LOJZE LOGAR

Lojze Logar je veliki iskalec in preizkuševalec različnih slikarskih slogov od modernizma naprej. Njegova pot vodi od pop arta do postmodernizma, v katerega se je vključil s svojo varianto nove podobe – cikel Davidov vrt –, kjer prevladuje barva ujeta v amorfne oblike, katerih strah pred posnemanjem narave je očiten. Vendar se Logar ne ustavi tukaj: v času interregnuma in pred začetkom nove dobe se v slikarsko dogajanje v Sloveniji vključi s svojo varianto čiste slike.

Logar je začel svojo umetniško pot konec šestdesetih na vrhuncu modernizma in je kot eden redkih Slovencev uporabljal formalni jezik pop arta. V sedemdesetih je še z nekaterimi drugimi slovenskimi likovnimi umetniki odvrnil pogled od Pariza in tamkajšnjega informela ter se začel ozirati v ZDA, kjer sta skupaj živela minimalizem in pop art. Za razliko od mnogih modernističnih umetnikov se je uspel prek konceptualistične faze vrniti k slikarstvu, ki je v osemdesetih kulminiralo v ciklusu Davidov vrt.

V Logarjevem opusu razločimo nekaj jasno izdelanih ciklusov. Popartistične forme se spremene v črne slike in čisti koncept: v Mestni galeriji v Ljubljani je leta 1976 razstavil listke z napisom: tu bi lahko razstavljal Lojze Logar. Organskim formam Davidovega vrta v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih sledi cikel slik imenovan Intermezzozoik. Od živahnih barv prejšnjega obdobja ostane turkizno zelena in vijoličasta. Organske forme zamenjajo ravne linije, barvna polja niso več ločena, slikovno polje se zapre. Na sliki ni več črnih kontur, temveč barva teče, torej ječi na zopet ekspresionistični način.

Logarjevo slikarstvo je čisto v smislu action paintinga in informela, a za razliko od obeh modenističnih slogov to slikarstvo ni težko in temno, temveč je jasno pregledno in skorajda lahkotno. Lahkotnost mu dajejo svetle barve, sodobne turkizno zelene, kakršne prevladujejo tudi na filmskih platnih zadnjih let in odsotnost pomembnih vsebin. Svetlo tonsko slikarstvo na nekaterih mestih kompozicijsko utrdi z geometrijskimi liki, ki jih slutimo pod plastmi barve. Ponekod je platno razdeljeno na pol, drugod ga obvladuje krog ali elipsa, včasih je v ozadju mreža. Logarjeva najnovejša dela so namenoma ambivalentna, po eni strani lahkotna zaradi turkizno zelene in vijoličaste in po drugi strani izpovedna in kritična do sodobnega sveta. Temnejšo stran napoveduje trdna kompozicija, ki jo ponekod vidimo v ozadju in seveda naslovi teh del – SARCOPHAG(U.S.). Beseda je sestavljenka besede sarkofag, ki ima že sama dovolj globok zgodovinski pomen, hkrati pa v tem prenesenem pomenu asociira na sodobno betonsko džunglo. Besedi sarkofag je dodana končnica U.S., ki stoji za ZDA. Seveda so ZDA danes gonilna ekonomska sila v svetu, krive za desetine krivičnih vojn in drugih nesmislov sodobnega sveta, a hkrati neizčrpen vir kulturnih smernic. V teh slikah Logar metaforično zaznamuje rojstvo nove dobe – posthumanizma –, katerega začetek sovpada z napadom na dvojčka WTC v New Yorku.