ŠPORT

Piše: Matej Hrastar -
Rokometna tekma evropskega prvenstva med Slovenijo in Nemčijo je povzročila
vihar v evropskem rokometu. Slovenska zveza se je na odločitev litovskih
sodnikov, ki sta po koncu tekme dosodila sedemmetrovko za Nemčijo, pritožila
dvakrat in zagrozila s protestnim odhodom s tekmovanja. Zaplet kaže na širši
problem v rokometu, odstira pa tudi plasti razmerij moči v športu in svetu
sicer.
Zadnje sekunde tekme in dogajanje
po njenem izteku so bile hkrati mučne in komične. Za koga morda tudi zabavne.
Poleg očitnih bedarij, ki so jih zakuhali sodnika in delegat (v službi evropske
zveze EHF), se tudi slovenska klop ni odrezala najbolje. Živce je izgubil
selektor Slovenije Veselin Vujovič, ki se je kar sam postavil med vratnici, da
bo branil strel Nemcev.
Vujovič je vrhunski strokovnjak,
ki pa bi moral v takih trenutkih ohraniti mirno glavo. Včasih imam občutek, da
se obnaša kot mesija, ki ga bomo le gledali in poslušali, ter se čudili
njegovim modrostim.
Črnogorski strokovnjak (nekdaj
tudi izvrsten rokometaš) je že po prvi tekmi proti Makedoniji za poraz krivil
romunska sodnika in dejal, da po 45 letih v rokometu očitno ne pozna pravil. To
ga ne bi smelo presenetiti.
Rokomet je glede pravil ena
najbolj nedorečenih moštvenih iger. Sodniki imajo izjemen pomen za končni
razplet. Za primer, odločitev o neaktivnosti napada je stvar povsem
individualne presoje.
To Veso iz Cetinja pač dobro ve,
morda je le za kakšen trenutek pozabil. Mogoče pa je tudi, da še nikoli ni bil
v takšnem položaju, ko vodi reprezentanco Slovenije. Jugoslavija in Barcelona,
za kateri je igral, sta bili pač velesili, Srbija, Ciudad Real, katera je
treniral, prav tako. Dobrodošel torej v naš svet. Nam ni potrebno razlagati, da
je svet nepravičen do majhnih. Mi to že vemo.
Javna skrivnost
je, da se na rokometne tekme da vplivati in da bolj kot karkoli drugega na
velikih tekmovanjih šteje prednost domačega terena. Pa ne tista na tribunah.
Rokomet je najbolj priljubljen v
manjših krajih (pri nas Celje, Velenje, Ribnica!), tudi na evropski ravni je
velemest z močnim rokometnim klubom malo. Zaradi takšnih dogodkov pa mu preti,
da bo postal povsem nepomemben, da ga ljudje ne bodo več hoteli spremljati, da
nikogar več ne bo zanimal. Ljudje nočem(j)o gledati športa, ki ima vnaprej znan
razplet, vedno iste zmagovalce in nejasna pravila.
Javna skrivnost je, da se na
rokometne tekme da vplivati in da bolj kot karkoli drugega na velikih
tekmovanjih šteje prednost domačega terena. Pa ne tista na tribunah. Se
spomnite katarskega vzpona tik pod svetovni vrh leta 2015? Od vključno leta
2005, ko je svetovno prvenstvo gostila Tunizija, se je domačin vedno prebil v
polfinale. Ali pa slovensko srebro na domačem evropskem prvenstvu 2004?
Predsednik slovenske zveze je bil takrat Zoran Jankovič.
Novinarski kolega Jože Pepevnik je
po tekmi v ponedeljek zapisal: »Težko najdeš igro, v kateri so pravila
tako ohlapna in prepuščena ‘prosti presoji’ sodnikov kot v rokometu in kjer je
dovoljeno toliko grobega kontakta in obenem uvajanje tako ‘striktnih’ kvazi-pravil kot je bil ta primer«.
Vseeno pa ni treba izgubiti trezne
perspektive. Pristranske odločitve litovskih sodnikov in sporna video analiza,
ki je trajala predolgo in dala občutek, da na vsak način skušata najti
nepravilnosti v zadnjih dveh akcijah, ne pomenijo, da se je cel svet zarotil
proti Sloveniji. Poskrbeti je treba tudi za jutrišnji dan.
Bojkot bi
bil »navijaški« ukrep, ki ne bi rešil ničesar, kvečjemu bi zaprl vsa vrata.
Čeprav večina športnih navdušencev
misli drugače, je po mojem mnenju bojkot nepotreben. To bi bil »navijaški«
ukrep, ki pa ne bi rešil ničesar, kvečjemu zaprl vsa vrata. Dovolj je če ostane
pri opozorilih. Internetni komentariat je zahteval
celo preklic sponzorske pogodbe Gorenja. A tu prave povezave ne vidim. Gorenje
je podjetje, ki se težko prigaranemu in uspešnemu poslu ne bo odpovedalo zgolj
zato, ker ima rokomet težave.
