TRANSVERZALA PO GRADOVIH NAŠE OKOLICE IN NJIHOVE LEGENDE
Kazalo:
Legende so čudovit plod človeške domišljije. Vsaka zase je lepa, mogoče smešna ali pretresljiva. Legende niso kot navadne pravljice, te imajo določen kraj. Vsaka nenavadna stvar ima svojo legendo. Bolj je ta skrivnostna, lepša je legenda.
Vsakdo drugače jemlje legende. Legende so ljudsko izročilo, ki ga je potrebno ohraniti naslednjim rodovom. Ker pa starši vse manj pripovedujejo ljudske legende, jih je potrebno zapisati, če hočemo, da se ne pozabijo.
Legende lahko pomagajo tudi turizmu. Zgodovinski podatki o kakšni stavbi ali pa geološka sestava hribovja seveda še zdaleč ni tako zanimiva, kot je lahko legenda. Ob pravem času in na pravem mestu se lahko legenda prav naloži.
Južno od Šentruperta je hrib Mačkovec, kjer se še danes vidijo ostanki starega keltskega gradišča. Tik ob gradišču je kmetija – PRI GORNJEM MAČKOVŠEM.
Nekega dne se je pri tej hiši ustavil kaplan iz Laškega, takrat je bil Šentrupert še podružnica laške prafare. Povprašal je po starših, pa so mu otroci odgovorili, da so šli volčit. »Volčit?« se je začudil kaplan. »Kaj ne veste kaj je to?« so vprašali otroci in so mu pokazali obroč, na katerem so bila čudna znamenja. »Pojdite tu skozi«, mu rečejo otroci in pokažejo na obroč. Kaplan je stopil skozi obroč in v svojo veliko grozo spoznal, da je postal volk. Ko pa je stopil nazaj čez obroč, se je zopet spremenil v svojo prvotno podobo. Kmalu zatem pa v hišo vdreta dva velika volka, vsak s svojo ovco. Stopita čez obroč in takoj se spremenita v starša teh otrok. »Ljudje božji, kaj pa delate? Kje ste dobili ta obroč?« vpraša kaplan, ki ni mogel verjeti svojim očem. »Obroč smo našli na starem keltskem gradišču, ko smo nabirali kamenje za hišo. Otroci so se igrali z njim in po naključju smo odkrili njegovo čarovniško moč. Sedaj pa je nastopila tako huda lakota, da nimamo kaj jesti in smo po več dni brez hrane. Ni bilo več mogoče zdržati, zato sva šla po ovce. Toda tudi tam, kamor sva šla po ovce je lakota«, odgovori oče.
Malo nižje je planota, ki se ji pravi Kozara. To planoto sta starša prodala za kozo. Ker pa je bila lakota prehuda, so enega izmed svojih otrok poslali skozi obroč, ga ubili in pojedli. Lakota je ponehala, očeta pa je hudo pekla vest. Sklenil je, da se ob priliki izpove škofu. Ko pa je že prišel do cerkve, se je obrnil in odšel po drugi poti nazaj proti domu. Izza studenca Jordan pa se je odprla zemlja in ga pogoltnila. Ostal je samo njegov klobuk, ki je še dolgo časa ležal tam.
Tudi ko smo otroci hodili tod mimo v šolo, si nihče ni upal v to kotlino, pa čeprav so tam cveteli najlepši zvončki.
Če greš iz Laškega v Šentrupert, prideš na vrh Skopice in na levi strani zagledaš grad VELIKA BREZA.
Tu sta živela plemiča s svojo hčerko. Mala grofična je bila svojevrsten otrok. Ni se družila s sebi enakimi, ampak je bila rada v družbi tlačanskih otrok.
Mladenka je bila z dneva v dan lepša in v grad je prihajalo čedalje več snubcev. Prihajali so iz daljnih in bližnjih gradov. Na vsa usta so se hvalili o svojih vrlinah. Grofična si je pri grajskem krojaču izposodila šilo in ko se je snubec najbolj hvalil, ga je neusmiljeno zbodla v zadnjico. Seveda je vsak zavpil, ona pa se je smejala, češ kakšen junak pa si.
