Luka Popič

V najnovejših delih Luka Popič presega modernistične estetske omejitve, ki jim je sledil v zgodnjih monohromih delih, kjer je bila barva omejena na črno in belo in vse odtenke med njima. Tu je že ena sama razpoka, črta ali poteza lahko nosilka velikega čustvenega naboja. Potem ko je ta pristop razrahljal do te mere, da je dovolil barvi, da vstopi na njegova dela, se je hermetično zaprt domišljijski svet razprl in vzcvetel v različnih odtenkih rdeče. Ni naključje, da je kot prva najbližja barva nastopila rdeča, v različnih odtenkih vse do oranžne. Prejšnjo delitev ploskve je obdržal in nadgradil v črtah, ki delijo ploskev na horizontalne pasove, katerih pomen je iskati v horizontu pokrajine.

Luka Popič je po letu 1995 opustil figurativno slikarstvo in se predal raziskavam slikovnega polja. Kompozicijo obravnava ponekod na minimalističen način, spet drugod zaznamo ekspresivnost v tanki zlomljeni črti pri suhi igli. Izostanek barve na večini starejših slik in grafik govori v prid domnevi, da mu gre predvsem za odkrivanje skrivnosti črte, monohrome ploskve in interakcije posameznih likovnih znakov in posledično seveda manj za reprezentacijo konkretnega. Tako je njegova slika abstraktna, vendar ne povsem minimalistična, kot bi domnevali zaradi uporabe minimalnega števila likovnih znakov, temveč prej ekspresionistična zaradi načina uporabe teh znakov. Poleg barvnega polja, vpetega v enostaven geometrijski lik, igra pomembno vlogo tudi plastičnost nanosa barve, ki naredi sliko za predmet, za skulpturo. Globino na sliki ustvari s pomočjo barve in drugih snovi, kar naredi njegova dela zelo snovna, celo surovo materialna in jih postavlja v bližino abstraktnega ekspresionizma in informela.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko se je odrekel iluzionističnemu slikarstvu, začno nastajati kolografije. Na podlago pritrdi juto, kasneje še pvc-folijo in pesek. Barvna polja niso povsem gladka, barva je na kartonsko matrico nanešena reliefno tako, da se sedaj svetloba preliva na različne načine in površina trepeta pred nami. Grafika ni več samo končni produkt ustvarjalnega procesa, prilepi jo na leseno podlago in tako nastane nov umetniški izdelek, ki ni več grafika, ker je na leseni plošči nalepljen le del prejšnje kompozicije, in še ni slika, ker je ta plošča lahko le element neke druge, večje kompozicije. Manjše slike sestavlja kot nekakšne mozaike, včasih tudi tako, da se stikajo s hrbti, takrat imamo pred seboj slikovno polje prepredeno z ostrimi vertikalami. Te Popičeve grafike, slike, zidne instalacije niso več tako surovo ekspresionistične, reliefne, temveč bolj pretkano subtilne.

Na večjih monokromnih slikah barvo nanaša v več plasteh tako, da posamezni nanosi prosevajo skozi zgornje plasti, kar povzroči, da se velika barvna praznina po kratkem zrenju odpre v širok spekter optičnih prevar. V materijo enakomerno nanešene barve poseže še s konico čopiča. Te črte so potem hkrati iluzionistično prostorsko odrivalo in hkrati resnična, materialna globina.