Tema je namenjena vsem novim in bodočim lastnikom in vsebuje najosnovnejše podatke
| Zgodovina | Prehrana | Nega | Izgled |
| Beli dihur ali vretica (Mustela putorius furo) izhaja iz družine kun, kamor uvrščamo še evropskega dihurja (Mustela putorius), stepskega dihurja (Mustela eversmani), podlasice, kuno belico, kuno zlatico, nerca, jazbeca, vidro, … Kot najverjetnejšega prednika znanstveniki omenjajo evropskega dihurja (Mustela putorius). Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike, ki so predvsem posledica domestifikacije. Da gre za domačo žival, kaže tudi pogostost albinizma. Znano je namreč, da albini v naravi zaradi svoje barve ne preživijo prav dolgo, kar kaže na vmešavanje človeka v razvoj, oziroma selekcijo. | Dihurji so striktni mesojedi in hranil rastlinskega izvora ne prebavljajo dobro, oz. jih sploh ne. Njihov prebavni trakt (anatomske in fiziološke posebnosti) je prilagojen prebavi in izkoriščanju hranil živalskega izvora. Kot si lahko predstavljate, gre večinoma za beljakovine in maščobe, ogljikovih hidratov je v taki hrani malo. Zato se je potrebno tudi pri izbiri komercialne hrane ravnati po teh specifikah in izbirati hrano z visoko vsebnostjo beljakovin in maščob živalskega izvora in nizko vrednostjo ogljikovih hidratov. Prehrana dihurjev mora vsebovati veliko proteinov živalskega izvora (nad 34 %), veliko maščob (nad 22 %) in malo vlaknin. Hranimo jih lahko s posebno briketirano hrano za dihurje, z visoko kakovostno briketirano mačjo hrano, kvalitetno konzervirano mačjo hrano (le kot del prehrane), lahko jim kuhamo (mesna hrana), ali jih hranimo s surovo hrano (mesna hrana). | Kot vsaka vrsta živali, imajo tudi beli dihurji svoj specifičen vonj. Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Živali, hranjene z nekakovostno hrano, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro). Pregovorni dihurski “izpuh” pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Navadno se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v obdobju gonitve z izločki označujejo svoj teritorij, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri božanju). Količina neprijetnega vonja je podobna človeškim “izpušnim plinom”. | Bele dihurje uvrščamo med zveri in nikakor ne med glodavce, kakor bi lahko morda kdo na prvi pogled sodil. Dihurjevo telo je dolgo in valjasto, noge so kratke, glava je podolgovata in stožčasta, gobec prišiljen. Imajo majhna zaobljena ušesa. Značilna je grbasta drža. Med samci in samicami je velika razlika v velikosti (spolni dimorfizem). Samci so v večini primerov veliko večji in težji. Teža odraslih samic se giblje med 500 in 1200 g, samci pa lahko tudi presežejo 2 kilograma. Dihurji so zvedave, izredno gibčne, hitre in okretne živali. Precej slabo vidijo, vendar dobro razločijo gibanje in nekatere barve. Izredno dobro pa sta razvita njihov sluh in predvsem voh. Kožuh dihurjev sestoji iz goste, mehke podlanke in daljše krovne dlake. Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogostejša barvna kombinacija je zelo podobna izgledu divjega evropskega dihurja. Podlanka je svetlo rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilni so obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela (albino), srebrno siva, bež, … |
Če imate kakršnokoli vprašanje, z veseljem pošljite svoje vprašanje na: Tanja Martinčič