Jernej Kožar

Muhammad Müller

basis.tunel (revisited)

Werkstadt Graz in Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec, 1425 -

Še preden je človek začel kopal surovine, je kopal grobove za umrle. Jame je kopal, ne da bi živel v njih, temveč da bi v njih molil. Mrtve so pokopavali verjetno iz dveh razlogov: umrlega so na ta način skrili pred pogledi in se tako izognili vprašanjem, na katere niso poznali odgovora, hkrati pa so na ta način preprečili nevarnim bakterijam, da bi iz razpadajočega trupla preskočila na žive organizme. Prav tako je bilo pokopavanje ljudi lažje izvedljivo kot na primer sežig ali kakšna druga oblika pokopa. Kopanje je torej med drugim močno povezano s smrtjo in smrt je bila dolgo nedojemljiv pojav, ki je vzbujal človekovo domišljijo, da je v njej videla vse, kar danes velja za nadnaravno, in je sprožila nastanek verovanj, ki so se končno v svoji prečiščeni obliki izlila v religijo.

Basis.tunel sestavljajo trije deli: tunel, Pribor za reševanje in gomila, ki bo nastala iz izkopanega materiala in bo spomenik množičnih pobojev muslimanov v zadnjih 5342 letih. Basis.tunel, katerega zračna linija (podzemna) bo znašala 67900 metrov, poteka med Werkstadt Graz in Koroško galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec. Premer tunela je določen tako, da se lahko v njem srečata dva človeka. Kletni prostori na obeh koncih so fizični sestavni del basis.tunela. Basis.tunel je simbol duhovno frekventne povezave, za katerega izkop bosta dva delavca/delavki potrebovala 5658 let. Jeseni 1425 (2004) so se začela izkopavanja. Izkopani material bodo delavci s pomočjo oslov nosili na določeno mesto, kjer bo nastala gomila, kot spomenik pobitim muslimanom. Za kopanje bodo uporabljali orodje iz Pribora za reševanje, ki ga je Müller dopolnil in dal izdelati v 47 oštevilčenih kosih.

Basis.tunel (osnova.tunel) Muhammada Müllerja moramo gledati z različnih vidikov in iz vsakega od teh se pokaže za zanimivo delo, ki sproža različne interpretacije na zastavljena vprašanja. Prvi in najpomembnejši je gotovo umetniški vidik, kajti basis.tunel določata prostora, v katerih kleteh se vse začne, to sta galerija Werkstadtgraz na eni strani in Koroška galerija likovnih umetnosti na drugi strani. Kot umetniško delo se vključuje v dadaistično tradicijo in je v tem pogledu gotovo pomembno umetniško delo, ki nagovarja gledalca z absurdom in ironijo. Zastavlja se vprašanje smiselnosti tega početja, a odgovor je preprost: ali je katero koli drugo umetniško delo bolj smiselno ali, če gremo še dlje, katero od človekovih dejanj je sploh smiselno. A to so že blasfemična vprašanja, s katerimi se verniki naj ne bi ubadali. Zavedati se moramo, da je Müller pravoveren musliman. Vendar kako je lahko pravoveren musliman in hkrati radikalen umetnik, proizvod poznega kapitalizma per excellense? In še naprej, kako se kot vernik sploh sme spopadati s temi vprašanji? Očitno gradi Müller na drugih osnovah.

Basis.tunel nikakor ne more zanikati neposrednih vplivov velikega Marcela Duchampa, ki jih slutimo v skulpturi Pribor za reševanje. Skulpturo sestavlja orodje za reševanje v primeru požara, potresa ali druge elementarne nesreče. Pribor za reševanje je obvezna oprema vsake javne stavbe. Müllerjev Pribor za reševanje je nekoliko dopolnjen in spremenjen: poleg obveznih orodij, kot so lopata, kramp, sekira in ostalo, so tu še čelada, vrv, žaga. Skulptura je na voljo v 47 oštevilčenih kosih za 5700 €.

