O pasmi


Veliki švicarski planšarski pes-
NAJLEPŠI PES na svetu

Veliki švicarski planšarski pes (= Swissy= VŠPP= Švicar) je največji pes med švicarskimi planšarskimi psi. V skupino švicarskih planšarskih psov uvrščamo 4 pasme, ki so si po zunanjem izgledu zelo podobne:

 Entlebuherski planšarski pes (najmanjši, kratek rep)
 Appenzellski planšarski pes (majhen, postrani zavit rep)
 Bernski planšarski pes (velik, dolgodlak)
 Veliki švicarski planšarski pes (največji, kratkodlak)

 VŠPP je tribarven pes z osnovno črno barvo, belimi lisami in rdečkasto rjavimi ožigi. Plečna višina pri samcih je 68- 72 cm, pri samicah 62- 68 cm. Za razliko od drugih velikih pasem se ta ne slini, verjetno zaradi sorazmerno majhne in nepovešene zgornje ustnice. Končna teža samic je od 45- 55 kg, samcev 55 kg- 65 kg.

 Ti psi so že stoletja vajeni trdega dela. Bili so vsestransko uporabni psi, ki so jih imeli predvsem kmetje, branjevci in krošnjarji. Dobri so bili za vleko in podobna opravila, saj so jih vzredili v te namene. Radi vlečejo, to imajo že v krvi. Včasih so dvakrat dnevno vlekli mleko do oddajnih postaj, pa tudi najrazličnejše tovore na trg. Zaradi njihove vzdržljivosti so jim rekli kar »reveževi konji«, saj so pomagali revnim kmetom, ki si niso mogli privoščiti konj. Z njimi so vlekli drva iz gozdov, vozičke in še marsikaj. Bili so izvrstni čuvaji kmečkih dvorišč. Uporabljali pa so jih tudi v 2. svetovni vojni, saj so za vojsko prenašali tovore. V gorah so se izkazali za boljše vlečne živali kot konji. Danes jih uporabljajo za iskanje in reševanje, uporabljajo jih tudi v terapevtske namene, za vleko težjih bremen, tekmujejo v vleki vozičkov, prenašanju bremen, poslušnosti, so pa tudi odlični pastirski psi in čuvaji. Nagonsko skrbijo za čredo in nimajo ubijalskega nagona. Med delom jih ne premami niti, da bi stekli za zajcem ali srno. So mirni in lepo vodljivi psi.

 So odlični čuvaji, nezaupljivi do tujcev ali drugih novosti (na primer do nove sklede za vodo). Pozorni so na najmanjše malenkosti. Kot mnogi drugi psi, tudi te psi z veseljem ubogajo gospodarja in si želijo le pohvale in malo trepljanja. Ne smemo pa pozabiti, da gre za delovno pasmo, zato znajo biti tudi ostri. Švicar ne bo stekel do tujcev in mahal z repom. Približal se jim bo na en meter in jih oblajal. Nepovabljeni se ga bojijo, ker glasno laja in tudi zaradi svoje velikosti vzbuja strahospoštovanje.  A njegova napadalnost ne seže dlje od lajanja. Mnogi se odločajo za švicarja ravno zato, da bi jih varoval.

 So natančni in prijetni, imajo dober značaj, ki je plod stoletne vzreje. Sicer so zelo dobri družabniki in delavci, zvesti svojim domačim in domu. Obožujejo celo družino in ne samo enega predstavnika. Zelo radi imajo otroke, do njih so zelo nežni, potrpežljivi in zaščitniški.

Švicarji so hitro učljivi psi, ki naučenega nikoli ne pozabijo, kot sloni. Če ga želimo obvladati, nas mora imeti za vodjo krdela.

 Konec 19. stoletja bi pasma skoraj izumrla, najverjetneje iz dveh vzrokov. Kmetje se niso posvečali vzreji, saj ni bilo toliko pomembno ali je pes čistokrven, temveč ali zna delati. Drugi razlog je ta, da so se na kmetijah sčasoma uveljavili stroji. Leta 1908 so se stvari skoraj po naključju spremenile. Kinološki sodnik Heim je na razstavi psov v Švici opazil, da so psa te pasme pomotoma uvrstili v napačno kategorijo in to enega najlepših primerkov. Začel je z načrtno vzrejo in uspel rešiti najstarejšo švicarsko pasmo. Čez dve leti jo je priznala švicarska kinološka zveza. Od takrat jih poznamo kot Velike švicarske planšarske pse. Danes jih je v ZDA okoli 2000, drugod po svetu pa okoli 1000 predstavnikov. Viden je velik napredek v zadnjih sto letih, vendar so še vedno redki. Ti psi so preživeli predvsem zaradi svoje topline, vneme za delo, pa tudi zaradi svoje lepote. V mnogih kinoloških knjigah so namreč opisani kot najlepši psi na svetu.

Veliki švicarski planšarski pes