FRAN CELESTIN

 

Enciklopedija Slovenije (druga knjiga, 1988)

CELESTIN, Fran (Klenik, Litija, 13.11.1843 - Za­greb, 30. 10. 1895), pisatelj in literarni zgodovinar. Po končanem študiju slavistike in klasične filologije 1869 na Dunaju je bil gimnazijski prof. v Vladimiru in Harkovu v Rusiji (1870-72), na Dunaju (1873-76) in v Zagrebu; tu je od 1878 do smrti predaval slovan­ske jezike na vseučilišču. Pisal je domoljubne pesmi, krajše romantične povesti, npr. Oskrbnik Lebeškega grada (Slovenska vila, 1865), samostojno pa je izdal komedijo Roža (1869). Pozneje je v Slovanskem svetu objavil satirično avtobiografsko povest Veselo življenje (1891) in lirske pesmi (1893-95). Kot poz­navalec rus. literature je seznanjal slov. javnost z deli N.V.Gogolja, M. J. Lermontova, I.S.Turgenjeva idr. Najpomembnejša je njegova razprava Na­še obzorje (LZ, 1883); v njej je ocenil slov. realiste (S. Jenko, J. Jurčič, F. Levstik, J. Stritar) in po zgle­du V. B. Belinskega razvil program socialnokritične-ga realizma. Kritičen odnos do slovanofilstva je iz­pričal v Pismih iz Rusije (Slovenski narod, 1870-72; Zvon, 1870) in v knjigi Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft (1875).

LIT.: M. BORŠNIK. Fran Celestin Lj 1951.                          F. Bo.

 

 

O Franu Celestinu iz doma GEOSS (Vače 10, 1252 Vače)

( Klenik, 13. 11. 1843 – Zagreb, 30.10. 1895 )

Na Kleniku je bilo rojenih še nekaj pomembnih Slovencev. Med njimi velja omeniti Ivana Grilca, ki je v zimskem času izkopal znamenito situlo z Vač. Po njegova zaslugi je ta velika dragocenost ostala na naših tleh.

 

Pisatelj in kulturni zgodovinar Fran Celestin je kot sodobnik Levstika, Jenka, Jurčiča in Stritarja raziskoval slovansko kulturo v slovenskem, hrvaškem in ruskem obsegu. Rodil se je 13. novembra 1843 v Kleniku na Vačah. V osnovno šolo je hodil v domačem kraju in Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo, nato pa je študiral na Dunaju slavistiko in klasične jezike. Po končanem študiju je 1869 odšel v Rusijo, v Petrograd in Moskvo, kjer je opravil profesorski izpit iz latinščine, grščine in ruščine ter ruske zgodovine in zemljepisa, nato pa je bil gimnazijski profesor v Vladimiru in Harkovu. Skušal je doseči univerzitetno profesuro, ko pa mu kot tujcu to ni uspelo, se je 1873 vrnil na Dunaj, kjer je nadaljeval študij. Od 1876 do 1890 je bil profesor na gimnaziji v Zagrebu in od 1878 do smrti predavatelj slovanskih jezikov na zagrebški univerzi. Umrl je 30. oktobra 1895 v Zagrebu.

 

Celestin je bil med tistimi slovenskimi izobraženci v drugi polovici 19. stoletja, ki so iskali slovensko prihodnost v povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi in predvsem z velikim ruskim narodom. Takšna usmerjenost ga je vodila na študij in delo v Rusijo, kjer je preučeval leposlovne, kulturne in politične razmere. Te je v številnih Časopisnih in revialnih člankih prikazoval matičnemu narodu, prizadeval pa si je tudi za kulturno izmenjavo v nasprotni smeri. Njegovo najbolj znamenito delo o sodobni Rusiji je v nemščini 1875 natisnjena knjiga Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft (Rusija po odpravi suženjstva). Ob vsem spoštovanju ruske kulture in političnih možnosti največjega slovanskega naroda pa je bil Celestin kritičen do tamkajšnjega dogajanja in vplivov na postopni razvoj slovenske samostojnosti. V svojih zagrebških letih si je predvsem prizadeval za kulturno povezovanje s sosednjim hrvaškim narodom, ki mu je prav tako posredoval poglede na sodobno Rusijo, približati pa mu je želel tudi slovensko ustvarjalnost in predvsem pesnika Franceta Prešerna.

 

Satirična Celestinova avtobiografska povest Veselo življenje

(Slovanski svet 1891).

