MIRKO RAJNAR

Slike Mirka Rajnarja zaznamujejo subtilni tonski prehodi in natančno določene kompozicijske lokacije posameznih polj na sliki. Slike izhajajo neposredno iz zunanjih izkušenj in so v tem smislu realistične oziroma abstraktne. Podrejene so zunanji izkušnji, vtisu prekmurske krajine, ki jo določa dolga ravnina z nizkim horizontom. Za nekatere vremenske pojave tako značilne meglice Rajnar posreduje v posebni tehniki sfumata.

Rajnar slika na tradicionalen način z oljem na platno, kar določa njegovo pot razvoja. Oljno slikarstvo je za razliko od akrilnega, ki se je močno uveljavilo v zadnji četrtini 20. stoletja, vezano na renesančno tradicijo, na tradicijo evropskega humanizma in slikarstva. Klasična slikarska tehnika omogoča slikarjem, da na slikah dosežejo učinke, ki jih prosto oko komaj zazna, reprodukcija seveda nikoli.

Stilno Rajnarjeve slike, kot rečeno, temeljijo v dolgi zgodovini humanizma. Zaznamuje jih po eni strani visoka renesansa – sfumato – in po drugi strani holandsko krajinarstvo, s katerimi imajo skupen nizek horizont, ki ga določa podoben zunanji vtis – prekmurska in nizozemska pokrajina sta si podobni po konfiguraciji terena. Vendar so vremenski pojavi in barve narave drugačne, zaradi česar se razlikuje tudi slikarstvo.

V načinu slikanja in pristopu k slikarstvu so tem slikam blizu slike Davida Zadravca. Oba se spoprimeta z oljnim slikarstvom, z natančnim in dolgotrajnim delovnim procesom, vendar je rezultat obeh različen. Medtem ko je Rajnarju izhodišče prekmurska pokrajina in tega nikjer ne zanika ali celo hote zabriše sledove, nasprotno vedno se vrača k njej in podaja konkretne vtise na zelo berljiv način, so slike Davida Zadravca hote odmaknjene. Njegove slike so tako močne redukcije realnosti, da o njih ne govorimo več kot o abstraktni slikah, odvodih realnosti torej, kajti ničesar ne upodabljajo. Kar po drugi strani velja tudi za nekatera Rajnarjeva dela, ki se odmikajo predstavljivi realnosti in drsijo v območje simulakrov, novih entitet, ko nehajo biti slike, podobe, saj ničesar več ne reprezentirajo, odslikavajo, temveč postajajo objekti – kot so stoli, telefoni ali zobne krtače – potem takem posthumanistični artefakti.

Rajnar ima redko sposobnost, da predstavi vsakdanje podobe prekmurske pokrajine na način, ki zadeva tudi obče medčloveške odnose, v katerih prepoznamo lastne dvome in razpoloženja. Njegove kontemplativne študije pokrajine transedentirajo čas dneva, mogoče zgodnje jutro, da postanejo globoke izjave. Hkrati pa se te slike navezujejo na ideal romantične umetnosti. Gre za zlitje klasičnega in romantičnega ideala, ki se odpoveduje zemeljski individualnosti in se izpolni v harmoniji etičnih principov. Sublimno slikarstvo premošča prostor med praznino realnosti in praznino mrtvega odsotnega – boga. Vendar to ni le nadomestek, ampak realna prispodoba, fantazma eksistence, mogoča le v umetniškem izdelku. Pomemben je samo užitek sublimne želje, ki nam podarja vso ugodje; nikjer nobene teoretične maksime in imperativa, ki bi določal teme in načine poslikave. Rajnarjev koncept umetniškega ustvarjanja ne meri na zunanjost, ampak na notranje, ko je vsa materialnost, empirična realnost izbrisana in so predstavljene ideje – slike kot miselni stroji – samo metafora umetnikove transcendentalne izkušnje.