjeni s prtom, pa leži knjiga »Kobzar«.

Na Tarasovo goro, na to divno razgledišče čez Dniper in neskončne stepe, hodijo Ukrahjinci kakor na božjo pot, navduševat se za narodne ideale. In potniki, vozeč se po Dnipru mimo »Tarasove gore«, se prekrižavajo, molijo pa se začno razgovarjati o Tarasu. Ravno tako vedo zanj tudi tujci, Velikorusi. Nemci in celo Judje, in vsi se spominjajo pesnikovega imena s častjo.

Tako je Ševčenkov grob pomenjljiv spomenik ukrajinske poezije in maloruskega domoljublja. Ob njem si pojijo Malorusi dušo s spominom na žalne in vesele dogodke svoje zatirane domovine, ob njem si užigajo srce v ljubezni do tlačenega roda, ob njem se navdušuje mladina za narodno – prosvetno delo

XV. Ševčenkova dela

Taras Ševčenko je nenavadna prikazen na svetovnem literarnem polju. Med venčanimi geniji sveta mu težko dobimo vrstnika, ki bi mu bil v življenju in delih podoben. Pri drugih pesnikih nas ne zanima toliko njihovo življenje, ampak bolj sadovi duha, pri Ševčenku pa nam vzbuja skoraj enako zanimanje njegovo življenje in dela njegova. Njegove pesmi so zvesti spremljevalci skoraj slednjega pojava v pesnikovem sila burnem življenju, njegove pesmi so veren odsvit ne samo njegovega duševnega življenja, marveč tudi zunanjega.

Vrh tega se odlikuje Ševčenko pred drugimi pesniki v tem, da upodablja v sebi ves svoj po številu ogromni narod maloruski; on je glas naroda, glasnik vsega trpljenja, želenja in življenja narodovega - on je duša, po kateri govori in misli vsa Ukrajina, vsa Maloruska. Taras je tudi narodov pristni, naravni buditelj, učitelj, voditelj in prerok. Iz kratka: noben narod nima pesnika, ki bi bil tako tesno spojen s svojim narodom, kakor je divni Ševčenko z Ukrajino!

Ukrajinska duša je mehka, občutljiva, vneta za lepo in dobro. Ševčenko je bil tudi mož globokega čustva in svežega, bogatega, naravnega uma – mož, ki se je vse življenje boril le za pravico in resnico; on je smatral za dolžnost vsakega človeka, delati dobro in izpolnjevati Odrešenikovo zapoved o ljubezni do bližnjega.

Taras Ševčenko, Avtoportret, 1849

Objemite, dragi moji,

Najmanjšega brata«

                     (Poslanica)

»Dosti je, da preberemo njegovo avtobiografijo, pa se prepričamo o preprostosti in čistosti njegovega značaja. Odkritosrčnost, s katero nam pripoveduje celo svoje pregreške mladih dnij, ravnodušnost, javljajočo se v njegovih besedah, jasno dokazuje, da je bil on človek brez laži…

Nagibanje k dobremu in pravici, katero si je izbral za namen življenja, še bolj dviga njegovo dostojanstvo in more le blaživno delovati na mlade ume, do cela prevzete od krasote njegovih stvorov.

Ševčenkovo življenje, polno trpljenja, vzbuja v bravčevem srcu sočutje in sožalje s človekom, ki je bil vreden boljše usode. No, boj in trpljenje je pač delež vseh velikih mož, ki se posvečujejo velikim idejam. Ševčenko je podoben junakom stare tragedije, ki prodajajo in ginejo zlomljeni v borbi z zlom, medtem ko slavi zmagoslavje od njih branjena ideja. Tudi Ševčenko se je boril, in sicer za svobodo selskega naroda. On sam je z razbitim srcem, zlomljeno dušo padel v borbi in predčasno umrl, a ideja, kateri se je bil posvetil, je zmagovala, in tlačanstvo se je zatrlo brž po njegovi smrti.*)

Ševčenko je nedvojbeno izmed največjih slovanskih pesnikov. – v nekem oziru pa prekaša vse druge. Kakor že omenjeno, se ni noben drug slovanski pesnik tako poglobil v narodovo dušo kakor Ševčenko. Noben drug si ni v tako popolni

*) Čjem jest dlja nas Ševčenko? F:Š. Lvov, 1885, str.126 

meri prisvojil duha narodnih pesmi kot on, in noben drug ni umel tako spojiti lepote narodnih pesmi z umetnim pesnjenjem kot Ševčenko, ki zasluži v polni meri naziv narodnega pesnika.

Kostomarov piše, da je Ševčenkova pesen samo da je nova, - taka pesem, kakoršno bi mogel zdaj zapeti ves narod, in da je Taras tako rekoč izbral ves narod, da bi peval mesto njega. Slavni velikoruski kritik A. Papin povzdiguje Ševčenka nad vse slovanske pesnike.

Kot narodni pesnik je Ševčenko lahko umljiv tudi preprostemu narodu, ker je v besedi preprost in daje tudi višjim idejam lahko, prijetno in mamljivo obliko. Zato je bil vpliv njegovih pesmi naravnost velikanski . »Povzpel se je na višino, na kateri je bil luč Ukrajini, stvarnik nove pesniške šole in pesnik prve vrste, ki je imel velikanski vpliv na vso Rusijo. Ta ga dela velikega in ga stavi na isto stopinjo z možmi silne volje, kakoršnih ni bilo in jih ni mnogo na svetu.*)

Taras Ševčenko, Cigan, 1851

*) Čjem jest dlja nas Ševćenko? F:Š. Lvov, 1885

po vrnitvi iz pregnanstva duševno potrt, telesno oslabljen.

Kljub temu pa je Ševčenko mnogo napisal in sicer v ukrajinskem in velikoruskem jeziku; v velikoruščini je pisal največ povesti.

Ševčenkove pesmi so večinoma lirične vsebine in tudi cela vrsta epičnih njegovih stvorov je tako prepletena in okrašena z liričnimi izlivi in refleksijami, da čutimo v njih ne toliko pripovedovanje, ampak le boj, pesnikovo nežno srce! In največji, najobsežnejši pesnikov umotvor, Hajdamaki,*) je deloma epičen, deloma pa liričen in dramatičen.***Vodivne misli v Ševčenkovih pesmih se dado lepo nabrati v krasno celoto.

Krščanstvo bi moralo biti v podlago vsega zasebnega in družbenega življenja. Svet je pa Kristusove nauke potvoril – le navidezno živi po njih, v dejanjih ne. Sebičnim namenom višjih in njihovi samovolji mora se vkloniti in služiti vse, kar nima moči in oblasti v rokah tj. delavsko ljudstvo. Mogočneži, oblastniki in bogatini smatrajo ubogo maso za sredstvo svojih nečistih namenov: kakor je določena po mnenju svetnih mogotcev delavska masa v to, da gradi njim srečo in pozemeljski raj. Mogotec je le zato na svetu, da uživa, da uživa v najvišji meri in pa zato, da ukazje, da tepe in

* »Hajdamaki« izidejo v prevodu v II. delu

uveljavlja svojo samovoljo – brez usmiljenja, brez pravičnosti na levo in desno. Ljudstvo je govedo – mogotec uničuje srečo mase kakor se mu ljubi, uničuje rodbinsko srečo, tepta nasproti ljudstvu nekaznivo najsvetejše naravne zakone. In kakor se godi posameznemu človeku in rodbini, tako se uničuje tudi ves narod.

Da tem laže dosega svoj namen, da si zavaruje svoje laži – pravice, skrbi svetni mogotec zato, da ostane izkoriščeni narod, neprosvetljen, neveden. Da, svetni mogotci še sveto vero, cerkev kujejo v svoje verige, da se ne more prosto givati, da ne more povzdigniti svojega glasu za pravico in resnico!

Taras Ševčenko, Kozaki ob ognju, 1848/49

Kakšen bi moral biti nasprotno svet?

Raj bi moral biti na svetu med ljudmi v lepem božjem stvarstvu! Svobodna, v vsej lepoti kipeča narava vzpodbuja človeka, da teži po pravem, dobrem in lepem. Neprisiljena sloga v naravi nas vabi h družabni slogi, ki nam jo zapoveduje Bog sam. Ljubezen, bratstvo vladaj med ljudmi in med narodi, in na zemlji zavlada velika sreča,velika idila.

Kako lepe so pač Ševčenkove idile in posamezna idilska mesta! V nje izliva vso svojo blago dušo, v njih se zrcali vse njegovo srčno želenje, po vzornem svetu in življenju. Ljubezen je kraljica vsega družbenega življenja, ona vstvarja posameznika in družbi tihi raj. Sveta je rodbinska zveza – nedotakljiva – rajsko je življenje ljubečih se oseb sredi nedolžnih otrok – sredi proste, lepe, življenje dihajoče narave, pod – Vsevišnjim!

In po ljubezni želi pesnik neprestano, po svobodi in po ljubezni, po tihi rodbinski sreči hrepeni z vso silo. Po nji hrepeni mladenič, črnooko dekle; po nji, po sreči, po ljubezni, pravi, čisti ljubezni hrepeni in žele s pesnikom vred vsa nepokvarjena srca. Gorje pa onim, ki zlorabljajo ljubezen, ki jo ponižujejo in v blato teptajo! Božja kazen jih dohiti že na tem svetu! - Gorje tudi sinu in hčeri, ki starše v potrebi zapusti!

Pesnik sam ne najde sreče, ne najde ljubezni, in ko se okoplje v razkošju najprisrčnejših idil, ga vidimo, kako tuguje ob gomilah, med bujnimi vetrovi, na široki stepi, ob Dnipru, ga čujemo , kako išče tolažbe, govoreč s svojimi otroci  - s svojimi pesmimi.

Sreča drugih klasje bere

in po polji hodi,

moja pa nekje za morjem

trdosrčna blodi.

Epične pesmi Ševčenkove so deloma romantične, deloma osnovane po prostonarodnih pripovedkah in narodnem rodbinskem življenju, druge pa so narodno zgodovinske in politične smeri.

Posebno je vzljubil Ševčenko stare kozaške čase, čase »slave in svobode Ukrajine«. Želeč svobodo in slavo Ukrajine nazaj, divno opisuje davno preteklost, v katero tako rad zaziblje svojega duha. Vsi, ki so se borili in lili kri za svobodo domovine, zlasti Zaporožci, uživajo njegovo največje simpatije. To vidimo v Gamaliji, Ivanu Pidkovu

v Vjatniku, v Hajdamakih in drugod. Kakor so bili zaporožci, pač

Ne bylo i ne bude takih ljudej!

Taras Ševčenko, Cerkva sv. Petra in Pavla, 1845

akvarel

Nasprotno pa je javljal Ševčenko vse sovraštvo do carizma, in to zlasti v »Sonu« in »Kavkazu«. Nekateri ukrajinski kritiki očitajo Ševčenku, da ni imel jasnih pojmov o državi, ker drugače bi ne bil mogel tako silovito napadati vsega, kar je v zvezi s carizmom, drugi pa, in sicer odličnejši, opravičujejo Ševčenkove politične pesmi s tem, da se je postavil Ševčenko, kakor v vseh drugih pesnih, tako tudi v teh na splošno ljudsko obzorje in stališče.

Ševčenko je obsojal zlati v pesmi »Kavkaz« slednje omejevanje svobode drugih narodov. V podjarmljenju Kavkaza vidi Ševčenko le željo carjev po izkoriščanju dežele in nič drugega. Ti nazori so pa bili gotovo le preprostega naroda nazori, ki je, sam do skrajnosti izkoriščen in tlačen, videl le temne strani slednjega državnega podjetja in analožno smatral vse za čin samovolje in izkoriščanja.

Epično pesem »Neofiti« je spisal Ševčenko tudi iz političnih motivov. Kakor so nekdaj prvi kristijani trpeli pod rimskimi cesarji, ravno tako propada ukrajinski narod pod samovoljo carjev. Snovi političnim pesmim je zajemal Ševčenko celo iz sv. pisma, zlasti iz psalmov.

