|
Veliko
pričakovanje / The Great Expectation
|
|
|
Tomislav
Vignjević Komur
spomin seže vsaj dvajset let nazaj, si lahko obudi občutek nekakšne
vizualne tesnobe, ko se je vrnil čez tedanjo slovensko oz. jugoslovansko
mejo z Zahoda. Poglavitna razlika je bila v dejstvu, da je bil
- recimo temu "likovnost", vizualni vtis Slovenije -
do skrajnosti zadržan, lahko rečemo siv v primerjavi z razigrano
živopisnostjo tujine. Kot marsikaj pri nas se je tudi to sprevrnilo
v nasprotje; tako po mojih izkušnjah danes najdemo res redko katero
mesto v EU, ki bi bilo bolj pisano, okinčano in nastlano z vsemi
mogočimi "billboardi", jumbo plakati, navadnimi plakati
(ti delujejo že nekako passé), elektronskimi displeji in, če ne
gre drugače, vsaj z grafiti. Nekdanja sivina se je pod pritiskom
kapitalske logike oglaševanja in marketinga ter občutka svobode
sprevrnila v medijski prostor, ki mu brez dvoma gospodari princip
horror vacui. Najznačilnejši primer, s katerim smo soočeni vsakodnevno,
je oblikovanje našega denarja, ki je okinčan in pisan ter v popolnem
nasprotju z zadržano vzvišenostjo oblik in barv evra.
Na prizorišču reklamiranja in dizajniranja vsega mogočega pa se občasno najde tudi prostor za t.i. javno umetnost (public art), torej za umetniška dela, ki "izstopijo" iz "bele kocke" galerijskega prostora, nagovarjajo nakjučni, najširši segment javnosti in ne le obiskovalce bolj ali manj posvečenih galerijskih institucij. Eno takšnih del je delo Saša Vrabiča Veliko pričakovanje, ki ga je na velike oglaševalske panoje pripeljal Mednarodni grafični likovni center. Običajni, trenutno najbolj razširjen tip oblikovanja skuša pozornost potencialnega gledalca pogosto pritegniti s kakšno vizualno-lingvistično domislico (navedimo dva primera na povsem nasprotnih polih dobrega okusa: "od petka do petka petka" za Renault 5 oz. "NAMA prihaja"). Vrabičev pristop pa se zapre v intimni svet vsakdanjih, drobnih radosti, ne potrebuje oglaševanja in je v nasprotju z logiko konzuma, spodbujanja k trošenju, ki ga je pred nekaj leti v enem izmed svojih truizmov kocizno opredelila vidna ameriška umetnica Barbara Kruger: "I shop therefore I am." Vrabič je zaigral na karto kontrasta: v nasprotju z lesketajočimi se objekti konzumentskega poželenja (denimo avtomobilov ali legendarnih petih faktorjev) v nas s plakata zre simpatičen kužek; v nasprotju s pisano, kričečo barvitostjo običajnih plakatov imamo tu črno-belo fotografijo; v nasprotju s čim večjo vizualno vsiljivostjo se njegova fotografija podreja umirjeni celovitosti podobe. V tem je njegov plakat nakakšen memento: spomni se, da ni vse zlato, kar se sveti, in da ni vse v konzumu. Kar pa verjetno redko koga zanima, saj terja opazovanje brez interesa, nima uporabne vrednosti in je med drugim zato tudi umetnost. Delo, kultura, četrtek, 29.8.2002, str.6
|
|
|
