UVOD

Vače so idiličen srednjeveški trg v osrčju Slovenije. Oddaljene so 36 km od Ljubljane in 12 km od Litije. Odlikujejo jih neokrnjena narava, lega ob glavnih prometnih poteh, bogata zgodovina in prijaznost domačinov.

V arheološkem smislu so Vače izrednega pomena. Po ocenah je bilo v okolici Vač izkopanih več kot 2.000 grobov iz železne dobe, kar uvršča Vače med največja grobišča tega časa na jugovzhodnoalpskem prostoru. Tudi pripadajoča naselbina je bila med največjimi sočasnimi naselbinami, t.i. gradišči. Razprostirala se je na Zgornji in Spodnji Kroni ter Slemšku in je merila ca. 11 ha.

Situla z Vač je najlepše okrašen prazgodovinski izdelek s prostora današnje Slovenije. V 20. stol. je postala eden naših nacionalnih simbolov. Že od leta 1960 dalje Narodni muzej Slovenije izdaja znanstvene razprave v reviji z imenom Situla, zdi pa se, da je popularnost Situle z Vač zrasla zlasti v zadnjem času. Steklene kopije Situle podarjajo slovenski državniki kot protokolarna darila, po njej so poimenovane nagrade, figure s Situle so upodobljene na osebni izkaznici, potnem listu in v zaščitnem znaku Narodnega muzeja Slovenije.

ZGODOVINA RAZISKAV

Vače so v arheološko zgodovino stopile že leta 1877, ko so domačini v okolici naleteli na prve grobove (Slika 1). Učitelj Franc Peruzzi je predmete s posredovanjem litijskega okrajnega glavarja Juliusa pl. Vestenecka poslal v kranjski Deželni muzej v Ljubljani. Poslane najdbe so zbudile zanimanje tamkajšnjega kustosa in ravnatelja Karla Dežmana in preparatorja Ferdinanda Schulza. Pričelo se je prvo obdobje izkopavanj na Vačah. Med letoma 1878 in 1883 so tu izkopavali: kranjski Deželni muzej iz Ljubljane pod vodstvom Dežmana in Schulza, Ferdinand von Hochstetter s Prazgodovinske komisije z Dunaja, knez Ernst von Windischgrätz in nekaj domačinov. Izkopavanja na Vačah so v takratnih strokovnih krogih zbudila precejšnje zanimanje. Čeh Ladislav Benesch je leta 1883 po svoji sliki s svinčnikom naslikal oljno sliko, ki prikazuje izkopavanja leta 1878 na Rebri nad Klenikom. Leta 1882 je domačin Janez Grilc na ledini Nad Lazom odkril Situlo z Vač. Leta 1889 je na Vačah izkopaval tudi znani starinokop Jernej Pečnik, ki ga je za ta izkopavanja najel Deželni muzej iz Ljubljane.

Drugo veliko raziskovalno obdobje na Vačah je bilo obdobje vojvodinje Mecklenburške, ki je tu izkopavala med letoma 1905 in 1907 ter ponovno leta 1913. Zadnja večja izkopavanja so potekala med letoma 1932 in 1935 pod vodstvom arheologa Walterja Schmida, ki je prvi poleg grobišča izkopaval tudi na naselbini. Med obema vojnama so na lastno pest kopali domačini, pogosto pod vostvom starinokopa Tita Strmljana. Leta 1949 so potekala manjša sondažna dela na grobišču in naselbini, ki jih je izvedla Arheološka sekcija Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti pod vostvom arheologa Franceta Stareta. Stare je v letih 1954 in 1955 objavil gradivo z Vač, ki ga hrani ljubljanski Narodni muzej v dveh obsežnih monografijah (Prazgodovinske Vače 1954, Vače 1955). Med letoma 1983 in 1988 so na Vačah potekali mladinski tabori z oznako Raziskovalni arheološki mladinski teden na Vačah, ki jih je organiziralo Društvo GEOSS v okviru Projekta Vače 81. Vodil jih je arheolog Davorin Vuga, pod njegovim mentorstvom so na področju nekropol izkopavali učenci osnovnih šol.

Slika 1: Načrt dosedanjih izkopavanj (W. Schmid 1939, 95)

Arheološko gradivo z Vač je danes raztreseno po štirih muzejih, kamor je po izkopavanjih prišlo na različne načine: nahaja se v Narodnem muzeju Slovenije, v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, v Joanneumu v Grazu in v Ashmolejevem muzeju v Oxfordu.

