Crossover

cross-over – cestni nadvoz; prekrižani prednji del obleke; prehod faktorja na drugi kromozom (Veliki angleško slovenski slovar DZS, 1988)
Razstava Crossover je povezovalna institucija med umetniki na obeh straneh meje in tako predstavitev umetniških dosežkov, ki na različne načine prestopajo meje, naj si bodi geografske, politične, meje znotraj likovne umetnosti same, meje med posameznimi modusi izražanja, med mediji, ali pa časovne meje, meje med časovnimi obdobji. Razstava pred nami je tretja po vrsti razstav s tem naslovom, ki želijo spodbuditi sodelovanje avstrijskih in slovenskih umetnikov in druge prekomejne povezave. K sodelovanju na razstavi smo povabili Lojzeta Logarja, Luka Popiča, Mirka Rajnara, Štefana Marflaka, Davida Zadravca, Petra Hergolda, Staneta Jeršiča in Barbaro Jakše Jeršič, Saša Vrabiča, Naco Rojnik, Mladena Stropnika, Natašo Skušek, Cirila Horjaka, Dušana Fišerja in Toma Jeseničnika. Namenoma smo za razstavo izbrali tako različne umetnike, katerih področja delovanja segajo od klasičnega slikarstva prek kiparstva, instalacij do videa in stripa, da bi prek njihovih del lahko dojeli raznolikost sodobne srednjeevropske umetniške krajine.

Sašo Vrabič uporablja sliko za raziskavo različnih družbenih pojavov, družinskih odnosov, odnosov v postsocialistični družbi, odnosov sodobnega človeka do aktualnega dogajanja, lahko tudi obrobnega, kot je popularna glasba. Njegova dela govore o meji med fikcijo in uveljavljeno zgodovino, o mejah med umetniškimi zvrstmi. Mladen Stropnik z videom in risbo posega na mejna področja človekovega bivanja. Medtem ko estetizira posamezna vsakdanja dejanja in jih spreminja v neskončni loop mapira prostor in čas: spacializira čas in temporalizira prostor. Nataša Skušek se ukvarja s podobnimi problemi kot Stropnik in Vrabič, le da je njen pogled obrnjen. Na družbene procese, prakse in ustaljene navade gleda z ženske perspektive. Njeni videi izpostavljajo vsakodnevne dejavnosti, ki jih dojemamo kot samoumevne, čeprav to seveda niso. Ciril Horjak na mejnem področju likovne umetnosti, na meji med visoko umetnostjo in popularno kulturo z vrhunsko risbo in aktualnimi zgodbami v stripu zapisuje dogajanje v krajih, kjer se znajde. V stripih načenja in opisuje dogajanja v slovenski družbi, ki z vso silo tonejo v pozabo; tudi njemu gre zasluga zato, da ostanejo na površju.

Tomo Jeseničnik se ukvarja s portretno in krajinsko fotografijo, s katero opisuje koroško pokrajino in ljudi, ki žive tukaj. Stane Jeršič in Barbara Jakše Jeršič povezujeta baročno inscinirano fotografijo s širokimi vedutami velemest.

Dušan Fišer se predstavlja kot kipar. Njegove amorfne forme v svetlečih kompozitnih materialih se močno razlikujejo od njegovega slikarstva, kot smo ga poznali doslej, in od del druge kiparke na tej razstavi – Nace Rojnik. Rojnikova živi v odmaknjenih področjih Koroške in verjetno te njene izkušnje odmevajo v njenih delih. Organske forme njenih skulptur izhajajo neposredno iz modernizma in v gledalcu vzbujajo različne asociacije.

Lojze Logar, Mirko Rajnar, Luka Popič, Peter Hergold in David Zadravec so slikarji, ki se navezujejo na stroge norme modernistične tradicije in jih prestopajo v svojevrstnih, vedno zanimivih manifestacijah, barve na površini platna. Popič sestavlja manjše formate in uporablja samosvojo tehniko kaligrafije in kolaža, Logar ostaja zvest modernistični tradiciji, ki jo nadgrajuje predvsem z izbiro barv v turkizno zelenih in vijoličastih odtenkih, Rajnar in Zadravec ostajata zvesta tradicionalnemu slikanju z oljem na platno. Hergold je v njemu lastnem načinu procesualnosti povezal glasbeno teorijo z likovno in nastale so harmonične tonske študije.

Meja

V času hladne vojne je mejo med Avstrijo in SFRJ določal širok obmejni pas, na katerem je bilo gibanje omejeno. Danes se je meja zožila na tanko virtualno linijo. Kje je torej meja? Meja je v glavah ljudi in jo določa predvsem jezik. Ali kot pravi Ludwig Wittgenstein: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.«

Širše območje Koroške, katere večji del danes leži v Avstriji, obsega teritorij prve slovenske in slovanske države – Karantanije. To mitološko območje ima za Slovence velik nacionalni pomen in močno zaznamuje ta prostor še danes. Karantanija je za današnjo Slovenijo nekakšen mitološki izvor in zgodovinsko dejstvo, kamor se Slovenci vračajo in kamor se različni zgodovinarji zatekajo z željo osmisliti slovensko državno samobitnost. To območje zaznamuje plebiscit iz leta 1920, na katerem so se ljudje s tega geografskega območja odločili, da bodo živeli v Avstriji in so tako izgubili stik z matično nacionalno državo, ki je nastala na pogorišču avstro-ogrskega imperija.