Očeta in mater je skrbelo za hčer, vendar proti njeni naravi nista mogla ničesar.
Poletni dan se je nagibal h kraju in grajski hlapci so s konji in vozi odšli pobirat desetino. Grofična je odšla za njim. Našla jih je pod kozolcem neke kmetije, kjer so spravljali pšenico na voz. Od daleč jih je opazoval prikupen fantič. Grofična ga je vprašala, kje ima mamo. Odgovoril je, da v hiši joče. Z njim je šla v hišo. Tam je videla še več majhnih otrok. Kaj vam je dobra žena, da jočete?
Vdova sem, letina je slaba in ne vem kako bom preživela vsa ta lačna usta. Grofična se je obrnila proti hlapcem in jim zapovedala, da morajo žito zložiti nazaj pod kozolec, potom pa se naj vrnejo na grad. Revežem pa res ne bomo pobirali živeža.
Grof je že od daleč zagledal, da se vračajo hlapci s praznimi vozovi, zato jim je odhitel naproti ter začel vpiti nad njimi. Hlapci so mu povedali, da jim je tako ukazala grofična. Grof je začel preklinjati. Rekel je, hudič naj vzame njo in grad!
Ob polnoči pa se je na gradu zaslišal strašen glas: 2 Jutri ob polnoči naj ne bo nihče na gradu, razen grofične, ki jo bom vzel kot svojo last.« Ko je grofična slišala te besede, je zbežala na bližnjo pristavo Oštat, ki jo je imel v lasti grajski pisar. Zjutraj pa je grof poslal sle na vse strani, da bo bogato nagradil tistega, ki bo uničil hudiča.
Zvečer je grajski prag prestopil mlad grajski kovač, ki je imel grofično močno rad in je bil zanjo pripravljen celo umreti. Tudi grofična se je z njim rada pogovarjala. Kovač je ostal sam v gradu. Ko je ura odbila enajst zvečer, se je grad močno stresel in v kovačnici se je pokazal hudič. Zarjovel je in mu velel, da ga bo raztrgal na drobne koščke. Kovač se ga ni prestrašil. Hudiču je rekel, da mu bo najprej zbrusil kremplje. Odvije primež in vanj namesti vragove kremplje in jih močno privije. Hudič močno zarjove, da se grad strese in se zadere naj ga izpusti. Kovač mu ni najbolj verjel, zato je še primež bolj privil. Hudič mu obljubi, da če ga izpusti ga bo nagradil tako, da mu pusti grad in grofično.
Ko je ura odbila polnoč, je hudič izgubil vso moč. Takrat ga je kovač izpustil.
Hudič pa je zarjovel, jutri pridem z devetimi hudiči in če ne bo grofične bom raztrgal tebe, njo in grad in je izginil. Zjutraj je vsem povedak, kakšne grožnje mu je napovedal hudič. Grofična je to slišala in se odločila, da naslednjo noč preživi skupaj s kovačem v kovačnici.
Grofična ni mogla skriti svojega strahu ta večer. Usedla se je čisto blizu h kovaču in ga vprašala, če se res ne boji hudiča. Ko ji je odgovoril, da se niti enega niti devet hudičev ne boji, ga je s šilom, ki ga je imela pri sebi zabodla v zadnjico. Kovač ni nič zatulil, pač pa jo je dal čez koleno in ji z močno kovaško roko naložil po zadnjici.
Ona je brcala in se branila, toda ni se mu mogla iztrgati. Ko jo je izpustil ni nič rekla, le nekoliko užaljeno se je umaknila v kot. V tem trenutku pa se je grad močno stresel. Grofična plane proti kovaču, ta pa jo ujame čez pas tako, da jo je privzdignil v zrak. Udari z nogami skupaj in že so v kovačnico vdrli vragi. Naprej je silil vrag z zavezanimi kremplji. Naenkrat močno zavpije, bežimo, bežimo »štraufstik« nese. Grad se je močno stresel. Po gradu se je razširil močan smrad in vragi so izginili brez sledu.