VAČE V ŽELEZNI DOBI

Na prostoru današnje Slovenije se je v 8. stol. pr.n.š. uveljavilo železarstvo, ki je zaradi bogatih ležišč limonita takoj postalo ena glavnih gospodarskih panog. Obdobje od 8. do konca 4. stol. pr.n.š. je čas starejše železne dobe. V tem času je obstajalo več kulturnih skupnosti, ki so poseljevale posamezne predele današnje Slovenije. Za vsako kulturno skupnost so značilni lastna noša in ostala materialna kultura, način pokopavanja in poselitveni vzorec. Vače uvrščamo v dolenjsko kulturno skupnost, ki je naseljevala prostor Dolenjske z Zasavjem, Belo krajino in hrvaški Žumberak. V mlajši železni dobi je naselbina na Vačah še vedno obstajala. V tem času so se sem priselili Kelti. Gre za obdobje od konca 4. stol. pr.n.š. do romanizacije tega prostora.

V železni dobi so bile Vače pomemben metalurški center. Železova ruda v obliki limonita oz. bobovca je bila sorazmerno lahko dostopna. Prebivalci so jo znali kopati in pretapljati ter iz nje izdelovati kovinske izdelke, o čemer pričata odkrita kovačnica in številna žlindra na prostoru naselbine. Izdelke so uporabljali za lastno uporabo, številni so bili najdeni v grobovih, z njimi pa so verjetno tudi trgovali z okoliškimi gradišči. Poleg metalurgije so se prebivalci najverjetneje ukvarjali tudi z drugimi dejavnostmi, ki so omogočale vsakodnevno preživetje, kot so poljedelstvo, živinoreja, lov ter razne obrti. Mimo Vač je vodila tudi znamenita jantarna pot, po kateri je v naše kraje pritekal jantar z Baltika.

Začetek železarstva v 8. stol. pr.n.š. na prostoru jugovzhodnih Alp je bil najverjetneje ključni dejavnik, ki je povzročil socialno razslojenost družbe. Izoblikovala se je družbena elita, ki je imela v rokah gospodarsko moč. Njen obstoj potrjujejo moški in ženski grobovi z bogatimi pridatki.

Gradišča v jugovzhodnoalpskem svetu so imela verjetno enak status kot mestne državice v Etruriji, Grčiji in na Bližnjem Vzhodu. To so bile samostojne politične enote, njihovi voditelji, t.i. knezi, pa so v svojih rokah združevali vojaško in civilno oblast.

V bogate grobove so bili položeni tudi predmeti umetniške vrednosti, okrašeni v situlskem slogu, ki kažejo visok nivo duhovne kulture. Situlski slog je poseben način upodabljanja človeških in živalskih figur pa tudi celih motivov. Ni vezan samo na situle, pač pa so v tem slogu okrašeni tudi pokrovi bronastih posod, nožnice mečev in bodal, čelade, pasne spone, uhani in kovinske ploščice. Figure so bile s pomočjo kovinskih dlet in šil vtolčene v bronasto pločevino z notranje strani predmeta, preden je bil ta dokončno oblikovan. Situlski slog je bil razširjen v obdobju med drugo polovico 7. in prvo polovico 4. stol. pr.n.š. na prostoru severne Italije, Tirolske, Dolenjske z Zasavjem, primerki, okrašeni v tem slogu, pa so znani tudi s Posočja, Istre in vzhodnoalpskega prostora.

Grobišča

Grobišča v okolici Vač imajo večinoma značaj planih nekropol. To pomeni, da so bili grobovi vkopani v tla na bolj ali manj ravnem terenu. Plani grobovi so bili najdeni na grobiščih pri Kleniku (Reber, Nad Lazom, Drage in Ronkarjeve Drage), na Apnu, pri Vodicah (Vodice, Gornji in Dolnji Laz, Predovca) in pri Cvetežu (Perklanjovc). Gomile, umetno napravljena nasutja iz zemlje, v katera so pokopavali, so bile v okolici Vač redke. Odkrite so bile na Ravnih njivah, na Lestini in pri Cvetežu. Nasplošno so podatki o izkopavanjih zelo nepopolni. Stare je predvideval, da se celotno število gomil na področju Vač giblje med 10 in 20, vsega skupaj naj bi bilo v teh gomilah okrog 250 pokopov. Plani grobovi so bili neprimerno številčnejši, izkopanih naj bi bilo nad 2.000 grobov. Zastopani sta bili obe vrsti grobov: žgani in skeletni.

