Vrtci


Kazalo Družinski izlet na sedlo Preval pod Begunjščico Družinski izlet v Kamniško Bistrico Družinski izlet v Železno jamo na Gorjuši in ogled muzeja Družinski izlet v Šentanelski rudnik živega srebra v Podljubelju Družinski izlet do Koče na Ljubeljskem prelazu Družinski izlet na Jezersko: slap Čedca

Družinski izlet na sedlo Preval pod Begunjščico Cilj izleta je bilo sedlo Preval ( 1311 m ) s planino pod Begunjščico. Avtomobile smo pustili na Ljubelju pod Kompas hotelom. V naših nahrbtnikih ni manjkalo rezervne obleke, pijače, jedače in baterijske svetilke, ter za vsak primer tudi vrv, ki bi nam lahko prišla prav na nevarnih delih poti. S parkirišča smo odšli naravnost v gozd in sledili stari Bornovi poti. Že na začetku poti nas opozarja tabla, da hodimo na lastno odgovornost, vendar je steza lepo speljana, primerna tudi za naše malčke, seveda pod skrbnim varstvom staršev in spremljevalcev. Po 20 minutni hoji skozi gozd se nam odpre čudovit razgled na planino Korošica s Košutico in Ljubeljsko Babo v ozadju ter začetek pogorja Košute. Stari Ljubeljski mejni prehod s kočo in mogočnimi stebri imamo kot na dlani. Pred nami je zanimiva pot speljana skozi predor v živo skalo, delo nekdanjega mogočnega grofa Borna, ki si je dal to pot narediti za svoja lovska pohajkovanja pod Begunjščico. Predora sta dolga 100 m in 70 m, zato so nam baterijske svetilke prišle kar prav. Nekateri deli poti so izpostavljeni in pozornost pri hoji ni odveč. Ko pa se spustimo spet v gozd in ni več prepadnih strmin, pa otroci spet lahko hodijo bolj sproščeno in lahko opazujejo čudovito naravo okoli sebe. Po uri in pol položne in prav nič težke poti smo na planini. Oskrbnica koče gospa Pavla nas je sprejela kot prave planince in iz njene kuhinje je že dišalo po dobrotah: žgancih, zelju, štrukljih, dobri telečji obari in še in še. Moram priznati, da nas je lakota zagrabila kar vse po vrsti. Med tem časom, ko smo čakali na te dobrote, smo si napasli oči s prelepim razgledom na dolino, Triglavsko pogorje in Begunjščico ter na drugi strani pogorja Košute, Ljubeljske Babe in Rjave peči. Iz nahrbtnika sem potegnila vrv, ki je na poti sicer nismo potrebovali, prav pa nam je prišla pri preizkusu moči in raznih drugih igrah. Kar malo žal nam je bilo, da je čas tako hitro minil in morali smo se posloviti od prijazne oskrbnice in prelepe planine. Še predno pa smo odšli, smo pobrali vse smeti, saj se zavedamo, da mora ostati narava čista.

Družinski izlet v Kamniško Bistrico Tokrat smo se odločili za potepanje v območju Kamniško-Savinjskih Alp. Cilj našega izleta je bil čudoviti slap Orglice, vintgar Predoselj ter izvir Kamniške Bistrice. Slap ORGLICE Avtomobile smo pustili ob mostu Predbelo (15 min hoje oz. 1km vožnje od Doma v Kamniški Bistrici), ki je tudi izhodiščna točka za sedlo Presedljaj. Predbelo se imenuje soteska, ki spaja dolino Kamniške Bele z dolino Kamniške Bistrice. V dolino Kamniške Bele nas ob šumeči rečici popelje zanimiva zložna pot, primerna našim malčkom - ko se dolina razširi, preneha tudi šumenje vode. Bele ni več v strugi, saj ima v sušnem obdobju značilnost ponikalnice. Ledenik, ki je v zadnji ledeni dobi drsel po zgornjem delu doline, je pustil številne ostanke ledeniških nanosov. Značilni so balvani, to so velikanske skale, ki jih je ledenik odložil na dnu doline. Na