Seveda vsebina te skulpture ni tako pomembna. Pomembno je, da je umetnik spremenil industrijsko proizvedene predmete v umetniško delo. Lopata, kramp in drugi predmeti v skulpturi Pribor za reševanje so po izvoru zelo stari, uporabljajo se že tisočletja. Orodje je v veliki meri še vedno izdelano ročno torej (low tech), kar je danes, v času visoke tehnologije, ko bogati sever seli bazično proizvodnjo v Azijo, precej nenavadno. Tudi na ta način Müller povezuje kulture in opozarja, da smo še vedno eksistencialno odvisni od tisoč let starih predmetov.

Pribor za reševanje je po stotih letih prvi pravi naslednik Duchampovih ready madeov. Čeprav je v nekem smislu samo njihov derivat, vendarle ustreza času in je pomemben sestavni del celote, tako tega projekta, kot tudi širše. Vpliv dade slutimo tudi v subtilni besedni igri – Pribor za reševanje ali nemško Rettungs Komplett.

S tisočletja starim orodjem nagovarja arheologijo. Arheološko vedenje potem prenese na religijo in poskuša na ta način dokazati aktualnost religioznih naukov. Ti so kot lopata in kramp, z nami so že tisoč in več let in so še vedno uporabni. Po drugi strani pa Müller spretno uporabi arheološki čas in ga zrcalno obrne – kot je Slovenj Gradec lahko zrcalna slika Gradca – v prihodnost: tunel povezuje slovansko in germansko kulturo v prostoru in času. V času je še danes mogoče govoriti o zahodni in vzhodni kulturi, nenazadnje nas je 40 let ločevala železna zavesa, ki pa le ni bila tako železna, kot si nekateri prizadevajo pokazati. Slovenj Gradec in Graz že dolgo povezujejo umetniki, naj bo to Janez Jakob Schoy - deželni in dvorni kipar iz Gradca, ki je naredil glavni oltar v cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu ali pa pesnik Ernst Goll.

Basis.tunel mimo umetniškega najlažje umestimo v širše področje kulture, od koder poznamo tunel kot simbol povezave, naj bo to med to- in onostranstvom, in splošno kot simbol povezave dveh ločenih področij. Tunel lahko simbolizira tudi rojstvo in potovanje v središče zemlje. Tunel je lahko pot v maternico, vračanje v notranjost matere zemlje, kar je v psihoanalizi znano dejstvo. Zemlja je v tem primeru pramati, boginja plodnosti. Müller s tem odpira široko temo starejših verovanj, ki so jih monoteistične religije v stoletjih krvavo zatrle. In tukaj stopa Müller zopet v nasprotje s samim seboj, saj s svojim početjem odstira poganska verovanja, ki se jih islam podobno kot krščanstvo zelo boji in jih je že dolgo tega označil za krivo vero.

Nenazadnje se tunel uporablja tudi v kozmologiji, kjer govore o črvastih luknjah, ki so navadno predstavljene kot tuneli – torej povezave med dvema vesoljema in širše v fiziki – pospeševalniki delcev. V njih razbijajo osnovne gradnike snovi na vedno manjše delce, da bi ugotovili, kakšna je snov, iz katere smo in iz katere snovi je vse, kar je.

Najslavnejša pripoved, ki vsebuje tunel, je Dantejeva pot skozi pekel, po katerem ga vodi rimski pesniški kolega. Tunel obsega različne predstave od pradavnine do danes, ko so si ljudje predstavljali tunele kot skrivne poti v onostranstvo – od antike do danes: spomnimo se Orfeja in Evridike.

Tunel je lahko tudi pot, po kateri ljudje bežijo bodisi iz zaporov, koncentracijskih taborišč, iz vzhodnega v zahodni Berlin, Sarajevčani iz obleganega mesta. Tunele danes množično gradijo Palestinci, da po njih tihotapijo orožje iz sosednjih držav ali da se po njih približajo Izraelskim postojankam in jih tako lažje razstrelijo. Müller opozarja na politični položaj muslimanov, predvsem na žariščih, kjer jih poznamo enostransko, iz poročanja zahodnih medijev.