Ko se je vse umirilo, je kovač rekel grofični, da lahko gre brez skrbi spat v svojo sobo, on sam pa bo prespal v kovačnici. Toda grofična ga je pregovorila, da je odšel spat v očetovo sobo.
Ko se je zdanilo, se je v grad vrnil oče- grof z bridko sabljo, da vidi kako se je zadeva s hudičem končala. Močno se je razjezil, ko je videl v svoji postelji spati kovača. Že je pograbil sabljo in jo nameril proti spečemu kovaču, ko je skočila predenj grofična, ki je rekla, on bo moj mož, saj je rešil tebi in meni življenje.
Tako se je tudi zgodilo. Začeli so se pripravljati na svadbo. Grofična je želela, da se veseli cela soseska, zato je določila najlepše svinje in vola za zakol ter odprla sode z najboljšim vinom.
Srečen zakonski par je zapustil novi rod šentruperčanov, ki živijo še danes. Dekleta imajo oči kot jasno nebo in fantje so korenjaki, ki imajo v žepu vedno pipec, da branijo dekleta pred tujimi vsiljivci.
Mogočne razvaline gradu Rifnik (Raicheneck), omenjene šele leta 1326, so na strmem skalnatem griču na severnem pobočju istoimenskega hriba južno od Šentjurja pri Celju nad domačijo Koroščevih.
Vrh rifniškega hriba je bil poseljen že v prazgodovinski dobi, z arheološkimi raziskavami pa je bila tu ugotovljena tudi antična in pozno antična utrjena naselbina- gradišče. Na skalni vzpetini na njegovem pobočju so v srednjem veku pozidali grad. Le malokje so imeli graditelji gradu tako malo prostora na voljo, kot na Rifniku. Kolikor je mogoče iz ohranjenega zidovja razbrati, je prvotni grad obsegal trinadstropni pravokotni stolp na vzhodni zahodni strani, za njim pa se je razprostiralo obzidano peterokotno dvorišče. Najzanimivejši del gradu je njegov osrednji, prvotni stolp, ki je ohranjen še skoraj do svoje prvotne višine.
Med letom
Grad so leta 1635 opustošili uporni kmetje.
PLOŠTANJ – grad na Mali Resevni
Na prepadni steni Male Resevne nad razloženim naseljem Šibenik južno od Šentjurja pri Celju je nekoč stal grad Ploštanj – last krške škofije, ki so ga upravljali ploštanjski vitezi, omenjeni že leta 1197, nato pa še leta 1241 Henrik, leta 1265 gospod Voschalk in Albreht de Blomenstein, leta 1275 Leupoldo, leta 1287 Jansel in leta 1304 Sigmar. Leta 1341 sta ga Sigmar in Nikel Ploštanjska prodala Sweikerju in Henriku Gundolfinškemu, a ga je krški škof že leta 1354 podelil v fevd Konradu Landauskemu. Leta 1366 sta ga Konrad in Henrik Leskovarja prodala celjskim grofom, leta 1404 pa ga je v krški fevd dobil grof Herman Celjski.
Ploštanj je zadnjič omenjen leta 1498, razdejali pa so ga baje Turki. O gradu danes ni sledu.
Mogočne razvaline na
Leta 1750 je razpadajoči grad kupil grof Anton Gaisruck in ga začel rušiti, gradivo pa je uporabil pri zidavi dvorca Novo Celje. Na srečo je celjski grad sredi 19. stoletja postal deželna last in tako ga ni doletela usoda številnih gradov na naših tleh, ki so se spremenili v »kamnolome«.Grad so skozi stoletja dozidavali in prezidavali, dodajali nova utrdbena obzidja s stolpi, tako da je iz njega nastal največji grad na naših tleh.
Mogočne grajske razvaline, posebej izstopata gotski palacij in štirinadstropni Friderikov stolp, že dolga leta obnavljajo.
Na
pomolu v pobočju Huma nad Laškim so Spanheimi verjetno že v prvi polovici 12. stoletja pozidali
grad Laško, kljub temu, da je grad izrecno omenjen šele leta 1265. Gospoščino
in grad so za svoje gospode upravljali gradiščani.