Žgani grobovi so vsebovali sežgane ostanke pokojnikov. Grobne jame so bile vkopane v dolomitni grušč, pogosto obložene s kamenjem in v nekaterih primerih premazane z ilovico. Žganino so zbrali v žaro in jo postavili v grobno jamo, lahko pa so jo stresli neposredno v grobno jamo brez žare. Na žganino v žari ali na tla grobne jame so bili položeni pridatki: deli noše, nakit, orožje, orodje in manjše keramične posodice. V nekaterih primerih je bila žara pokrita s skodelo. Žgani grobovi so bili ponavadi pokriti z velikimi kamnitimi ploščami iz apnenca. Kovinski predmeti, ki so jih polagali v grobove kot pridatke, ne kažejo deformacij, ki bi bile posledica ognja ali namernega uničenja. Zaradi dobre ohranjenosti sklepamo, da so bili priloženi v grob šele po sežigu pokojnika.

V skeletnih grobovih so bila pokopana trupla pokojnikov. Ti grobovi so bili nasplošno plitkeje vkopani v zemljo kot žgani. Skeleti so ležali na hrbtu v iztegnjenem položaju, glave nekaterih skeletov so bile pokrite s kamnito ploščo. Smer grobov je bila različna: ležali so v smeri Z - V, V - Z ali S - J. Najdenih je bilo nekaj skupinskih grobov, ki so vsebovali po več trupel. V enem od njih je bila pokopana ženska, prečno čez njeno truplo pa otrok. Zanimiv je pokop dveh oseb, po vsej verjetnosti para, ki sta bila pokopana tako, da je levica desne osebe držala desnico leve osebe. Zanimiva pa sta tudi grobova, v katerih sta ležala pokojnika z odsekanima glavama; lobanji sta ležali pod kamnitima ploščama dober meter stran od trupov.

Naselbina

Pripadajoča naselbina iz železne dobe se je nahajala na Zgornji in Spodnji Kroni in se je širila proti Slemšku. Planota je bila primerna za poselitev, strma pobočja pa so nudila naravno obrambo. Teren so prebivalci oblikovali v položne terase in ga na manj zaščitenih predelih zavarovali z obzidjem, katerega nasip je še danes viden. Na severni in vzhodni strani je bil nasip tlakovan s kamnitimi ploščami. Najlažji dostop do naselja je bil z vzhodne strani, po grebenu Reber mimo tamkajšnjih grobišč. Z vodo se je naselje oskrbovalo iz izvirov v kotanji Bezgovice pod južnim robom planote in iz Globeli pod Slemškom.

Walter Schmid je izkopal na prostoru naselbine 19 hiš (Slika 2). Izkopane stavbe imajo v tlorisu obliko nepravilnih pravokotnikov. Tla hiš so bila postavljena na naravno skalno površino, vklesana v živo skalo ali vkopana v zemljo. Temelji so bili iz večjih kamnov, tla iz steptane ilovice. Stene so bile narejene iz manjših brun in na notranji strani ometane z ilovico, pomešano s slamo in plevami. Strehe so bile slamnate ali lesene. Znotraj vsake hiše ali v neposredni bližini je stalo po eno ognjišče. Nekatere stavbe so imele dva prostora. V hišah so bili odkriti fragmenti grobe kuhinjske keramike, keramična vretenca in uteži za statve ter predmeti iz brona, železa, kosti, roževine in kamna (fibule, igle, zapestnice, šivanke, deli bronastih posod, šilo, kamniti brusi itd.). Hiša, ki jo je Schmid označil s črko B, je bila verjetno kovačnica; v njej je bilo najdene veliko železove in bronaste žlindre, talilni lonček, keramični podstavki za posode in delno ali v celoti ohranjeni bronasti in železni predmeti. Fragmenti rimskih amfor in drugih rimskih posod iz 2. stol. pr.n.š. kažejo trgovske stike z Rimljani v tem času. Izgleda, da je naselbina prenehala obstajati z rimsko zasedbo tega področja.