Danes so tuneli postali nujna osnovna infrastruktura, ki omogoča zadovoljiv transport ljudstva in blaga in kar ni zanemarljivo, posebej Avstrija slovi po številu in različnosti cestnih in železniških tunelov.

Müllerja zanima tunel kot duhovna, simbolna povezava med dvema različnima kulturama, med germansko in slovensko, med nekdanjimi gospodarji in podložniki. Nenazadnje je basis.tunel lahko tudi sprevržena metafora ekonomskega interesa, ki ga ima Avstrija na svojih nekdanjih ozemljih. V tem smislu je basis.tunel Muhammada Müllerja le še eden izmed avstrijskih podvigov, kako ponovno osvojiti ta prostor, ne samo ekonomsko, ampak tudi ideološko.

Naslednji nivo, na katerem lahko opazujemo basis.tunel, je ekonomski vidik. Muhammad Müller je v svojem načrtu za izkop tunela predvidel, da bosta dva delavca/delavki (na vsaki strani tunela po eden) potrebovala za izkop 5658 let. Predvideva, da bodo tunel kopali brezposelni. Tukaj gre za pomemben zasuk – pri brezposelnih ne gre za to, da bodo kopali tunel in s tem dobili službo, torej plačo, zavarovanje in ostalo, v smislu new deala. Pri kopanju tunela sodelujejo brezposelni zato, da medtem, ko kopljejo, razmišljajo o svojem odnosu do sveta, celo do boga in kontemplirajo ostala vprašanja povezana z njihovim obstojem. Kot vidimo pri vsem skupaj ne gre za še eno racionalistično ekonomsko teorijo, ki bo popeljala kapitalizem iz slepe ulice. V bistvu gre pri Müllerjevi ekonomski ideji za utopijo o pravičnem svetu, kjer bo vsak posameznik našel svoje mesto v družbi, ne samo kadar bo na kakršen koli način zapostavljen, ampak tudi, če bo samo brezposeln. Müller postavlja brezposelnost v isto kategorijo, kot so na primer invalidnost, različne oblike odvisnosti in drugo. Brezposelnost ne kot posledica nekega stanja, ampak brezposelnost kot enakovredna kategorija drugim kategorijam ljudi, ki ne delajo.

Nesmiselnost kopanja tunela od Graza do Slovenj Gradca lahko simbolizira tudi vse ostale nesmisle, katerim smo danes priča. Vendar nas tak način razmišljanja ne pripelje daleč: Müller želi z absurdnostjo svojega početja - kopanja tunela med Grazem in Slovenj Gradcem opozoriti na versko dogmo, da je vse človekovo početje nesmiselno, z izjemo vere (v posmrtno življenje). S tem zanika ves človekov kulturni razvoj, od takrat, ko je človek poprijel za orodje, do danes, ko se ljudje vozijo po vesolju. Na ta način si Müller sam spodmika tla pod nogami, saj z zanikanjem vsega razvoja, razen religije, zanika tudi obstoj umetnosti, kot derivata razvoja kulture (kar je v smislu dade in futurizma seveda dobro), ki je nenazadnje tudi njega samega pripeljala do basis.tunela. Brez dosedanjega razvoja kulture si tudi on sam ne bi mogel zadati te absurdne naloge, s katero ruši temelje ureditve zahodne družbe in razglaša religijo za edino rešitev. In naprej: brez razvoja kulture, znanosti in umetnosti, tudi razvoja religije ne bi bilo.

