Cilji, ki smo jih realizirali: Otrok je postal občutljiv, čuten in odgovoren do narave, začel je iskati rešitve onesnaževanja narave, spoznal je pet gob in jih zna poimenovati. Bivanje na prostem mu pomeni veliko več, kot samo gibanje. Pozornejši je do podrasti, do dreves, živali. Povzetek dejavnosti skozi projektni teden:

• Vsebino smo med področno povezovali
• Vključevali smo starše in širšo javnost.
• Planirali smo delo vnaprej.
• Izvajali smo dnevno evalvacijo
• Zgodbo smo predstavili otrokom drugih oddelkov in sodelavkam.
• Izvedli smo razstavo v avli šole

KAKO SMO ZAČELI?

»Kdo je nemaren?«, sem vprašala otroke. Dobila sem veliko odgovorov, ki so se približali nemarnosti. Nemaren je tisti, ki: je nagajiv, dela neumnost, kdor reče grdo besedo, piše po kavču, noče v vrtec, odide na cesto brez vednosti staršev, se grdo vede , s prstom rine po nosu. Nemarnost smo poiskali tudi v zgodbicah in ugotovili, da je nemarna čarovnica iz zgodbe Janko in Metka, tudi čarovnica iz Trnjuljčice, mačeha iz Pepelke, lisica, ki ugrizne zajčka in volk z Rdeče kapice. Tako so se lotili projektnega meseca »VELIKI NEMARNI ŠKORNJI« v vrtcu Turnišče, katerega cilj je bil ozavestiti otroke o onesnaženosti gozdov, ki povzročajo ljudje. Za izhodišče smo si izbrali zgodbo VELIKI NEMARNI ŠKORNJI avtorice Aleksandre Pinterič, prof. RP. Motivacija s pridobivanjem novega abstraktnega pojma NEMARNOST je uspela in poglobili smo se v zgodbo, katero sem otrokom brala v štirih delih in seveda vsakokrat izbrala drug tip motivacije glede na vsebino zgodbe.

VSEBINSKA PREDSTAVITEV ZGODBE

1. del: Zgodba VELIKI NEMARNI ŠKORNJI posega v jesenski čas. Čas, ko se v gozdu dogaja veliko čarovnij, prijetnih in nemarnih. V njem je veliko gob, ki se počutijo ogrožene, ko po gozdu hodijo veliki nemarni škornji. Jurček, črna trobenta, zelena golobica, orjaški dežnik in mušnica nikakor ne morejo skriti nezadovoljstva, kadar nemarni škornji brcajo gobe, zato sklenejo, da bo potrebno nekaj ukreniti. Ugotovile so, da se veliki nemarni škornji negobovsko obnašajo.
2. del: Ker je bil čaroben jesenski čas so besede v gozdu imele odmev. Odmevale so daleč po gozdu in pripovedovale o nemarnosti velikih škornjev. Ne samo gobe, tudi živali so občutile nemarnost velikih škornjev. Tudi one so se zbrale pod velikih hrastom in pripovedovale svoje zgodbe. Zajec se je bo svojem treningu spotaknil ob avtomobilsko gumo in si zvil taco. Veverica si je zlomila zob , ko je iskala lešnike in namesto v lešnik ugriznila v baterijo. Hudovala se je ob tem in se pridružila mislim in debati ostalih gozdnih prebivalcev. Počasi je prilezel mimo polžek, ki j e potožil, da je lezel čez pločevinko in si jo porezal. Vsi so ugotovili, da veliki nemarni škornji povzročajo nesnago in uničujejo lepoto gozda.
3. del: Prizaneseno ni bilo niti gozdnim škratom: hrastovčku, bukovčku in borovčku. Tudi oni so povedali, kaj vse se jim je zgodilo. Hrastovček se je zapletel v odložene plastične vrečke in se je skoraj zadušil, če mu ne bi priskočil na pomoč bukovček in ga rešil. Bukovček je potarnal nad uničevanjem njegovega debla. Veliki nemarni škornji so mu porezali deblo. Bukovček mu je pomagal tako, da je lizal rano na deblu, da se je zacelila. Borovček je bil pa bolj pozabljive sorte in je pozabil kaj se mu je tokrat zgodilo.
4. del: Vse skupaj je v sanjah popravila dobra vila. Toda zjutraj živali ugotovijo, da je to res lepo, da pa to ni trajna rešitev.

KAKO SMO NADALJEVALI?

Ob vsakem delu sem otroke poskušala spodbuditi k razmišljanju, kaj vse počno nemarni škornji v gozdu. Ključnega pomena pa je bilo naše iskanje rešitve, da bi junakom pomagali, kaj naj naredijo glede velikih nemarnih škornjev. Čeprav sem sama poznala rešitev zgodbe, sem vzpodbudila otroke k razmišljanju in jih motivirala k zaključku. »Kdo so VELIKI NEMARNI ŠKORNJI?« sem vprašala. V sled dobrega poslušanja in dnevnega posega v zgodbo in naravo, so otroci hitro ugotovili, da je to ČLOVEK. »Kaj mislite o tem, da je prišla vila na pomoč in spremenila odpadke v pisano listje«? » Je to trajna rešitev«? sem jih vprašala. Otrok je dejal, da je to lepo , vendar bodo škornji verjetno še hodili v gozd občudovat pisane liste in bodo še naprej uničevali naravo. »Kaj je torej potrebno narediti«? sem nadaljevala. Otrok je predlagal, da se napiše sporočilo na list papirja. Spet drugi, da se nariše sporočilo in se pusti v gozdu. »Kje pa se mora pustiti v gozdu, da bo človek to videl, opazil?« sem jih vprašala. Nekateri so rekli, da se pribije na deblo in spet drugi popravili, da je to uničevanje drevesa. Dokler se niso poenotili, da je potrebno odnesti tablo s sporočilom risbe in besede na začetek gozda. Vprašala sem jih, ali je to dovolj, da je to narisano in napisano in postavljeno pred gozd. Obstajal je sum, da bodo Veliki nemarni škornji, še hodili uničevat lepoto gozda?! Kaj in kako bo potrebno še opozoriti? Eden izmed otrok je povedal, da bo potrebno čez risbo in besedo narediti črto, rdečo črto, kot je to nekje že videl, da se ne sme početi. Tako so otroci sami predvideli konec zgodbice VELIKI NEMARNI ŠKORNJI.