Slika 2: Načrt naselbine z vrisanimi izkopavanji (W. Schmid 1939, 96)

V železni dobi so v okolici Vač obstajale manjše naselbine in zaselki (npr. Gradišče nad Vintarjevcem, Gradišča pri Jelši, Pančičev vrh pod Javorjem, Sitarjevec), ki so bile z naselbino na Zgornji in Spodnji Kroni v tesnih družbenopolitičnih, gospodarskih in kulturnih stikih. Naselbina pri Vačah je bila tako v železni dobi gospodarski in verjetno tudi politični center širšega geografskega področja.

Gospodarstvo

Glavna panoga gospodarstva na naselbini iz železne dobe pri Vačah je bilo železarstvo. Železovo rudo so verjetno pridobivali iz bližnjega Rudnika pod Slivno in iz doline med Tirno in Lešami. Bila je lahko dostopna, kopali so jo v dnevnih kopih. Železarske peči zaenkrat še niso bile odkrite. Rudo so talili v plitvih jamah pri odprtem ognju ali v glinastih pečeh stožčaste oblike, kakršne so bile najdene pod Marofom v Novem mestu. Iz železa so izdelovali dele noše (fibule in igle), nakit, orožje in orodje. Uporabljali so jih za lastne potrebe, z njimi pa so verjetno tudi trgovali z bližnjimi in bolj oddaljenimi gradišči.

Dele noše, nakit, orodje in orožje so izdelovali tudi iz brona in svinca. Baker so verjetno pridobivali iz okolice Vač, cink in svinec pa iz okolice Litije (rudnik Sitarjevec).

Kljub razviti metalurgiji sta bila osnova za preživetje v železni dobi še vedno poljedelstvo in živinoreja, v manjši meri pa so se prebivalci ukvarjali tudi z lovom in nabiralništvom.

Tedaj znane žitarice so bile pšenica, ječmen, oves, proso in rž. Od zelenjave so gojili zelje, repo, kolerabo, grah in bob. Skoraj gotovo so pri obdelovanju zemlje že uporabljali lesen plug, saj poznamo upodobitve pluga z nekaterih situl (npr. na situli iz Nezakcija v Istri in na situli iz Sanzena v Italiji).

V takratnih naselbinah so gojili zlasti govedo, v manjši meri drobnico in svinje. Govedo so gojili zaradi mesa, mleka in kože, uporabljali pa so ga tudi kot vlečne živali. Ovce in koze so gojili zaradi mesa, mleka in volne oz. kože, svinje pa zaradi mesa, masti in kože. Udomačene pse so gojili v družabne namene, pa tudi za čuvanje živine in lov. Konje so uporabljali za ježo in vprego.

Divje živali so lovili le občasno, njihovo meso je bil dodatek k prehrani, iz kože in krzna pa so izdelovali oblačila in obutev. Zveri so pobijali morda tudi zaradi škode, ki so jo povzročale pri živini. Lovili so zlasti jelene, srne in divje svinje, v manjši meri ture, volkove, divje koze, medvede, lisice, zajce in divje ptice.

V grobovih je bilo najdenih veliko raztresenih steklenih jagod. Steklene jagode so bile prvotno nanizane na vrvice iz rastlinskih ali živalskih vlaken. Takšne ogrlice so nosile skoraj izključno ženske, saj je bilo v ženskih grobovih najdenih tudi po več 100 jagod v enem grobu, v moških pa le izjemoma ena ali dve jagodi. Steklene jagode so različnih barv in oblik: bele, rumene, zelene, modre, rjave, okrogle, sodčaste, cilindrične, z valovnico, z očesci, z izrastki... Poleg steklenih jagod je bilo steklo uporabljeno tudi za oblogo nekaterih fibul. Zaenkrat ne vemo, ali je naselbina pri Vačah imela lastno steklarsko obrt ali so bili predmeti prinešeni sem s trgovino s katerega od dolenjskih gradišč. Morda so bile uvožene iz novomeškega Marofa, saj so bile steklene jagode v grobiščih iz železne dobe pri Novem mestu še posebej številne. Vsekakor pa gre za izdelke dolenjskega kulturnega kroga, kar kažejo številčnost in raznovrstnost steklenih jagod in najdišča kremenčevega peska, ki je glavna sestavina stekla.

V grobovih v okolici Vač so bile odkrite tudi številne jantarne jagode. Jantar je prihajal na naš prostor po jantarni poti z Baltika, verjetno le kot surovina, iz katere so dolenjski mojstri sami brusili jagode. Jagode so različnih oblik: okrogle, diskaste, sodčaste, cilindrične, konične in bikonične.