V svetu, kjer se lepotice smehljajo s plakatov ob cesti (»kožo jim delno prekriva pesek, v ozadju so palme in rdeče sonce tone v morje«), veljata demokracija in kapitalizem za najuspešnejšo kombinacijo družbenega in ekonomskega sistema. V primerjavi s socializmom in enopartijsko diktaturo je prva kombinacija boljša v tem, ker omogoča davkoplačevalcem, da si kupijo prav vse, celo denar, seveda za še več denarja. Socializem in enopartijska diktatura tega nista bila zmožna omogočiti do te mere, da bi se državljani lahko prekomerno zadolževali. Želje so se izpolnile le redke, a so zato ostale želje državljanom cilj. Danes se je zgodil pomemben psihološki obrat: željo je mogoče izpolniti skoraj vsako, četudi za denar, ki ga nimaš. Vendar to izpolnjevanje želja davkoplačevalcev ne naredi bolj srečnih, kajti življenje se je spremenilo iz hrepenenja po izpolnitvi želja v začaran krog izposojanja in vračanja denarja, ki smo ga porabili, ko smo izpolnili željo. To velja seveda za tiste, ki so vključeni v demokratični kapitalistični sistem. Kaj pa tisti, ki niso bili te sreče: brezposelni, invalidi, ostareli, narkomani, Romi, če naštejemo le nekatere skupine zapostavljenih. Kaj je s temi ljudmi? Ti ne pripadajo tej družbi? So ti sploh še ljudje, če niso potrošniki? Mogoče ta družbena ureditev vendarle ni tako dobra in večna, kot nas poskušajo prepričati politiki.

Vesoljnemu (!) katolicizmu Müller nastavlja ogledalo v podobi islama, v katerem naj bi krščanstvo prepoznalo samega sebe. Tako pridejo na dan vse kulturne zablode in predsodki, ki jih imamo eni o drugih. Religiji sta si preveč podobni, da bi lahko živeli skupaj. Islam je derivat krščanstva, ta pa izhaja iz judovskega monoteizma in je prav tako bojevit in osvajalski. Tudi islam je zgradil okoli ideološkega jedra močno cerkev, ki pobira davke na osvojenih ozemljih in skrbi predvsem zase. Krščanska cerkev je islam uspešno stigmatizirala in ga predstavila kot tistega drugega, kot zunanjega sovražnika. Kaj drugega ji tudi ni preostalo, kajti kot rečeno sta si religiji zelo podobni in da ne bi prišlo do prekrivanja, je bilo potrebno postaviti ostro ločnico. S tem ne bi bilo nič narobe, če na mejah obeh imperijev ne bi prihajalo do hudih spopadov, kjer ne gre več zgolj za ideološke diskurze, temveč resnični ljudje resnično umirajo. V tem smislu je lahko basis.tunel tudi simbolno teroristično dejanje, zareže v krščansko ozemlje, trojanski konj, ki pod pretvezo povezovanja dveh kultur načenja temelje zahodnega sveta.

Podobnost obeh religiji lahko opazujemo v vlogi ženske v družbah, v katerih obe religiji prevladujeta. Krščanstvo je ženske izločilo iz družbe zaradi hude konkurence verovanj v boginjo plodnosti v času, ko se je uveljavljalo kot državna religija rimskega cesarstva. Ženski so pripisali izvirni greh, zaradi katerega ženske še danes trpijo pri porodu, čeprav sredstva za lajšanje bolečin že dolgo obstajajo. Zaradi nevarnosti in velikega vpliva poganskih verovanj, predvsem čaščenja boginje plodnosti Isis, Afrodite ali Venere še v času zgodnjega krščanstva so cerkveni očetje stigmatizirali spolnost in ženske nasploh, jih izenačili s hudičem, zaradi prevelikega vpliva verovanj v boginjo plodnosti, katero so častili tudi z veliko bolj svobodnimi spolnimi praksami, kot jih poznamo danes. Drugo ime za Venero – Lucifer (lat. zvezda danica) se je celo prijelo kot ime za hudiča – največjega sovražnika kristjanov.

Lucifer Calaritanus (umrl okoli 370) se je imenoval tudi škof v Cagliariju na Sardiniji, velik nasprotnik arijancev in ustanovitelj ločine luciferjancev. Luciferja Calaritanusa je v svojih spisih napadal sv. Hieronim, kar je verjetno tudi vodilo v poimenovanje Luciferja za hudiča. Kar je kristjanom prišlo zelo prav, saj so Rimljani imenovali Venero tudi Lucifer. Enačenje Venere, boginje plodnosti, in hudiča je bilo zelo učinkovito sredstvo pri prepričevanju ljudi v krščansko vero in opuščanju drugih verovanj. Ženske je krščanstvo tako za dve tisočletji izločilo iz družbenega življenja.