Do leta 1335 so si laško gospoščino lastili grofje Tirolski, Habsburžani pa
so leta 1336 Laško dali v zastavo kranjskemu deželnemu glavarju svobodnemu
gospodu Frideriku Žovneškemu in v celjskih rokah
je bilo Laško do leta 1456. Stari grad so leta 1487 požgali Turki, nato so
ga med letoma
Leta 1952 so razvaljeni grad restavrirali, pred desetimi leti so ga prezidali v gostišče, Pivovarna Laško pa je grad na novo prenovila. Grad je povsem rekonstruiran, tako sta obnovljena romanski stanovanjsko-obrambni stolp in renesančni okrogli stolp v obzidju. Grad je bil pozidan v obliki kastela, ki sta ga tvorila dvonadstropni palacij in veliko mnogokotno dvorišče, zavarovano z obzidjem. Vhod v palacij je bil v prvem nadstropju, dostop do njega pa je varovalo medzidje. V renesančni dobi so na nasprotno stran zasnove pozidali okrogli obrambni stolp.
Dvorec Gradec v vasi Marija Gradec pri Laškem, enonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa z dvema stolpičema in strmo streho, so iz prvotnega celjskega in kasneje jurklošterskega dvora verjetno pozidali baroni Mosconi sredi 17. stoletja. Omenjen je leta 1444 kot hof zu Graz, leta 1448 pa kot stolp. V dvorcu se je nato zvrstilo veliko lastnikov, med njimi Katarina Vinožič (od leta 1618), baron Friderik Moscon (1651), Johann Ignac pl. Renzenberg (1716), Matija Bosset (1780), Franc Rath (1794), po letu 1820 Janez Karničnik, Karl Uhlich (od leta 1867), v začetku 20. stoletja trgovec Karl Holzer z Reke, pred drugo vojno pa je bil graščak veleposestnik dr. Ivan Jacobi iz Zagreba. Po drugi svetovni vojni so bila v Gradcu stanovanja, danes pa so v njem skladiščni prostori kmetijske zadruge.
VELIKA BREZA – graščina v Laškem – Mala Breza
Povsem predelano poslopje blizu naselja Mala Breza vzhodno od Laškega, ki je že dolgo časa v kmečki lasti, je nekdanja graščina Velika Breza oz. Brezovec. Nastala je iz stolpastega dvora iz leta 1542, kjer je bil sedež plemiča Sigmunda pl. Altehnhausa. Med lastniki so bili še Hans Soteški, Andrej Pűrschen, Polydor de Montagnana, baron Inocenc Moscon, Jakob Gőrter, nato jezuitski kolegij iz Gradca, jurklošterska kartuzija in drugi, pred drugo svetovno vojno pa Ciril Zelič. Nekdanji graščinski kompleks, sestavljen iz gosposke hiše, pomožne stavbe in hleva, je danes povsem predelan (razen nekaj starih oken), le v notranjosti stavb so še ohranjeni renesančni stavbni členi.
Na skalni vzpetini v Šentjanžu pri Štorah, jugovzhodno od Celja, so skromni sledovi gradu Prežin (Presing).
Prežin je eden redkih starih gradov na južnem Štajerskem, ki ima tudi v nemški obliki ohranjeno prvotno slovensko ime. To izvira od glagola prežati – lokacija gradu je res omogočala imeniten razgled po dolini Voglajne in verjetno je bila tu že prej starodavna preža, s katere so oprezali za bližajočim se sovražnikom.
Utrdbo Prežin je kmalu po 1131, vsekakor pa pred 1167 pozidal krški škof Roman I. v začetku 14. stoletja so del gradu in gospoščine imeli sorodniki vitezi Safenski, leta 1340 so bili solastniki vitezi Rifniški, do leta 1346 pa je od Safenskih in Rifniških po delih prešla v posest celjskih grofov. Safenski so obdržali dvor pod gradom in manjšo posest, kjer je še leta 1404 živel vitez Herman, rodbina Prežinskih pa se je preselila v Belo krajino in bila v celjski službi v Metliki in Črnomlju, nato pa se je izselila v Avstrijo, kjer so 1716. leta postali grofje.