Zanimanje za leposlovno delo se je prebudilo v Celestinu že v gimnazijskih letih, predvsem pod vplivom sošolca Josipa Jurčiča. Pisal je domoljubne in lirske pesmi, zgodovinske, kmetiške m potopisne povesti (Oskrbnik Lebeškega grada, Gostinja, Mala Furlanka), napisal je veseloigro Roža, prevajal Iliado itn. Posebno mesto v njegovem leposlovnem delu ima lastni življenjepis Veselo življenje, ki ga je napisal dve leti pred smrtjo in ki mu je, po vseh trpkih življenjskih doživetjih, dodal tudi vedre in satirične poudarke. Trajni Celestinov pomen za razvoj slovenske kulture pa je bolj kot v leposlovju, v kulturnozgodovinskem pisanju. Posebej velja omeniti njegovo razpravo o slovenskih literatih Jenku, Jurčiču, Levstiku in Stritarju v prispevku Naše obzorje (Ljubljanski zvon 1883), s programom družbenokritičnega realizma, pa tudi v tisku objavljeni govor Žensko vprašanje (Ljubljanski zvon 1881), zgodnje delo s tega družbenega področja.

 

Veselo življenje?

Spisal dr. Fr. Celestin.

 

Bilo je lepo jutro meseca septembra, ko sta okolo šeste ure dva fijakarja ne ravno hitro drdrala iz našega mesta. V prvem je sedel sodnik, visok, širokopleč mož, podolgastega lica, črnih las in kratke črne brade, z gladkim, visokim cilindrom na glavi. Noge si je bil pokril s pledom, površnjo suknjo zapel na dva gumba in slastno kadil kubo. Zraven njega je sedel sodni pisar. V drugem vozu sta sedela dva mlada koncipijenta. Starejši, dr. Matija Sever, bil je oblečen jako skrbno, da, naravnost elegantno; posebno si je bil umetno zavezal za vrat svetel, siv, svilast robec, a vratnik in manšete so bile velike in bele kakor sneg. Na glavi je imel siv, mehek klobuk, kateri je z levo roko naglo porinil nekoliko nazaj in se glasno nasmijal svojemu tovarišu, Du­šanu Mrazu. Smijal se je veselo, četudi nekoliko suho, da so se mu zlatni očniki v solčnem  svitu lesketali na  širokem, gladko obritem licu.

—   O ti nedolžna dušica! dejal je dr. Sever in položil tovarišu na ramo svojo, v sivo rokavico oblečeno oblo roko. Tebi ni prav, da gremo danes uže drugič na lice mesta, in da se repozicija ni rešila uže s prvim izvidom. Ti praviš, da moreš dobiti repozicijo za Krajiča, meni je res presneto malo do tega, jo li moj baron Dimovski dobi ali ne. Soseda se pravdata, pa naj plačata: to je moje načelo!

—   Ti si kakor navadno, tudi danes dobre volje, reče Dušan.

—  Pri obedu bodem pa še bolje. Hodili bodemo po mejašu, izpraševali priče, a naša pravdaša nam pripravita dobro kosilce, pa bode mir in sprava v Izraelu.

—  Mene pa kmetje zanimajo, kedar pričajo in se raz­vnemajo, kakor bi se borili za svojo kožo.

—  Da, da, ti misliš, da je vsak kmet Iheringov učenec in se bori — za pravno idejo, ka-li? Mlad si, prijatelj, mlad, pravi doktor in se naglo obrne proti kmetski deklici na cesti. Nosila je na glavi stvari v mesto na prodaj in doktorju je morala biti všeč, ker jo je pozdravil: Dobro jutro, mlada teta!

      Dekle se nekoliko začudi in odgovori veselo: Bog je daj, stari strijc!

—  Ali si jo videl, kako je zarudela? vpraša Dušan doktorja. Pošteno dekle mora biti.

—  Poštena je morda, poštena, jezična pa tudi. Pa saj tak je tvoj vzor ženske samostalnosti, o kateri tako rad govoriš in bi rad, da se vse ženstvo zave, kakor praviš, od mestnih mladih in starih gospa in gospodičin pa gori do planink pod Grintovcem. 

— Da, da, pritrdi smeje  se  Dušan.   Posebno  gorim za  samostalnost  kravaric in  vseh pastiric, to se ve. Ti si

najbolje tolmačiš to idejo, najbolje.