Vzrok mačizmu islama in krščanstva je verjetno prastar strah moških pred ženskami, kar razberemo iz grških bakhanalij, iz mitov o Perzeju in Meduzi, o Artemis in Actaeonu, tudi iz biblijske zgodbe o Suzani in starcih, ki jo je vrhunsko upodobil Rembrandt in nenazadnje se kaže ta strah tudi v konceptu famme fatale ob koncu 19. stoletja, ki se nadaljuje v hollywoodskih filmih še danes.

Islamu tako daleč kot krščanstvu ni bilo nikoli treba, saj je samo prevzel preizkušeno paradigmo stigmatizacije žensk, jih izločil iz družbe in postal še bolj mačistična religija, kot njegov vzor. V tradicionalnih muslimanskih državah, kot je bil Afganistan pod Talibi ali je še danes Saudska Arabija (med drugim največja zaveznica ZDA), od koder je doma tudi Osama bin Laden, nimajo ženske nobenih pravic, že samo pogovarjanje z žensko na ulici je kriminalno dejanje. V primerjavi s trpljenjem žensk na islamskih teritorijih je seveda trpljenje žensk v krščanstvu zanemarljivo: čutiti ga je še kot rečeno pri porodu, ko ženskam še danes ne dajejo sredstev bolečinam ali na primer, ko za enako delo pogosto dobe manjše plačilo. Sovraštvo do žensk je v krščanstvu kulminiralo s pogromom tako imenovanih čarovnic, kategorije žensk, v katero so strpali vse, od duševno motenih do ljubiteljev narave in predvsem raznih zdravilk, ki so znale lajšati ženske bolečine, bodisi pri menstruaciji ali pri porodu.

Vzrok izločitve žensk iz družbenega življenja je bil strah krščanstva pred poganskimi verovanji. Stigmatizacija žensk je vodila v označevanje spolnosti kot nekaj grešnega in nezaželenega, kar je imelo za posledico dve tisočletji frustracij in psihičnih motenj Evropejcev. Prav tako je imela poguben vpliv na družinsko življenje Evropejcev implicitna prepoved spolnosti med zakoncema, kar je krščanska cerkev uspešno propagirala z zglednim vzdržnim življenjem Jožefa in Marije in spretno prekrila Jezusovo življenje z Marijo Magdaleno.

Krščanstvo je svoj mačizem nekoliko omililo s priznanjem Mariji božje poreklo in statusa matere božje na koncilu v Efezu leta 431, kjer so jo kot mati božjo celo sprejeli v nebesa. Marijino čaščenje je tako institucionalizirano dobilo nov zagon (v bistvu ni nikoli zamrlo, kajti čaščenje boginje plodnosti je prisotno v vseh kulturah) najprej v vzhodnem, grškem delu rimskega imperija, kjer poznamo iz časa po ikonoklazmu različne tipe upodobitev Marije z Jezusom, ki so postale vzor vsem naslednjim upodobitvam Marij z Jezusom na zahodu. V 6. in 7. stoletju se je Marijin kult razširil v zahodni Evropi ter v 11. in 12. stoletju doživel velik razcvet, ki traja brez prekinitev do danes. Marijin kult je danes močno razvit, ker je pač samo nadomestil starejša verovanja in Marija je v tem smislu samo drugo ime za boginjo plodnosti: Isis, Afrodita, Venera (Lucifer) ali Živa pri Slovanih. Podobno kot je Jezus po prvem ekumenskem koncilu katoliške cerkve v Nicei leta 325, ko se je iz preroka in judovskega kralja spremenil v nesmrtnega boga, prevzel mesto do takrat uradnega boga rimskega imperija Sonca, Sol Invictus. Konstantinovo povišanje Jezusa v uradnega boga rimske države je s tega vidika povsem politično dejanje, s katerim si je krščanska cerkev utrdila politično oblast. Jezus je prevzel med drugim tudi mesto Mitre, takrat zelo popularnega boga, na kar kaže tudi to, da se je rodil na isti dan - 25. decembra, kot tudi Dioniz in še nekateri drugi bogovi, se pravi v času zimskega solsticija, kar kaže kako ekelektično je krščanstvo.