Ševčenko je spisal tudi dramo »Nazar Stodolja«, ki tehnično sicer ni dovršen, a ima krepko, umetniško risane značaje, vredne velikega pesnika.

                                     ***

Končno še par besedi o pesnikovem verskem naziranju. Nekateri kritiki so mu očitali, da je teoretični racionalist. Znameniti kritik Dragomanov piše o tem: »Vsi oni protikrščanski in celo brezbožni izrazi in (poetične) slike… so samo ali vzkliki razvnetega človeka, ki ni našel od Boga  obljubljene pravde na zemlji,  ali pa so prostodušno smešenje ali smeli poleti pesnika*)

Često nahajamo v pesmih vzklik – »da ni Boga« - a še v isti pesmi moli pesnik k Bogu trdeč. – »da je živa pravda pri Gospodu Bogu«. – Mržnja proti Cerkvi in duhovnom je po mojem mnenju zopet le v zvezi s sovraštvom do carizma; ruski car pa je itak vrhovni poglavar ruske cerkve! Zato pa kliče pesnik: Molite Boga svetega, --- sicer se pa ne klanjajte nikomur, - vse je laž: carji, popi!«

Mi vemo iz pesnikovega življenja, da je bil sicer dober kristijan, da je izpolnjeval tudi krščanske dolžnosti, ter da je ljubil z vsem mehkim srcem Boga, priznavajoč in visoko ceneč vzvišenost in blagodejnost vere. Bizantizma cerkvenega pa Ševčenko ni mogel trpeti kakor tudi carizma ne.

Taras Ševčenko,Portret neznanega dekleta v modri obleki,  1845/46

akvarel

Tako cerkev, ki izrablja narod v državne namene, naziva poet »cerkev – rakev«. O taki cerkvi im on tole mnenje:

»Cerkev - rakev – mo ga, da bi jo kdo uredil!

Cerkev – rakev razpade ---- a izpod nje – vstane

Par takih mest, nahajajočih se se v prevedenih pesmih, sem prevedel evhemistično – preveč izzivavne spotekljive izraze sem ublažil.

                                                        Prevajavec

Ukrajino – in razvije temo robstva – svit pravde zasveti – in molila na svobodi – bo neprostih deca«.

Ševčenko pa je napadel v nekaterih pesmih tudi latinsko pesem in celo rusinsko unijo. Ni, da bi na tem mestu na dolgo in široko govorili o razmerju Ukrajincev do Rima, le par oporih zadostuj, ki pojasnjujejo pesnikovo stališče. Poljsko vlado oziroma poljske pane, in to so bili latinskega obreda, je rusko ljudstvo itak sovražilo radi krute panščine in podložništva-robstva; zato so bili Ukrajinci zelo nezaupni proti Poljakom tudi v verskih zadevah. Ukrajinci so večkrat pokazali dejanski, da so za zvezo z Rimom, tj. za unijo na podlagi ruskega obreda, toda neprevidni prozelitizem Poljakov, pridobiti Ukrajince potom Unije za latinski obred, je uniji in njenemu razcvitu in razširjenju često škodoval. Ukrajinci so se vedno krčevito oklepali svojega ruskega obreda, Rim jim je ta prava tudi vedno priznaval in celo prepovedal prestop v latinski obred, toda Poljaki se često niso ozirali na to. Vsled tega so mnogi smatrali unijo za prehod na latinski obred in ji nasprotovali. Dejanski se je res več unijatov, prestopivši v latinski obred, potem popoljačilo. Poljska si je odtujevala Ukrajince tudi s poniževavnim nastopanjem proti razkolnikom, kakor vemo iz poglavja o »panščini« v zgodovinskem pogledu. Poljska je netila razpor, dasi morda nehote, med samimi Ukrajinci, razkolniki in uniati, ker je sploh razkolnike prezirala in ni ravnala ž njimi pravično. Ševčenko sam je bil razkolnik, vendar pa ni bil toliko proti rimski Cerkvi radi vere ampak bolj iz navedenih razlogov. To se da spoznati tudi iz dejstva, da je program »Ciril-Metodovega tovaristva« zahteval svobodo veroizpovedovanj, a zahteval tudi, da bodi eden slovanski jezik v javnem bogosluženju vseh vzhodnih cerkva (obredov).

Taras Ševčenko,Portret neznanega dekleta v lila obleki,  1845

akvarel

*) Dr. Omeljan Ogomovski, »Istorija literaturi ruskoj«, str 577

Ševčenkove pesmi so prevedene popolnoma ali deloma v sledeče jezike: v velikoruski, poljski, češki, hrvaški (A. Harambašič), srbski, bolgarski, nemški, francoski in angleški.Da, v veliko čast in slavo je Taras bratom Ukrajincem, - a ne samo njim, ampak vsem Slovanom sploh! In kakor smatra pravi Ukrajinec Ševčenka za narodovega učitelja, voditelja, preroka, tako naj bi prošinile in vnele vzvišene Tarasove ideje slednje slovansko srce!

Taras Ševčenko,Portret neznanega dekleta v sivi obleki,  1845/46

akvarel

K O B Z A R

1.

Україно, Україно

Ненько моя, ненько!

Як згадаю, тебе кpaю,

Завяне серденько!

Ukrajina, Ukrajina!

Mamka, moja mamka!

Ko se tebe, kraj, spominjam

Srce mi uvene!

           Taras Ševčenko

Duma *)

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je z vami!

Čemu na papir ste došle

s tužnimi solzami?

Kaj da veter vas ni porazvel

po stepi kot cvete?

Zakaj vas ni gorje končalo

Kakor svoje dete!

Saj vas na svet je gorje v posmeh porodilo,

Zalivale solze - - - niso vas vtopile?

Ne odnesle v morje, ne izmile v polji?

Ne bi vpraševal svet, kaj da me boli,

Ne bi vpraševal, zakaj preklinjam usodo,

Zakaj bedujem v svetu? … ! Delo ga mrzi!«

2.

Ne bi rekli v posmeh …

Nežni cveti moji!

Čemu sem vas ljubil, čemu negoval?

Li zaplače eno srce na vsem sveti,

kot plakal z vami sem jaz?

Morda sem dognal …

Morda kake deve srce

in oko zajoče

se nad dumami le – temi,

meni več se noče …

Iz črnih oči le solzo –

in  sreča vzigra mi!

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je za vami! …

Za oči, obrvi črne

srce mi je bilo,

vnemalo se in smejalo,

sladko govorilo,

govorilo, kot je znalo;

za noči temanje,

za višnjevi vrt zeleni,

za devojk priznanje - - -

in za stepe in gomile,

ki so v Ukrajini,

srce bilo je – ni hotelo

peti na tujini; *)

ni hotelo v snegu, v lesu

kozaške čete

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je z vami!

Čemu na papir ste došle

s tužnimi solzami?

Kaj da veter vas ni porazvel

po stepi kot cvete?

Zakaj vas ni gorje končalo

Kakor svoje dete!

3.

z bunčuki in bulavami

zbirali v posvete …

naj le duša se kozaška

po Ukrajini sprehaja!

tam široko je, veselo,

od kraja do kraja, -

kot svoboda, že minula,

Dniper široki, morje,

stepa, pragi nam grmeči, in

gomile – gore *) tam rodila se je, žila

kozaška svoboda;

tam je s šlahto in s Tatarji

polje zasevala,

dokler ni zmrznilo - - -

Legla je spočit - - - v tem času

vzrastla je gomila, a nad njo zdaj orli črni

letajo stražarji, in o nji ljudem zdaj dobrim

pevajo kobzarji, pevajo vse kot je bilo,

slepi siromaki, -

njim je dano - - - a jaz - - - a jaz

umem le jokati,

le solze za Ukrajino,

peti – ni mi dano - - - a za hudo … to pustimo!

komu je neznano! …

Njemu pa, ki bedno ljudstvo

zre s posmehovanjem –

pekel njemu na tem svetu,

v drugem …

z žalovanjem

sreče, ki itak je nimam,

nikdar ne dožijem.

Zli dni naj živijo tri dni - *)

4.

jaz jih vse poskrijem,

ljuto zmijo varno skrijem

v srce globokeje,

da bi vragi ga ne zrli,

kak gorje se smeje - - -

Naj ta dumka *) kakor vrani

 leti krog in kraka,

srce pa kot drobni slavček

naj ščebeče, plaka

tihoma …. ljudje ne vzrejo,

v smeh se ne spustijo …

Solz nikar mi ne otrite,

naj se le točijo, tuje polje naj kropijo

dan na dan in v noči,

dokler pop mi ne zasuje

s tujim peskom oči ...

Pač tako je … kaj početi!

tožba ne pomaže.

Kdor siroto zaviduje,

tega kazni, Bože!

Dume moje, dume moje,

nežni moji cveti!

sem gojil vas, negoval vas, -

kam mi vas je deti?

V Ukrajino odletite!

v našo Ukrajino,

tja pod plote kot sirote,

a jaz -  tu preminem.

Tam dobote srce verno,

besedo laskavo,

tam dobote verno pravdo,

in morda – še slavo …

Sprejmi ljubko, moja mati!

Ukrajina moja!

mojo deco nerazumno *)

kakor bitja svoja!

Z bunčuki in bulavami

zbirali v posvete …

naj le duša se kozaška

po Ukrajini sprehaja!

V Ukrajino odletite!

v našo Ukrajino,

tja pod plote kot sirote,

a jaz -  tu preminem.

5.

II.

N. Markeviču

Bandurist, *) ti črni orel,

srečen si na sveti:

imaš krila, moč, da moreš

v širni svet zleteti!

Zdaj letiš na Ukrajino,

tebe počastijo;

poletel bi jaz za tabo,

a kdo mene sprejme?

jaz in tu sem tuj, zapuščen,

in na Ukrajini

sem sirota, moj golobček,

kakor na tujini.

Kaj mi srce biješ tužno?

Jaz sem tam osamljen - - -

Čisto sam?in Ukrajina?

in široke stepe?!

Tam zaveje bujni veter,

kakor brat me sprejme;

in prostost je v širnem polji,

tam morje sineva

valovi ter hvali Boga,

morno bol razveva;

tam gomile ž bujnim vetrom

v stepi govorijo: s pripovedovanjem žalni

si spomin budijo:

»Bilo nekdaj je, minilo,

se ne bo vrnilo!«

Poletel bi in poslušal,

bi zaplakal z njimi …

pa, oh! Sreča se veselila

v tuji je tujini

6.

III. Kozačkovskemu

Že davno, ko sem hodil v šolo,

učitelju se djaku *)

bil lep nekoč ukral petico.

(Bil dete sem do mala golo,

tako ubogo); pa si polo

papirja kupim, naredim

si malo knjižico, in s križci

in jezerci ter s cvetkami

na krog si liste okrasim.

Pa si napišem »skovoroda« *)

in »Trije carji so dari«,

ter se v visoki travi skrijem,

da bi me kdo ne čul in vzrl,

in pojem si ter solze lijem - - -

In zopet me na stare dni

zadene z verzi se skrivati,

krasiti knjižice in peti

in v travi skritemu plakati!

Težko plakati! Pa zakaj

me Bog tako kazni sedaj?

Po šolah se se mučil, rastel

po šolah in siveti jel,

in v šoli norca zagrebo me;

a vse zaradi te petice, ki so jo djaku bil ukral,

me Bog je menda kaznoval - - -

Le poslušaj, moj golobček, 

moj orel – kozaček,

kako ginem v nesvobodi

in bedujem v sveti!

Slušaj brate pa pouči

deco v mladem leti,

uči jo, naj se ne uči

mlada stihovati!

Le poslušaj, moj golobček, 

moj orel – kozaček,

kako ginem v nesvobodi

in bedujem v sveti!

7.

