David Zadravec obuja nek način likovnega ustvarjanja za katerega se je zadnjih nekaj let zdelo, da ni več mogoče. To slikarstvo se navezuje na dolgo vrsto slovenskih slikarjev, ki so iskali odgovore na vprašanja v sublimnem.

Idealiziranje, iskanje iluzij, obljubljenega sveta, idil in utopij se je od slikarstva prestavilo na druga področja, ki jim je skupno to, da vsa zelo eksplicitno poročajo o dogodkih in stanjih duha. Zadravčevo slikarstvo se v teh točkah loči od ostale aktualne umetniške produkcije, ker vrača slikarstvu na preizkušen način njegovo verodostojnost in pomen. Kar je nenazadnje vidno tudi v tem kako so narejene te slike - z oljem na platno in drugimi izbranimi materiali. Zadravec tudi pri izdelavi ne prepusti ničesar naključju.

Ker spoznavna zmožnost uma presega vsako zmožnost čutov, smo samo z zakoni uma zmožni dojeti to, kar je neskončno, absolutno in vzbuja v nas ugodje. Estetskega užitka

tukaj torej ne proizvaja le lepota slike, ampak skrivnostnost in vzvišenost, ki je v sublimnem. V teorijah o sublimnem je lepo ločeno od vzvišenega, ki zaradi monumentalnosti in občutka o neskončnosti prostora v gledalcu vzbuja grozo in odpor. Praznina in tišina nikoli nista popolni, ob njiju nas ne preveva ničevost sveta in niti ganjenost in melanholija; pomembna je samo lepota idealnega prostora.

V sublimnem gre za nekaj absolutnega. Zaveže nas s posebnim stanjem duha, ki mu z močjo spoznanja ne moremo v resnici blizu. Razum ob sublimnem doživetju onemi. V sublimnem ne moremo govoriti o realnosti. Ob njegovi absolutni moči doživljamo ugodje, ki ga v celoti, z vsem svojim bitjem in umskimi sposobnostmi, vendar ne z razumom, nekako prepoznamo, čeprav ga nismo zmožni opredeliti.

Seveda pri Zadravcu ne gre za enostavno upodabljanje krajine ali njeno kasnejšo likovno abstrakcijo. Naturalizmu, podobnosti s krajino, globini neba in grozečem horizontu se je slikar odrekel. Zavedati se moramo, da je abstraktno mišljeno filozofsko, medtem ko pri teh slikah obvelja samo likovno: barva, njeno prelivanje na površini ob vsakokrat drugačni svetlobi. Podobe na platnih so lahko mentalne podobe nekega sveta, ki ga filtrira umetnikov um, ki se s skoraj z religioznim straho spoštovanjem ozira za pojmi kot so neskončnost, praznina ali globina oceana.

Barva je na teh slikah vedno nosilec pomena. Asociativna barva v nas zbuja tesnobo in učinkuje na nedoumljiv, a nekako prepoznaven pranačin. Spodnje plasti barve so svetlejše od zgornjih in služijo kot temeljna svetloba v sliki. Skozi lazurne nanose prosevajo spodnje plasti in tako površina trepeta in je nemogoče določiti barvni ton, kajti tako majhne razlike v

valovni dolžini svetlobe človekovo oko le težko loči. Tudi zato so lahko te slike kot nekakšni hologrami, ki se spreminjajo glede na vir svetlobe in njeno intenzivnost in z minimalnimi tonskimi nihanji spreminjajo topologijo prostora.

Taka slika je stroj, perpetuum mobile, ki deluje tako, da obrača naše sanjske projekcije, misli in zavest, ki jih projiciramo na te zaslone, jih notranje spremeni, obrne in dopolni. Slika je potemtakem nekakšen Solaris, ki ga vodi njegov lasten razum.

Pri Zadravčevih slikah lahko govorimo o idealni, neokrnjeni lepoti slike, ki je neodvisna od čutne, materialne sfere. Izbira za takšen likovni pristop je v popolnosti svobode slikarske odločitve ter nas v sodobnem svetu in v razvoju sodobnega slikarstva nemalo preseneča. Ker je resnica lepa in lepota vsa resnica moremo tudi v zvezi z Zadravčevimi slikami reči, da so absolutno moralne, še preden so estetske. Ker končno je umetnost stvar morale. Le redko smo soočeni s tako radikalno brezkompromisnim likovnim delom, kot so ta pred nami.

Zadravčeve slike pripadajo predmetnemu svetu, a so hkrati neopredeljive do te mere, da se izmikajo vsaki racionalni razlagi. Podobno kot se izmikajo racionalnim razlagam nekateri matematični aksiomi. Prepoznavanje take slike zahteva posebno duševno naravnanost, zrenje. In vzhodne religije poznajo nekaj takšnih rešitev in stanj. Po tej strani so to religiozne slike, čeprav ne verjamem, da jih bi sprejela katera od abrahamskih religij. Slika angela, ki kriči svojo zadnjo pesem je simptomatična.

Hkrati pa se te slike navezujejo na ideal romantične umetnosti. Gre za zlitje klasičnega in romantičnega ideala, ki se odpoveduje zemeljski individualnosti in se izpolni v harmoniji

etičnih principov. Sublimno slikarstvo premošča prostor med praznino realnosti in praznino mrtvega odsotnega - boga. Vendar to ni le nadomestek, ampak realna prispodoba, fantazma eksistence, ki je mogoča le v umetniškem izdelku. Pomemben je samo užitek sublimne želje, ki nam podarja vso ugodje; nikjer nobene teoretične maksime in imperativa, ki bi določal teme in načine poslikave.

V zvezi s temi slikami, ki so pred nami lahko po dolgem času govorimo o novem razumevanju in novem konceptu umetniškega ustvarjanja, ki ne meri na zunanjost, ampak na notranje, ko je vsa materialnost, empirična realnost izbrisana in so predstavljene ideje – slike kot miselni stroji - samo metafora umetnikove transcendentalne izkušnje.