Če je krščanstvo sprevidelo, da je potrebno ženskam dati vsaj nekaj pravic v družbi, če želi obdržati politični primat, pa islam še vedno vztraja pri strogi ločitvi žensk in moških. V islamu ženske nimajo prav nobenih pravic, verjetno zelo podobno, kot jih niso imele na krščanskem Zahodu leta 1425. A verjetno islamu, kmalu zaradi težavne ekonomske situacije, v kateri so se znašla področja, ki prisegajo nanj, ne bo preostalo drugega, kot da ženskam zagotovi vsaj osnovne človekove pravice.

Konflikt med islamom in krščanstvom je danes gibalo svetovne politike, kar se kaže pri Bushevem boju proti osem zla in (islamskim) teroristom, pri brezpogojni podpori judovski (belski, zahodni) enklavi v arabskem svetu – Izraelu. Na ozemlju, katerega imaš za svojega, lahko pobiraš davke in tako vladaš. Namesto sile je lažje in manj boleče ljudem na nekem ozemlju vsiliti lastno prevlado z ideologijo, ki združuje - religijo. V tem pogledu je islam samo ena od ostalih religij, ki združuje Arabce in druge narode, katerim ne preostane drugega, kot da se na ta način zoperstavijo krščanskemu (kulturnemu) imperializmu, ki je mehka predhodnica ekonomskega in kasneje teritorialnega imperializma - kolonializma.

Muhammad Müller se tega dobro zaveda in opozarja na to s svojo obleko. Muhammad Müller namenoma zbuja pozornost – nosi dolgo brado in turban. Zaradi tega v srcu krščanstva vedno znova poskrbi za nemir, tako na primer na meji med Avstrijo in Slovenijo, kjer policaji vedno sprožijo alarm, ko ga zagledajo, čeprav sta Slovenija in Avstrija od 1. maja 2004 obe v EU.

Müller si kot musliman in umetnik v zahodnem (krščanskem) smislu nastavlja past, ko deluje kot najbolj subverziven umetnik zahodnega tipa, bolj radikalen kot Damien Hirst, Joseph Beuys in drugi, katerih početje je vendar obviselo nekje na pol poti med simbolizmom in žametno revolucijo. Njihova umetniška dela nikomur niso naredila nič hudega, saj bi si z revolucijo odrezali oskrbovalne linije. Kot musliman Müller naj ne bi razmišljal tako subverzivno, izven utečenih tokov, spodmikal tla pod nogami ne samo zahodnemu krščanstvu temveč tudi lastni veri. Kajti s časom, ki ga ima na voljo njegovo umetniško delo, da nastane – 5658 let – daleč presega čas obstoja ne samo lastne, temveč vseh znanih monoteističnih religij tja do Echnatona nazaj. S takim časovnim razdobjem posega na področje arheologije, torej znanstvene vede, ki ji kljub trudu še zmeraj ni uspelo potrditi vseh nesmislov in prirejenih zgodovinskih dejstev, ki so zapisani v raznih knjigah, na katere prisegajo verniki.

Ostane mu znanstvena fantastika, torej čista fikcija, ta pa je zopet v nasprotju z islamom, saj omogoča več različnih interpretacij na vprašanja, kdo smo, kam gremo, od kod prihajamo. In na tem mestu Müller zaključi pot, ki se začne z religijo – ta je kot znanstvena fantastika, nekaj presenetljivih idej, ki padejo na plodna tla obupanega ljudstva in že požene nova vera, vera, ki bo prinesla lepši jutri. Ideja se zasidra v posebni umetnini – knjigi – ki postane prava in edina, osnova, skratka biblija.

Basis.tunel je lahko tudi monumentalen minimalističen land art – gomila iz izkopanega materiala bo visoka 80 metrov in je tretji del celote. Gomila se bo sproti spreminjala v hrib, saj jo bo preraslo rastlinje in zabrisalo vse sledove nastanka, kar je tudi Müllerjev namen, saj želi s tem pokazati, kako iz preproste ideje nastane nerešljiva skrivnost. S tem aludira na vse antične zgradbe, prek piramid in mastab, katerih točnega namena ne bomo poznali nikoli. Ta usoda bi naj doletela tudi basis.tunel.

