Tomo Jeseničnik

Jeseničnik verjame, da lahko fotografija ujame samo površino stvari, zato fotografije, ki so pred nami, namenoma nočejo podati psihološke analize krajine. Rezultat je poseben tip fotografskega realizma, ki se izogiba nostalgiji, romanticizmu ali sentimentalnosti v korist čistemu opazovanju. Te fotografije so namenoma posnete na hitro, iz roke v gibanju, so zablurane, zelo slikarske. Na ta način avtor ustvari vtis napetosti, hitrega dogajanja in suspenza.

Jeseničnikove fotografije pripovedujejo o ilegalnem prečkanju meje, o dejavnosti, ki je v zadnjem desetletju v velikem porastu. Ekonomska neenakost v svetu ter lažje in cenejše transportne poti so omogočile večji pretok informacij in prebivalstva. Da se je povečal pritisk ekonomskih emigrantov na bogate države zahodne Evrope in ZDA, so te krive predvsem same zaradi v nebo vpijoče neenakomerne razporeditve profita. Začetke, katerega lahko iščemo v kolonializmu prejšnjih stoletij, v izkoriščanju naravnih bogastev, v suženjstvu in danes v vojaški industriji, ki brez kančka slabe vesti prodaja drage vojaške sisteme napol pismenim gospodarjem vojn in spodbuja med etnične spopade in nenazadnje v kmetijskih subvencijah našim kmetom, ki zaradi »dumpiških« cen že v kali zatrejo vsakršno kmetijsko dejavnost, ki bi prinašala dobiček in tako omogočila ekonomski razvoj, kakršnemu smo bili priča v ZDA in Evropi v zadnjih dvesto letih.

Navajeni hitenja skozi življenje skoraj ne opazimo okolice, zato nas tukaj umetnik povabi, da se ustavimo in da razmislimo o tem, kar se dogaja okoli nas ponoči in na krajih, kamor le redko zaidemo. Serija Border je močan esej o minevanju. Simbolni pomeni predvidevajo poglobljeno branje podobe, ki pa ni vedno eksplicitno berljiva. Posebej naključno nanizane fragmente neke pripovedi je včasih seveda težko sestaviti v neko celoto. Avtor pusti premalo napotkov, da bi prepoznali zgodbo drugače kot ujete fragmente spomina, nanizane detajle brez drugih pomenov, kot tistih takoj prepoznavnih. Iskati neke globlje pomene, matematične kode ali filozofske sisteme za temi podobami bi bilo odveč. Preveč bi bilo pričakovati, da bo umetniško delo sposobno v vsej svoji fragmentarnosti podati kompleksno sliko sveta. Gledalca vabijo ta dela, da se preprosto sprehodi mimo njih in pusti, da barve vplivajo na njegovo telo, glavo, oči in misli in da jih prepozna kot stičišča, ki jih umetnik želi samo raziskovati in razkriti kot nekatere od mnogih možnosti obstoja sveta, naravnih fenomenov, vsega kar je. Verjetno je Jeseničnik ravno s krajinskimi fotografijami dosegel tisto zavidljivo mojstrstvo, ki ga uvršča med najboljše slovenske fotografe danes.