MLADEN STROPNIK

V svojem delu Stropnik obravnava sodobne načine bivanja, raziskuje nekatere zakonitosti življenja sodobnih ljudi. V posebni ikonografiji daje svojemu delu znanstvenofantastični izgled. S tem ko zamegli filmsko pripoved, jo tudi zaradi namerne uporabe nenavadnih kostumov še bolj odmakne današnji resničnosti.

Položaj neke družbe, stanja v družbi, je vedno lažje določati retrospektivno iz časovne distance, razdalje, ki jo dopušča čas. V času se nekatere stvari pozabijo in druge izstopijo, opisovanje trenutka retrospektivno daje sodbi zaradi časovne distance težo, čeprav je lahko ta distanca izmišljena in navidezna, gledalca kljub temu zavede in celo prepriča.

Stropnik uporablja širok spekter zgodovinskih in kulturnih referenc – znanstvena fantastika, rumeni tisk, reklamna industrija – in raziskuje napetosti med nastopajočim, njegovo vlogo in gledalci. Nenavadne osebe v njegovih videih so utelešenje nasilne razdružitve med potrošniško kulturo in večino, ki se bori za preživetje. Pogost motiv v njegovih delih so nenavadni kostumi in rekviziti, ki izzivajo sodobne obsesije z videzom in lepoto.

V delu Persone prikazuje Stropnik nekaj minutne videe in risbe. V videih nastopa oblečen v nenavadne kostume, s katerimi nagovarja stereotipe sodobne družbe. Nekateri teh kratkih prizorov so samo vedenjski vzorci zavrteni zaporedoma tako, da se nek gib lahko ponavlja in postane ironičen in globoko izpoveden takoj zatem, ko preneha biti banalen. Nekatere teh gibov je izvedel iz čustvenih reakcij nekaterih situacij, medtem ko so drugi formalni obrazci. Vsak izmed teh kratkih videov ne traja več kot nekaj minut in s tem povzema sodoben način življenja, ko konzumacija poteka hitro, za globoke meditacije zmanjkuje časa. Persone, torej osebe, dopolnjuje serija risb, na katerih nadaljuje zgoraj omenjene raziskave. Kombinacija obeh likovnih tehnik, daje celoti poseben značaj in nas spodbuja, da opustimo delitev na stare in nove medije.

V seriji videov Persone predstavlja nekatera početja sodobnega človeka v aktualni potrošniški ikonografiji in ironizira sodobno življenje. V teh delih spoznamo sodobno utopijo in nasilje potrošniške družbe, ki sili človeka v nenehen lov za srečo, ki je navadno v posodi makaronov. Ti kratki videi uporabljajo formo, kakršno ima video na internetu in zaradi svoje majhnosti in slabše ločljivosti spominjajo na amaterske videe, ki jih pošiljajo islamski skrajneži kot dokaz, da so zares ujeli nesrečne talce ali da so jih usmrtili. Ta formalna dvojnost omogoča gledalcu, da v teh videih ne vidi samo umetniškega dela, temveč tudi dokumentarni posnetek nekega dogodka. Dokumentaren značaj odpira tem videom novo dimenzijo in s kratkimi izjavami ponuja nov način kartografiranja časa in temporalizacije prostora.