—Ne, tega pa ne bodeš tajil, da si se še na vseučilišču pripravljal za misijonarja ženske samostalnosti ter si pač vse prebrskal, kar pišejo o tem tvojem čudnem kulturnem vpra­šanju evropski in ameriški malikovalci ženske svobode?

— Nekaj malega sem se res pečal s tem vprašanjem in tudi jaz vem, da je časih napredna, samostalna ženska le karikatura, ne pa izraz kulturnega napredka.

—  Ne časih, dragi moj prijatelj, zvečine je tako, da je srce take napredne, ženske pusto. Kar je v glavi, tudi ni dosti vredno; saj je le prazen napuh in neumna prevzetnost.

—  To so le pene, pene kulturnega napredka, saj ima tudi zlata ruda, če se topi, na površju nečiste pene, umazano „žlindro". Pod penami pa je tudi v tem vprašanju čista ruda človeškega napredka.

—  Če le ni toliko pen, da tvoje čiste rude nikoli niti videli ne bodemo; mari nas bode mazalo le blato teh pen.

—   Jaz verujem, in se ne bojim, odgovori Dušan in umolkne.

Dušan Mraz je bil bolj srednje, šibke rasti, nekam ozkih prsij, sicer pa brez telesnih posebnostij. Nosil je kratko, polno, rdečkasto brado in goste, nekoliko kodraste lase. Pri­jetne so bile njegove črnkaste dolge obrvi, mehke sive oči, visoko čelo in nenavadno belo lice s pravilnim nosom. Porodil se je bil na kmetih. Očetovo zemljišče ni dajalo toliko, da bi ga bili mogli dati v mesto v Šolo. Imel je pa tam teto po materi. Ta mu je pomagala, nekaj pa drugi dobri ljudje, in potem ustanova, katero je dobil uže v 2. gimnazijskim razredu, in jo užival tudi na Dunaju vsa svoja štiri pravniška leta. Pred dvema letoma mu je smrt vzela očeta, mati pa je ostala na domu z mlajšim bratom in sestro.

Še jako mlad bil je torej prepuščen skoro popolnoma sam sebi. Večkrat bi bil lahko zašel na nevarne, krive pote, ali srečno se jim je ognil. Mati mu je redko kaj govorila in ga učila, ali vedel je dobro, da ne gre nikoli spat, da ne bi kleče molila za vse svoje in posebno — zanj. Tudi nežnostij si nista govorila nikoli. Mati se je nekoliko bala, ko je bil njen Dušan dorasel do mladostne zaljubljenosti, da se ne bi ohladila sinovska ljubezen. In res se je zgodilo Dušanu, kakor se godi pač vsakemu, da je videl deklico in prvikrat ljubil; ali mati ni opazila, da bi jo imel menj rad. Materino oko dobro vidi, in njeno srce še bolje čuti. Da, ali moramo povedati, kako je dobil njen sin ime? Mlad kapelan ga je nasovetoval ženskam, ko so mu prinesle novorojenca h krstu. Nekoliko so se čudile, kum pa je bil pameten mož in je. dejal: „Naj pa bode Dušan, četudi ga v pratiki ni. Saj pratika ni vsa modrost; gospod več vedo od deset pratik"! In' tako je bilo dete krščeno za Dušana.

Posebne sreče Dušan še ni bil doživel, pa nesreče ni bil izkusil: pot življenja mu je šla po oni široki cesti, po kateri hodimo sploh navadni ljudje. Bil jo dobrodušen, celo vesel človek: globokih vtiskov ni iskal strastno; pa jih tudi ni izbegaval. Visoko ni  letal,  in  četudi se mu je zdelo, da ima nekaj onega blagega ognja,  ki   ogreva in povzdiguje človeka,   da se ne utopi  popolnoma v navadno filistersko  sebičnost življenja našega; glava se mu ni kadila od te zavednosti, pa je ljubil in trpel tako, da se ni ravno povzdigoval v pesniške višine ljubezni in trpljenja,   četudi je čutil s pesnikom veselje in žalost njegovo.

