David Zadravec

David Zadravec obuja način likovnega ustvarjanja, za katerega se je zadnjih nekaj let zdelo, da ni več mogoč. Njegovo slikarstvo se navezuje na dolgo vrsto slovenskih slikarjev, ki so iskali odgovore na vprašanja v sublimnem. Idealiziranje in iskanje iluzij obljubljenega sveta, idil in utopij se je od slikarstva prestavilo na druga področja, ki jim je skupno to, da vsa zelo eksplicitno poročajo o dogodkih in stanjih duha. Zadravčevo slikarstvo se v teh točkah loči od ostale aktualne umetniške produkcije, ker vrača slikarstvu na preizkušen način njegovo verodostojnost in pomen. Kar je nenazadnje vidno tudi v tem, kako so narejene te slike – z oljem na platno in drugimi izbranimi materiali.

Ker spoznavna zmožnost uma presega vsako zmožnost čutov, smo samo z zakoni uma zmožni dojeti to, kar je neskončno, absolutno in vzbuja v nas ugodje. Estetskega užitka tukaj torej ne proizvaja le lepota slike, ampak skrivnostnost in vzvišenost, ki je v sublimnem. V teorijah o sublimnem je lepo ločeno od vzvišenega, ki zaradi monumentalnosti in občutka o neskončnosti prostora v gledalcu vzbuja grozo in odpor. Praznina in tišina nikoli nista popolni, ob njiju nas ne preveva ničevost sveta in niti ganjenost in melanholija; pomembna je samo lepota idealnega prostora. V sublimnem gre za nekaj absolutnega, zaveže nas s posebnim stanjem duha, ki mu z močjo spoznanja ne moremo v resnici blizu. Razum ob sublimnem doživetju onemi, v sublimnem ne moremo govoriti o realnosti. Ob njegovi absolutni moči doživljamo ugodje, ki ga v celoti, z vsem svojim bitjem in umskimi sposobnostmi, vendar ne z razumom, nekako prepoznamo, čeprav ga nismo zmožni opredeliti.

Seveda pri Zadravcu ne gre za enostavno upodabljanje krajine ali njeno kasnejšo likovno abstrakcijo. Naturalizmu, podobnosti s krajino, globini neba in grozečem horizontu se je slikar odrekel. Zavedati se moramo, da je abstraktno mišljeno filozofsko, medtem ko pri teh slikah obvelja samo likovno: barva, njeno prelivanje na površini ob vsakokrat drugačni svetlobi. Podobe na platnih so lahko mentalne podobe nekega sveta, ki ga filtrira umetnikov um, ki se s skoraj z religioznim strahospoštovanjem ozira za pojmi, kot so neskončnost, praznina ali globina oceana.

Barva je na teh slikah vedno nosilec pomena. Asociativna barva v nas zbuja tesnobo in učinkuje na nedoumljiv, a nekako prepoznaven pranačin. Spodnje plasti barve so svetlejše od zgornjih in služijo kot temeljna svetloba v sliki. Skozi lazurne nanose prosevajo spodnje plasti in tako površina trepeta in je nemogoče določiti barvni ton, kajti tako majhne razlike v valovni dolžini svetlobe človekovo oko le težko loči. Tudi zato, so lahko te slike nekakšni hologrami, ki se spreminjajo glede na vir svetlobe in njeno intenzivnost in z minimalnimi tonskimi nihanji spreminjajo topologijo prostora. Taka slika je stroj, perpetuum mobile, ki deluje tako, da obrača naše sanjske projekcije, misli in zavest, ki jih projiciramo na te zaslone, jih notranje spremeni, obrne in dopolni. Slika je kot Solaris, samostojna in inteligentna entiteta.

Pri Zadravčevih slikah lahko govorimo o idealni, neokrnjeni lepoti slike, ki je neodvisna od čutne, materialne sfere. Izbira za takšen likovni pristop je v popolnosti svobode slikarske odločitve ter nas v sodobnem svetu in v razvoju sodobnega slikarstva nemalo preseneča. Ker je resnica lepa in lepota vsa resnica, moremo tudi v zvezi z Zadravčevimi slikami reči, da so absolutno moralne, še preden so estetske. Zadravčeve slike pripadajo predmetnemu svetu, a so hkrati neopredeljive do te mere, da se izmikajo vsaki racionalni razlagi, podobno kot se racionalnim razlagam izmikajo nekateri matematični aksiomi. Prepoznavanje take slike zahteva posebno duševno naravnanost, zrenje. In vzhodne religije poznajo nekaj takšnih rešitev in stanj. Po tej strani so to religiozne slike, čeprav ne verjamem, da jih bi sprejela katera od abrahamskih religij. Slika angela, ki kriči svojo zadnjo pesem, je simptomatična.