KAKO SE JE ZGODBA KONČALA?

V zgodbi je bilo podobno, živali so sklenile na leseno tablo, ki jo pripravijo škrati, narisati odpadke in jih prečrtati z rdečo barvo. Gobe so s praprotjo in travo risale odpadke. Vsaka goba je dala nekaj svoje značilne barve. Lesena tabla je bila nared, a nekaj kljub vsemu ni bilo prav. Oglasila se je mušnica in pojasnila, da je potrebno vse prečrtati in tako prispevala rdečo barvo. Polž je predlagal, da pomoči svojo nogo v barvo in prelezel čez deščico poševno. Tablo so postavili na začetek gozda, da so veliki nemarni škornji lahko prebrali, kaj ne sodi v gozd.

NAŠE USTVARJANJE BREZ MEJA

Zgodba nam je dala veliko možnosti ustvarjanja na različnih področjih. Dnevno smo obiskovali gozd. Najprej smo iskali gobe, ugotavljali, kakšne so in jih fotografirali. Otroci so predlagali, da se moramo gobovsko obnašati. Drug drugega so opozarjali, da pazljivo stopajo po gozdu. Gobovsko obnašanje pomeni tudi, da jih ne prijemamo. To počne samo človek, ki jih pozna. Tako smo se odločili, da pokličemo na obisk gobarja. Gobar je veliko povedal o gobah, pokazali smo mu tiste, ki smo jih našli, saj smo šli z gobarjem po isti poti, kot mi pred nekaj dnevi. Iz likovnega področja in ker smo želeli narediti razstavo po zgodbi, smo kaširali gobe. Vsak otrok je skaširal po dve gobi. Nastale so velike-orjaški dežnik in manjše-jurčki in ostale. Ločile so se po barvi. Nastajal je tudi plakat, kjer smo zapisali ugotovitve in nalepili fotografije z narave in dejavnosti. Sprehod je bil namenjen tudi ugotavljanju odmetavanju odpadkov v gozdu. Našli smo jih kar nekaj . Odložene so bile pločevinke, polne vrečke raznih odpadkov, steklenice, plastika. Tudi to smo fotografirali. Nastala sta dva plakata, ki sta pokazala gobovsko obnašanje in ugotavljanje vrste in stanje gob v gozdu. Drugi pa je bil namenjen iskanju in ugotavljanju vrste odpadkov. Osnova plakata je pluta in nanjo nalepljene veje hrasta, ki smo jih našli na tleh. Deblo je bilo prav iz hrastovega lubja. Spodaj smo nalepili mah, listje in želod. Vmes pa nalepili fotografije naših gozdnih raziskovanj.Gobe smo ustvarjali tudi iz slanega testa.

PREDSTAVITEV NAŠEGA DELA

Ugotovili samo, da bi bilo dobro, da zgodbo predstavimo z izdelki tudi drugim ljudem. Celotno zgodbo z vsemi izdelki smo zajeli v šolsko razstavo v avli šole. V obliki plakata pa bo zgodba predstavljena še na festivalu MLADI ZA NAPREDEK POMURJA. Naši izdelki pa so romali tudi na grad GRAD na Goričkem, kjer smo v sklopu jesenskega bazarja in 3. mednarodnega mikološkega srečanja pripravili razstavo. Doživljajsko predstavitev zgodbe skozi naravo, je vodila Aleksandra Pinterič pod okriljem VISTE, zavoda za razvoj vrednot Murska Sobota. Skozi popotnico po gozdu so otroci iskali rešitve, opozarjali na odvržene odpadke in ugotavljali, kako se (in se ne) vedemo v gozdu. Sama sem sodelovala in bila pozorna na določene trenutke in jih povprašala še o kakšni stvari, ki je bila kot ideja za njihovo rešitev. Skozi raziskovanje pa smo nabrali nekaj vejic, listov in kostanjev, šišk in želodov. Na koncu smo vse skupaj strnili v ustvarjalno delavnico, kjer so otroci izdelovali izdelke iz naravnih materialov, nizali verižice, ustvarjali aranžmaje gozda na lesenem kolobarju.

IDEJE SO SE MNOŽILE …

Naše delo v oddelku pa ni našlo konca. Ideje so se množile naprej in mi smo jim sledili. Lotili smo se tudi lutkovne predstave. Izdelali smo gobe iz kartona, prav tako živali in škrate. V lesene kolobarje smo napikali hrastove veje, ki so predstavljale gozd. Pod veje nasuli listje in gozdne plodove. S pomočjo otrok, izdelanih gob, živali in škratov , so otroci ustvarili pravo zgodbo, lutkovno zgodbo. Vsi udeleženci predstave so bili prijetno presenečeni nad izdelki in nad posredovanjem zgodbe otrok. Veliko lepih doživetij in učenja sva z učiteljico strnili skozi dogajanje zgodbe. Na nazoren način in način njegovih ugotovitev, si bo otrok gobovsko obnašanje najbolje zapomnil in poučil odrasle o tem.

Zapisala vzgojiteljica in ekokoordinatorka vrtca Turnišče: Terezija Vidovič