Naca Rojnik

Skulpturo dvajsetega stoletja zaznamuje prehod od upodabljajočega kiparstva do kiparstva čistih oblik. Kip se je v dvajsetem stoletju spremenil v simulaker, v novo entiteto, ki ničesar ne upodablja, temveč ustvarja novo realnost. Skulpture posegajo v sam ustroj realnosti in niso več samo predmeti z reprezentacijsko funkcijo. Imenovati ta dela abstraktna bi bilo premalo, saj ne gre za enostavno redukcijo umetnikovega videnja realnosti.

Slikarstvo je v visokem modernizmu zašlo v težave, kajti slike ničesar več niso upodabljale in zato tudi niso mogle biti več abstraktne slike, kajti te so vedno le umetnikova redukcija realnosti. Problem je nastal, ker se je slika še vedno imenovala slika, čeprav ta to ni bila več, vsaj v tem prvotnem, tisočletja starem smislu ne – torej podoba, ampak nekaj drugega, ne več upodobitev realnosti ali njena reprezentacija, temveč samostojen objekt ali znak. V kiparstvu je ta dilema zadovoljivo rešena z nevtralnim izrazom skulptura, ki ga uporabljamo predvsem za modernistično in kasnejše kiparstvo, medtem ko izraz kip označuje tridimenzionalno upodobitev neke realnosti ali ožje predmoderno kiparstvo.

Modernistično kiparstvo so zaznamovali različni slogi, ki so se formalno gibali med skrajnostma hiperrealizma in minimalizma. Modernistični ikonoklazem je spodbudil raziskovanje oblike in njenega delovanja v prostoru in rezultat je viden v relativno enostavnih posnetkih realnosti do povsem geometrijskih likov. Nekje na tej poti, od enega limita do drugega, se je pojavila inštalacija, ki je poskusila povezati te različne tendence z njihovimi vplivi na prostor. Inštalacijo lahko v tem smislu gledamo kot odvod kiparstva, njegovo razširitev po prostoru ter nenazadnje kot reakcijo na sodobne strategije razstavljanja.

Kiparstvo Nace Rojnik izhaja iz modernističnega formalizma, vendar presega okvire tega sloga z dodajanjem barve in drugih slikarskih elementov, z razgibano površino kipa, in pa seveda z materialom, iz katerega so izdelani – poliestrom. Zmes teh elementov poda postmodernistično skulpturo, ki presega omejenost abstraktnih modernističnih form, ker z nekaterimi elementi posega nazaj v iluzionizem predmoderne dobe. Gledalec lahko v mehkih zaobljenih linijah prepozna metafore organskih form, nekateri detajli eksplicitno naslavljajo resničnost.

Naca Rojnik ustvarja z glino in poliestrom. Dva povsem različna materiala ji nudita obilo ustvarjalnih izzivov. Glina je klasičen kiparski material, eden najstarejših, in ima že kot taka dolgo simboliko, nenazadnje je bog naredil človeka iz zemlje, torej iz gline. Poliester obstaja sicer tudi v naravi, vendar se večinoma uporablja umetno izdelan material. Umetniki so ga v drugi polovici 20. stoletja vzeli za svojega, ker je lažji za obdelovanje kot kamen in pobarvan je ravno tako obstojen. Kadar dela z glino, imajo skulpture manjše mere, medtem ko so tiste iz poliestra nadnaravnih velikosti.

Naca Rojnik se v smislu visokega modernizma popolnoma odreče linearni pripovedi ali prepoznavnemu motivu. Pripoved oblikuje gledalec sam, ko mu pogled drsi po prostorskih linijah, ki razbijajo praznino prostora in vzpostavljajo dinamičen preplet asociacijskih vektorjev. Poliester ponavadi prebarva z monohronimi sivimi toni, ga tako iluzionistično spremeni v reliefno površino in tako vzpostavlja novo realnost: gledalčev pogled omeji na likovne komponente dela. Površina kipa opozarja na vsebino, ki jo potem pripoveduje njegova oblika in njen razvoj v prostoru.