Peter Hergold

Peter Hergold se je po študiju slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani posvečal predvsem instalaciji, land artu ter performansu. Pri svojem delu je uporabljal naravne elemente: ogenj, vodo in organske snovi, kot je les, zato so nekateri imenovali to umetnost tudi ekološka. Vendar je Hergold samo morfologijo materialov povezal z mitologijo in simbolizmom in ji tako dodal likovni presežek.

V delih nastalih v zadnjih letih Hergold išče nova izhodišča v teoriji glasbe v povezavi z likovno teorijo. Vsakemu izmed osnovnih sedmih glasbenih tonov je določil barvo in jo v enakomernih presledkih nanesel na papir. Nastal je poseben ritem barvnih tonov, ki ga vedno prepoznamo kot lepega, ker temelji na harmoniji. Hergolda zanima povezava obeh teorij – glasbene in likovne – in način, kako ljudje zaznavamo zvoke in barve. Tako barva kot zvok sta elektromagnetno valovanje, le da imajo glasbeni toni točno določene frekvence, med barvnimi toni pa ni točnih mej. Kadar govorimo o oranžni, zajema ta pojem barvni spekter, ki sega od rumene do rdeče, kje natančno se neha ena in začne druga, ne vemo. Kadar govorimo o barvi nekega predmeta, potem govorimo o barvi, ki jo ta predmet nima. Predmet je rdeč, kadar njegova površina absorbira vse ostale valovne dolžine svetlobe, razen tiste, ki ustreza rdeči, ker se ta od nje odbije. Prav tako barva vedno reagira na okoliške barve in se spreminja v različni svetlobi, v temi je ni. Pri nekaterih živalih, tudi pri homo sapiensu, sta se za zaznavanje različnih frekvenc elektromagnetnega valovanja razvila dva različna organa – ušesa in oči. In medtem ko glasbo dojemamo v času likovnih stvaritev, jo prepoznamo v trenutku.

Na teh slikah Hergold sestavlja enako široka polja treh barv v različnem zaporedju. Zaporedje je vedno premišljeno, in sicer tako, da je rezultat likovna kompozicija in ne skladba, čeprav bi verjetno tudi glasba, ki bi jo zaigrali, po tem zapisu zvenela prijetno. Pomembno vlogo igrajo tudi beli presledki med barvnimi polji, ti dajejo kompoziciji poseben ritem in zaradi zlomljene linije ekspresionističen prizvok. V njih lahko prepoznamo tudi Newamnove »zipe«, v kolikor dajejo linearen dinamičen učinek tempa, hitrosti in predstavno energijo za njihove odločne zasnove in psihološke funkcije v skrajno premišljeni kompozicijski lokaciji. Za Newamna so bili »zips« nosilci duhovne napetosti in so imeli točno določeno mesto na sliki. Pri Hergoldu so ti vedno presledki med polji drugih barv, niso spodaj ali zgoraj in dajejo kompoziciji prepoznaven, enoten ritem. Barvna polja so vedno enake širine in so naslikana vodoravno, kar daje sliki pripovedni značaj in hkrati neposredno asociacijo na notni zapis.

Kljub racionalnemu ozadju deluje taka slika zelo subtilno, tudi zaradi prosojnih tonov in nikoli hladno preračunljivo, čeprav je njena osnova matematična glasbena teorija. Povezava glasbene in likovne teorije obstaja že od antike, vendar je tako ekspliciten način povezave nekaj povsem novega. Procesualnost in neutrudno nizanje različnih kombinacij likovnih skladb povezuje te slike s Hergoldovimi starejšimi deli, kjer je bil prav tako pomemben element likovnega dela nastanek in njegova avtonomija napram minevanju časa.