Na naselbini na Vačah se predvideva lokalna keramična produkcija, ki je zadostila potrebam lokalnega prebivalstva. Keramične posode so sprva izdelovali prostoročno, od sredine 7. stol. pr. n. š. dalje pa na počasnem lončarskem vretenu, ki so ga poganjali z eno roko, medtem ko so z drugo vrteli kolo. S prihodom Keltov je bilo v naše kraje uvedeno hitro lončarsko kolo, ki so ga poganjali z nogo in oblikovali posodo z obema rokama.

S tkanjem so se, tako kot na drugih najdiščih iz železne dobe, verjetno ukvarjale izključno ženske v okviru hišnega gospodarstva, saj so keramična vretenca za tkanje in uteži za statve pridatki ženskih grobov. Tkanine se v arheoloških kontekstih nasplošno zelo slabo ohranijo. Kljub temu pa poznamo z nekaterih grobov iz okolice Vač ohranjene koščke tkanin. Ti koščki niso bili podrobneje analizirani, v literaturi so opisani kot "groba tkanina". Opravljene analize tekstila z nekaterih drugih evropskih najdišč so pokazale, da so ljudje v času železne dobe nosili oblačila iz lanenega platna, volne, usnja in krzna.

Na naselbini pri Vačah so verjetno obstajale tudi druge obrti, kot npr. kožarstvo in krznarstvo, vrvarstvo, izdelava lesenega, kamnitega in koščenega orodja ter drugih izdelkov za vsakdanjo uporabo.

Noša

V železni dobi je pri pokopavanju posameznikov veljal strog red, ki se kaže v njihovi noši in grobnih pridatkih. Noša odraža željo po krašenju, hkrati pa zrcali spolne, starostne in premoženjske razlike ter označuje socialni položaj. Na podlagi maloštevilnih dokumentiranih grobov je bila opravljena analiza grobnih pridatkov, ki nudi vpogled v moško, žensko in otroško nošo tega časa. Iz upodobitev na situlah in drugih predmetih sklepamo, da so tako moški kot ženske nosili dolge tunike, ženske tudi dolge naglavne rute oz. ogrinjala, s katerimi so bile ogrnjene preko glave in hrbta. Vojščaki so hodili v boj v kratkih tunikah.

Med moškimi grobovi ločimo bojevniške in nebojevniške grobove. Bojevniški grobovi se delijo v štiri skupine. Premožni bojevniki so bili opremljeni z dvema sulicama in sekiro, z nožem, šilom, včasih s kamnitim brusom, pogosto tudi s čelado, konjsko opremo, puščicami in lokom. Obleko so spenjali z iglo ali eno oz. več fibulami (Slika 3/ 3). Manj številni so bili bojevniki, oboroženi z dvema sulicama (Slika 3/ 4) ali s sulico in sekiro (Slika 3/ 6). Relativno redki so bili bojevniki, opremljeni s sekiro, v nekaterih primerih tudi s čelado in konjsko opremo. Ti so pogosto nosili fibule, zlasti v paru, redko tudi zapestnico (Slika 3/ 5). V samo enem grobu je bil pokojnik opremljen s sekiro, nožem, šilom, čelado in sulico (Slika 3/ 1) in predstavlja bolj izjemo kot pravilo v bojevniški noši na Vačah. Morda odražajo te štiri skupine bojevniške noše različne družbene sloje, ki so jim pripadali pokojniki.

V moške grobove brez orožja so bili običajno priloženi noži, šila, igla oz. fibula za spenjanje obleke, pasna spona in razni obročki (Slika 3/ 2). Zanimivo je, da so v moških grobovih z orožjem keramične posode kot grobni pridatek relativno redke, medtem ko se pojavljajo v večini moških grobov brez orožja. Morda so bili moški brez orožja specializirani rokodelci.

Slika 3: Rekonstrukcija moške noše z Vač (B. Teržan 1985, Sl. 7).

Iz obdobja 8. stol. pr.n.š. ločimo štiri skupine ženske in otroške noše. Ženske prve skupine so nosile par zapestnic (po eno na vsaki roki) in steklene in/ali jantarne ogrlice ter fibulo na obleki (Slika 4/ 1). Ženske druge skupine so nosile dve zapestnici (po eno na vsaki roki) (Slika 4/ 2). Tretjo skupino predstavljajo otroci; nosili so zapestnico, bronasto ovratnico okrog vratu in fibulo na obleki (Slika 4/ 3). Četrto skupino pa sestavljajo ženske in otroci, opremljeni le z eno fibulo (Slika 4/ 4).