Energijo, ki se je nabrala v
igralcih, naj ti izkoristijo za naslednje tekme. Najprej za zmago proti
Makedoniji. Motivacije imajo dovolj za štiri zaporedne zmage, ki bi zagotovo
prinesle uvrstitev v polfinale. Tudi sodniki bodo zdaj s težkim srcem (in
vestjo) sodili v škodo naše izbrane vrste.
Potem pa sledijo naslednji koraki
na funkcionarski ravni. Rokomet, če želi preživeti in ostati vsaj na podobni
ravni, kot je zdaj, potrebuje resen poseg v pravila in pristojnosti sodnikov.
Slovenska reprezentanca pa selektorja, ki ne bo le jadikoval, pač pa vodil
izbrano vrsto kot gospod. Kot Igor Kokoškov
košarkarje, denimo.
Natančno tako, z morebitnim užaljenim
odhodom s prvenstva bi naši zapravili ogromen moralni kapital. Cilj: zmagati
vsako tekmo na igrišču, odločno voditi igro v EHF za ureditev pravil in razhajkanje škodljivih sodniških navez... in osvojiti še
EURO2020. #rzs #rokomet #mislovenci twitter.com/bokinachbar/st…
·
·
rokomet
·
·
Torej pač sprejmimo stvari takšne kot so. Smo pač mali in bomo
pustili, da vsak, ki ima 5 minut časa z nami pometa?
Sicer je jasno, da je bilo pravilo narobe aplicirano, saj se 7 m dosodiu samo, če se izvedba meta s sredine s strani obrambe
prepreči. Stanje v krogu se pa kaznuje z 2 min in prostim strelom, za kar je
šlo v tem primeru.
Avtorjev komformistični pristop je samo tiha podpora tovrstnemu
ravnanju EHF.
“Vsak poraz
je nova priložnost”
Možno, nima pa zmaga in le zmage štejejo. Zato ne jokati! Ne jokati ampak
zmagovati!
Rokomet je
igra, pri kateri so nasprotni igralci tako rekoč kar naprej v v bolj ali manj tesnih, da ne rečemo grobih telesnih
kontaktih in kot sami igralci pravijo, jih trenerji nenehoma spodbujajo in
trenirajo, da bodo igrali “na robu prekrška”. In tu se začne vprašanje, kje je
ta meja, kdo jo je določil v paragrafih in kdo te paragrafe uporablja in
interpretira “v živo”, neposredno sredi vročičnega bojevanja, včasih prave
rokoborbe, na igrišču.
In kdor verjame, da sredi včasih tudi zelo nepreglednega in čustveno ekstremno
nabitega dogajanja človeške napake, spregledi in popolnoma napačne
interpretacije niso mogoče, ve zelo malo o človeku in negotovih mejah njegovih
intelektualnih, čutnih in čustvenih sposobnosti. No, in če k vsemu temu
prištejemo še povsem človeška navijaštva, da o možnostih korupcije ali prisile
nad “interpreti” pravil na igrišču ne govorimo posebej, potem postane zadeva
več kot nepregledna in zapletena.
Koliko lahko pri tem pomaga (ali škoduje) sodniška samovoljna uporaba sodobnih
video posnetkov spornih trenutkov in situacij, je najbolj nazorno pokazal ravno
primer uporabe videa po formalno končani tekmi Slovenije z Nemčijo, ko sta
sodnika zavrtela video posnetek in tudi fiktivni čas tekme nazaj ter tudi
ukrepala po uradnem koncu tekme “za nazaj”, kar se zdi več kot vprašljivo. Pri
video posnetku je vselej vprašanje, ali je sporna akcija ali reakcija posneta
iz optimalnega zornega kota ter ali je vidna v takem izrezu, da omogoča jasno
in nesporno odločitev.
Predvsem pa je pri uporabi video pomoči ključno vprašanje, kdo lahko predlaga
ali zahteva uporabo videa, kdaj in na kakšen način ter kolikokrat med tokom
tekme. Po mojem prepričanju je namreč video kot pomoč mogoče uporabiti le le med veljavnim časom odvijanja tekm
oz. med sodniško prekinitvijo, po odpiskanem koncu
tekme pa nikakor ne, saj bi sicer prišli do možnosti “virtualnega” ponovnega
sojenja posameznih napak ter “popravljanja” veljavno sprejetih odločitev in
celo spreminjanja rezultata po veljavno končani tekmi. Kar bi pripeljalo do
popolnega absurda!
Vsekakor lahko slovenska rokometna organizacija upa na nujne spremembe v
evropski organizaciji le pod pogojem, če bo reprezentanca vztrajala na uradnem
evropskem prvenstvu ter če bodo funkcionarji naše zveze aktivni v vseh organih
te organizacije, še posebej na osnovi temeljito analiziranih in jasno
predstavljenih slabih izkušenj z dosedanjim sojenjem na letošnjem prvenstvu v
Zagrebu.