Če pa kdo bi se prenaglil,

naj pa skrivši, brate,

in le sam zase v kotiču

pesni ter se joče

tihoma, da Bog ne čul bi,

ti ne vzrl mogoče,

da ne bilo bi mu treba

kdaj se pokoriti, in kot meni v nesvobodi

se zato solziti! …

In kradoma hodim za prevalom

kot tat v nedeljo v polje rado,

po lesu lazim na Uralom

na širno polje kot v svobodo.

In boleče in pobito

srce zatrepeče

kakor ribica nad vodo;

tiho se smejoče

odleti kot golobica,

čez poljane blodi - -

jaz pa kakor bi oživel

v polju na svobodi.

In na goro spet visoko,

z nje se krog oziram,

in se spomnim Ukrajine –

in solze otiram.

Tam so stepe, tu so stepe,

toda tu ne lepe: ruse,

ruse, skor rudeče;

tam so pa vabeče,

so zelene, prepletene

z njivami in stogi,

visokimi mogilami,

temačnimi logi - - -

8.

a tod le zel in prod, vrbje,

in dasi kje na smeh mogila,

o davnih dneh bi govorila, -

kot bi ne žili tod ljudje.

Od vedno skrival pa do zdaj,

ljudem se je ta pusti kraj,

a mi ga vendar našli smo;

trdnjave tu so se zgradile,

zato se bodo i gomile,

in mnogo drugega kedaj! ….

O moja tuga, moja Ukrajina!

Se rešim kdaj iz te pustnine?

li mari (Bog vari!)

tu i preminem - - -

in počrneje polje rudeče?!

- »Hajdi v kasarno! Hajdi v ječo!«

Kot bi zakričal bi kdo nad mano, -

in vzdramim se. Pa grem čez plano,

za goro kradem se spet nad Uralom,

kot tat za nasipi in za prevalom,

Tako le, brate, posvečujem

nedeljo v tem kraju tujem!

A ponedeljek? Ko ob noči

se potemni v smrdeči koči,

vsedo se dume, razbijo

na stokrat srce in nadeje

in česa reči ne umejem,

in vse na svetu preženo,

na noč tišče: kot leta hipi,

kot veki gluho se vale,

in često borno mi ležišče

krvave solze porose.

Preštevam dneve, štejem leta:

koga sem, kje in kdaj ljubil?

komu kaj dobrega storil?

Nikogar v sveti, nikomur v sveti,

kot bi po lesu bil blodil.

10.

IV.

Oporoka *)

Ko umrjem, pokopljite

mene na gomili,

sredi stepe neizmerne v Ukrajini mili:

da bo vzreti širno polje,

Dniper in skalovje,

da bo čuti, kak deroče

mu bobni valovje!

Ko ponese z Ukrajine

daleč v sinje morje

kri sovražno … v istem hipu

polje in pogorje –

vse ostavim, ter se dvignem

do Boga v nebesa,

zahvalit Ga …

………………………………..

Pokopljite me, vstanite

in vezi razbijte,

in s hudobno vražjo krvjo

prostost okropite!

Mene pa v družini novi,

prosti in veliki ne zabite se spomniti

z nezlimtihim slovom!

5.

Dume moje, dume moje!

ve moje jedine!

ne ostavite vsaj ve me

sredi te tujine!

Priletite, modrokrile

golobice lepe, izza Dnipra širokega

se prehajat v stepe

s temi bednimi Kirgizi!

Oni so že vbogi,*)

že so goli,

a v svobodi še častijo Boga.

Priletite, moje ljube!

S tihimi besedami

vas pozdravim kakor deco,

in zaplačem z vami …

Ko umrjem, pokopljite

mene na gomili,

sredi stepe neizmerne v Ukrajini mili:

da bo vzreti širno polje,

Dniper in skalovje,

da bo čuti, kak deroče

mu bobni valovje!

Pokopljite me, vstanite

in vezi razbijte,

in s hudobno vražjo krvjo

prostost okropite!

Dume moje, dume moje!

ve moje jedine!

ne ostavite vsaj ve me

sredi te tujine!

9.

A volja je bila in sila!

A silo snedli zli so dni,*)

v gostijah volja se opila,

na stepo vboga zablodila,

udala se pijanosti.

Ne pomože, mili Bože!

Star pregovor slove:

»Na tem svetu bo kesanje,

rešitve ne bode!«

in molim, naj bi se zdanilo –

kot svobode želim si dne.

Obmolkne čriček, dan znane - *)

pa prosim, naj bi se zmračilo!

V zasmeh na vežbanje ženo

bedaka starega srditi,

da znal svobodo bi ceniti,

in znal, da norca vsi bijo  - - -

Minevajo mladostna leta,

minula sreča, nada vzeta

v pregnanstvu v novo se budi,

na novo z dvomi me obeta

in srce s tugo mi poji:

A morda srečo le dočakam,

a morda še gorje preplakam,

napijem v Dnipru se vode,

oko te, druže, spet zazre?

In morda v tvoji tihi hiši

pogovor moj se spet zasliši,

s teboj, ti druže moj? … Bojim,

bojim sam sebe se prašati:

Če kdaj to srečo doživim?

gledal bom na Ukrajino

Li morda že z neba

gledal bom na tebe? …

A tu in tam se mi dogaja,

da i slozi mi nedostaja,

da smrti prosil bi Boga –

toda Ukrajina ta,

Dniper kruto-bregoviti

in ti druže-brate,

ne pustite mi Boga

smrti poprositi!

A morda srečo le dočakam,

a morda še gorje preplakam,

napijem v Dnipru se vode,

oko te, druže, spet zazre?

6.

Ne za ljudi, ne radi slave

lepo vezene in kodrave

te tužne stihe zlagam si, -

le zase, bratje vi moji!

Lajša se mi v nesvobodi,

kedar zlagam stihe;

kakor da je iz dalj Dnipra

slova mi letijo,

steljejo se po papirju,

plačejo, smejijo

kakor deca, in mi dušo

mojo sivo, vbogo

radostijo. Ljubo mi je,

ljubo mi je ž njimi,

kot bogatemu očetu z otroci malimi.

In vzradoščen in vesel sem,

in Gospoda prosim,

da ne bi končal v dalekem

kraju mojih detet:

o naj odleti do doma

deca lahkokrila,

in naj pravi, kak težko je

na tem svetu žila! …

In družina srečna, tiha

jo pozdravi vroče,

in se sivo, staro glavo 

ji pokima oče; mati pa: »Da bi ne bila

deca se rodila!« *)

A devojka si poreče,

»Jaz sem jo vzljubila!«

7.

Li nesvoboda, li nesreča

ali leta so leteča

razbila dušo? Li nikoli

ž njo živel nisem še? V kaluži

z ljudmi živeč nekdaj okužil

in dušo čisto sem. Ljudje pa

(ljudje zvijačno), se smejoči,

jo zovejo še mladoletno,

in še nedolžno in še sveto

in kak še neki? Vragi vi!

in ljuti, ljuti! Vi ukrali

v kalužo zlobno zakopali

almaz *) moj čisti ste, dragi!

nekdanjo mojo sveto dušo!

Pa se smejte, nekristjani!

Li nisem, zlobni, se med vami,

tako ozlobil, da sedaj

ne vemni, sem li čist bil kdaj?

Ker vi iz svetega neba ste

med sebe vzeli me, pisati

pogubne stihe me učili,

težak mi kamen položili

po sredi pota, in razbili

ob njem bogaboječi,

ste moje malo in ubogo

srce, pravično nekdaj.

Zdaj hodim jaz brez prave poti,

brez trde ceste …. Toda vi,

se čudite, da se spotikam,

na vas, pogubo, kletev kličem,

in plačem težko, in kot vi,

ubogi duši se umičem,

pregrešni duši se svoji.

Zdaj hodim jaz brez prave poti,

brez trde ceste …. Toda vi,

se čudite, da se spotikam,

 8.

Za soncem oblaček hiti

rdeča krila razgrinjaje,

in soncu nežno spat veli

v sineče morje, pokrivaje

z rožnobojnim ga ovojem,

kakor mati dete.

Očem ljubo je; a le hip,

za hip samo se zdi,

da ti srce odpočije,

z Bogom spregovori.

A megli zavidna brzo

plan morja zakrije

in oblaček rožnobojni,

a za sabo temo

siva megla porazlije,

ter s temoto nemo

žalno dušo ti ovije,

in ne veš, kam iti.

In ga čakaš, tega svita,

kakor deca mater …

9.

Ognji gorijo, godba svira,

zavija in plačoč zamira!

In kakor almazi *) dragi

mladostne sijejo oči,

nadeja in mladost igri

v očeh veselih. Ljubo njim,

očem negrešnim in mladim!

In vse ryzgraja, se smeji,

veselo raja. Meni le,

kot bi zaklet bil, zro oči,

in kradoma mi vro solze.

Zakalj li? Kot bi bila škoda,

da brez koristi, kot nezgoda

minula moja je mladost …

Očem ljubo je; a le hip,

za hip samo se zdi,

da ti srce odpočije,

10.

Še vedno snivam: pod goro,

med vrbami, tam nad vodo,

je bela kočica: sedi,

kot je posedal prejšnje dni,

pred kočo sivi ded in zre

na kodrolaščka malega

vnučka-ljubečega zalega,

In vedno snivam še: vesela

iz koče mati je dospela,

poljubi deda, dete pa

poljubi trikrat radostna,

v naročje vzame ga, grli

in nese spat; a ded sedi

in se nasmiha in potiha

vprašuje: »Kje li je gorje?

skrbi in jad, sovragi, kje?«

in starec se prekriža verno

in tiho moli »Oče naš«.

Skoz vrbe sonce zre večerno,

in tiho gasne … Pade mrak,

Zasnulo vse je. Starček sam

odšel je tudi spavat v hram.

11.

Zgodi se, da starček kedaj

ni sam ne ve, zakaj se smeje,

in kakor bi se pomladil,

zapoje tudi, kot umeje.

In kakor angelj iz neba

nadeja jasno mu žari,

in zvezdica, mladost njega,

nad njim veselo plapola.

Kaj neki s starčkom se godi?

Zakaj je radosten? Zato,

ker glejte, starček se namenil

kaj dobrega komu storiti.

Kaj neki in kako? Ej dobro

je njemu žiti, čegar duša

je dobro vajena ljubiti:

Večkrat prijetno mu postane,

večkrat kot zimzelen vscveti.

Tako i včasih v temni jarek

poseje sonca svetli žarek,

i v temni jami se zgodi,

da travica zazeleni.

Večkrat prijetno mu postane,

večkrat kot zimzelen vscveti.

Tako i včasih v temni jarek

poseje sonca svetli žarek,

i v temni jami se zgodi,

da travica zazeleni.

12. Do sestre

(Kneginji Barbari Repnini)

Ne premišljaj mojih pesmi,

sestra moja mila,

pusti jih! Tako so tužne,

žalne kot mogila!

Kaj bi slušala, kak sova

s križa se odmeva,

ko v sadovniku veselo

drobni slavček peva?

Meni s tabo, draga sestra,

skupaj ni hodtiti!

Moje sonce je za meglo,

tvoje v polnem sviti.

Naj cveto ti tvoji cveti

v vek na tvoji poti,

naj se tvoje cvetne vesne

veter, mraz ne loti!

Bodi sreča, ki iz mala

mene ni ljubila,

če bi zvesta in prijazna,

sestra moja mila!

13.

San  (Marku Vovčku)

Na panščini pšenico žela,

vtrudila se je, ni spočit

odšla si h kopi, odhitela

Ivana sina je dojit:

povito dete je kričalo

za snopom v senčici hladni.

Razvila ga je, podojila,

Grlila ga, in kakor san

nad njim sloneč je zadremala.

In sniva se ji: sin Ivan –

postave lepe in bogat,

ne sam na svetu, a ženat,

prostost uživa, ker i sam

že ni več panski, a svoboden,

in veselo lastno polje

hodita v dveh pšenico žet,

a deca nosi tja obed …

In nasmehnila se je reva …

Vzbudila se – ničesar ni!