Pravu se je bil posvetil, da bi si priboril samostalnost, živel med narodom, delal za-se in naroda  ne pozabil. Kake posebne sreče ni  pričakoval, niti si je želel. Dva, tri dobre prijatelje, potem kdaj ženica, ne prelepa, pa tudi ne pregrda. poštena in pridna  mati  svojih otročičev, zaupanje ljudij  in prepričanje, da je pošten človek  in  rodoljub — to mu je bil vzor. Da ga doseže,  nikoli se ni   mučil  posebno in si  tudi ni mislil; menil je z nekim veselim zaupanjem v svojo srečo, da pride kraj dobre volje, dela in poštenja vse nekako tako, kakor se spomladi pokrije  zemlja z zelenjem in cvetjem, kedar dobrodejno solnce začne kazati svojo moč.

Do sedaj  se mu je vse posrečilo precej: saj je uže koncipijent in na pravem potu,  ne daleč od — samostalnosti. Tudi prvi strogi izpit je uže prebil. Bil je zadovoljen s sedanjem razmerjem, a je pričakoval mirno, dobro in veselo, boljšo prihodnjost, nego je sedajnost.  Res je, da mu tisti odvetniški sesalec ni kaj hitro rasel, ali nadejal se je, da mu ga uže da Bog, kakeršnega  mu bode treba za pošteno življenje. Nič kaj se ni čudil dr. Severju, še menj pa mu zavidal, rad se je šalil, da doktorju raste prava slonova? »troba« po vseh pravilih pravne znanosti in — prakse. Moral se je  celo pogostoma smijati, ko se je veseli doktor časih zaletel v kako rdečo cunjo pravniške teorije ali prakse, da je bil za vse drugo slep in gluh ter se je v labirintu paragrafov zvijal in prekopiceval, da je bilo pravo veselje. 

V tem so se bili dopeljali do Z.   Pred županovo hišoj je stal precej visok človek z okroglim, nizkim klobukom. Uže od daleč je ponižno pozdravljal in potem migal drugemu  fijakarju,  naj   obstane.   Rekel je,   da ga  zove gospod Krajič k mejašu in sel je na kozla.   Bil je to g.  Koziček, Čeh, ki je mnogo izkusil po svetu in bil prej tam doli nekje v Slavoniji, kakor je rad pripovedoval prvi logar, lovec, in sam Bog ve, kaj še. Rad je lomil tudi hrvaščino, se ve da hudo s českim naglaskom, in naši ljudje so se mu muzali, če je gospode nagovarjal s »presvietli« ali celo »preuzvišeni«. Sedaj je bil v Z. nekako — za vse. Ker je znal meriti tudi zemljo in je izdeloval mape, jemali so ga kot zvedenca, če je bila kje repozicija, in ga radi imeli, ker je vsakdo videl, da je bil z vedno sladkim nasmehom pripravljen rešiti veliko nalogo, da bode volk sit in ovce cele. Rešil je seveda še ni, ali mož živi ob takem in podobnem delu, in to je gotovo tudi nekaj. Doktor in Dušan sta ga uže poznala.

Začel je koj pripovedovati, da od baronove strani pride na mejaš njegov oskrbnik Matevže, potem pa še nekaj drugih novic, katerim sta se oba gospoda glasno smijala, najbolj zato, ker je pravil vse to gospod Koziček nehote — smešno, četudi novice niso bile ni malo smešne.

Od Z. sta obrnila vozova na levo po cesti; za dobre pol ure so bili na razkrižju, kjer je baronov oskrbnik uže čakal ter sodnika in doktorja vzel seboj, Dušan pa se je s Kozičkom peljal na grič, kjer stoji Krajičev gradič, pre­prosta jednonadstropna hiša, in okolo nje gospodarska po­slopja. Gospodar ju je sam vsprejel in vedel v gradič k ženi. Bil je srednje rasti, bolj na debelo stran, plavolas in štel nekaj nad trideset let. Priženil se je bil sem pred dvema letoma. Z gospodarstvom se je rad pečal, ali razumel ga je menj od žene, ki se je bila tu porodila.

Dušan je bil prvič tu, ker prej je bil šel njegov doktor sam sem. Gospa, Emilija Krajičeva ga je ljubeznjivo vsprejela. Precej visoka in tenka ni se posebno odlikovala z ničimur, le svitlo-črni lasje in debele kite, globoke črne oči in goste obrvi, pa nekov energičen izraz vsega lica je pač koj opazil vsakdo. Bila je popolnoma pripravljena, da gre sama na mejaš.

Dušanu je bil sicer znan predmet pravde, vendar mu je gospa še sama vse povedala na kratko in pristavila, da stvar je taka, da se ne more izgubiti. Prav zato se je na­posled odločila, da ne pojde z gospodi.