Gomila kot derivat tunela je ena najenostavnejših arhitektur, enostavnejša od nje je samo še luknja. In gomila je navzven obrnjena luknja. Gomile ali kupe materiala so ljudje uporabljali za označevanje pomembnih krajev. Gomila, kup zemlje in kamenja je v arhitekturnem smislu predhodnica statično nekoliko bolj zapletene zgradbe – dolmena. Nekoliko kasneje so v toplejših krajih ljudje postavljali Mastabe. To so piramidam podobne zgradbe stare 5000 in več let, narejene iz opek iz posušenega blata – zemlje ali kamenja. Torej tudi z materialom posega Müller v arheološki čas, na sam začetek človekovih gradbenih aktivnosti, v čas pred nastankom monoteističnih religij krščanstva in islama, ki ju razen monoteizma povezuje omenjeno sovraštvo do žensk. To sovraštvo do žensk je verjetno posledica prejšnjih družbenih ureditev, v katerih so imele ženske veliko večjo vlogo, deloma lahko celo glavno – matriarhat.

Mastaba je potemtakem derivat gomile in dolmena. Gomila je kup kamenja in zemlje nad ostanki, ki so jih shranili pred propadom, nad sporočilom naslednjim generacijam. Podobno kot je sporočilo prihodnjim civilizacijam disk v sondi Voyager. Mastaba je za razliko od gomile in dolmena narejena iz opek iz posušene zemlje ali kamenja. Zgradba je statično bolj zapletena, saj omogoča, da v njeni notranjosti nastane interier večjih dimenzij, ki se navadno uporablja v sakralne namene.

Leta 1977 so v vesolje poslali sondi Voyager I in II. Na obeh je 12-inčna pozlačena bakrena plošča, ki jo je naredil Carl Sagan s sodelavci. Na plošči je 115 digitaliziranih podob, ki prikazujejo človeka, njegov način življenja (razmnoževanje, prehranjevanje), prikazujejo stvari, ki jih je človek naredil: preprosto hišo iz opek in palačo ZN v New Yorku. Na slikah so shematično prikazana znanstvena dognanja človeka, mere za razdalje, čas in maso. Ostali del plošče zasedajo različni zvoki: grmenje, veter, ptiči, kiti in druge živali. Poleg teh je na plošči še izbor glasbe različnih kultur in okolij in govorjeni pozdravi v 55 jezikih, pozdrav takratnega predsednika ZDA Carterja in generalnega sekretarja ZN Waldheima. Plošča je v posebnem aluminijastem ovoju, zraven je še igla, s katero se lahko ploščo posluša.

Na plošči je v premeru 2 centimetrov nanesen uran 238, katerega razpolovna doba je 4,51 milijarde let. Glede na količino razpadlega urana bo prejemnik lahko določil čas, ki je potekel od nanosa urana na ploščo. Uran 238 in risba s 14 pulsarji sta uri, ki bosta prejemniku pomagali določiti čas odhoda sonde. Dva kroga na plošči predstavljata najnižja stanja vodikovega atoma. Čas prehoda iz enega stanja v drugega je temeljna referenca za čas, ki so ga uporabili pri kodiranju video- in avdiosignala. Navpične črte in pike predstavljajo momente spina protona in elektrona.

Shematično je prikazano, kako se predvaja ploščo. Narisana je binarna koda, ki definira hitrost, s katero je potrebno predvajati ploščo. Narisani so valovi videosignalov na plošči, okvir slike in smer predvajanja posnetka. Prva slika na plošči je krog z dvema črtama ob straneh – ta slika je narisana tudi na plošči in predstavlja referenco, po kateri bo prejemnik sporočil ugotovil, da ploščo pravilno predvaja. Položaj Zemlje je podan s položajem Sonca glede na 14 znanih pulsarjev, katerih periode so podane z binarno kodo.