V Ivana zrla, ga pobrala,

nato lepo povila ga,

in da dožela bi do kraja,

že kopo je nažet odšla –

»Kje li je gorje?

skrbi in jad, sovragi, kje?«

in starec se prekriža verno

in tiho moli »Oče naš«.

Veter bujni, veter bujni!

a ti z morjem govoriš,

vzbudi ga, zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje:

ono ve, kje moj je mili,

ker ga je nosilo;

in pove ti sinje morje!

kam ga odložilo.

14.

Večer 

 (Lazarevskemu)

Sadovnik višnjev poleg koče,

hrošči nad višnjami brenče,

orači s plugi se vrste,

dekleta pevajo idoče,

večerjo matere hlade.

Družina sede poleg koče,

večerna zvezda zablesti,

večerjo krog podaje hči,

a mati jo učiti hoče,

pa slavček ji ne dopusti.

H počitku mati zdaj ob koči

otroke male položi,

odšla si h kopi, odhitela

Ivana sina je dojit:

povito dete je kričalo

še sama poleg njih zaspi.

Vse tiho. Le dekleta v noči

in slavček še utihnil ni …

15.

Čemu so obrvi črne in oči so črne?

Čemu leta mi mladostna,

dekliška, radostna?

Moja leta, leta mlada

marno mi bežijo,

oko plače, črne obrvi

od vetra bledijo.

Srce vene, v svetu hira

kakor ptička v ječi.

Čemu meni je lepota,

ko je nimam v sreči?

Težko meni je, siroti,

na tem svetu žiti:

domačini – so kot tujci,

nimam s kom govoriti.

Ni ga, da bi me poprašal,

kaj oko mi joče,

nimam komu razodeti,

česa srce hoče,

kaj da srce kot golobka

noč in dan tuguje;

nihče njega ne popraša,

ga ne zna, ne čuje.

Tuje ljudstvo ne vprašuje, -

 a čemu vprašati?

Naj sirotica le plače,

ter naj leta trati!

Plakajte oči in srce,

dokler ne zamrete,

še glasnejše, še trdnejše

da bi vetri čuli,

da odnesli glas bi, silni,

tja čez sinje morje

počrnelemu slepivcu

v ljuto morno gorje!

Čemu so obrvi črne in oči so črne?

Čemu leta mi mladostna,

dekliška, radostna?

Moja leta, leta mlada

marno mi bežijo,

oko plače, črne obrvi

od vetra bledijo.

Srce vene, v svetu hira

kakor ptička v ječi.

Čemu meni je lepota,

ko je nimam v sreči?

Težko meni je, siroti,

na tem svetu žiti:

domačini – so kot tujci,

nimam s kom govoriti.

 16.

Veter bujni, veter bujni!

a ti z morjem govoriš,

vzbudi ga, zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje:

ono ve, kje moj je mili,

ker ga je nosilo;

in pove ti sinje morje!

kam ga odložilo.

Če je ljubčka utopilo,

razbij sinje morje

milega iskat odidem

utopim svoje gorje.

Ko ga najdem, ga objamem,

na srcu omedlejem.

Tedaj, val, me nesi z milim,

koder veter veje.

Če je mili onstran morja,

znano ti je vetrič:

kod on hodi, kaj on dela,

ker ti ž njim se meniš.

Ako plače, i jaz plačem;

ako ne pa pojem;

če je umrl črnobrovi,

tudi jaz umrjem.

Tedaj nesi mojo dušo

tja, kjer moj je mili;

kot rdečo me kalino *)

 postavi na mogili!

Lažje bo na tujem polji

sirota ležala:

ker nad njim bo njega mila,

kot cvetica stala.

In kot cvetka in kalina

bom nad njim cvetela,

da ljudje ne bi teptali,

tuje sonce peklo.

Na večer bom žalovala,

zjutraj pa jokala;

sonce vzide, vtrnem solze,

nihče ne bo videl.

Veter bujni, veter bujni!

ti z morjem govoriš,

vzbudi ga zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje! …

17.

»Nočem poročiti se,

nočem se ženiti,

nočem jaz v zapečku tesnem

dece si gojiti.

Nočem, nočem, ljuba mati,

za plugom hoditi

oksamitovih županov *)

po polju nositi.

Pojdem pa in se odružim

s svojim vernim drugom,

s slavnim otcem zaporoškim,

in z Velikim Lugom *)

Na Hortici pri materi

dobro mi bo žiti,

v oksamita mi hoditi,

med in vino piti!«

Odšel kozak nerazumni,

slave iskat je,

ostala je kot sirota

postarana mati.

Oj pomnila je v nedeljo,

ko je jela jesti:

»Ni ga mojega Ivana,

in o njem ni vesti!«

Ne čez dve, čez tri leta,

ne čez štiri leta

vrne se naš Zaporožec

kot bolnik iz sveta,

ves raztrgan in zakrpan

v hišo kot pokveka.

To je tebi Zaporožje

in nesrečna mati!

Ni ga, da bi ga pozdravil,

ni mu s kom tožiti;

treba bilo sa za mlada

treba bi ženiti.

Zdaj so prešla ona mlada

in vesela leta,

nima s kom ohlajenega

srca več ogreti,

in ga ni, ki bi ga srečal,

peč bi mu zakuril,

in ga ni, da bi mu vode

čašico ponudil!

In kot cvetka in kalina

bom nad njim cvetela,

da ljudje ne bi teptali,

tuje sonce peklo.

Na večer bom žalovala,

zjutraj pa jokala;

sonce vzide, vtrnem solze,

nihče ne bo videl.

Veter bujni, veter bujni!

ti z morjem govoriš,

vzbudi ga zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje! …

18.

Zimzelen pri brodu v vrtu

več se ne pomlaja;

kaj, da deklica po vodo

k brodu ne prihaja?

Na vrtiču zraven plota

posahniti hoče

hmelj zeleni, - ne prihaja

deklica iz koče.

Na vrtiču zraven broda

vrba je klonila;

črnobrova je vzdihnila,

težko je vzdihnila.

Plače, toži, kot ujeta

ribica bori se …

a nad njo, mladenko zorno,

hudobnež smeji se.

19.

Oj ne pije piva, meda,

ne pije vode,

pridružilo se čumaka *)

v stepi je gorje.

Obolela mu glavica

obolel život,

čumak je padel na vozu,

je padel na pot.

Iz Odese slavne kugo

odnest s sabo;

pustili so tovariša,

gorje mu hudo!

Njega voli tam pri vozu

potrti stoje;

a iz stepe širne vrani

do njega lete.

Oj ne kljuvajte mi vrani

čumaškega trupa:

nakljuvavši se, končate

poleg mene skupa.

Oj letite moji vrani,

moji sivokrivli,

do očeta, da za mano

službo bi služili. *)

in za mojo grešno dušo

psalter bi čitali *)

mladi devi pa recite

da bi me čakala!«

Oj, umrl mi stari oče

in stara je mati,

in ga ni, da prav bi mogel

meni svetovati.

20.

Oj, umrl mi stari oče

in stara je mati,

in ga ni, da prav bi mogel

meni svetovati.

Kaj mi je na sveti

siroti začeti:

Li na tuje iti,

li doma tožiti?

Oj odidem v gaj zeleni,

ruto zasadim:

če vzkali mi moja ruta,

dom si izvolim.

Pride mili v mojo hišo,

v dom gospodovat;

ako ne, tedaj odidem

sreče si iskat.

Ona rutica vskalila

v gaju je zelenem;

a devojka sirotica

v težki službi vene!

21.

Poteptala stezico

sem čez jar, *) tja čez goro srčece,

na bazar. *)

prodajala kozakom

žemljice,

izkupila srčece,

petice.

Dva beliča, dva beliča

zapila,

za kopejko dudarja *)

najela.

Zaigraj mi, dudar ti

na dudo,

da pozabim, da pozabim

svojo tugo!

Taka – le devojka sem,

taka sem!

Snubi mene, srčece, -

pridem ven!

Oj odidem v gaj zeleni,

ruto zasadim:

če vzkali mi moja ruta,

dom si izvolim.

22. 

bogata sem,

tudi lepa sem,

a ga nimam ljubega,

prenesrečna sem!

Težko, težko v svetu žiti,

pa nikogar ne ljubiti,

oksamitove župane

samki mi nositi!

Zaljubila bi se,

omožila bi se

s črnobrivo siroto,

a ne dovole!

Oče, mati ne spe

na straži stoje

v vrtu sami se sprehajat

meni ne puste!

A če puste, le ž njim,

le s pregrdim starim,

z neljubim mojim bogatim,

z mojim sovragom zlim!

23.

Teče voda v sinje morje,

ven pa ne izteče,

išče kozak svoje sreče,

toda ni je sreče.

Šel je kozak v daljnje kraje,

igra sinje morje,

igra srce mu kozaško,

a dumka govori:

»Kam li greš, si li pomislil?

Komu si zapustil

staro mater in očeta

in devojko mlado?

Na tujini teh ljudi ni,

težko tam je žiti!

in ne bo ti skom jokati,

ni skom govoriti!«

sedi kozak onstran morja, -

igra sinje morje.

Misli: sreča me doteče, -

srečalo me morje.

A žerjavi lete dalje

k domu v trumi črni.

Plače kozak, ker vse ceste

so zarasli trni.

»Kam li greš, si li pomislil?

Komu si zapustil

staro mater in očeta

in devojko mlado?

Na tujini teh ljudi ni,

težko tam je žiti!

in ne bo ti skom jokati,

ni skom govoriti!«

24.

Trije poti

Oj trije široki poti

skupaj so trčili

z Ukrajine se na tuje

bratje razkropili;

zapustili staro mater, -

ta zapuslil ženo,

drugi sestro, a najmlajši

devo zaročeno.

Stara mati je vsadila

tri jesene v polji,

mlada žena zasadila

visoko topolo,

tri javore je vsadila

sestrica v dolino,

a devojka zaročena

rdečo je kalino.

Jeseni niso se prijeli,

topol je vsahnila,

javorji so posahnili,

zvenela kalina:

bratje niso se vrnili,

stara mati joče,

žena joče z otročiči,

v kotu mrzle koče;

sestra joče, po tujini

tužna bratov išče,

devo pa neso umrlo

na pokopališče …

Bratje niso se vrnili,

v svetu so ostali,

in trije široki poti

trnje so pognali.

25. Perebendja *)

Perebendja, stari, slepi, 

kdo ne zna kobzarja?

On po vsej deželi hodi

pa na kobzo vdarja.

Godca vsi ljudje poznajo,

mu dele darove:

žalost morno jim razganja, -

svoje pa ne more.

Tam pod plotom sivi revež

danuje, nočuje, -

nima v svetu lastne koče,

sreča zla raduje

nad postarano se glavo, -

a on ne zdihuje!

Sede mirno in zapoje:

»Oj ne šumi luže!«

Ko dopoje, se domisli,

da je sam sirota,

in globoko, tužno vzdihne

sedeč poleg plota.

Tak je torej Perebendja,

stari in otožni!

Zdaj o »Čalem« pesem poje,

O »Grlici« poje,

a na pašniki z dekleti

»Gricja« in »Vesnjanko«,

a z mladeniči v gostilni

Perebendja, stari, slepi,

kdo ne zna kobzarja?

On po vsej deželi hodi

pa na kobzo vdarja.

»Srbina«, »Krčmarko«,

a z ženatimi na gostih

(kjer je tašča kruta),

o topoli, zli usodi,

a potem »U gaju«.

Na bazarju o «Lazarju«,

in, da boste znali,

težko – žalostno zapoje,

kak so Sič razdjali.

Tak je torej Perebendja,

stari in otožni!

Zdaj zapoje, se nasmeje,

zdaj pa solze toči!

Veter veje in zavija

krog po polji raja, -

na gomili kobzar sedi i

n na kobzo vdarja.

Stepa krog njega kot morje

široko sineva;

za gomilo je gomila,

a tam – on sameva.