Obmejna vprašanja med Avstrijo in Slovenijo zaznamuje slovenska manjšina v Avstriji. Koroški Slovenci v Avstriji so pravzaprav vzorni državljani in zavedni Avstrijci, kar so nenazadnje potrdili s svojo odločitvijo na plebiscitu. Avstrija pa se do njih obnaša kot nehvaležna nevesta. Namesto da bi jih nagradila za njihovo državotvorno narodno zavedno odločitev, da postanejo avstrijski državljani, jim ne dovoli niti najosnovnejših državljanski pravic – postavitev imen krajev, kjer živijo, v materinem jeziku.

V realni politiki so ozemeljske težnje vedno prisotne. Posebej na narodnostno mešanih območjih pogosto prihaja do konfliktov, saj tako ena kot druga stran izrabljata položaj v svojo korist. S tega vidika je razumeti težnjo Avstrijcev, da bi asimilirali Slovence, in težnjo Slovencev, da bi ohranili jezik in kulturo. V Evropi je takšnih območji, kjer živijo manjšine v sosednjih državah veliko. V Sloveniji živijo Italijani in Madžari, v Italiji Avstrijci na Južnem Tirolskem, kjer so si z radikalnimi terorističnimi akcijami v sedemdesetih izborili skoraj popolno avtonomijo. Na meji med Nemčijo in Francijo so področja, ki jih naseljuje tako eni kot drugi, kakor tudi Madžari v Romuniji. Mejna področja najdemo po vsem svetu. Na teh področjih so se meje spreminjale in tako pustile dele nekega naroda na drugi strani meje. Primer koroških Slovencev je specifičen, ker so se zato, da bodo živeli v drugi državi na drugi strani meje odločili sami. S plebiscitom so po prvi svetovni vojni reševali vprašanja meje tudi med Francijo in Nemčijo. Ljudje, ki živijo na drugi strani meje, imajo državljanstvo teh drugih držav, a še vedno govore jezik in uporabljajo kulturo prvotnih držav.

Koroški Slovenci govorijo slovenščino z močnim lokalnim naglasom, besede in sintaksa so arhaične, kar priča o tem, da pravega stika z matično domovino, kjer se jezik zaradi števila govorcev razvija hitreje, nikoli ni bilo. Avstrijsko ustavno sodišče je nedavno odločilo o postavitvi dvojezičnih tabel z imeni krajev na avstrijskem Koroškem: imena krajev so sicer slovenska, vendar ne v knjižni slovenščini, kakršno govore Slovenci v Sloveniji, temveč v narečnem jeziku, kakršnega uporabljajo koroški Slovenci.

S predstavitvijo različnih likovnih jezikov, tehnik in izpovedi, ki jih veže, ne samo čas in kraj nastanka, temveč tudi stilna enotnost, ki jo lahko iščemo v nujnih razlikah, smo želeli predstaviti večplasten problem meje.

Umetniki raziskujejo posrednike med eleganco in odpadki v sodobni družbi, kot vir idej uporabljajo podobe potrošniške družbe iz rumenega tiska in se gibljejo med zapeljivimi kodami sodobnega oblikovanja mode, reklam in strogim vizualnim jezikom modernistične abstrakcije. Razstavni prostor je napolnjen z glasovi, nekaterimi jasno berljivimi, drugimi skoraj neslišnimi, ki se sestavljajo z novimi, najdenimi glasovi obiskovalcev. Razstava Crossover je metafora za svet, v katerem odmevajo glasovi šal, pesmi, prošenj, pozdravov, izjav in predlogov. Dela na razstavi priznavajo simultanost minulim, sedanjim in prihodnjim dogodkom, ki jim sledimo v družbi v kateremkoli trenutku in se zavzemajo za bolj kompleksno dojemanje stališč, s katerih opazujemo sedanjost.

Mogoče so ravno umetniki tisti, ki lahko s svojim ne eksplicitno obremenjenim početjem vplivajo na zbliževanje in povezovanje obmejnih področij. Samo neprestano prestopanje mej omogoča dovolj dobro poznavanje drugih, tistih tam čez, in preprečuje vsakršne konflikte. Razstava Crossover bo spregovorila o aktualnem likovnem dogajanju na obeh straneh meje in tako poskušala seznaniti likovno publiko na drugi strani s problemi in razmišljanji, s katerimi se srečujejo na obmejnih področjih obeh držav. Prepričan sem, da umetniki in njihova dela govore podoben likovni jezik, ki je seveda lokalno obarvan, je nekakšno lokalno narečje, vendar ti umetniki pripadajo enaki kulturi, to je postmoderni kulturi, ki se z nezmanjšano hitrostjo giblje v smeri posthumanizma.