razpotju, kjer markirana pot zavije na sedlo Presedljaj, zavijemo levo k naravni znamenitosti - dvajsetmetrskemu slapu z imenom ORGLICE, ki je posebno lep spomladi, ko se v hribih topi sneg. Po eni uri zmerne hoje od parkirišča smo že pri slapu - spretnejši so se povzpeli še nekoliko više ob slapu. Nagrajeni smo bili s prečudovito čisto naravo, kjer smo se lahko brez skrbi osvežili in odžejali. Vračali smo se po isti poti. Vintgar PREDOSELJ Zapeljali smo se 200 m više nad sotočje Bele z Bistrico in si na levi strani ceste ogledali edinstveno sotesko Bistrice. To je vintgar Predoselj, kjer si je Bistrica urezala 40 m globoko, nekaj metrov široko korito - voda teče hitro in bučno čez manjše skakalce in slapove. Sotesko smo si ogledali kar z mostu čez korito Velikega Predoslja, čez katerega je speljana gozdna cesta . Nekoliko niže si lahko ogledamo zanimiv naravni most, vendar pozor - ta konec poti je zelo nevaren in skrajna previdnost ni odveč. Izvir KAMNIŠKE BISTRICE V bližini Doma v Kamniški Bistrici smo si ogledali izvir Kamniške Bistrice. Voda priteka iz več kraških izvirov v jezerce - prav očarljiv je pogled na izvir ob večjem deževju, ko voda vre iz vseh razpok in se penasto spušča po skalovju poraščenem z mahom ali pozimi, ko večina izvirov zamrzne in nam mraz in led pričarata zimsko pravljico. Prav za konec našega izleta pa smo otroke presenetili z mini živalskim vrtom ob gostišču »Pri Jurju«. Otroci so imeli dovolj prostora za razvedrilo, prav tako pa tudi njihovi starši.

Družinski izlet v Železno jamo na Gorjuši in ogled muzeja Pobuda za ta izlet je prišla s strani enega od staršev: »Jama je zanimiva in vredna ogleda«, smo še slišali. Z osebnimi avtomobili smo se odpeljali proti Celju in v Dobu pri Domžalah zavili v vasico Gorjuša. S sedla, kjer so Domžalčani postavili Jamarski dom, je zelo lep razgled na Kamniške planine, Moravško dolino, grad Krumperk, . . V Jamarskem domu nas je že čakal g.Stražar in nas najprej popeljal v muzej. Razkazal nam je bogato zbirko kamnin in fosilov, 15000 let stare arheološke najdbe iz bližnje Babje jame, zbirko najlepših kapnikov iz slovenskih jam, zbirko eksponatov naravoslovca in jamarja Simona Robiča in zanimiv prikaz razvoja slamnikarstva od pletenja kit, ročnega oz. strojnega šivanja do izdelovanja slamnikov. Obisku v muzeju je sledil ogled Železne jame. Večina otrok se je prvič spustila v svet globin, kar je predstavljalo zanje pravo pustolovščino. Tu smo izvedeli, da je v bližnji okolici še več takih jam, vendar je za ogled urejena samo Železna jama, ki je osvetljena in primerno opremljena z varovali. Jama je dolga približno 60 m in izredno bogata s kapniki, najlepši med njimi pa je vsekakor 1,5 m visoki stalagnit. V jami živijo različni pajki, pa tudi netopirji so si našli v njej svoj dom. V bližini Železne jame je Babja jama - v njej so se v času turških vpadov skrivale ženske z otroki. Arheologi so našli v njej 15000 let staro kamnito orodje, kosti in zobovje živali iz prazgodovine, oglje in ostanke kurišč. Nedaleč stran stoji grad Krumperk, ki so mu sedanjo podobo po renesančnih zgledih dali vitezi Ravbarji. V pristanu gradu je konjeniški center, ki se ukvarja z vzgojo konj in jahalno šolo. Izlet smo zaključili z obljubo, da se kmalu spet dobimo na podobnem potepanju in raziskovanju naših znamenitosti.