Grad je propadel sredi 15. stoletja, verjetno so ga podrli sami Celjani. O nekdanjem gradu praktično ni več sledu.
Na njegovem mestu je pozidana cerkev sv. Janeza, na mestu nekdanjega berfrieda stoji cerkveni zvonik. Ob vznožju grajskega griča je manjša votlina, morda nekdanji rov. Ohranjen je globok in širok, v živo skalo vrezan obrambni jarek in del zidu, pozidan na pečevju pod nekdanjim palacijem.
Blizu Goričice, severozahodno od Šentjurja pri Celju, stoji popolnoma predelani dvorec Blagovna (Reifenstein), ki je bil zgrajen v letih od 1618 do 1624. Čeprav je bil sedež pomembne fevdalne gospoščine in pomembnega premoženjskega sodišča, je naglo menjaval lastnike. Zadnji plemeniti lastnik je bil, do svoje smrti leta 1906, Hugo Berks.
Med prvo svetovno vojno so v močno predelanem dvorcu, enonadstropnem poslopju pravokotnega tlorisa z balkonskim vhodom in trikotno atiko ter prizidanim trinadstropnim stolpom, bivali begunci, od leta 1927 pa je Blagovna last rodbine Gologranc. Danes je Blagovna enonadstropna stavba pravokotnega tlorisa, katere sprednje pročelje je poudarjeno s kamnitim balkonom, ki se opira na štiri stebre in trikotno atiko.
Na nizkem skalnatem griču nad vasjo Podgrad blizu Šentjurja pri Celju je nekdaj stal grad Anderburg oz. Podgrad, sedež krških ministerialov vitezov Anderburških, ki so izvirali s Ploštanja in Žamerka. Leta 1247 sta omenjena viteza Leopold Ploštanjski in Sigmar Žamerški, grad pa leta 1276 kot castrum Anderburg. Pred letom 1276 je Anderburg protipravno zasedel Seifrid Gallenberg iz Mekinj, a ga je moral vrniti krški škofiji.
Za Anderburškimi so na gradu gospodovali krški kastelani,
med njimi Martin Moetniczer, vitez Jošt Soteški, nato pa Andrej pl. Wespriach, Simon pl. Ungerspach
iz Vogrskega,, leta 1612 je Anderburg kupil Felicijan
pl. Wagen, leta 1620 pa Žiga Lichtenberški.
Grad je porušil Jan Vitovec leta
Na griču Gradišče blizu Srževice, severovzhodno od Šentjurja pri Celju, so skromni ostanki stolpastega gradu oz. dvora Ponikva (Ponigl), na katerem so gospodovali ponikovski vitezi kot deželnoknežji ministeriali. Vitez Friderik de Ponichi je omenjen leta 1197, rodbina pa je izumrla sredi 14. stoletja. Poznejši lastniki gospoščine so bili Wildensteini, Kapfensteinerji, vitezi Limbuški, Puckli in Fladnitzi, nato grofje Schaunberški in Celjski.
Verjetno je bil dvor razdejan že konec 15. stoletja. Na Gradišču so sledovi pravokotne stolpaste stavbe, zidovje je pod rušo.
Na griču Gradišče blizu Srževice, severovzhodno od Šentjurja pri Celju, je ViktorWelzer pl. Eberstein okoli leta 1585 pozidal graščino Ponikva (Ponigl), ki so jo leta 1635 zavzeli in razdejali uporni kmetje. Poslopje so po kmečkem uporu znova sezidali. Polkovnik Aleksander Guggenthal je po letu 1866 predelal nekdanjo enonadstropno stavbo pravokotnega tlorisa s strmo streho in ji prizidal na stebrih stoječ dvonadstropni vhodni stolpič s piramidasto streho, poleg nje pa pozidal lepo vilo, poznejše sodnijsko poslopje. Od leta 1876 je bil gradič v lasti rodbine Auffarth, po drugi svetovni vojni pa so razpadajoče poslopje podrli.