Slika 4: Rekonstrukcija ženske noše z Vač z 8. stol. pr.n.š. (B. Teržan 1985, Sl. 10)

V 7. stol. pr.n.š. se je uveljavila nova moda, v sklopu katere ločimo osem skupin. Najbogatejšo opravo so imele ženske, ki so nosile uhane ali lasne obročke, par zapestnic na vsaki roki, po dve ali tri nanožnice na vsaki nogi, več fibul na obleki ter steklene/ jantarne ogrlice (Slika 5/ 1). Druga, manj premožna skupina žensk je nosila uhane ali lasne obročke, po eno zapestnico na vsaki roki, eno ali dve fibuli in steklene/ jantarne ogrlice (Slika 5/ 2). Tretja skupina je nosila uhane ali lasne obročke, fibulo in steklene/ jantarne ogrlice (Slika 5/ 3). Za četrto skupino žensk je značilna po ena zapestnica na vsaki roki, ena ali več fibul na obleki in steklene/ jantarne ogrlice (Slika 5/ 4). Peta skupina je nosila le eno zapestnico, eno ali več fibul in steklene/ jantarne ogrlice (Slika 5/ 5). Šesto skupino tvorijo otroci, ki so nosili okrog vratu bronasto ovratnico in fibulo na obleki (Slika 5/ 6). Sedma skupina je nosila steklene/ jantarne ogrlice in fibulo (Slika 5/ 7), osma skupina pa le steklene/ jantarne ogrlice (Slika 5/ 8). Skupine z eno ali dvema zapestnicama na vsaki roki (skupine 1, 2 in 4) so tipične izključno za ženske grobove, medtem ko so ostale nakitne kombinacije prisotne tudi v otroških grobovih. Zato se predvideva, da omenjene tri skupine označujejo tri različno bogate noše žena, torej pripadnice treh različnih družbenih slojev, ki pa vse pripadajo kategoriji odraslih žensk z istim statusom. Morda par zapestnic (na vsaki roki vsaj po ena) označuje poročene ženske ali matere. Izgleda, da se je ta navada ohranila še iz 8. stol. pr.n.š., kjer par zapestnic prav tako označuje grob odrasle ženske. Bronaste ovratnice so bile najdene samo v otroških grobovih in zdi se, da označujejo poseben status teh otrok, ki pa zaenkrat še ni pojasnjen.

Slika 5: Rekonstrukcija ženske in otroške noše z Vač v času od 7. do konca 4. stol. pr.n.š. (B. Teržan 1985, Sl. 11)

Etnična pripadnost

Etnična oznaka ljudi, ki so v obdobju od 8. stol. pr.n.š. do prihoda Keltov živeli na naselbini na Zgornji in Spodnji Kroni in pokopavali v bližnja grobišča, še ni povsem jasna. Lahko so bili to staroselci, ki so v tem času naselili višinske predele, morda pa gre za novo doseljeno prebivalstvo iz Podonavja, ki so ga privabila bogata ležišča železove rude. Na področju današnje Slovenije je živelo v starejši železni dobi več kulturnih skupnosti, ki so poseljevale posamezne slovenske pokrajine. Prostor Dolenjske in Zasavje je pripadal dolenjski kulturni skupnosti. Ni še povsem jasno ali so bile med posameznimi kulturnimi skupnostmi tudi etnične razlike, saj ne poznamo njihovih imen, ker jih antično zgodovinopisje ni zabeležilo.

V mlajši železni dobi so prostor dolenjske kulturne skupnosti preplavili Kelti oz. keltsko pleme Tavriski, ki so od konca 4. stol. pr.n.š. do prihoda Rimljanov živeli na tem prostoru. S seboj so prinesli svoj način pokopavanja in svojo materialno kulturo in se pomešali z obstoječim prebivalstvom. Govorimo o t.i. mokronoški kulturni skupnosti. Od ustanovitve rimske Akvileje (181 pr.n.š.) dalje so bili trgovski stiki slovenskega prostora z rimsko državo vse številčnejši. Najmlajši ostanki na prostoru naselbine iz železne dobe so uvožene rimske amfore, datirane v 1. stol. pr.n.š. V tem času je naselbina prenehala obstajati.