— Stvar je jasna, dejala je, jaz bi se samo srdila tam, in doma me je bolj treba. Dimovski me je sam prosil, da bi dala krčiti ono svojo živo mejo, pa sem mu odgovorila, da bi jo dala saditi, ko bi je ne bilo. Sedaj sta mu njegova dva človeka, Janez in Peter Kolačič, ponoč, ko smo vsi spali, krčila to mojo živo mejo. Ali jaz se ne dam ugnati v kozji rog, jaz ne!

Njen soprog je bil zadovoljen,  ter je povabil Dušana in Kozička naj gresta precej  na lice  mesta s kmeti, ki so se bili zbrali na dvorišču, da pričajo. Sedeli so okolo kamenite mize pod veliko košato  lipo in pridno pili   slivovico, da se okrepčajo in ohrabrijo;  saj  pred gospodo govoriti ni ravno šala. Šli so torej vsi skupej mimo ribnjaka gori proti jagnedom,  kjer je bil  dal baron živo mejo na pol posekati in zemljo prekopati, da so jagnedi prišli   na njegovo stran. Tako je nastala pravda med  sosedoma. V. živahnem razgovoru so se gospodje in kmetje bližali jagnedom ter so kmalu videli,   da so   baronovi ljudje s sodnikom in dr.  Severjem uže tam.

Bil je lep, topel dan. Bilo je nekako čudno videti, kako so v delavnik praznično oblečeni kmetje in kmetice počasi hodili za gospodo in se prepirali kolikor toliko glasno. Baronov oskrbnik Matevže, človek srednje rasti, zabuhlega lica, rdečega od vina in nekoliko grbast, hodil je poleg sodnika in vedno trdil, da so to živo mejo uže več let zaporedoma njegovi ljudje sekali, pa tudi lansko leto. Ko je na to Krajič pobral z ognjišča, kjer so si delavci kurili ponoči, dobro pest debel ogorek in vprašal, je-li za leto dnij moglo zrasti toliko deblo, dejal je Matevže mirno:

— Gospod Krajič, ne zamerite, pred sodnikom se pogostoma ne govori resnica!

Taka odkritosrčnost je razveselila Krajiča, saj je do­kazala, da je stvar jasna. Ali sodnik — ni bil čul ničesar, zavihnil je le nos in korakal dalje. Tu si izmisli Matevže, da je nekoliko dalje doli, kjer so njegovi ljudje posekali živo mejo, dal položiti drenažne cevi, da je torej tudi to dokaz, da je užival to zemljo. Začeli so kopati na mestu, ali cevi so bile pač pobegnile, ker jih ni bilo mogoče odkopati. Začel je torej sodnik izpraševati baronova delavca, ki sta krčila živo mejo; Krajičeve priče pa so pravile, da so pasli vsako leto in tudi letos ob živi meji in po meji in z dovolitvijo gospoda Krajiča v meji sekali kolje. Stara ženica pa je odločno trdila, da je ta zemlja gospoda Krajiča, da je ona sama delavcem nosila jelo, ko so sadili jagnedi za »starega gospoda«, one iste jagnedi, katere so si sedaj prikopali baronovi ljudje. Druga priča je kazala jarek, ki so ga bili pod jagnedi izkopali za mejaš, in Koziček je tudi doka­zoval, da mora biti meja ravno ta jarek. Dr. Severu je bilo vse to pričanje zabavno: večkrat si je popravljal naočnike, ali pa se gladil po nosu, če so priče govorile tako, da so nekatere morale lagati, četudi so bili vsi pripravljeni potrditi s prisego besede svoje. Bil jo doktor danes nenavadno miren ter je počasi trgal slive z drevesa, pod katerim je stal, in jih jel, ko so priče kričale in druga drugo dolžile, da laže.

Dušanu je bil ta prizor nov in ni ga veselil.

Sodnik je zvedel, kar je potreboval, in je dejal, da bi bila dobra »žlica juhice«. Gospodje so se koj obrnili, nekateri k Matevžetu, drugi h Krajiču in za njimi priče. Obed je bil prav vesel. Po obedu je celo sam sodnik prišel h Krajiču, da se podpiše uže sestavljeni zapisnik in popije ku­pica vina. Vsi so bili zadovoljni, najbolj pa kmetje okolo mize pod lipo, kjer je fijakar pripovedoval debele svoje šale o gospodi, da so se vsi glasno smijali. Le domači kočijaž, Francek, ni se smijal, in ko so odhajali gospodje in kmetje, potegnil je na oči svoj klobuček in srdito mrmral za njimi: »Vražje egiptovske kobilice!« Stari Francek zna namreč čitati in ima posebno rad zgodbe sv. pisma.