Egipčanske grobnice so sporočila namenjena neznanemu prejemniku, časovne kapsule. V teh, pred obiskovalci skritimi prostori, so veličastna poročila o takratnem življenju, narejena z nesluteno umetniško spretnostjo, pred katero še danes osupli onemimo. Sporočila so bila namenjena v onostranstvo, torej na nek nedoločen kraj v nekem nedoločenem času. Na ta način so Egipčani premagovali strah pred smrtjo, pred minljivostjo človeškega telesa in so hoteli tako izbranemu podaljšati življenje v onostranstvu, spominu, virtualni resničnosti, kar jim je tudi uspelo. Kot je to uspelo tudi Carlu Saganu s sodelavci. Spomin nanj in na podvige ameriške vesoljske agencije, posredno na vse nas, bo obstal verjetno mnogo dlje, kot bi, če bi bil shranjen tu na Zemlji.

Najstarejši artefakti na Zemlji so človeška orodja iz najzgodnejše faze evolucije človeka. Toda človek glede na časovne razdalje, ki vladajo v vesolju, še ne obstaja prav dolgo. Namenoma shranjeni človekovi izdelki niso starejši od 5000 let. Najveličastnejši z namenom shranjeni izdelki so egipčanske piramide.

Sondi Voyager I in II na Zemljo pošiljata podatke o nebesnih telesih, ki jih srečata na poti in seboj nosita sporočilo Zemljanov neznanemu prejemnku. Pošiljanje tovrstnih sporočil v vesolje je seveda čista utopija. Če bo sporočilo zares kdo prebral, bo to zelo daleč v prihodnosti, ko se na Zemlji nihče več ne bo spominjal, da sta leta 1977 sondi Voyager poleteli v vesolje in ko bo prejemnik sporočilo bral, se bo pojavil naslednji problem: pošiljatelja sporočila ne bo več in položaj bo obrnjen: sedaj prejemnik ne bo imel sogovornika in bo lahko samo domneval o pomenu in izvoru sporočila.

Človek je edini med živalmi na planetu Zemlja razvil sposobnost mišljenja in bistvena lastnost mišljenja je spomin. Človek ima to nenavadno sposobnost, da si zapomni, kar vidi. Vendar ta spomin ni nikoli zrcalna slika dogodka, temveč je spomin vsakega med nami nekoliko prilagojen osebnim potrebam, na kar vplivajo druge lastnosti osebka, malo drugačne kemijske reakcije v možganih. Misel je vedno le določena razvrstitev molekul. Verjetno je ta razlika med spomini različnih ljudi o istem dogodku spodbudila razvoj različnih pomagal, s katerimi so poenotili interpretacijo nekega dogodka/spomina. Človek je izdelal predmete, ki materializirajo spomin na nek dogodek: podobe, kipe, hiše, besedila, fotografije, filme, cd-rome, itd.

V tej svoji vnemi, kako materializirati spomin, se je človek spomnil zgodovine in posledično so nastali muzeji. Muzeji so nekakšne časovne kapsule, v katerih hranimo stvari, ostanke nekih dogodkov ali celo reprezentacije teh dogodkov – umetniška dela.

Müller ne samo da posega v čas pred nastankom monoteističnih religij, temveč s svojim početjem zopet odpira staro verovanje v kult Zemlje, čaščenje boginje plodnosti. Zemlja je ena prvih personifikacij naravnih sil – iz zemlje dobimo vse kar potrebujemo: zavetje in hrano. Zemlja kot boginja plodnosti: Isis, Afrodita, Venera (Lucifer).

Müller z gradnjo basis.tunela ruši temelje zahodne družbene ureditve. Podobno radikalen je, kot so bili radikalni Duchamp in futuristi, je anarhist, le da ne podira, temveč gradi. Gradi v materialnem smislu in podira na ideološki ravni.

Z basis.tunel (osnova.tunel) je Muhammad Müller vzbudil tudi mednarodno pozornost. Basis.tunel bo postavljen tudi v Ramali, pri projektu sodelujeta tudi Boris Groys in Bazon Brock. Postavitev financira Goethe Institut v Tel Avivu.