Družinski izlet v Šentanelski rudnik živega srebra v Podljubelju Kadar potujemo proti mejnemu prehodu Ljubelj, se običajno namenimo v Avstrijo - vendar nudi ta predel Gorenjske nekaj zanimivih izletov, primernih za družine z manjšimi otroci. Odločili smo se za obisk malo znanega rudnika živega srebra v Podljubelju in za vodstvo zaprosili kustosa Tržiškega muzeja g Janeza ŠTERA. Ogled je zaradi varnosti mogoč le pod strokovnim vodstvom - zahteva pa primerno opremljenost: dobro obutev, toplo obleko, svetilke. Še nekaj podatkov o rudniku: Prvi podatki o rudarjenju v tem rudniku so iz leta 1557., lastnik je bil dunajski dvor, z njim pa so upravljali različni zakupniki.L.1901, ko so rudnik zaprli je bila njegov lastnik Ilirska živosrebrna rudarska delniška družba. Rudo so kopali na osmih obzorjih, pet obzorij je bilo med seboj povezanih s 155m globokim slepim jaškom, skupna dolžina rudniških prog pa presega 5ooo m. Jamski prostori so zaradi samonosnosti kamnine dobro ohranjeni, le vhodi so večidel prepereli in zasuti. Prizadevni jamarji so za ogled usposobili Antonov rov. Po obisku rudnika smo nadaljevali naš izlet še s krajšim planinskim pohodom do Koče na Ljubeljskem prelazu.
Družinski izlet do Koče na Ljubeljskem prelazu (1369 m) Zapeljati smo se morali kar do mejnega prehoda Ljubelj - pred zapornico je na desni strani večji parkirni prostor, kjer smo lahko pustili avtomobile. Smerna tablica nas usmerja na lepo gorsko cesto, ki je dolga leta služila za najkrajšo cestno povezavo med Ljubljansko in Celovško kotlino. Pot ni nevarna, ne zahtevna, zato so jo naši mali planinci zlahka prehodili. Prijetno jesensko sonce se je poigravalo v krošnjah dreves in nam pričaralo vse barvne odtenke, ki jih lahko nudi jesenski čas. Po 45 min zmerne hoje smo na prelazu. Tam, kjer se cesta začne spuščati na Koroško, še stojita mogočni piramidi. Žal nas je na vrhu pričakala megla, ki nam je zakrila sicer čudovit razgled na Košutico (tudi Ljubeljska Baba), planino Korošico pod njo in začetek gorskega grebena Košute v ozadju. Iz koče je prijetno zadišalo, čas je bil za malico in počitek
Družinski izlet na Jezersko: slap Čedca V zgornjem delu Makekove Kočne pada 130 m globoko, prek dolomitne stopnje, najvišji slovenski slap Čedca. Pozna pomlad, ko se začne topiti sneg na pobočjih Kočne, je najprimernejši čas za ogled tega slapu, kar smo tudi storili. Pred penzionom Kazina na Zgornjem Jezerskem smo zavili desno in pri Makekovem smučišču pustili avtomobile. Lepo vreme in prebujajoča narava v prvem pomladanskem cvetju, sta nam obetala prelep izlet. Po 15 min hoje po makadamski cesti nas je skromna oznaka za slap usmerila levo v gozd. Prav tu moramo biti še posebno pozorni na markacije, kajti pot je bila kar nekajkrat zasuta s hudourniškimi naplavinami. Občudovali smo ogromne balvane, ki so se kdo ve kdaj odtrgali s pobočja Kočne. Gozd se je počasi umikal ruševju in nam kar naenkrat razkril prelep razgled nazaj na Jezersko dolino in naprej na divje razbrazdane stene Kočne. Po 45 min prijetne hoje smo bili na cilju. Pred nami se dviga mogočna rdečkasta stena s 150 m visokim slapom. Prvih 70 m voda prosto pada prek previsne stene, nato pa še 60 m drsi po skalovju in se zliva v mogočno hudourniško korito. Imeli smo srečo, da je bilo korito zasuto s snegom - le tu in tam sta sonce in voda predrla sneženi oklep , da je prijeten potoček pokukal na plano. Še preden smo uspeli pospraviti zaloge hrane, smo se že kepali in drsali po snegu. Tokrat nam je rezervno oblačilo prišlo zelo prav. Jezerskega seveda ne smemo zapustiti ne da bi si ogledali Planšarsko jezero (umetno, občasno presihajoče jezero ob izteku Ravenske Kočne) s prijetnim gostiščem. Pri penzionu Kazina zavijemo desno na glavno cesto in po 1 km nas oznake usmerijo na desno stransko cesto - še 5oo m pa smo pred gostiščem Ob jezeru. Ko so male glavice začele kinkati, pa smo se morali odpraviti domov.