Sive brke in čuprino *)

veter mu razveva;

pa postaja in posluša

kak kobzar prepeva,

kak srce se smeje, oči rose slepe …

posluša, zaveje …

Starec se je skril

v stepi na gomili, da bi ga ne vzrli,

da veter po polju bi slova razpršil,

da bi ljudje ne čuli, ker to je božje slovo,

in srce po volji z Bogom govori,

in srce ščebeče Gospodovo slavo,

a dumka kraj sveta na oblaku hiti.

Kakor orel sivokrili leta in se širi,

da višnjevo s krili prebija nebo;

na soncu spočine ter ga povprašuje,

kje ono nočuje, kak vstaja ono?

Prisluškuje morju, kaj neki govori;

vprašuje črno goro: zakaj le molči?

In v novo spe na nebo, ker gorje je na zemlji,

ker na nji, široki, še kotiča ni

onemu, ki vse zna, njemu, ki vse čuje;

kaj morje govori, kje sonce nočuje,

nikdo mu na svetu prostora ne da!

On sam je med njimi, kot sonce visoko,

ki svet ga pozna, ker ga nosi zemlja.

A če bi le čuli, da on na gomili

sam samcat prepeva, z morjem govori,

iz božjega slova bi se norčevali,

ga mora nazvati, od sebe pregnati:

»Naj hodi po morji!« bi rekli mu vsi.

Dobro, moj kobzar preljubi,

dobro svet ti sodiš,

da prepevat – se zgovarjat

na gomili hodiš!

Oj je hodi, moj golobček,

dokler ne zasnuje

tvoje srce, in prepevaj,

da te ljud ne čuje!

A da te ne zapustijo,

zabavaj jih brate!

»Skači vraže, kot pan ukaže:

na tem on bogat je. *)

Tak je torej Perebendja,

stari in otožni!

zdaj zapoje tužno pesem

pa o svatih kroži.

Jeseni niso se prijeli,

topol je vsahnila,

javorji so posahnili,

zvenela kalina:

bratje niso se vrnili,

stara mati joče,

žena joče z otročiči,

v kotu mrzle koče;

sestra joče, po tujini

tužna bratov išče,

devo pa neso umrlo

na pokopališče …

Bratje niso se vrnili,

v svetu so ostali,

in trije široki poti

trnje so pognali.

26.

Kalina

»Zakaj hodiš na gomilo?«

je skrbna mati govorila:

»Zakaj li plačeš tja idoč,

zakaj grliš mi pozno v noč,

golobka moja, sivokrila?«

»Tak, mama, tak!«

Še je hodila

čakala mati je plačoč.

Otrov – trava na gomili

v noči cvet poraja:

a devojka zaročena

kalino zasaja,

in s solzami jo zaliva,

pa Gospoda prosi:

»Pošlji Bože, dežja v noči

in pa drobne rose,

da se mi kalina prime

ter požene veje:

morda z onega sveta mi

mili sem dospeje.

Gnezdece mu lično spletem,

skupaj v nočni tmini

bova tukaj ščebetala

v gnezdu na kalini

plakala in ščebetala

tiho se menila,

a zarana vkup se bova

v oni svet vrnila.«

se kalina je prijela,

veje zgranila

in tri leta na gomilo

deva je hodila.

Že v četrto otrov – trava

cvete v nočni tmini,

a devojka bridko plače

govoreč kalini:

»Oj široka, oj visoka

kalina moja!

ne z vodo pred sončnim vshodom

ti zalivana!

široke solzne reke

te močile so.

Preziravno le družice

na družico zro, 

preziravno na kalino

rdečo mojo zro:

glavo mi povij sočutno

z roso jo izmij!

in s širokimi me soncu

vejami zakrij!

Najdejo me – in s posmehom

mene zagrebo,

tebi pa košate veje

deca obero.

V prvem svitu je na skali

ptica ščebetal,

pod kalino pa je deva 

spala – ni več vstala;

utrudila se je mlada,

na veke spočita.

Izza gomil je sonce vstalo,

radosni vstali so ljudje;

a mati celo noč ni spala,

z večerjo hčere je čakala,

čakaje lila je solze.

Že v četrto otrov – trava

cvete v nočni tmini,

a devojka bridko plače

govoreč kalini:

»Oj široka, oj visoka

kalina moja!

ne z vodo pred sončnim vshodom

ti zalivana!

široke solzne reke

te močile so.

Preziravno le družice

na družico zro, 

27.

Topola *)

Po dobravi vetrer vije,

čez poljano hruje,

kraj poti topolo vitko

k zemlji pripoguje.

Stas visoki – list široki –

čemu zeleneje?

V krogu polje,

kakor morje

široko sineje.

Čumak ide, tja pogleda,

glavo k zemlji skloni;

pastir rano gre s piščalko,

sede na gomilo,

krog ozre se – srce mre mu:

v daljo ni rastline!

Ona sama, kot sirota

na tujini, gine!

Kdo vzgojil je tanko, vitko,

da v stepi propade?

Potrpite, vse povem vam,

čujte deve mlade!

Deva je črnobrova

kozaka vzljubila,

ga vzljubila, ga vzljubila – ni branila:

šel je in – preminil.

Ko bi znala, da pusti jo,

ne bi ga ljubila;

Ko bi znala, da premine,

ne bi ga pustila;

ko bi znala, ne hodila

pozno bi na vodo,

ne bi stala do polnoči

z milim tam pod vrbo,

ko bi znala! …

I to zlo je, -

že v naprej to znati,

kaj na svetu nas zadene …

Devojke, ne znajte!

po usodi se vprašajte!

Srce ve pač samo,

koga ljubi. Naj ne vene,

da bo zakopano!

Ker ne dolgo, črnobrove,

in ve, črnooke,

belo lišce vam bo rdelo,

ne dolgo, devojke!

Do poludne, pa uvene,

obrvi zblede vam …

Ljubite se, ljubite se,

kakor srce ve vam.

Zaščebeče slavček drobni

v logu na kalini,

mlad kozak vesel pripoje

doli po dolini.

Poje si dokler iz hiše

mu ne pride mila;

a tedaj jo brž popraša:

»Te je mati bila?«

Postojita, govorita,

drobni slavček poje;

slušata se poslovita –

ona dobre volje.

Nihče tega ni uzrl,

nihče je ne vpraša:

»Kje si bila, kaj storila?«

To ve ona sama.

Ž njim se ona je ljubila,

a srce medlelo:

slutilo je zlo, izreči

pa ga ni umelo.

Ni izreklo, in samotna

noč in dan tuguje,

kot golobka brez goloba

a nikdo ne čuje.

Kdo vzgojil je tanko, vitko,

da v stepi propade?

Potrpite, vse povem vam,

čujte deve mlade!

Deva je črnobrova

kozaka vzljubila,

ga vzljubila, ga vzljubila – ni branila:

šel je in – preminil.

Ko bi znala, da pusti jo,

ne bi ga ljubila;

Ko bi znala, da premine,

ne bi ga pustila;

ko bi znala, ne hodila

pozno bi na vodo,

ne bi stala do polnoči

z milim tam pod vrbo,

ko bi znala! …

Drobni slavček več nad vodo

v logu ne ščebeče,

ne prepeva črnoobrva

pod vrbo stoječa.

Ne prepeva; kot sirota,

v svetu tem beduje.

Oče, mati sta brez ljubčka

kakor ljudstvo tuje.

In brez ljubčka sonce sveti –

se kot vrag posmiha;

vse brez ljubčka je gomila …

in srce usiha!

Mine leto, mine drugo,

a še ni kozaka:

ona sahne kot cvetica, -

nihče je ne praša.

»Kaj da veneš, hčerka moja?«

mati ni prašala,

in bogatemu jo starcu

 skrivši jo oddala.

»Idi hčerka!« pravi mati,

»kaj boš samovala!

On je bogat, sam je v hiši,

boš gospodovala!«

Nočem tam gospodovati,

jaz ne pojdem, mama!

z robci, *) ki sem jih dobila,

pusti mene v jamo!

Zapojo naj popi, ter

naj zaplako družice;

lažje v krsti bo ležati,

kot ga zreti v lice!«

Ni slušala stara mati,

delala, kar znala;

vse je zrla črnoobrva

sahla je, molčala.

Šla je v noči k vražarici,

da bi ji vražila:

bo li dolgo na tem svetu

še brez ljubčka žila?

»Botra ljuba, golobica,

mati srce moje,

dej povedi mi resnico,

kje zdaj ljubček moj je,

li živ, li zdrav, me li ljubi,

me li več ne pomni?

reci, kje je, in za njim svet

preletim ogromni!

Ljuba botra dej, povej mi,

ako veš, ker mati

moja hoče me za ženo

možu starcu dati.

Ni slušala stara mati,

delala, kar znala;

vse je zrla črnoobrva

sahla je, molčala.

Oj, nikar srca učiti,

njega kdaj vzljubiti!

Utopila bi se – dušo

mi je žal gubiti!

Če ni živ črnoobrvi,

stori, srce moje,

da domov se več ne vrnem …

težko mi, hudo je!

Starec čaka s strejšini …

dej povej mi srečo!«

»Dobro, hčerka! Odpočij si!

Stori, kar porečem!

Sama kdaj se samovala,

in bridkost skusila;

prešlo je, ljudem pomoči

sem se naučila.

Za usodo tvojo, hčerka,

sem predlanskim znala,

in predlanskim že ti zeli

v to sem poiskala.«

Šla je starka in posodo

vzela je s police.

»To na, vzemi tega čuda!

Pojdi do krnice!

Predno petelin zapoje,

z vodo tam umij se,

in popij te zeli malo

tuga izgubi se.

Popij – beži kot mogoče,

če bi kaj kričalo.

ne ozri se, dokler prideš,

kjer si se ločila.

Odpočij si: a ko bode

mesec sredi neba,

pij še enkrat; če ne pride, -

v tretje piti treba.

V prvo pila – spet boš taka,

kot si bila lani;

v drugo pila – sredi stepe

konj z nogo udari.

Ako še živi tvoj mili,

brzo k tebi dojde.

A pri tretjem pitju draga!

ne prašaj, kaj bode!

Pa še, čuješ ne križaj se,

ker bi šlo pod zlo ti.

Zdaj pa pojdi in po lanski

se oglej lepoti.«

Šla je starka in posodo

vzela je s police.

»To na, vzemi tega čuda!

Pojdi do krnice!

Predno petelin zapoje,

z vodo tam umij se,

in popij te zeli malo

tuga izgubi se.

Vzela zel, se poklonila:

»Hvala botra draga!«

Šla je ven: »Bi šla, ne bi šla?

ne ve več, - ni do praga!«

Šla, umila se, napila,

skoraj omedlela;

v drugo v tretje, - kot zaspana

v stepo je zapela:

»Plavaj, plavaj, moj labodič,

tja po sinjem morju!

Rasi, rasi mi, topola,

više, više gori!

Zrasti vitka in visoko

gori do oblaka:

prašaj Boga; li dočakam

ljubčka, ne dočakam?

Rasti, rasti in pogledi

tja za sinje morje:

onstran je moja sreča,

tostran jeli gorje.

Tam kje mili, črnoobrvi

se po polji šeta,

jaz pa plačem,

leta tratim,

in ga pričakujem.

Reci njemu, srce moje,

da se ljud ne smeje!

reci njemu, da umrjem

ako ne dospeje!

Sama hoče mene mati

v zemljo pokopati …

A kedo ji bo glavico

hotel negovati?

kdo postreže jo, popraša,

v starosti ji pomože?

Mama moja, sreča moja!

Bože, mili Bože!

Ozri se, topola moja!

če ga ni, vzhiteti

hočem rano, da me nihče

ne bo mogel zreti.

Rasti srce – topolica,

više, više gori!

Plavaj, plavaj mi, labudič,

tja po sinjem morju!

Tako pesem črnoobrva

v stepo je zapela.

Zel je čudo izvršila –

topol je postala.

Ni domov se več vrnila,

ljubega še čaka;

tanka, vitka in visoka –

Gori do oblaka.

Po dobravi veter vije,

čez poljano hruje,

kraj poti topolo vitko

k zemlji pripoguje.

