Kazalo

Družinski izlet na Lubnik (1025m)

Pogled na Dom na Lubniku je lepši če so poleg tudi otroci Prva pomladna sobota se nam je kot nalašč ponujala za prijetno potepanje po škofjeloškem koncu. Zbrali mo se kot običajno ob 9.00 uri pred vrtcem in se odpeljali v Škofjo Loko. Na Škofjeloškem gradu nas je prijazna vodička popeljala skozi čas in prostor z ogledom gradu in bogatega muzeja (predšolski otroci imajo vstop prost, odrasli prispevajo 450 sit). Dve uri v gradu sta hitro minili – še fotografirali smo se na prostornem grajskem dvorišču in se iz Škofje Loke (Podpulfrce) odpeljali v vasico Gabrovo. Prijazni vaščani so nam dovolili parkiranje kar na njihovih dvoriščih. Po “Loški planinski poti”, ki deloma teče tudi po tako imenovani “Evropski pešpoti” (oznaka E-7 na zemljevidih), bi lahko prišli že v eni uri, vendar nam je prebujajoča narava nudila toliko lepega in zanimivega, da smo se morali nekajkrat ustaviti. Ptičje petje, prijetni sončni žarki ter dobra volja, so nas spremljali prav do vrha.
Razgled z vrha je bil res veličasten in nihče ni ostal ravnodušen; še za malico kmalu ne bi bilo časa. Otroci so odkrili zadnje zaplate snega in odrasli so se znašli v kanonadi kep z vrha.
Po sproščeni igri, malici in počitku smo se vsi strinjali, da ne bi še šli domov. Iz vasice Gabrovo smo se odpeljali nazaj proti Škofji Loki in zavili na staro cesto proti Ljubljani. Pred Puštalom smo našli gostišče Valentin, kjer imajo čudovita igrala v obliki gradu. Tu so otroci porabili še zadnje atome energije in odrasli zadnje tolarje. Čas za odhod je bil tu.

Družinski izlet na Kofce (1488m)

Planina KOFCE

V soboto se je Ančki pridružilo na novem zanimivem družinskem izletu 35 planincev - tokrat smo se namenili pod 10 km dolg hrbet v Karavankah s prelepim imenom Košuta.

Južno pod grebenom se vrstijo na dolgi travnati planoti slikovite kravje planine Kofce, Šija; Pungrat in Dolga njiva. Na nekaterih v poletnih mesecih še pasejo; med njimi je planina Kofce (1488m) – cilj današnjega izleta - s planinskim domom in planšarijo v neposredni bližini.

Z osebnimi avtomobili smo se ob 9 uri odpeljali v smeri proti mejnemu prehodu Ljubelj in v vasi Podljubelj, v začetku Šentanske doline, zavili desno. Po 4 km vožnje, po delno asfaltirani cesti, smo lahko pri kmetiji Matizovec (1072m) pustili avtomobile. Markirana steza nas je po 1 uri in 30 min zložne hoje pripeljala na planino Kofce. Ustavili smo korak ter občudovali štore stoletnih smrek – poskušali smo jim prešteti letnice, pa smo se prej naveličali. Planinsko rastlinje se je že začelo prebujati in se pripravljati na svoje redne goste: konje in krave. Do planinskega doma s prijaznimi oskrbniki, kjer smo si odpočili in potolažili prvo lakoto, je bil le še korak. Nekako se nam ni ljubilo v dolino. Prelep dan, dobra družba in dovolj časa je bilo dovolj, da smo se odločili za nadaljevanje naše planinske poti do planine Šija (1531m).

»Vsa Košuta je en sam dolg pa čudovit sprehod med cvetjem in travami«, je zapisal Tone CEVC v knjigi SLOVENSKE GORE. V tem času smo še lahko opazovali črni teloh in spomladansko reso; spoznali smo navadni alpski zvonček (ki vzcveti takoj, ko odleze sneg z alpskih trat), zaščiteni Clusijev svišč in se navduševali nad lepoto kapljic, ki so se ujele v listih plahtice. Zacvetela je tudi alpska mastnica, ki se s svojimi žlezasto lepljivi lističi že lahko prehranjuje s prvimi mušicami.

Kočo na planini Šija oskrbujejo Tržiški taborniki in tudi danes so jo odprli za obiskovalce, mimogrede pa so nam pokazali še plezalne veščine v umetni plezalni steni. Plezanje je bilo seveda preveč mamljivo, da se ne bi preizkusili tudi sami in nekaterim najspretnejšim je uspelo pozvoniti z zvončkom.

Končali smo prelep izlet in ga spravili v planinski spomin – semkaj se bodo naši vrtičkarji prav gotovo še vračali.