KRATKA PREDSTAVITEV NEKATERIH NAJDB

V nadaljevanju je predstavljenih pet predmetov, najdenih na prostoru grobišč v okolici Vač, ki zaradi svoje dekorativnosti še posebej izstopajo:

Situla z Vač

Med predmeti, izkopanimi v grobovih v okolici Vač, je najbolj znana Situla z Vač (Slika 6). Hrani jo Narodni muzej Slovenije. Je ena od štirih situl, najdenih na Vačah. Druga situla je okrašena le z enim figuralnim pasom, v katerem ima upodobljeno moško osebo in vrsto jelenov. Ostali dve situli sta brez okrasa, ena od njiju je miniaturnih dimenzij.

Situle so bronasta vedra (situla = lat. vedro), ki so jih uporabljali pri slavjih, t.i. simpozijih. Iz njih so z zajemalko stregli pijačo. Bile so lastnina premožnih in pomembnih posameznikov, saj so bile najdene med pridatki v bogatih grobovih. Običajno so bile brez okrasa, redko so bile na zunanji strani okrašene z enim do največ štirimi figuralnimi pasovi, izdelanimi v tehniki tolčenja (torevtika).

Na Situli z Vač je v zgornjem pasu prikazan v levo usmerjen slavnostni sprevod, v srednjem pasu so prizori s slavja, simpozija, in v spodnjem pasu v desno usmerjen sprevod kozorogov in koz, ki jim sledi lev s človeško nogo v gobcu. Umetnik je v orientalizirajočem slogu, z elementi etruščanske in orientalske umetnosti, obravnaval teme iz lastne okolice. To se kaže v posebnostih noše upodobljenih ljudi in v kompoziciji prizorov. V tem pogledu je Situli z Vač najbolj sorodna Situla z Magdalenske gore, ki je prav tako izdelek domačega, morda celo istega umetnika.

Slika 6: Razgrnjen plašč vaške situle (F. Stare 1955)

Pasna spona z upodobitvijo dvoboja

Med imenitnejše predmete z Vač sodi bronasta pasna spona z upodobitvijo dvoboja (Slika 7), izdelana konec 6. oz. v začetku 5. stol. pr.n.š. V spopadu sta prikazana dva konjenika, za vsakim po en oproda. Za desnim oprodo stoji moški s širokokrajnim klobukom, ki se obrača stran od prizora. Konjenika in oprodi so upodobljeni z značilnim orožjem tistega časa, ki je bilo pogosto najdeno v grobovih v okolici Vač: par sulic, bojna sekira, čelada in ščit. Konja sta opremljena z uzdami in žvalami. Desni jezdec je že vrgel obe sulici in z dvignjeno sekiro napada nasprotnika, medtem ko se levi konjenik pripravlja, da bo vrgel šele drugo sulico, oproda za njim pa mu bo podal sekiro. Spono hrani Naravoslovni muzej na Dunaju.

Slika 7: Pasna spona z Vač z motivom dvoboja (W. Lucke, O.-H. Frey 1962, T 54-55)

Čelada z napisom

Nekje pri Kleniku (lokacija ni znana) je kmet Janez Grilc izkopal bronasto čelado z napisom na zunanji strani (Slika 8). Danes se nahaja v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, ki je najdbo odkupil. Čelada je bila izdelana v 2. polovici 5. ali v 4. stol. pr.n.š.

Napis je izdelan v tehniki vtočenih pik in ga je potrebno brati z desne proti levi. Napis se bere kot IERISNA ali TERISNA. Po vsej verjetnosti gre za ime retijskega božanstva, izpisano v venetski pisavi. Raetia je bila v železni dobi pokrajina v vzhodnih Alpah. Ker je to na prostoru dolenske kulturne skupnosti edini predmet, popisan z venetsko pisavo, sklepamo, da je bil uvožen s prostora severne Italije.

Slika 8: Napis na čeladi z Vač (J. Istenič 1985, Sl. 3)

Železen meč z okrašeno bronasto nožnico

Na grobišču pri Cvetežu so pri izkopavanjih Deželnega muzeja v enem od skeletnih grobov našli železen meč v okrašeni bronasti nožnici (Slika 9). To je enorezen meč s polkrožno zavitim rezilom, ki se mu v strokovni literaturi reče tudi mahaira. Nožnica je bila lesena in obložena z bronasto pločevino. Nanjo sta pritrjeni dve bronasti zanki, skoznji pa sta vdeta dva bronasta obročka, s katerima je bila nožnica pritrjena na pas. Na obeh straneh je nožnica okrašena v tehniki tremoliranega vreza. V tej tehniki so na eni strani izdelani štirje konji, na drugi pa dva kozoroga in lev, ki zasleduje štirinožno žival. Živalske motive obkroža cik - cak bordura. Meč z nožnico je bil izdelan konec 7. stol. pr.n.š. Hrani ga Narodni muzej Slovenije.