»Kobilice« so pa bile res srečne. Kmetje se se počasi vlekli z dvorišča, glasno govoreč o repoziciji. Dvema starej­šima se je nekoliko zapletal jezik, in noge so se šibile, mlajši pa so glasno zaukali, ko so bili zunaj dvorišča gori pri ribnjaku. Bil je danes vesel dan, ko so se gospoda nekoliko popričkali, oni pa se na tihem smijali, dobro jeli in pili. Gospodje so tudi zadovoljni in veselih lic posedli na vozove. Sodnik je vzel Dušana na svoj voz, dr. Sever se je pa s Kozičkom vozil do Z., potem je zadremal in sladko sanjal do mesta.

Sodnik, ni bil zgovoren mož. Sedel je mirno, dolgo molčal ter si brisal mirno čelo: vino je bilo pač dobro in se je pilo rado. Dušan tudi ni pričakoval sodnikove zgovor­nosti, in se je prepuščal svojim mislim. Videl in čul je danes marsikaj novega in zanimivega. Vedel je sicer, da so mnogi sodnika imenovali kar naravnost »baronovega sodnika« ali današnji dan mu ni ravno potrdil tega glasu. In bilo mu je prijetno, da ni, čedi ljudi, v obče ni cenil previsoko, sodil je o njih vendar rajši dobro nego slabo. Srdil se je pa često sam nase, da ni mogel biti kakor drugi z ljudmi, katerih ni spoštoval. Časih bi bil rad dosegel ono objektivnost, da bi mu bili ljudje le predstavljali pravno idejo in nje kon­flikte v življenju. Ali vedel je, da pojde to težko: prerado mu je srce uhajalo v glavo in tam gospodarilo tako, da se je uže vpraševal, je-li si je srečno izbral svoj stan? Ali taki trenutki so bili redki. Danes ni mislil kaj takega o stanu svojem. Pogledal je gori proti nebu, kjer so se užigale prve zvezde, in odkril se mu je do cela drugi svet — otro­ških let, ko je še doma z vaškimi pastirji pasel do solnčnega zatona, in so potem vsi tako veselo gnali domov in ugibali, kdo ugleda prvo zvezdo gori na jasnem nebu, svetlečem se od večerne zarje. Potem se je glasil tam daleč zvon z ve­černo »zdravo Marijo«, in mlade pastirce je izpreletavala ona sladka, brezskrbna misel o dobrem Očetu tam gori, in utih­nili so, dokler se je čul zvon, ter živino pognali nekoliko bolj. A kdor se je najmenj ali pa tudi najbolj bal v nasto­pajočem mraku, zavrisnil je glasno, in drugi za njim. Koliko je imel Dušan novega pripovedati mlajši sestri Lenki in bratu Lovretu, kaj je videl in kako se igral, tako, da včasih še v posteljicah ni bilo miru, ker so ga morali mati posva­riti: »No Dušan, kaj nocoj ne bodete spali« ? Da, dobra, preprosta mamica, mislil si je Dušan sedaj, kolikokrat mine dan, da se vas še ne domislim. Vendar pa imam v srcu lep kotiček za vas, in ko pogledam tja, zopet sem vaše razpo­sajeno otroče, ki vas ljubi tako srčno, kakor ne more niko­gar na svetu.

—  Kaj sanjarite, gospod Mraz ? vzdrami ga sodnik z nekoliko ironičnim naglaskom, ali vendar mehko. Pravde Vam pač ne roje po glavi?

—  Gotovo ne, gospod sodnik!

—  Torej Vam «sladko« dekle greje v srcu in sveti? Prav je prav!

—  Tudi to ne!

—  Morda pa bode vendar kaj takega. Vi stanujete sedaj pri Zoretovih, a gospa ima lepo sestrino hčer pri sebi ?

—  Komaj sem jo videl.

—   Pa imovita bode, g. Mraz.   Take Vam je treba!

—  Vse se najde, kedar bode — treba, veselo odgovori Dušan.

—  Ali pa tudi ne: življenje je loterija.

—      In pa slepo je kakor naša stara  Temida, kaj ne?

Sodnik se zamisli,   potem   pa  pravi: Jaz sem  vedno želel, da bi bil pravičen.