»Plavaj, plavaj, moj labodič,

tja po sinjem morju!

Rasi, rasi mi, topola,

više, više gori!

Zrasti vitka in visoko

gori do oblaka:

prašaj Boga; li dočakam

ljubčka, ne dočakam?

Rasti, rasti in pogledi

tja za sinje morje:

onstran je moja sreča,

tostran jeli gorje.

28.

 Začarana

Grmi in vzdih Dniper široki,

srditi veter krog buči,

vpogiba vrbe v tla visoke,

valove v gore valovi.

In bledi mesec je na svodi

izza megla pogledoval,

kot čoln na morju sinji vodi

se dvigal in pogrezoval.

Petelin v tretje ni še peval,

nihče nikjer glasu ni dal,

le v gaju sov je klic odmeval

in jasen kdaj je zaječal.

V tem času tam pod goro

blizu tega gaja

 Ne, rusalka tam ne hodi:

le devojka blodi,

kot začarana ne zna ni,

koj jo todi vodi.

nekaj nad vodo črni se,

 nekaj tam beli se.

Morda matere rusalka *)

hoče poiskati

morda pa kozaka čaka,

v smrt če šegetati.

Ne, rusalka tam ne hodi:

le devojka blodi,

kot začarana ne zna ni,

koj jo todi vodi.

Čarnica je naredila,

da bi manj tarnala,

da hodeč bi o polnoči

spala in čakala.

v polju mladega kozaka,

ki je v svet odrinil.

Obetal je, dase vrne,

morda je preminil!

Niso se oči kozaške

s kitajko *) pokrile,

ličec belih niso solze

device umile.

Orel mu oči izpil je,

daleč v tujem polji,

telo belo volk je snedel, -

taka mu usoda!

Grmi in vzdih Dniper široki,

srditi veter krog buči,

vpogiba vrbe v tla visoke,

valove v gore valovi.

Zaman noč na noč devojka

njega pričakuje …

črnoobrvi se ne vrne

in je ne pozdravi,

ne razplete dolge kite,

robca ne zaveže

ne na postelj –

v trdo krsto kot sirota leže!

To je usoda … O, Bože moj mili!

Zakaj li kaznuješ mladenko tako?

Zato, ker tak verno on vzljubila

oči je kozaške? … Odpusti ji to!

Koga li naj ljubi? Ni otca, ni majke:

sama kot ptičica je v daljnji zemlji.

Pošlji Ti ji srečo – ona je mladenka –

ker ljudstvo se tuje nji le smeji. –

je kriva golobka, da goloba ljubi?

Je kriv li golob, da ga sokol je ubil?

Tuguje, grli, v belem svetu beduje,

in leti in išče, misli – je zablodil.

Presrečna golobka: visoko vzletuje,

do Boga zleti – milega prosit.

Koga pa sirota – koga poprašuje?

In kdo ji pove, kje mili nočje,

in kdo li to ve: li v temačnem gaju,

na bistrem Dunaju li konja poji?

Li, morda, se z drugo, se z drugo že ljubi,

nje, črnoobrve zabiti želi? –

Oj, ko bi dobila si orlova krila,

za sinjem pač morjem kje našla bi ga:

ljubila bi živega, ljubo zadušila,

k neživemu v njamo pa temno bi šla!

Ljubeče srce e ne mara deliti,

ono noče tako, kakor Bog nam nudi:

ono noče žiti in noče tožiti.

»Tuguj!« pravi dumka, *) – z žalostjo polni.

O, Bože moj mili!to je Tvoja volja.

Taka nje je sreča, taka nje usoda!

To je usoda … O, Bože moj mili!

Zakaj li kaznuješ mladenko tako?

Ona le hodi, iz ust ni slova, -

široki Dniper ne šumori;

razbivši veter črne oblake,

kraj morja legel je spočit,

a z neba mesec mirno sije,

na gaj in vodo žarke lije.

Krog kot v ušesu vse moči …

Kar, čuj – iz Dnipra preveslati

otroci majhni se smeje.

»Pojdimo gret se!«zakričali.

»Že vzšlo je sonce!« (Vse so nage

in dolgokite, pač deklice.)

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

»Ste li vse tukaj? kliče mati:

Pojmo večerje si iskat.

Poplešimo, poigrajmo

in pesmice si spevajmo:

»Uh!uh!

slamnati duh, duh!

Mati me je porodila

nekrščeno izlođila.

Naš meseček!

naš golobček!

pridi, pridi k nam večerjat

pri nas kozak je v srpičju,

v srpičju, v trsičju,

srebrn prstan on ima:

mlad je in črnoobrven; -

včeraj našle smo ga v gaju.

Sveti dolgo v čistem polji,

da poplešemo po volji!

Dokler črnice priletijo,

petelini se oglasijo,

sveti nam! … Tam nekaj hodi,

tam pod dobom nekaj blodi!

Uh! Uh!

Slamnati duh, duh!

Mati me je porodila,

nekrščeno izložila.!

široki Dniper ne šumori;

razbivši veter črne oblake,

Smejale so se nekrščene …

oživel se gaj; šum in vik,

hrume kot orla. Kot zbesnele,

lete do doba … neha krik …

Pomiri se nekrščene,

tja zrejo – blesti se,

nekaj pleza gor po deblu

do samega vrha.

O to ona je devojka,

ki je sama blodila,

tako – le čarovnica

ji je naredila!

Vrh drevesa na vršiču

obstoji … v srce jo kolje!

pa odleze doli.

Okrog doba so rusalke

je molče čakale;

zgrabile so jo, nesrečno

ter jo šegetale.

Dolgo, dolgo se lepoti

njeni so čudile …

V tretje peli petelini –

v vodo so skočile.

Zaščebetal vran je črni,

na goro leteči;

zakukala kukavica

na dobu sedeča,

zaščebetal drobni slavček, -

mesec šel pod gaj je;

zarja izza gore vstaje, -

kmet gre prepevaje.

Gaj črni nad vodo, kjer so

Ljahi kdaj hodili,

zasinele so nad Dniprom

visoke gomile;

šel šelest je po dobravi,

vrbe ščebetajo, -

a devojka spi pod dobom

pri cesti ob gaju.

Spala je, ni kukovice

kukati ne čula,

štela ni, li dolgo žiti … *)

Dobro je zasnula.

Gaj črni nad vodo, kjer so

Ljahi kdaj hodili,

zasinele so nad Dniprom

visoke gomile;

A v tem času iz dobrave

sem kozak prijaše;

pod njim trudni vrani konjič

jedva pristopa še.

»Truden si, tovariš! danes

si odpočijva:

blizu hiša je, kjer duri

nama odpre deva.

A morda je že odprla

drugemu – ne meni …

brže konjič, brže konjič,

podvizaj, ljubljeni!«

Utrudil se konj je vrani,

ide, se spotakne, -

kot da kača se ovije

krog srca kozaka.

»Tamkaj dob stoji kodravi …

Ona! Bože mili!

Glej zaspala je, čakaje

moja sivokrila!

Pustil konja, k nji pristopil :

»Bože ti moj, Bože!«

Kliče jo, jo poljubuje ..

Nič več ne pomaže!

»Zakaj so li razločili

oni mene s tabo?

Zakrohoče, zadrvi se

proti dobu z glavo!

Gredo dekletca žet na polje,

in kot vselej, pojo idoče,

kak je spremila mati sina,

kak bil Tatar se je v noči,

Gredo – pod dobom zelenim

konj oprežen tam stoji,

a zraven njega zoroleten

kozak in devojka leži.

In radovedne (kakor znano),

ostrašiti oba hote,

videč pa, da sta ubita,

vse preplašene zbeže.

Zbrale so se družice, -

solzice otirajo;

zbrali so se drugovi, -

in jamo kopajo;

prišli popi so s banderi,

zazvonili zvoni

pokopali ju slovesno,

kot gre, po zakoni.

So nasuli tam ob poti

dve gomili v žitu,

a ga ni, ki bi poprašal,

zakaj sta ubita?

Zasadili nad kozakom

javor so in jelo,

a nad glavo so devojke

rdečo kalino.

Priletava kukavica,

in nad njima kuka,

priletava drobni slavček,

vsako noč šebeče;

peva, peva in ščebeče

dokler mesec vzide,

dokler zbor rusalk iz Dnipera

gret se zopet pride. -

Utrudil se konj je vrani,

ide, se spotakne, -

kot da kača se ovije

krog srca kozaka.

29. a

Ivan Pitkova *)

1.

Za davnih dni – so v Ukrajini

topovi grmeli;

za davnih dni – Zaporožci

vladati umeli!

vladali so, dobivali

slavo in svobodo.

Minulo je, ostale so

gomile na polji!

Visoke so te gomile,

kot gore črnijo,

in z vetrovi o svobodi

skrivši govorijo;

priča slave, dedov vlade

se zgovarja z vetrom,

a vnuk koso nese v roso,

za njimi prepeva.

Za davnih dni – v Ukrajini

zlo je kraljevalo,

žalost v krčmi z medom, žganjem

se je zalivalo.

Nekdaj bilo je prijetno

žiti na Ukrajini - - -

Spomnimo se! Morda srce

malo odpočine.

2.

Črn oblak izza Limana *)

svod in sonce krije,

sinje morje kot zverina

besno vre in vije.

Dnipru grlo je vtopilo.

»Le naprej, drugovi,

v bajdake brž! Morje vreje,

pojdimo se šetat!«

Prihrumeli Zaporožci,

s čolni Liman vkrili.

»Šumi morje« so zapeli

vali se spenili.

V krog valovi kakor gore:

ni zemlje ni neba.

Srce bije, a kozaku

ravno tega treba!

Plovejo prepevajoči;

galeb plašen hodi,

spred pa otaman krmuje

kamor pot ga vodi.

Se sprehaja vzdolž po brodu,

ljulka mu vgasuje,

pogleduje zdaj sem zdaj tje, -

delo odkazuje.

Zavihavši črne brke,

za uho čuprino, *)

sname šapko; brode vstavi:

Črn oblak izza Limana

svod in sonce krije,

sinje morje kot zverina

besno vre in vije.

»Naj sovrag pogine!

Ne v sinopo, otamani,

gospodje, molodci, *)

a v Carigrad do sultana

poveslamo v gosti!«

»Dobro, batko otamane!«

v krog je zagrmelo.

»Bog vam plačaj!«

Nadene šaoko,

V novo je vskipelo

sinje morje: vzdolž po brodu

vnovo nadzoruje

otaman in na valove

nemo pogleduje.

Prihrumeli Zaporožci,

s čolni Liman vkrili.

»Šumi morje« so zapeli

vali se spenili.

V krog valovi kakor gore:

ni zemlje ni neba.

Srce bije, a kozaku

ravno tega treba!

Plovejo prepevajoči;

galeb plašen hodi,

spred pa otaman krmuje

kamor pot ga vodi.

29. b

Tarasova noč

Na razpotju kobzar sedi

in na kobzo svira;

krog mladeniči, dekleta –

mak tako vzcveteva.

Igral kobzar in izpeval,

s slovi je govoril,

kako Moskal, Orda *) Ljah se

je s kozaki boril;

kak se zbirali seljani 

v nedeljo rano;

kak kozaka pokopali

v zeleni dobravi.

Igra kobzar in izpeva,

tak, da zlo se smeje:

»Bila nekdaj Hetmanščina,

a se nič ne vrne;

nekdaj smo mi ponaovali,

a že več ne bomo …

Te kozaške slave nikdar

zabili ne bomo!

Ukrajina, Ukrajina!

Mamka moja mila!

Kedar spomnim se na tebe,

srce mi ovene!

Kam se delo je kozaštvo,

rdeči kam župani? *)

Kje je sreča in svovboda,

bunčuki *) hetmani?

Kam se delo je? Zgorelo!

Ali je vtopilo

sinje morje tvoje gore,

visoke gomile?

Molče gore, vreje morje,

tožijo gomile,

a kozaški deci krute

vladajo nam sile!

