SPLETNE STRANI:

 Družinsko gledališče Kolenc

 Vače

 Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali  

Objavljeno v Občanu – NOVICE IZ OBČINE LITIJA – oktoberber  2009, številka 10, leto 11

 

S poreklom in žarečo auro prihodnosti!

 

 V Tolminu so napisali knjigo in postavili pravi mavzolej veliki neokrašeni Svetolucijski bronasti situli -  kotlu za kuhanje hrane, posodi za shranjevanje živil, ki je nazadnje služila kot žara.

Po vsem tem  si skoraj ne moremo predstavljati izjemne vrednosti situle z Vač. Saj je na njej upodobljena epopeja prazgodovinskega življenja. Pred kratkim preminuli nekdanji ravnatelj muzeja, Jože Kastelic, je še v socialistični Jugoslaviji napisal  knjigo - odo situli z Vač, ki je izšla v Beogradu v vseh svetovnih jezikih. Zapisal je tudi, da je  situla z Vač DIKA našega Narodnega muzeja, eden od simbolov slovenstva in naš ponos.

Če nadaljujemo, da so Vače najstarejši trg v Zasavju, da so tu korenine številnih zaslužnih Slovencev, da v naši okolici kar mrgoli znamenitosti in njihovo število in pomen še naraščata, tako, da s članki sploh vsega ne dohajam. Potem lahko skromno trdimo, da smo KRAJ S POREKLOM.

Če se danes malo ogledamo naokoli, so Vače mravljišče – gradbišče. Gradijo se ceste, šola in vrtec, vodovod, položen je optični kabel za boljši internet, … obnavljajo se znamenitosti: cerkev sv. Andreja, stare hiše, muzeji, trg s štirno, vaška vaga, …. Število prebivalcev narašča zaradi priseljencev, ki naseljujejo bivše vikende in jih spreminjajo v stanovanjske objekte. Domačini se priseljujejo (celo iz Avstralije, Amerike, Nemčije). Število rojstev narašča. Nastajajo nova naselja (Mačkovec; UdamcKladu v Potoku pri Vačah; Nove Vače), število turistov se še veča, … ni konca. Smo kraj z ŽAREČO AURO PRIHODNOSTI. Temu se reče PREPOROD  ali njeno veličanstvo RECESIJA. Zapomnili si bomo ta leta od 2008 – 2011, ko naj bi vse to bilo zgrajeno in marsikaj je že.

Po drugi vojni smo izgubili občino, trške pravice, zadrugo, krajevni urad; se vedno znava borili, da nam niso otrok vozili v litijske šole; bilo nas je vse manj in manj, …. Bili smo obupani in prepričani, da je Bog pozabil na nas. Zdaj se bo - kaže - pa k nam priselil!

                                    Zvonček Norček