Te besede so Dušana nekoliko iznenadile; razjasniti si ni mogel, zakaj jih je rekel sodnik, ki o sebi ni govoril rad, najmenj pa tako. Ali so bile slučajne, brez pomena, ali pa glas resne, morda težke misli, kdo ve?

Do mesta sta potem molčala oba, le sodnik je dejal še, ko sta se poslovila:

—  Danes je bil vesel dan, kaj ne?

To je celotna satirična avtobiografska povest Frana Celestine, ki jo je vredno prebrati in se ob njej zamisliti. Namenoma je ob naslovu postavil vprašaj.

 

 

Zgodovina slovenskega slovstva (druga knjiga, 1959, str. 331).

Medtem ko je nadarjeni Podmilšak slovstveno in telesno hiral v vojašnici in pisarni, sta se v Stritarjevem krogu oblikovala Fran Celestin (1843—1895) in Josip Ogrinec (1844—1879). Ne glede na večjo slovstveno izobrazbo pa nobeden od njiju ni imel takega pripovednega daru kakor »Andrejčkov Jože, s škornjami čez ramo, mehur za pa­som« …124 Celestin je bil Jurčičev sošolec in soizdajatelj Slovenske vile. V almanahu se je poskusil z lirskimi verzi in >

»izvirno povestjo iz sedemnajstega stoletja« Oskrbnik Lebeškega grada. V Slovenskem glasniku 1867 je novelistično zaokrožil nenavaden doživljaj na vožnji z Dunaja v domovino pod naslovom Mala Furlanka. Prihodnje leto je priobčil v istem časopisu kmečko povest Gostinja. V prvem epično slabo razvitem delcu je poskusil prikazati stari motiv dveh sovražnih bratov v psevdoromantičnem slogu in čustveno družbeni osvetlitvi. V popotni povesti je očrtal sicer nekaj realnih tipov in situacij, ne da bi bil umel svoje kramljanje novelistično povsem utemeljiti. Tudi Gostinja vsebuje nekaj živo očrtanih prizorov in postav, vendar je v splošnem črno-bela zgodba o zgolj dobrih in zgolj hudobnih ljudeh, ki se uveljavljajo oziroma razkrivajo v odnosih do srčno dobrega, dasi na zunaj nekoliko podivjanega osirotelega dekleta. Celestin je 1869 izdal tudi v blankverzih zloženo komedijo Roza in poskušal v molierovski formi, dasi brez posebne duhovitosti in ostrine, grajati neresno prizadevanje tedanjega velemestnega ženstva za emancipacijo. Igra ni imela z našim resničnim življenjem druge zveze, kakor da je hotela biti nekoliko prenagljen prispevek k skromnemu domačemu repertoarju. Njen literarni in gledališki neuspeh sta delovala najbrž na to, da je Celestin po odselitvi na Rusko 1870 opustil leposlovje in pisal odslej večinoma slovstvene in družbene eseje ter razprave.

 

 

Kaj pišejo o Franu Celestinu v Hrvaškem biografskem leksikonu (Hrvatski biografski leksikon)

 