Morje vri! molčite gore!

rajaj veter v polju!

plači le, kozaška deca!

to je vsoda tvoja!

»Bila nekdaj Hetmanščina,

a se nič ne vrne;

nekdaj smo mi ponaovali,

a že več ne bomo …

Te kozaške slave nikdar

zabili ne bomo!

Vstal oblak je od Limana, *)

drugi pa iz polja

zatožila Ukrajina –

ta ji je usoda!

Zatožila, zaplakala,

kakor deca mlada.

Nihče noče je rešiti,

kozaštvo propada,

gine slava domovine,

kam se deti nima:

nekrščena nam dorašča

kozaška mladina,

pokopavajo brez popa,

brez porok živijo;

jednom vera je prodana,

v cerkev ne pustijo!

Kakor kavke krijo polje,

Ljahi, uniati

nalettujejo in nihče

noče svetovati.

Se odzval je Nalivajko *)

padla je kravčina!

Se odzval kozak Pavljuga *)

in on je preminil.

Se odzval je Taras Trjasilo *)

z grenkimi solzami:

»Bedna moja Ukrajina,

od Ljahov stepetana!«

Se odzval Taras Trjasilo

vero reševati,

se odzval je orel sivi,

ter dal Ljahom znati!

Se odzval je pan Trjasilo:

»Konec tožbi vsaki!

le pojdimo, pani bratje,

bijmo se s Poljaki!«

Že se tri dni in noči tri

pan Trjasilo bije;

od Limana do Trubajla *)

trup poljano krije.

Obnemogel je kozaček,

težko je zatožil,

a hudobni Konecpolskij *)

silno se vzradostil;

sklical šlahto vso je skupaj,

da bi jo pogosil.

I Taras je zbral kozake

in jih sveta prosil:

»Otamani, tovariši,

bratje, deca mila,

dajte meni svetovati,

Stal oblak je od Limana, *)

drugi pa iz polja

zatožila Ukrajina –

ta ji je usoda!

Zatožila, zaplakala,

kakor deca mlada.

Nihče noče je rešiti,

kozaštvo propada,

gine slava domovine,

kam se deti nima:

nekrščena nam dorašča

kozaška mladina,

pokopavajo brez popa,

brez porok živijo;

Vražji Ljahi se gostijo,

naše vrtoglavje.«

»Naj se le gostijo dalje,

pirujo na zdravje!

Le naj pirujo prokleti,

dokler sonce zajde,

a noč – mati da nam sveta:

Kozak Ljaha najde.«

Leglo sonce je za goro,

zvezde zasvetijo,

a kozaki, kakor megla,

ljahe obstopijo.

Ko je mesec sred neba stal,

topi zagrmijo;

probude se Ljaški – panki *),

toda niso vstali:

vzšlo je sonce, Ljaški – panki –

v vrsti so ležali.

»Kot krvavordeča kača

nese Aljta *) vesti,

vabi črne vrane s polja

Ljaške panke jesti.

Prileteli črni vrani,

velmožne budili;

zbrali so se vsi kozaki,

k Bogu pomolili.

Krokali so črni vrani

oči kljuvajoči;

pozapeli so kozaki

pesem one noči,

one noči so krvave,

ki je slavna bila

za Tarasa in kozaštvo,

Ljahe je pobila.

Gor nad rečko v čistem

polju gomila črneje;

kjer je kri kozaku tekla,

trava zeleneje.

Vražji Ljahi se gostijo,

naše vrtoglavje.«

»Naj se le gostijo dalje,

pirujo na zdravje!

Le naj pirujo prokleti,

dokler sonce zajde,

a noč – mati da nam sveta:

Kozak Ljaha najde.«

Črn vran sedi na gomili

in od glada krače …

Pomni kozak Hetmanščine,

spomni se, zaplače.«

Tužni kobzar je umolknil;

roke ne svirajo;

krog mladeniči, dekleta

solze otirajo.

Šel je kobzar po ulici,

kak od tuge udarja!

krog mladina počenjaje, *)

on pa izgovarja:

»Naj bo tako! kaj li reči?

sedi deca le pri peči,

a jaz tuge v krčmo idem,

tam se s svojo ženko snidem,

ženko hočem pogostiti,

a sovrage sramotiti.«

30.

Do Osnovjanenka *?

Grmijo pragi *) mesec vstaja,

kakor vselej vstal je …

Ni več Siči, i on pel je,

ki poveljeval je!

Vi več Siči, tanko bičje

Dniper povprašuje:

»Kam odšla je naša deca,

kodi zdaj piruje?«

Čajka *) plavajoča škriplje,

kot po deci plače;

sonce greje, veter veje

na stepe kozaške.

Krog po stepi so gomile

ter prašujejo

tužne vetra: »Kje zdaj naši

gospodujejo? vladajo, pirujejo:

Kod ste se mudili?

Vrnite se, glejte žita,

ki so se sklonila,

kjer so vaši konji pasli,

trava je šumela,

kjer je kri tatarska, ljaška *)

kakor morje rdela …

Vrnite se! …

»Ne vrno se!«

Zašumelo je in delo

sinje morje: »Ne vrno se,

v veke so propali!«

Res je morje, res je sinje:

To je njih usoda!

Ne vrno se zaželjeni,

ž njimi ne svoboda,

ne vrne se kozaščina,

ne vrno hetmani,

ne poklrijejo Vkrajine

rdeči župani!

Črn vran sedi na gomili

in od glada krače …

Pomni kozak Hetmanščine,

spomni se, zaplače.«

Tužni kobzar je umolknil;

roke ne svirajo;

krog mladeniči, dekleta

solze otirajo.

Šel je kobzar po ulici,

kak od tuge udarja!

krog mladina počenjaje, *)

on pa izgovarja:

Oropana kot sirota

zdaj ob Dnipru joče;

težko je siroti, ko je

nihče zreti noče,

le sovrag, ki se ji smeje.

Krohotaj se, vraže!

A ne hudo, ker vse gine,

slava ne izgine;

ne izgine, vse raskaže

sila zgodovine,

čija pravda, čija krivda

čiji smo sini!

Naša duma, naša pesem

nikdar ne izgine …

To je, bratje, naša

slava, slavaUkrajine!

Brez zlata in brez kamenja,

brez laži-orožja,

toda glasna in pravična,

kot beseda božja.

Ne-li, oče, otamane,

tega ni tajiti?

Eh kako  bi! … Kaj naj rečem,

nočem govoriti?

In v Moskovščini vrh tega

ljudstvo biva tuje.

»Ne udaj se!« morda rečeš,

kaj mi pa hasnuje?

Le v posmeh mi bode psalem,

v solzah započeti;

 nasmehno se.  – Težko, oče

z vragi je živeti!

Rad bi se boril z Moskali, -

sil mi nedostaje;

glasno bi zapel – a tuga

vzela glas mi zla je.

Toli težko mi gorje je,

oče moj in druže!

V snegu *) bredem pa si pojem:

»Oj ne šumi luže!«

Več ne pojem, a ti, oče!

moraš pač priznati,

da te svet visoko ceni

in te ve čislati.

Pevaj jim zato, golobček,

o Siči, gomili,

kdaj rasuli so katero,

koga položili;

o preteklih divnih časih,

ko so že minili …

Pevaj batko! *) da te bodo

vsi ljudje začuli:

»Kaj je bilo na Vkrajini,

kaj da je propala,

in se je kozaška slava

širom svet zaznala!

Pevaj batko, orel sivi!

Naj oko zaplače,

naj še enkrat! Ukrajino,

kraje vzre domače!

Naj le enkrat še poslušam

morje igrajoče,

in devojke tam pod vrbo

»Gricja« pevajoče.

Naj še enkrat se zasmeje

srce v tujini,

predno leže v tujo zemljo

v tuji domovini!

V snegu *) bredem pa si pojem:

»Oj ne šumi luže!«

Več ne pojem, a ti, oče!

moraš pač priznati,

da te svet visoko ceni

in te ve čislati.

Pevaj jim zato, golobček,

o Siči, gomili,

kdaj rasuli so katero,

koga položili;

o preteklih divnih časih,

ko so že minili …

31.

Gamalija *)

»Oj ga ni, ga ni ni vetra ni valčka

Iz naše Ukrajine!

Li tam zbor zboruje,

kak na Turka vstati?

Ne čujemo v te tujine.

»Oj zavej, zavej, veter, sem čez morje

od Velikega Luga, *)

posuši nam solze, zagluši verige,

da nam mine tuga!

»Oj le daj, zaigraj, sineče ti morje,

tam pod onim bajdaki, *)

v kojih brzo plujo, komaj vidni, za nami

na le – to stran kozaki!

»Oj Bože naš, Bože!če že ne za nami

nesi Ti jih z Ukrajine!

in ko o kozaški začujemo slavi,

umrjemo sredi tujine!

Tako – le v Skutiri so kozaki peli,

so peli nesrečni in lili solze,

solze so kozaške; jada koprneli.

Bosfor se je stresel, ker ni še spoznal

kozaškega plaka; zaječal široki

in s kožo prastari je bik vstrepetal,

in z valom, grmeči, daleko, daleko

na rebrih plak v sinje morje poslali.

In morje Bosforovo, vest je bučalo,

jo v Liman pognalo, A Liman je Dnipru

to – le žalno tožbo na valih podal.

Pa zatrpeče ded naš silni,

mu pena z brk se potoči.

»Li spiš, li čuješ, brate Luže?

Hortica *) sestra?

Se zglasi

Hortica z Lugom: »Čujem, čujem!«

in Dniper so vkrili bajdaki,

in si zapeli kozaki:

»Tam v Turčiji, onkraj morja

hiša na obali.

Hoj, hi, morje vri!

rjovi, sakale razbij!

Bomo pirovali.

»Tam v Turčiji, onkraj morja

hiša na obali.

Hoj, hi, morje vri!

rjovi, sakale razbij!

Bomo pirovali.

»Tam v Turčiji pa dobimo

tolarje, dukate.

Ne zakladov iskat,

pojmo rezat in žgat,

rešit svoje brate!

»Tam v Turčiji janičarji

in na klopi paša.

Hoj, hi vragi vi!

Kri nam vroča kipi!

Časi, svoboda naša!«

Plujo in si prepevajo

morje veter čuje.

Pred njimi pa Gamalija

bajdakom krmuje.

Gamalija! ti trepečeš:

zbesnelo je morje!

Brez strahu! In skrili so se

za valno pogorje.

Že v haremu dremlje mirno Vizantija,

i Skutir počiva; Bosfor pa buči,

kot v vihri mogočni zdihuje, se zvija,

da s tem Vizantijo spečo prebudi,

»Ne budi, Bosfore: drugače gorje ti!

tvoja bela rebra zagrebem ti v prod,

v nabrežje zakrijem! (grmi sinje morje)

Ne veš, kake goste na sebi le-tod

pred sultana nesem?«

Tako je mirilo.

(Slovane je srčne, čubate *) ljubilo)

Bosfor se je vmiril. Turčija je spala,

in v haremu sultan ničemni je spal.

Samo v Skutari, v zaporu ne spijo,

zakovani kozaki. Zakaj – li  ne spe?

Po svoje Gospoda v verigah častijo,

Valovi pa tostran grme in drve.

»O mili Bože Ukrajine!

Ne daj umreti sred tujine

v vezeh kozakom prostim nam!

Sramota tu, sramota tam:

iz tuje vstajati grobine,

na sod pravični Tvoj sveti

stopiti zvezanih roka,

in pred vsem svetom tam v verigah

kozaku stati … !«

»Reži, bij!

Zatri nevero, bisurmana!«

Kriče za zidom. Kdo so ti?

»Gamalija!srce mre ti:

Skutir vreje ti v kleti!

»Režite, bijte!« na forteci

kriči Gamalija.

Valovi pa tostran grme in drve.

»O mili Bože Ukrajine!

Ne daj umreti sred tujine

v vezeh kozakom prostim nam!