Slika 9: Železen zakrivljen meč z bronasto okrašeno nožnico (F. Stare 1955, T 1: 1)

Kipec bojevnika

V gomili pri Lestini so domačini pod vodstvom amaterskega izkopavalca Tita Strmljana v skeletnem grobu našli bronast kipec, visok približno 6 cm (Slika 10). Kipec predstavlja golega bojevnika, prepasanega s pasom in s čelado na glavi. V desnici je verjetno držal sulico, ki se je kasneje odlomila in se izgubila. Z levico je oklepal falos, ki se ni ohranil, ker je bil iz neke druge, organske snovi. Na omenjenem mestu je vdolbina, ki je služila kot baza za vložek iz organskega materiala. Kipec je prvotno stal na podstavku iz organskega materiala (morda iz lesa ali kosti), od katerega se je ohranila le bronasta pločevina, s katero je bil podstavek obložen. Glede na zaokroženo obliko pločevine je možno, da je imel podstavek funkcijo žezla s kipcem na vrhu. Kipec je bil izdelan v 7. stol. pr.n.š. Hrani ga Narodni muzej Slovenije.

Slika 10: Bronast kipec vojščaka z Vač (F. Stare 1962-63, Risba 1)

VABLJENI NA VAČE!

Za konec Vas vabim, da se oglasite na Vačah in si v živo ogledate prostor nekdanje naselbine in grobišč iz železne dobe ter vse naše znamenitosti in zbirke v našem muzeju. Arheološka pot je tik pred realizacijo in upamo, da bodo do poletja ( 2007 ) že postavljene vse načrtovane informativne table in oznake. Kljub temu pa Vas vabimo, da s pomočjo naših vodičev, igralcev in animatorjev doživite naše zanimivosti.

Naši kontakti:

Družinsko gledališče Kolenc
za doživljanje umetnosti in narave

Vače 12
1252 VAČE

Tel.: 01 8976680
GSM.: 041 895852
Fax.: 01 896 25 24
E-pošta: jani.kolenc@siol.net

http://www.druzinsko-gledalisce-kolenc.si/

Spletna stran o Vačah: http://www2.arnes.si/~zkolen/VACELINKS.htm

Vojka Cestnik, univ. dipl. arheologinja

SEZNAM LITERATURE:

J. Dular, Jugovzhodne Alpe v starejši železni dobi, v: Zakladi tisočletij (J. Dular ed.), Ljubljana 1999, 100-102.

J. Dular, Vače - središče na meji halštatskih skupnosti, v: Zakladi tisočletij (J. Dular ed.), Ljubljana 1999, 116-119.

J. Dular, Bojevniki, v: Zakladi tisočletij (J. Dular ed.), Ljubljana 1999, 143-146.

S. Gabrovec: Dolenjska grupa, v: Praistorija jugoslovanskih zemalja V., željezno doba, Sarajevo 1987, 29-119.

J. Istenič: Zapisi v venetski pisavi na Koroškem in v Sloveniji, Zgodovinski časopis 39, 1985, 313-334.

J. Kastelic, K. Kromer, G. Mansuelli: Situla Art, Beograd 1965.

W. Schmid, Vače, Predzgodovinska naselbina, Glasnik Muzejskega Društva za Slovenijo 20, 1939, 96-114.

F. Stare, Prazgodovinske Vače, Univerza v Ljubljani, Arheološki Seminar, Ljubljana 1954.

F. Stare, Vače, Arheološki Katalogi Slovenije 1, Ljubljana 1955.

F. Stare, Kipec ilirskega bojevnika z Vač, Arheološki vestnik 13-14, 1962-63, 383-434.

F. Stare: Vače, v: Arheološka Najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, 204-205.

B. Teržan: Poskus rekonstrukcije halštatske družbene strukture v dolenjskem kulturnem krogu, Arheološki vestnik 36, 1985, 77-105.