CELESTIN, Fran, pisac i književni kritik (Klenik kod Vača, 13. XI. 1843 - Zagreb, 30. X. 1895). Gimnaziju pohađao u Ljubljani 1857 - 65. slavistiku i klasičnu filologiju studirao u Beču 1865 - 69. God. 1869. bio na usavršavanju u Sankt-Peterburgu i Moskvi. Kao gimnazijski profesor u Vladimiru i Harkovu skupljao je građu za kulturno-političku, društveno-privrednu i administrativno-pravnu monografiju o Rusiji. Zbog neslaganja s mentorom, prekinuo započeti znanstveni rad i 1873. vratio se u Beč. U razdoblju 1876-92. gimnazijski je profesor u Zagrebu, a usporedo od 1878. lektor ruskog i drugih slavenskih jezika na Zagrebačkom Sveučilištu. Šk. god. 1880/81. počeo je predavati slo­venski jezik i  književnost i time započeo povijest slovenistike na zagrebačkomu Filozofskom fakultetu. - Prvi je njegov objavljeni rad Nekaj o važnosti pesništva v obče, in posebno slovenskega za našo mladino (Učiteljski tovariš, 1864). S J. Jurčičem i F. Marnom izdao je almanah Slovenska vila (1865) te u njemu objelodanio svoje Pesmi pripovijetku Oskrbnik Lebeškega gradu. Objavio je novele Mala Furlanka i Gostinja (Slovenski glasnik, 1867-68), uspomene Iz spominov na staro mater (Slovenske večernice, 1867) i komediju Roza, koja je prikazana u Ljubljanskom gledališču 1871. U Zvonu (1870) objavio je Pisma iz Rusije, a poslije na tu temu i knjigu Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft. U eseju Naše obzorje (Lubljanski zvon, 1883) obrazložio je svoje realističke književnokritičke stavove. U Slovenskom glasniku (1868) i Cvetniku (1865-67) prevodio je s češkog, ukrajinskog, poljskog i starogrčkog. U Slovanskom svetu (1891, 1893-95) objavio je pripovijetku Veselo življenje i prevodio s ruskog tekstove M. J. Ljermonto-va, a na ruski stihove F. Levstika, J.  Stritara, S. Gregorčiča i I. Trnskoga. U Slovenskom glasniku napisao je više publicističkih radova o kulturnom i književnom životu u Hrvata, Čeha, Bugara, Poljaka, Rusa i Slovaka. Publicističke, kritičke i književnopovi­jesne studije o F. M. Dostojevskom, N. V. Gogolju, A. S. Puškinu, Ljermontovu, V. G. Bjelinskom i dr. te više rasprava o F. Prešernu, Stritaru, J. Vošnjaku i A. Mahniču objavio je u Slovenskom narodu (1868-72, 1876-79, 1893), Viencu (1877, 1881, 1883-84, 1893), Ljubljanskom  zvonu   (1883,   1886,   1889),   Slovanu (1884-85|1887) i Slovanskom svetu (1891-95). Služio se pseudonimima Fr. Neboslav i -st-. — Celestinovo književno stvaralaštvo više je plod htijenja negoli stvaralačke potrebe. Kao književni kritičar bio je pod utjecajem ruske realističke kritičke škole. Svoje književnokritičke nazore nazvao je idealnim realizmom ili realnim idealizmom te je njima okončao estetsku pola­rizaciju slovenske književnosti i učvrstio temelje reali­zma (M. Boršnik).

 

 

DJELA: Roza. Ljubljana 1869. — Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft. Laibach 1875. — Uvodno predavanje što ga je imao na hrvatskom Sveučilištu Franje Josipa I. dne 25. listopada god. 1878. učitelj slavenskih jezika dr. Fr. J. Celestin.

Zagreb 1878.

 

LIT.: Dr. Fran Celestin. Slovan, 1(1884) 52, str. 435-436: 53, str. 443-444. — D. Hribar: Fran Celestin. Narodni koledar, 1892, str. 50-52. — V.  Tomić: Dr. Fran Celestin. Vienac, 54(1895) str. 714-718, 761. - J. Badalič: Fran Celestin kao osnivač lektorata slavenskih jezika i književnosti na zagrebač­kom Sveučilištu (1878-1895). Slavistična revija, 3(1950) 1/2. str. 24-34. —A. Flaker: Celestinove iluzije i ruska stvarnost. Hrvatsko kolo, 5(1952) 2, str. 103-106. — M. Boršnik: Kako se je pojavil  vpliv revolucionarnih  demokratov v procesu razvoja slovenske literature od druge polovice devetnajstega do začetka dvajsetega stoletja?  IV. Međunarodni kongres slavista, Beograd 1958, 26-29. — Sbornik otvetov na voprosy na literaturovedenija. Moskva 1958, 164-168. — D. Kermauner: Slovenski apostol rusofilstva pred stoletjem. Naša sodobnost, 9(1961) str. 20-30. – V. K. Petuhov: Russkaja literatura v kritičeskoj  F.  Ju.  Celestina. Iz istorii  russkoslavjanskih literaturnih svjazej XIX v. Moskva 1963, 251-270. — J.  Župančić: Univ. prof. dr. Fran Celestin. s Klenika močna kulturna osobenost prejašnjega stoletja. Primorski dnevnik, 1964 21. VI, str. 3. — Š. Barbarič: Celestin kot slovensko-hrvaški popularizator Turgenjeva. Slavistična revija. 25(1977) 2/3, str.   155-179. - Potpuniju lit,  vidi:   M.  Boršnik,  Fran Celestin.

Ljubljana 1951.

 

 

Bližnjici do dveh njegovih del:

Moč ljubezni novela

Oskrbnikk Lebeškega grada