Sramota tu, sramota tam:

iz tuje vstajati grobine,

Topov pretresa se v Skutari,

sovrari tulijo, besne;

kozaštvo drzno v vraga vre –

poklani vsi so janičari.

Gamalija po Skutari –

po peklu razsaja,

sam v temnico pot si dela,

verige razdvaja.

»Izletite, sivi ptiči, na bazar do pira!«

Vstrepetali so sokoli

ker že dolgo niso čuli krščene besede …

i noč je vzdrhtela:

ni videla stara mati,

kako kozak plati.

Nič ne boj se, krog ozri se

na slavbnost kozaško!

Krog je temno kakor v tednu,

a slavje ne malo.

Ne kot tatje za Gamalijem

jedo molkom silo *)

sredi teme … »Razsvetimo!«

Do samih oblakov

z jadrnimi brodovi

gori vsa Skutira.

Vizantija prestrašena

pa si mane oči,

na pomaganje priplove  priplove

škripaje z zobmi.

Divja besneča Vizantija,

a jedva k bregu privesla, -

kozaški meč jo pokonča,

in na nožeh se v k4rvi zvija. –

Skutir kot pekel plameni;

a čez bazirje teče kri,

v Bosfor široki se izlija.

Jednako črni ptici v gaji,

osmeljeno kozaštvo vre.

Nikdo na svetu ne vbeži!

Zapečatenih plamen ne žge.

Zidovi tro se, srebro – zlato

kozaki v šapkah nosijo

ter je v bajdake trosijo.

Gori Skutar, utihne delo,

in hlopci zbrani so odšli,

v požarji lulke (pipe) si prižgali,

shiteli v čolne, odveslali,

za rdečimi se skrili vali.

Čemu smo z Ljahi se borili?

čemu smo se z ordami bili?

čemu smo prebadali s kopji

moskovska rebra? … Trup sejali

in s krvjo ga polivali,

in se sabljami morili,

kaj nam je ruta, ruta, naše svobode otruta. *)

Plujo naprej, kakor z doma,

z valovi igraje,

ter kot vedno Zaporožci

veslajo pevaje:

»Naš otaman Gamalija,

otaman je smeli

nabral hlapcev ter odplovil

po morju se šetat,

po morju se šetat,

slavo pribojevat,

pa iz turške nesvobode

krščane otevat.

Oj priplul je Gamalija,

ravno do Skutarja,

kjer bratje so Zaporožci

sedeli v robstvu carja

Oj kak vsklikne Gamalija:

»Bratje, bomo žili,

bomo žili, vino pili,

janičarje bili!

a kurene si s kilimi *)

z oksamitom krili!«

Izleteli Zaporošci

na polji žito želi,

žito želi, v kope deli,

v krog pozapeli:

»Slava tebi, Gamalija,

po širokem svetu,

po širokem svetu,

po vsej Ukrajini,

da umreti nisi pustil

bratov na tujini!«

 plujo,prepevajo; od zad

vesla junaški Gamalija,

kot orel pazi na napad.

Iz Drdanelov veter veje.

a Vizantija zad ne speje:

boji se, da bi ji Černec *)

Galate v novo ne zapalil,

bi hetman, Ivan Pidkova

na morji najo ne navalil.

Plujo naprej, a sonce žarko

val za valom rdeči;

a pred njimi morje milo

valovi in šumori.

Gamalija! veter veje,

Glej, glej naše morje … !«

In se skrili za valov so

rožnato pogorje.

Morda, morda … a med njimi,

med nožmi, razvije

v cvet se zimzelen in ruta,

in na moje slovo

Plujo naprej, kakor z doma,

z valovi igraje,

ter kot vedno Zaporožci

veslajo pevaje:

»Naš otaman Gamalija,

otaman je smeli

nabral hlapcev ter odplovil

po morju se šetat,

po morju se šetat,

slavo pribojevat,

pa iz turške nesvobode

krščane otevat.

Oj priplul je Gamalija,

ravno do Skutarja,

kjer bratje so Zaporožci

sedeli v robstvu carja

Oj kak vsklikne Gamalija:

»Bratje, bomo žili,

bomo žili, vino pili,

janičarje bili!

a kurene si s kilimi *)

z oksamitom krili!«

Izleteli Zaporošci

na polji žito želi,

žito želi, v kope deli,

v krog pozapeli:

»Slava tebi, Gamalija,

po širokem svetu,

po širokem svetu,

po vsej Ukrajini,

da umreti nisi pustil

bratov na tujini!«

plujo,prepevajo; od zad

vesla junaški Gamalija,

kot orel pazi na napad.

Iz Drdanelov veter veje.

a Vizantija zad ne speje:

boji se, da bi ji Černec *)

Galate v novo ne zapalil,

bi hetman, Ivan Pidkova

na morji najo ne navalil.

Plujo naprej, a sonce žarko

val za valom rdeči;

a pred njimi morje milo

valovi in šumori.

Gamalija!veter veje,

Glej, glej naše morje … !«

In se skrili za valov so

rožnato pogorje.

Oj naj le veter vse razpodi

z neokrajenimi močmi,

o naj srce palačoč hrepeni

po svetem pravu na zemlji!

32.

Čigrin *)

Čigrine, Čigrine!

vse na svetu mine,

tudi tvoja sveta slava,

kakor prah v višine,

z vetri hladnimi v oblake

plove in izgine.

Leta nad zemljo letijo,

Dnipro pa izsiha,

in razpadajo gomile, -

visoke gomile

tvoja slava; tebe starec,

kdaj orjaške sile,

pa nihče več ne deje.

kje ti stal si, čemu stal si,

in se ne posmeje!

Čemu smo z Ljahi se borili?

čemu smo se z ordami bili?

čemu smo prebadali s kopji

moskovska rebra? … Trup sejali

in s krvjo ga polivali,

in se sabljami morili,

kaj nam je ruta, ruta, naše svobode otruta. *)

A jaz, rahlečutni, na teh razvalinah

marno solze točim. Zasnula Ukrajina,

s travo se je vkrila, s plesnobo zacvela,

v kaluži in blatu srce ognojila

in gada je v hladno duplino pustila,

a deci nadejo prognala je v step. *)

A nadejo

Veter po polji je razgnal,

val po morji razmetal.

Čemu smo z Ljahi se borili?

čemu smo se z ordami bili?

Oj naj le veter vse razpodi

z neokrajenimi močmi,

o naj srce palačoč hrepeni

po svetem pravu na zemlji!

Čigrine, Čigrine,

moj drug ti jedini! *)

Ti prespal si stepe, lese

in vso Ukrajino!

Spi naprej, zavit v kitajko, *)

dokler sonce vstane,

dokler ti-le nedoletni

vzrastejo v hetmane.

Pomolivši bi sam zasnul …

toda dume krute

dušijo hčejo zapaliti,

srce mi izruti.

O ne rujte, ne palite!

Morda vrnem v novo

svojo pravdo tuge polno

svoje tiho slovo *)

Morda pa iž njega skujem

k staremu še plugu

lemež nov in novo brano,

in z uprego težko

morda zorjem to ledino,

a na preorano

porazsejem svoje solze.

Morda v skale in vzrasto

iž njih dvorezna jekla,

ki bodo srca zlobna, gnila

vtrujena presekla,

kri jim gnojno izločila,

ter nalila zdrave

krvi one kozaške

čiste, svete, prave!

Morda, morda … a med njimi,

med nožmi, razvije

v cvet se zimzelen in ruta,

in na moje slovo

zabljeno in tiho, tužno,

ter bogaboječe,

rod se spomni  - in dekličje

srce bojazljivo,

v mislih name, kakor riba,

vjeta zatrepeče …

Slovo moje, solze moje,

raj ti moje sreče!

Spi Čigrine! Naj propade

vraga zarod kleti!

Spi hetmane, dokler vstane

pravda na tem sveti!

Kako so hodili dan in noč,

kak zapustili Zaporošci

Veliki Lug in mater Sič,

s seboj odnesli Mater božjo,

sicer pa drugega prav nič,

in v Krim prenesli k hanu so

na novo ubogo Zaporožje

33.

Iržavec

To storili nekdaj Švedi *)

So velike slave:

pobegnili so z Mazepo

v Benderje iz Poltave,

in za njimi Gordijenko.

Svetovala je mati

kak pšenico je požeti,

Poltavo dobiti.

Oj poželi bi jo bili,

če bi složni bili,

in s hvastovskim polkovnikom *)

hetmana združili.

Iz Hortice siromaki

ne bi pobegnili,

ne zadrževal priluckij

zli bi jih polkovnik,

ne plakala bi Mati božja

v Krimu za Ukrajino.

Kako so hodili dan in noč,

kak zapustili Zaporošci

Veliki Lug in mater Sič,

s seboj odnesli Mater božjo,

sicer pa drugega prav nič,

in v Krim prenesli k hanu so

na novo ubogo Zaporožje

Zastopila črna megla

bele je oblake,

Zaporožce je obvladal

Tatarin poganski.

Pustil han sicer na peskih *)

v nov se koš zgrniti, *)

ni pa pustil Zaporošcem

cerkve si graditi.

V šotoru Presvete sliko

so si postavili

in skrivši k nji molili.

Bog moj bodi s tabo,

ti moj kraj prekrasni, razkošni, bogati!

Kdo te ni še mučil? Če bi te razglasilo

o kterem že koli le enemu magnatu

resnično preteklost, bi vstrašiti bilo

samo peklo možnom, a starega Danta

s polupankom *) našim bi se osupilo!

In vse to le zlo, govore, je od Boga!

je li ljubo Njemu moriti ljudi?

in zraven še mojo Ukrajino?!

Kaj li je storila? Zakaj ona gine?

Zakaj njena deca v verigah molči?! …

astopila črna megla

bele je oblake,

Zaporožce je obvladal

Tatarin poganski.

Pustil han sicer na peskih *)

v nov se koš zgrniti, *)

ni pa pustil Zaporošcem

cerkve si graditi.

Pravili so nam kobzarji

o bojih in svadbah,

o preteklih hudih časih,

o ljutih osvetah,

ki jih Ljahi so zadali

o vsem so nam peli.

Kaj godilo se je v Švedih,

da so se zgrozili

in strahu so omenemeli

slepi siromaki:

tak so oni vojevodi,

Petrovi *) psi, rvali,

grizli … Vse so tam od daleč

čuli Zaporošci.

Kak zvonili so o Gluhovi, *)

grmeli topovi

kak jih silili v močvirjih

mesto so zidati, *)

kak plakala je za deco

stara siva mati,

kak otroci so v Oreli

linijo kopali. *)

in kak tam so v Finlandiji

v snegu končevali.

Čuli, bili Zaporošci

z daljnega so Krima,

da propada Hetmanščina,

da gine nekriva.

Čuli, čuli siromaki,

čuli in molčali,

ker zelo okrutno ž njimi

murzi *) so ravnali.

Ginili so siromaki,

plakali in ž njimi,

plakala je Mati božja

s solzami svetimi;

plakala je Milosrčna,

pač, kot bi za sinom.

Bog ozrl se v te je solze

in na Ukrajino,

za kozaške in za te-le

je prečiste solze

pobil Petra, pobil briča

na nesrečni poti. *)

Povrnili v Hetmanščino

so  se Zaporošci *)

in prinesli s sabo Svete

čudno so podobo;

jo postavili v Iržavcu

v zidanem so hramu.

Tamkaj on za kozaki

še dandanes plaka.

Čuli, bili Zaporošci

z daljnega so Krima,

da propada Hetmanščina,

da gine nekriva.

Čuli, čuli siromaki,

čuli in molčali,

ker zelo okrutno ž njimi

murzi *) so ravnali.

34. 

Prežil sem v tujcih mlade dni,

za starost spet živim v tujini,

a meni samemu se zdi,

da lepšega nikoder ni

pod milim nebom kot Dnipro

ter naša slavna Ukrajina.

A vidim, dobro je samo,

kjer nas ni. V uri ni nezgodni

nedavno se je pripetilo, *)

da potoval sem v Ukrajino,

v najlepše selo, toli milo,