Družinski izlet na ZELENICO (1536 m)

Izhodišče za izlet je bil zopet mejni prehod Ljubelj, kjer smo pred hotelom pustili vozila. Z Ljubelja je na Zelenico, kjer stoji planinski dom, speljana sedežnica.Po osojnih meliščih Begunjščice so namreč odlična smučišča; na njih so se kalili mnogi odlični tržiški mojstri smučanja, med katerimi je dandanes najznamenitejši Bojan KRIŽAJ. Ko svet tod skopni, pa ponuja popotniku vrtove cvetja, celo lepi čeveljc se najde med njim – in žičnica miruje v globoki tišini (iz knjige Slovenske gore). Tokrat smo spoznavali pot na Zelenico v jesenskih barvah - prekinjali smo jo v krajših postankih – in v uri in pol že prispeli na cilj. Vetrovno vreme nas je hitro potisnilo v zavetje Planinskega doma na Zelenici. Oskrbnika doma sta nas prijazno sprejela, še posebno, ko sta izvedela, da smo pravi planinci, ki imajo radi naravo in smeti odnesejo s seboj v dolino. Počitka je otrokom hitro dovolj, zato jih je kmalu čakala prva naloga. Na pašniku za domom je bilo treba poiskati skriti zaklad, kar je bilo za Evo “mačji kašelj”, saj ima “nos” za sladkarije. Po lepi planinski navadi je dobrote razdelila vsem planincem. Drugo nalogo so otroci reševali kar na toplem v koči. V velikem kuhinjskem loncu je bil skrit predmet, ki so ga morali z ugibanjem prepoznati. Tokrat je bil uspešen Dominik ; prepoznal je žogo in z mamino pomočjo jo je moral le še napihniti. Vsem skupaj nam je uspelo pričarati prijetno in sproščeno vzdušje. Vendar vreme je bilo naš gospodar in ker so se začele kopičite nevarne megle, smo se morali posloviti. Sem ter tja so se sončni žarki prebili skozi koprene oblakov in nam vedno znova pričarali novo jesensko pravljico.

Družinski izlet na Možjanco in Štefanjo goro (748m)

V soboto smo se zopet srečali na družinskem planinskem izletu. Ančka nas je popeljala na izlet v našo bližnjo okolico - tokrat smo se namreč razgledali z vzpetine, ki ne presega višine 800 m, pa nam vseeno omogoča prekrasen razgled na velik del Gorenjske vse do Julijskih Alp na zahodu.

Megleno vreme nas je spremljalo ves čas poti proti Tupaličam pri Preddvoru in tudi del poti, ki se tu odcepi proti Možjanci. Že malo pod vasjo pa se je megla hitro umikala toplemu jesenskemu soncu – kako nam je prijalo, saj ga v dolini nismo videli že cel teden. Kako pa naprej?
Avtomobile pustimo pri cerkvici na koncu vasi in pot nadalujemo skozi naselje vikendov. Tu nas kažipot usmeri na ozko stezico, ki nas je popelje levo skozi gozd proti Skalci. Po 5 min hoje že lahko opazimo nekakšen pomol, ki je štrli iz zaraščenega pobočja, razgled z njega pa je naravnost osupljiv. Daleč pod nami v dolini šumi reka Kokra in Krvavec, ves v soncu, se bohoti naravnost pred nami. Grintovci so v dosegu roke: iščemo znane poti , ki smo jih že prehodili in delimo lastna doživetja z drugimi v skupini.
Vrnemo se nazaj do cerkvice. Nekoliko nižje poiščemo makadamsko cesto po kateri bomo nadaljevali pot. Sprehod do gostišča Pri Mežnarju in naprej do cerkvice Sv. Štefana je slikovit, saj je prvi del povsem panoramski, drugi del pa nas s pomočjo kažipota z napisom -Turistična kmetija, 30 min- popelje v slikovit jesenski gozd (do gostišča se lahko zapeljemo tudi z avti ( preden pridemo do vasi Štefanja gora zavijemo desno proti kmetiji Pri Mežnarju). Žal bomo na tem območju težko našli kakšen kažipot. Tokrat nas poleg razgleda na Krvavec, Kalški greben, Skuto, Grintavec in Kočno preseneti tudi prostranost območja pod Krvavcem. Raj za kolesarje!

Zmotil nas je prijeten vonj po pečenem kostanju, ki je prihajal iz gostišča Pri Mežnarju. Izkazalo se je, da je kostanj namenjen nam in da nam je okusno presenečenje pripravila kar Ančka. Pri Mežnarju smo dobili tudi ključ od vrat cerkvice Sv. Štefana.

Vračali smo se po isti poti nazaj na Možjanco in z avtomobili nazaj v žal še vedno megleno dolino.